2011 - Samoodpuščanje kot čarobna palica?

(Odlomek iz moje knjige Moč samoodpuščanja, priročnik za začetnike, ki bo na voljo v bližnji prihodnosti. Enjoy!)

Ena največjih samozaslepitev na tem svetu je ta, da ljudje neprenehoma živijo v upanju in pričakovanju odrešitve, ki bo čarobno izbrisala vse probleme posameznika in s tem človeštva. To početje ni samoiskreno, ker temelji na tem, da bo naše samoustvarjene probleme rešil nekdo drug. Le zakaj bi? Vsi smo si enakovredni v odgovornosti do samega sebe in vsega, kar smo dovolili in dopustili, da se dogaja v svetu. Zato moramo sami najprej razrešiti lastne probleme, ki izhajajo iz našega umso-zavestnega sistema, s tem pa bomo tudi pričeli skupaj reševati probleme, ki smo si jih ustvarili kot človeštvo. Sebično je pričakovati, da bo nekdo to čarobno opravil namesto nas, saj smo mi kot ljudje sami izvor lastnih problemov. Zato se zavedajte, da samoodpučanje ne predstavlja čarobne palice s katero bi pomahali sem ter tja in bi se s tem že rešili vseh problemov. 

Enačiti samoodpuščanje s čarobno palico je jalovo početje.

Samoodpuščanje je orodje, ki nam pomaga pri samoiskrenem pogledu nase, kjer se odrešimo vseh preteklih bremen (navad, miselnih vzorcev, čustvenih reakcij) in začnemo na sveže. Tako se lahko neobremenjeno posvetimu temu kar je tukaj v sedanjosti vsakega vdiha in izdiha in tako delamo po principu kar je najboljše za vse. To pomeni, da s svojimi dejanji akumuliramo posledice, ki ne dopuščajo nobenih zlorab in podpirajo vse oblike življenja.

Razumeti moramo, da smo svoj ego kot umsko zavestni sistem ustvarjali vse od našega rojstva, pa do naše polnoletnosti oziroma 21. leta, pri čemer smo ob rojstvu že podedovali nekatere sisteme od naših staršev. Skozi odraščanje smo se poistovečali in se integrirali v te sisteme tako, da smo jih fizično izživljali s svojimi dejanji. Zato te naše predprogramirane umsko-zavestne sisteme ne moremo odpraviti zgolj z napisanim in prebranim samoodpuščanjem. S tem se jih le zavemo, prevzamemo odgovornost zanje in si jih odpustimo, da se z njimi več ne obremenjujemo. Nato pa moramo samokorekcijo odživeti še fizično, s praktičnimi dejanji, ob vsaki situaciji za katermo smo samoodpuščanje izvedli.

Pomembno je tudi, da se zavedamo naslednjega: Vsako dejanje, ki ga izvedemo, opravimo na pol ali pa sploh ne, ima posledice. S tem ko uporabimo samoodpuščanje in si s tem izbrišemo nek vzorec iz umsko-zavestnega sistema, naredimo prazen prostor. Vsak sistem se odraža v dejanjih in vsako dejanje za svoj obstoj potrebuje svoj prostor in svoj čas, kot na primer gledanje televizije. Če odpravimo navado gledanja TV-ja vsak dan 2 uri, s tem zase ustvarimo nov čas in prostor, ki ni zapolnjen. Tako bomo neizbežno ta čas zapolnili z nečim drugim, z nekim drugim sistemom. Lahko ga denimo zapolnimo z obiskovanjem gostilne in popivanjem ali pa z pisanjem spletnih objav o tem, kako si s samoodpuščanjem pomagamo osvobajati samega sebe od škodljivih navad, ker bomo s tem z lastnim zgledom pomagali še drugim, po principu kar je najboljše za vse. S tem primerom želim pokazati, da ni dovolj, da samoodpuščanje delamo samo na pol, saj lahko s tem naredimo več škode kot koristi. Ko uporabljamo samoodpuščanje to storimo učinkovito tako, da si ob samoodpustitvi nepotrebnega bremena ustvarimo tudi samokorekcijo. Ta nam služi kot samopodpora in navodilo samemu sebi, kaj bomo storili naslednjič, ko pridemo v podobno situcijo, da bomo ravnali samoodgovorno in po principu kar je najboljše za vse.

