2011 - Kul ideje! Ampak jaz bi to delal po svoje...

Večkrat se dogaja, da razlagam ljudem kaj je najbolj učinkovit način za ustvarjanje raja na Zemlji oz. katerih praktičnih rešitev se mora vsak posameznik lotiti, da bomo lahko v najkrajšem času zagotovili dostojno življenje za vse na Zemlji (kot jih razvijamo in prakticiramo Destonijci), potem pa mi človek odvrne, da me (nas) podpira in da se mu zdijo ideje super, ampak da bi se on tega raje lotil po svoje, malo drugače, s svojim pristopom, ker ima svoje poglede in svoj način reševanja problemov.

To je egoistična, samozaslepitvena izjava človeka, ki se noče soočiti s samim sabo v samoiskrenosti, ker se poslužuje družbeno predprogramirane ideje o takozvani svobodi izbire za svojo korist. Skozi kapitalizem se namreč v glave ljudi vceplja ideja o tem, da ima vsak pravico svobodne izbire in da mora biti zato vsak "poseben", "unikaten", ker to kao odraža stopnjo svobode posameznika. Bog ne daj, da bi se vsi ljudje posluževali praktičnih rešitev, ki so najboljše za vse, naj se raje vsak ubada s problemi na svoj trdoglav način, ker egoizem pač veli, da je treba dokazati svoj prav ne glede na retardiranost početja. S takšnim ravnanjem nalašč postanemo hudobni, saj namerno povzročamo probleme sebi in drugim s tem, ko poskušamo odkrivati toplo vodo, namesto da bi stopili skupaj in se vedno posluževali tistih praktičnih rešitev, ki so preverjeno najboljše za vse.

Destonijci smo skupina ljudi, ki vedno raziskujemo, preizkušamo in vpeljujemo praktične rešitve na vseh področjih, ki so najboljše za vse in s katerimi bomo na Zemlji ustvarili raj in zagotovili dostojno življenje vsem. Zakaj mi potem nekdo pravi, da bi on(a) rad(a) delal(a) po svoje, ko mu (ji) razložim rešitev, ki jo že uporabljamo in je na praktično merljivih primerih dokazano najboljša za vse? Zato, ker takšen človek deluje skozi svoj ego, ker se želi izmikati samoiskrenosti in samoodpuščanju, ker mu je v trenutni situaciji lagodno in ker se počuti kot "zmagovalec" znotraj tekmovalnega sistema, kot ga trenutno imamo. Tak človek je slepar in hinavec, ker namerno zavlačuje svojo samokorekcijo in s tem izboljšanje razmer na Zemlji. Zanimivo in žalostno je predvsem to, da si takšni ljudje ustvarijo toliko izgovorov zakaj naj jim (še) ne bi bilo potrebno sprejeti samoodgovornosti zase in svet, da dejansko preslepijo samega sebe do te mere, da slepo verjamejo svojim blodnjam in nadaljujejo s svojim vsakdanjim življenjem, kot da nikoli ne bi slišali za boljše rešitve, ki bi vsem zagotovila boljše življenje, ne le njim. To je dokaz, kako zelo neodgovorni smo ljudje in do kakšne nedopustne stopnje smo si dovolili sprejeti naše egoistične umske blodnje za resnične in nespremenljive, vse iz strahu pred samoiskrenostjo in samoodgovornostjo. Kot da je to nekaj najhujšega in najtežjega na svetu. Seveda je težko, če kar naprej prelagaš odgovornost in s prstom kažež na druge češ, glej kakšni so naši politiki, sosedi in ne vem kdo vse, vsi kradejo, hinavijo in delajo samo sebi v prid, kako pa naj potem jaz bogi revež (boga reva) delam tako, da bo najboljše za vse?

Povsem enostavno: pridruži se Destonijcem, povsod nas je dovolj, preglej strani, sodeluj z nami, uporabljaj rešitve samoiskrenosti, samoodpuščanja, samokorekcije in samoodgovornosti, pomagaj nam pri uveljavljanju praktičnih rešitev, ki so najboljše za vse. V skupini se podpiramo in si pomagamo na vseh področjih. Vsak človek ima samo dve možnost: ali nadaljuje s svojim življenjem tako kot je sedaj in se slepi ali pa se nam pridruži in dela na sebi, da postane samoodgovoren in tako pomaga pri uveljavljanju rešitev, ki preverjeno vodijo v posledice, ki so najboljše za vse. Oboje ima svoje posledice, verjetno pa lahko sklepate, kakšne so te pri samozaslepljevanju. Kakorkoli se odločimo, vse posledice bomo vedno doživeli na lastni koži, zakaj ne bi drug drugemu zagotovili, da bodo te vedno prijetne?

