Zakaj sem član Solidarnosti in zakaj grem na volitve

V življenju sem si postavil osebni cilj, da kar se da samo-odgovorno in z lastnim zgledom aktivno pripomorem k vzpostavitvi drugačne človeške družbe, v kateri se zlorabe življenja ne bodo dopuščale in sprejemale v nobeni obliki in kjer bo za vse ljudi zagotovljeno dostojno življenje. V svojih prizadevanjih sem spoznal mnogo somišljenikov s celega sveta, s katerimi se večkrat tedensko sestajamo na spletu in drugod, da usklajujemo skupne napore pri vpeljevanju rešitev, ki bodo z gotovostjo vodile v svet enakovrednih in so-odgovornih ljudi, kjer bodo odnosi med nami temeljili na sodelovanju in podpori po principu "ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam" in kjer bomo so-odgovorni, z odpravo lastnih sebičnih interesov, stremeli k novemu družbenemu sistemu, kjer bo dostojno življenje vseh zagotovljeno, dokler tega dejansko ne uresničimo. Pred nekaj leti sem za mesec dni tudi odpotoval v Južnoafriško republiko z namenom, da se s svojimi somišljeniki s celega sveta bolje spoznamo. Tako odkritih, dobronamernih in zgledno predanih ljudi k praktičnim rešitvah za dostojno življenje vseh še nisem srečal, ne prej in ne kasneje. Spodnja slika je nastala na dan odhoda iz JAR, jaz sem tretji z desne, v zeleni majici.

​

V sklopu teh prizadevanj in v luči spoznanj, da se sistema brez političnih struktur trenutno ne da zadovoljivo spreminjati, sem se vključil tudi v stranko Solidarnost po tem, ko sem večino vodilnih članov stranke tudi osebno spoznal. Po njihovih prizadevanjih sem z zadovoljstvom ocenil, da med člani stranke obstaja odločna volja in dogovor o zavračanju korupcije in sebičnih interesov posameznikov na račun dostojnosti življenja vseh. To je bil odločilni in najpomembnejši pogoj za to, da se stranki pridružim. Veseli me, da smo se že z več člani strinjali, da v stranki ne bomo dopuščali koruptivnega in sebičnega ravnanja, saj v tem primeru takšnih ljudi ne bo v stranki, ali pa ne bo nas. Ne trdim in ne morem zagotavljati, da bo Solidarnost tista stranka, ki se bo na koncu dejansko izkazala za stranko, v kateri se ne bo toleriralo osebnih interesov, vendar takrat mene ne bo več v njej. Zagotavljam pa, da sam sebičnih interesov ne bom dopuščal, do koder bodo moja dejanja in besede imele vpliv. Imam samo dve roki in samo en glas, zato si jih vedno prizadevam uporabljati zgledno in v korist vseh.

Na spodnji sliki sem v družbi nekaterih kandidatov z liste stranke Solidarnost za evropske poslance (desno spodaj.)

​
V nedeljo, 25.5. 2014 bodo volitve poslancev v Evropski parlament, na katerih sodelujemo tudi v stranki Solidarnost.

Mnogo ljudi se ne zaveda, koliko naporov in groze je bilo potrebnih, da so nam naši predniki, ki so se dejansko zavzemali in borili za dostojen svet enakovrednih in so-odgovornih ljudi, zagotovili vsaj minimalno možnost, da glas in volja vsakega izmed nas štejejo enakovredno vsaj na volitvah. Nesprejemljivo in sramotno je, da večina ljudi pridobljen glas na volitvah izrablja za osebne sebične interese. Prav zato si tudi osebno prizadevam za vzpostavitev sistema neposredne demokracije, kjer bo vsak s svojo so-odgovornostjo prispeval k preprečevanju zlorab in k zagotavljanju dostojnosti življenja vseh. Navsezadnje, če sami povzročamo in dopuščamo zlorabe, smo sami del problema in to ni sprejemljivo. Tega se moramo vsi zavedati.