Ena izmed lasnosti našega ega kot umsko-zavestnega sistema je tudi ta, da vedno poskuša izpasti kot zmagovalec in dokazati svoj prav. Zato moramo biti posebej pozorni in samoiskreni, da ne zapademo v takšne miselne vzorce. Za primer bom predstavil eno od svojih izkušnenj:

S punco že delj časa živiva v dogovoru o podpiranju drug drugega pri tem, da si pomagava odpravljati škodljive umsko-zavestne sisteme. V eni od situaciji mi je tako pokazala, da sem len in da se izmikam nujnim opravilom, ki jih nato namesto mene opravi ona, s tem pa prelagam odgovornost. Dejanje sem v samoiskrenosti priznal in dejal, da ga moram predelati s samoodpuščanjem. Tega potem nisem naredil, kar sem vedel že med pogovorom. To pomeni, da sem si dovolil in dopustil zapasti v umski vzorec, kjer moj ego poskuša na vsak način izpasti kot moralni zmagovalec, kar pa je njegov edini cilj, saj se v resnici hoče le ohraniti v takšnem stanju kot je. S tem sem sabotiral samega sebe, ker sem se slepil pred lastnim vzorcem umsko-zavestnega sistema, ki mu dopuščam in dovoljujem da me nadzira in drži v samoomejenosti, namesto da bi dejansko prevzel odgovornost zanj in ga odpravil ter prevzel samodirekcijo, ker je tako najboljše za vse.

Uporaba samoiskrenega samoodpuščanja torej predstavlja proces korekcije samega sebe, ki ga neprestano hodimo v vsakem sedanjem trenutku vsakega vdiha in izdiha. Tako si gradimo samozaupanje in samoodgovornost po principu enosti in enakovrednosti, s čimer pričnemo kopičiti posledice, ki so najboljše za vse. Ko te posledice seštevamo v skupini, kjer vsi delamo po istih principih, torej to kar je najboljše za vse v enosti in enakovrednosti, vztrajno in neomajno spreminjamo svet, ki je poln vojn, zlorab, zamer, čustveih reakcij, škodljivih navad, nerazumevanja, egoizma, škodoželjnosti in samozaslepitev, v nov svet z novo ureditvijo, kjer je največja vrednota življenje, kjer vsak del stvarstva razume svojo vlogo enosti in enakovrednosti, kjer si vsi lahko zaupamo, ker vsi počemo tako, da je najboljše za vse. S tem ustvarimo raj na Zemlji in povsod kjer obstajamo, saj so naši principi življenja neomajno naravnani tako, da se vse posledice kupičijo v realnost, ki je najboljša za vse kar obstaja. To počnemo Destonijci in to predstavlja skupina Desteni. Raj in dostojnost za vse na Zemlji je torej potrebno uresničiti s fizičnimi dejanji, to pa predstavlja proces, skozi katerega vsi hodimo. Tako kot smo potrebovali leta in leta, da smo se poistovetili in privadili vseh škodljivih umsko-zavestnih sistemov, ki smo jih dovolili in sprejeli v naša življenja, tako bodo potrebna leta, da se jih osvobodimo in jih odpravimo, ter da pričnemo zares živeti in se ravnati po enostavnem principu delovanja tako, da je najboljše za vse v enosti in enakovrednosti. Ampak ko se v naslednjih letih tega naučimo in privadimo, bo odpravljanje preteklih napak šlo vse lažje in lažje in kar naenkrat bomo vsi živeli v Enakovrednem Denarnem Sistemu in to brez pomoči kakršnihkoli čarobnih palic, nezemljanov, odrešenikov, karizmatičnih diktatorjev in podobnih utvar. Vse bomo ustvarili sami, s skupnimi prizadevanji. Priduži se nam še ti, če si že spoznal(a), kako pokvarjeno in neuporabno je vse, kar smo do sedaj poveličevali in povzdigovali v lastni neiskrenost. Le zakaj se nebi? Izgubiš lahko le vse tisto, kar te obremenjuje in s tem pridobiš vse, kar je vredno življenja.