2011 - Sledenje svojim dobrim občutkom je slepilo

V življenju si želimo dobrih, "pozitivnih" in razburljivih občutkov, ker si želimo zanimivega, veselega in vznemirljivega življenja. Toda kaj se zgodi, ko pozabimo na našo samoodgovornost do lastnih občutkov in želja in začnemo verjeti, da so te posledica nekega zunanjega vpliva? Pa poglejmo.

Ljudje hitro pozabimo oz. se največkrat sploh ne zavedamo, da si želje in občutke ustvarjamo sami. Kot sem že kdaj razlagal, z ustvarjanjem misli (razmišljanjem) si prikličemo slike in spomine, ki so povezani z občutki, katere smo popredalčkali v dve polarnosti. Na eni strani imamo "dobre", "pozitivne" občutke in emocije, na drugi pa "negativne", "slabe". Ker smo večino časa neiskreni do samega sebe, začnemo verjeti, da si misli, čustva in občutke ne ustvarjamo sami, ampak da so to posledica nekega zunanjega dejavnika, nad čimer mi nimamo vpliva (= prelaganje odgovornosti). Nato začnemo težiti samo k izkušnjam, pri katerih si ustvarimo "dobre", "pozitivne" občutke in čustva. "Slabih" misli, čustev in občutkov pa se poskušamo izogibati. To pomeni, da se poskušamo izogibati dogodkov in izkušenj, ob katerih si ustvarjamo "slabe", "negativne" misli, čustva in občutke in se pri tem pretvarjamo, da nad njimi nimamo vpliva. Z malo zdravega razuma hitro ugotovimo, kako daleč resnično seže človeška neumnost v smislu prelaganja odgovornosti, celo za svoje lastne misli in občutke.

Če malo pogledamo okrog sebe vidimo, kako vsi ljudje iščejo zabavo in dobre občutke v nekih zunanjih manifestacijah, kot so športno navijanje, popivanje, iskanje "ljubezenskih" seksualnih priložnosti, gledanje TV-ja, nakupovanje, obrekovanje in tako dalje in tako naprej.

Razumeti moramo, da smo sami odgovorni za naše misli, občutke in čustva, s tem pa smo torej sami odgovorni za to, kako se počutimo, ne glede na okoliščine. Seveda se polovica Zemljanov, ki vsak dan strada, ne bo dobro počutila, ker občutijo fizično bolečino. Ne smemo torej zamešati fizičnih občutkov z energetskimi občutki, ki si jih sami ustvarjamo skozi misli in čustva.

Če torej ne prevzamemo odgovornosti za svoje misli ter občutke in sledimo ter težimo le k situacijam, ki nam navidezno ustvarjajo dobre občutke, potem se zaslepimo in postanemo egoističen robot, ki se ne zmeni za nič kaj drugega kot to, kje, kdaj in kako bo spet našel nek "dober občutek" v neki zunanji manifestaciji, namesto da bi prevzeli odgovornost zase in si prenehali ustvarjati misli in občutke in jih definirati kot slabe in dobre. Namesto tega je veliko bolje, če se osredotočimo na sedanji trenutek vsakega našega vdiha in izdiha in se naučimo uživati s samim seboj in biti zadovoljen s samim seboj v vsaki situaciji, tako da vedno počnemo stvari tako, da so njihove posledice najboljše za vse. Potem ne rabimo nobenih zunanjih dejavnikov, preko katerih bi si v neiskrenosti do samega sebe ustvarjali polaritetne energetske čustvene manifestacije, ki bi nas potem usmerjale namesto nas.