Nikogar ne bom naprošal, da se volitev udeleži in da glasuje za Solidarnost. To je stvar osebnega spoznanja vsakega izmed nas. Vsi pa vemo, da beseda ni konj in da se brez muje še čevelj ne obuje, zato vabim vse, ki ste že spoznali, da korupcija in zloraba življenja v korist osebnih sebičnih interesov ni sprejemljiv način obnašanja, da se mi pridružite in tudi sami z lastnim zgledom začnete praktično udejanjati to, kar je najboljše za vse nas.

V slogi je moč, skupaj smo močnejši.
In ne pozabite: kar ni dobro za vse nas, ni dobro za nikogar!

Dan 143 - Partnerske reakcije osebno

Danes sem opazil, kako določene reakcije in izraze moje partnerke jemljem osebno in tako tudi sam čustveno reagiram nanje, predvsem kadar partnerka odreagira z negativnimi emocijami.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jemati čustvene reakcije partnerke osebno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti jezen in užaljen, kadar partnerka name odreagira z jezo in neodobravanjem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jemati čustvene reakcije drugih na moja dejanja, govorjenje, ideje, kot osebni napad name in se s tem takoj počutiti manjvrednega, ogroženega, užaljenega in jeznega in za te občutke kriviti partnerko in druge.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob glasnem govorjenju / dretju nekoga name s čustveno (negativno) energijo, to takoj povezati s strahom, z lastno manjvrednostjo, užaljenostjo, jezo in popolnim zavračanjem bese govorca. Zavedam se, da s tem tudi sam čustveno reagiram in nisem prisoten v zavednem dihanju, s čimer si onemogočam, da bi se postavil v kožo drugega in dejansko videl stvari takšne, kot so. Ko opazim in se zavem, da na glasno čustveno govorjenje / dretje / reakcijo drugega sam reagiram s strahom, občutkom manjvrednosti, jeze, se počutiti užaljeno in jezno ter zavračati govorca - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem nisem v podporo, zato se umirim, sprostim in usmerim v dihu tako, da upoštevam govorca in dejansko stanje in stojim kot podpora, ki je najboljša za vse.

Dan 142 - Jaz kot politik

V stranki smo se pogovarjali o tem, kdo bi bil pripravljen kandidirati na volitvah (lokalnih in državnozborskih). V tistem momentu sem bil najprej negotov, glede na to, da nimam posebnih politično-birokratskih izkušenj, vendar sem v tem takoj prepoznal vzorec sabotiranja samega sebe, zato sem se odločil, da dopuščam možnost, da bi kandidiral tudi sam. Zakaj pa ne, načela v smislu 'ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam' imam jasno izoblikovana, kristalno jasno mi je, da takega dela ne bi opravljal iz osebnih interesov ampak zato, ker želim delovati zgledno, transparentno in preprečiti korupcijo in zlorabo življenja ter pomagati pri ustvarjanju sistema, ki bo vsem zagotavljal dostojnost življenja. Če ima človek dobre temelje in jasna načela, potem mu pomanjkanje določenih izkušenj ne predstavlja posebnega problema, saj si jih vedno pridobivamo sproti. Nihče se ni izkušen rodil in vse je enkrat prvič.