2011 - Upanje onemogoča izboljšanje sveta

Večina ljudi upa, da se bo svet izbojšal. To pa pomeni, da nihče nič ne naredi za to. Povprečen človek se ne vodi sam, ker ga vodijo njegovi strahovi in občutki, zato se tudi drži svojih navad, ki postanejo železna srajca. Dokler ima človek upanje, da se bo nekaj spremenilo in izboljšalo, ne bo za to storil nič, saj je sprejel svojo usodo kot nekaj na kar sam nima vpliva. To je glavni pogoj za nastanek upanja. Tisti ljudje, ki spoznajo, da smo vsi sami odgovorni za vse, kar si v življenju ustvarjamo, nikoli ne upajo. Namesto tega vedno ukrepajo. Odpustijo si vse svoje navade, misli, občutke, strahove, samodefinicije in postanejo samodirektivni. To je zdrav razum.

Upati = biti prepričan, da svoje usode ne moreš spremeniti in da je potreben zunanji vpliv, da se bo nekaj spremenilo. S tem ljudje samemu sebi zgradijo zapor navad, ki jih izživljajo vsak dan, kot recimo pralni stroj za pranje perila. Ima svoj program in deluje le, ko nanj nekdo pritisne na pravem mestu.

Ljudje se na splošno zelo dobro zavedajo, da je njihov glavni vzvod in motivator za stvari, ki jih počnejo v življenju, strah. Predvsem strah pred neimetjem denarja. Zato jih večina trdi, da je Enakovredni Denarni Sistem nemogoč, češ da ne bo nihče delal, ker v njem ljudi ne bo strah, da bi ostali brez denarja. To je seveda, samoiskreno pogledano, slepljenje samega sebe. Ljudje smo namreč danes v kapitalizmu tako podvrženi omenjenemu strahu, da se nam zdi, da brez njega sploh ne bi ničesar naredili. Dokaz, da je to slepljenje samega sebe, so denimo otroci, ki v zdravem okolju počnejo vse mogoče, pa sploh ne poznajo denarja in strahu kot motivatorja. So popolnoma naravno živi in radovedni, ker je to del dostojnega, normalnega življenja brez terorja in zlorab. To je zdrav razum. Seveda bo potreno določeno obdobje, da ljudje spoznajo, da je Enakovredni Denarni Sistem najboljši za vse, saj bo odpravil teror po preživetju in vzpostavil dostojno, enakovredno življenje za vse na Zemlji.

Vsekakor pa se to ne bo zgodilo, dokler bodo ljudje upali na boljše čase, molili zanje in hodili v svetišča zapravljat življensko energijo za ustvarjanje svoje umske kletke navad. Dokler boš nosil/a železno zrajco in počel/a vedno isto, tako kot že celo življenje, se ne bo nič spremenilo. Vsekakor pa se bo vse poslabšalo. Če hočeš kakršnokoli spremembo na bolje, jo moraš sam ustvariti. To je zdrav razum.

Torej zapomni si: če bo upanje umrlo zadnje, bomo ljudje propadli v zelo kratkem času. Če pa bo upanje umrlo prvo, se bomo ljudje zganili in naredili tako, da bo najboljše za vse, kot to počnemo Destonijci. Tako preprosto je to.

Nekateri bi rekli, da je upanje dobro, saj zaradi upanja da bomo nekaj dosegli začnemo nekaj početi. To je utvara. Nekaj začnemo početi kadar smo prepričani, da to lahko storimo. Upanje pa si ustvarimo takrat, ko sam sebi ne zaupamo, da lahko nekaj dosežemo. Seveda smo odvisni tudi od drugih, ampak če zgolj počnemo to kar vemo da lahko storimo, brez upanja, potem nismo razočarani, če nam to ne uspe, ampak zgolj poiščemo novo pot do istega cilja. Če pa ves čas upamo, da nam bo uspelo, sam sebe razočaramo ob prvem neuspehu in zgubljamo čas in lastno energijo za popolnoma nepotrebne stvari.

Torej, naj se um nekoga še tako trudi obračati izgovore zakaj je upati dobro, če premoremo pogledat na stvar samoiskreno in z zdravo pametjo vidimo, da upanje ni le nepotrebno, ampak celo popolnoma onemogoči človeku, da bi dejansko spremenil svoje navade in začel početi to, kar je najboljše za vse. Zato mora upanje umreti, preden se na Zemlji sploh lahko začne življenje. Do takrat pa bodo ljudje zgolj upali na boljše čase. To je zdrav razum.