Poznamo pa tudi še večje (ne)umnost, ko recimo ljudje navidezno prevzamejo odgovornost za svoje misli in občutke in si začnejo zavestno ponavljati le tiste, ki so jih definirali kot "pozitivne" in "dobre". Tako vidijo le "pozitivno" realnost, tisto "negativno" (lakota, revščina, vojne, zlorabe...)  pa kar čudežno odmislijo in se je izogibajo, kot da to v resnici sploh ne bi obstajalo. Takšen človek ne bo nikoli prevzel odgovornosti zase in za to kar se v svetu dogaja in bo zato zgolj nadaljeval svoje zasanjano življenje, pri čemer bo v resnici podpiral svet, takšen kot je zdaj, poln zlorab in revščine, ker se ne bo zavzel za praktične rešitve, ki bodo to odpravile.

Ne sledite torej svojim samo-namišljenim "dobrim" notranjim občutkom oz. "notranjemu glasu", ki vam pravi to in ono in vas želi popeljati do nirvane in dobrih čustev in občutkov, razen če želite postati popoln samo-omejen robot lastnih umskih in čustvenih kreacij.

Pomagajte si z zavednim dihanjem, s samo-odpuščanjem, napišite si svoje miselne in čustvene vzorce na papir in naredite samo-korekcijo. Prevzemite odgovornost zase, nihče drug je ne more. Veliko primerov lahko najdete, kako to počnemo Destonijci. Skratka, ne dopustite si, da bi se še naprej slepili in bili neiskreni do samega sebe, ne bežite pred samo-odgovornostjo, saj vas bo to pripeljalo v obup in neželene situacije, v skrajnem primeru pa kakšno umobolnico. Tam vam z vsemi strupi, pardon, "zdravili", vsekakor ne bodo nič kaj pomagali, ker smo si naše umske motnje samo-zaslepljenosti sami ustvarili, kar pomeni, da si jih moramo tudi sami odpraviti s samo-iskrenostjo in samo-odgovornostjo. Z zunanjimi "zdravili" si jih lahko zgolj začasno potlačimo, kar negativne posledice še poslabša.

Uporabljajte naša predlagana orodja samo-iskrenosti, samo-odpuščanja in samo-korekcijske prakse in postanite praktivist za dostojno življenje vseh na Zemlji. Vse ostalo je zguba časa in denarja...

2011 - Soočanje z neznanci - sejem Narava-Zdravje in Desteni

Danes smo preživeli tretji dan sejma Narava-Zdravje v Ljubljani, kjer jutri še zadnji dan predstaljamo Desteni skupino (kar je z velikim vložkom omogočil Valentin) in praktične rešitve, ki jih praktivisti razvijamo in vpeljujemo za dostojno življenje vseh na Zemlji. Opazil sem precej velik napredek v mojem procesu v zvezi z zadržki, ki sem jih imel še do nedavnega pri vzpostavljanju stika in komunikacije z neznanci. Na sejmu poleg Barbi, Duške, Nadje (in jutri tudi Ajde) skrbim za promocijo skupine (Valentin je zaradi drugih obveznosti pomagal le prva dva dneva). Če bi takšno delo moral opravljati pred kakšnim letom, bi verjetno odklonil zaradi strahu pred soočenjem s tujci, pa tudi zaradi samoobsojanje in občutka manjvrednosti in strahu pred ponižanjem oz. osmešenjem. Odkar pa sodelujem v Desteni'Jaz'Procesu in uporabljam orodja samoiskrenosti, samoodpuščanja in samokorekcijske prakse sem postal veliko bolj sproščen in odgovoren, tako da že v večini primerov znam zgoraj naštete samoomejitve ustaviti, še preden si jih ustvarim. Če pomislim, sem tudi malo presenečen nad sabo, saj sem brez pomislekov privolil k sodelovanju v projekt in tudi kasneje pred začetkom sejma si nisem delal skrbi s tem, kako bomo vse skupaj izpeljali in če bom kos odgovornosti. S samim dogodkom sem se tudi naučil bolje pristopiti k ljudem in se naučil predstaviti in utemeljiti delo, ki ga člani skupine Desteni opravljamo v vsakdanjem življenju, s čimer sem si utrdil samozaupanje in samodirekcijo. Ker to počnem prvič, mi je od začetka šlo precej slabo, danes pa sem že precej zadovoljen z mojim nastopom, ker sem nekako našel pravi način za predstavitev, tako da ljudi pritegnem, da poudarim pomembne informacije in da to naredim na dokaj sproščen način. To sem dosegel predvsem s poskušanjem in učenjem na napakah. Podrobneje bom svojo notranjo izkušnjo med sejmom predstavil v enem izmed naslednjih blogov.