Na splošno opažam, da se ljudje ne držimo načel, da jih zelo redko omenjamo in da se niti ne sprašujemo, kakšna načela so najboljša za vse nas. Velika večina se ravna zgolj po svojih občutkih in strahovih in deluje le v svojo osebno korist, marsikdaj tudi takrat, ko to ni na prvi pogled očitno. Zato je pomembno, da se zavedamo pomembnosti načel, da vemo, po kakšnih načelih se sami ravnamo in da so ta načela takšna, da z njihovimi posledicami nikomur ne delamo škode in nikomur ne jemljemo dostojnega življenja, ampak podpiram druge tako, kot bi želeli da drugi nas. Transparentnost delovanja je zelo pomembna, kot sem že pisal. Kdor ne postavlja osebnih interesov pred vse druge, s tem nima problemov. Človek se ne more dolgo skrivati pred ljudmi, ki so samo-iskreni in znajo opazovati soljudi pri obnašanju, govorjenju in pisanju. Pisanje razkrije marsikaj o človeku, zato je tudi pomembno, da samega sebe spoznamo skozi pisanje in si tako pomagamo odpravljati vzorce, ki ne podpirajo nas samih kot tudi ne drugih. Vsak politik, torej vsak človek, bi moral voditi in vzdrževati svoj javno dostopni spletni dnevnik, iz katerega bi bilo razvidno, ali so njegove namere dejansko poravnane s tem, kar je najboljše za vse nas ali ne. A kot sem ugotovil, ego, ki skrbi le zase in svoje osebne težnje na račun dostojnosti drugih, bo imel s takšno prakso ogromno težav, kar je razumljivo.

Kaj sploh pomeni beseda politika? Ob njej se večina takoj 'zgrozi', ker se jim ob besedi sprožijo močna čustva, povezana s spomini o ljudeh, ki so bojda politiki. Takšne reakcije mi niso bile v podporo, ker so mi preprečevale, da bi politiko sploh raziskal, jemal resno in jo obravnaval kot nekaj uporabnega. Torej definicija:

Politika - "znanost upravljanja", po Aristotelu: "državne zadeve". Pridevnik: političen (iz latinščine: politicus): "od prebivalcev ali države". Šele kasneje se pomen besede politika začne uporabljati v smislu "izbirati strani v politiki strank".

V osnovi torej beseda pomeni upravljanje na družbenem nivoju, ki torej ne vključuje samo nas osebno, ampak širšo družbo. To počnemo torej vsi. Vsi smo politiki. Vse se začne v družini, ko z nami politično upravljajo starši in drugi, nato pa mi z našimi otroci. Politiko izvajamo v službi itd. In kaj je torej tako groznega s politiko? Nič, grozni so večinoma ljudje, ki naj bi upravljajo z državno politiko, čeprav v resnici upravljajo večinoma le z osebno, ker stremijo le k osebnim interesom. Saj to počnemo vsi, če smo samo-iskreni, ljudje na bolj vplivnih položajih imajo zgolj moč, da naredijo več škode. Kaj je torej rešitev? Jamranje? Protestiranje? Še več jamranja? Obup, torej? Samo-odgovornost in zgledno ravnanje! No vidite, saj vsi vemo in znamo, samo težko gre iz ust, kaj šele od rok. Pa smo spet pri pisanju. Težko se je spremeniti, če sploh ne vemo dobro, kako delujemo in zakaj, zakaj smo tako sebični in pasivni, zakaj nas je strah delovati v dobro vseh, ne samo sebe. Sam vedno bolj ugotavljam, kako težaško je biti sebičen. Potrebno je veliko naporov in energije, da spletkarimo, da se lažemo in zavajamo, da nas ni sram, ko dopuščamo zlorabe itd. To ni lahko delo, to je izjemno težaško delo in zanimivo je, koliko ljudi pri tem še vedno vztraja. Sploh v pasivnosti in apatičnost. Ampak nič ne de, dlje kot čakamo s samo-korekcijo, bolj tonemo v nevzdržne posledice. Ljudem lahko odpremo vata in pokažemo, kako je lahko bolje, vendar nihče ne more stopiti skozi vrata namesto nas. Vso trpljenje na Zemlji si ustvarjamo sami, vsak posebej in hkrati vsi skupaj. Prej kot bomo spoznali, da moramo spremeniti lasten odnos drug do drugega tako, da bodo vsi naši odnosi temeljili na enakovrednosti in dostojnosti življenja vseh, prej bomo rešili vse probleme. Seveda pa lahko tudi še čakamo. Čakamo, da bo slabše in bolj grozno. Večina se s tem še strinja - v dejanjih, čeprav mogoče ne v mislih. Ampak edini odgovor je na dlani: praktična samo-odgovornost in zgledno ravnanje. Pa začnimo...