2011 - Alkohol

Alkohol ljudje uporabljajo v neiskrenosti kot sredstvo za bežanje pred samoodgovornostjo za svoje stanje in stanje realnega sveta. V naši deželi smo pri tem še posebej uspešni. Neiskrenost tega početja se opazi tudi v tem, kako so se med ljudmi ustvarila razna prepričanja, ki poskušajo pitje alkohola upravičiti in ga celo poveličevati. Denimo to, da je pitje alkohola v malih količinah zdravo, ali pa kakšna bolj hinavska, da nisi odrasel in 'dec', če ne piješ alkohol, da nisi za 'zabavo' in 'veselje', pogosto pa tudi takšna družbeno izključujoča, kjer te denimo v službi sodelavci ne sprejmejo kot enakovreden del ekipe, če jim ne pomagaš pri samozastrupljanju in ne častiš kakšne runde v rednih intervalih. Ljudje predvsem ne marajo treznih v svoji družbi, ker slednji povečajo njihovo krivo vest, saj s svojo prisotnostjo jasno kažejo pijančevo neiskrenost do samega sebe in tudi to, da ima posamezen človek popolno kontrolo nad tem kar počne, zato je sam odgovoren za svoja početja in miselno-čustvena stanja v vseh pogledih, tudi za svojo slabo voljo. Ravno temu se očitno ljudje izogibajo z uživanjem raznih strupenih substanc, da bi jim te pričarale vesele občutke po sistemu 'baš me briga'.

Nedopustljivo je tudi to, da se stanje alkoholiziranosti po svetu v sodnih obravnavah upošteva kot olajševalna okoliščina, ker bojda takrat posameznik ni prišteven. Tako ljudje preko alkohola opravičujejo svoja zlorabljajoča dejanja. Vsekakor je vsak posameznik prišteven, ko se odloči za uživanje drog. V nasprotnem primeru bi takšen človek bil družbi nevaren in zrel za pomoč ter zdravljenje.
Če iskreno raziščemo učinke alkohola opazimo, da ta že v manjših količinah onesposablja tiste telesne funkcije, ki skrbijo za človekov učinkovit stik s fizično realnostjo, ojačajo pa dele umsko-zavestnega sistema, predvsem misli in emocije, ki že prevladujejo v človeku v času pitja alkohola in ga tako še bolj odtujijo od samega sebe in zdravega razuma. Ljudje namreč zmotno mislimo, da obstajamo v naših mislih in emocijah, namesto da bi se osredotočili na fizičen obstoj v sedanjem trenutku, kjer smo v vsakem vdihu in izdihu enakovredni svojemu fizičnemu telesu in stvarni realnosti okrog nas. Le tako lahko delujemo po zdravem razumu in po tem kar je najboljše za vse. Filozofska razmišljanja, emocije in čustva pa nas pri tem le ovirajo in telesu odžirajo življensko energijo. To se lepo pokaže pri ljudeh, ki si venomer ustvarjajo skrbi ali pa močne čustvene pretrese, kjer njihovo telo hitro upeša in se postara (seveda pa za to v pomanjkanju samoiskrenosti krivijo zunanje dejavnike).

Destonijci iz teh in še kakšnih razlogov ne pijemo alkohola, saj je tako najbojše za vse. Tako tudi v tem primeru prevzemamo odgovornost za to, kar sprejemamo in dovoljujemo v življenju, kar pa je zgolj to kar je najboljše za vse v enosti in enakovrednoti. Da ustvarimo raj na Zemlji in dostojno življenje za vse, potrebuje zaupanja vredne, samoiskrene ljudi, ki držijo skupaj in si pomagajo v enosti in enakovrednosti in v nobenem primeru ne odstopajo od tega, kar je najboljše za vse. Vsak Destonijec mora zato sam zase vedno in trdno stati za temi načeli, ne glede na to kaj počne in kje se nahaja. Tako se moč posameznika z jekleno voljo sešteva po principu akumulacije: 1 + 1 = 2. Pridruži se in podpri skupino s svojimi dejanji, podpri Enakovredni Denarni Sistem, kjer bomo vsi lahko živeli dostojno in po principu kar je najboljše za vse.

Obišči nas na našem novem socialnem omrežju! www.destonians.com