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da nimam dovolj izkušenj za politično delovanje. Spoznal sem, da s tem zgolj sabotiram samega sebe pri stvareh, ki so pomembne za vse nas. Ko opazim in se zavem, da se sabotiram z izgovorom, da nisem dovolj izkušen - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s tem nisem v podporo, zato se obvezujem, da ne bom več ustvarjal izgovorov, namesto tega bom stremel k samo-izpopolnjevanju in zglednemu ravnanju tudi v političnem delovanju.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi politike kot sebične, grozne, slabe ljudi, namesto da bi pogledal samega sebe videl, kako sem sam lahko bolj zgleden. Ko opazim in se zavem, da se jezim na politike in da jih sodim kot sebične, grozne, slabe ljudi - se ustavim in diham. Zavem se, da so politiki prav tako zgolj le ljudje z lastnimi življenjskimi zgodbami in problemi in da sem sam prav tako zelo sebičen, kadar jih sodim samo zato, ker je to tako enostavno in ker so temu bolj izpostavljeni. Obvezujem se, da se ne bom več jezil na politike in jih sodil kot sebične, grozne in slabe ljudi. Namesto tega bom pogledal svoje vzorce obnašanja in jih popravil tako, da bom deloval čim bolj zgledno in da bom tudi v podporo drugim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil lastno samo-odgovornost za politiko prenašati na druge politike, zato da se meni ne bi bilo treba udeleževati so-ustvarjanja družbenih odnosov. Zavedam se, da sem si s tem odvzel vsakršno možnost soodločanja in da je to tudi vzrok za to, da je praktično cel planet v krizi, ker vsi prelagamo odgovornost na druge. Ko opazim in se zavem, da prelagam lastno so-odgovornost na druge politike - se ustavim in diham. Obvezujem se, da ne bom prelagal odgovornosti za so-ustvarjanje družbenih odnosov na druge in da bom sam deloval samo-odgovorno in zgledno po principu "če ni dobro za vse, ni dobro za nikogar" in "ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam".

Večinoma ljudje, ko začnemo razmišljati o družbenih spremembah, ki so potrebne, pademo v nekakšen občutek obteženosti v smislu, sistem je tako velik, mi pa tako majhni, kako bomo sploh kaj spremenili? Nemogoče, Predolgo bo trajalo itd. Danes pa sem spoznal, kako enostavno je dejansko vse skupaj. Prvič: spremenimo lahko tako ali tako le sebe, svoje obnašanje in s tem zgledno stojimo za principi, ki so najboljši za vse. Vendar, kaj to dejansko pomeni, da spremenimo sebe? Drugič: Spremeniti moramo zgolj odnose, ki jih imamo najprej s samim sabo in nato z vsemi ostalimi, s katerimi so-ustvarjamo. Spremeniti moramo načela, po katerih gradimo lastne odnose do sebe in drugih. Ko sem pogledal stvari s tega zornega kota, je vsa teža gromozanskosti sistema, ki ga moramo spremeniti, odpadla. Zakaj? Zato, ker si to lahko predstavljam, ker se s takšnim videnje lažje poistovetim. Recimo: Če sem prej gledal na politike kot na ljudi, ki imajo več vpliva kot jaz in jih sodil, potem sedaj spremenim svoj odnos do njih tako, da sebe vidim ko njim enakovredne. Če sem si prej ustvaril odnos do samega sebe v smislu, nimam dovolj izkušenj, nisem pravi za politika, potem sedaj ta odnos do sebe spremenim in ga popravim tako, da se bom z njim podpiral, v smislu: deloval bom po načelih, ki so vsem v korist in tako, da bom uporabil vsako priložnost, da se izpopolnim in postanem bolj učinkovit in se preverjal, da bom deloval zgledno in da bom drugim v podporo pri lastnem vzpostavljanju principov, ki so najboljši za vse nas.