Dan 160 - Čustvena reakcija na suženjske službe

Opazil sem svoj umski vzorec, ki sem si ga sprožil ob čakanju na sodelavce, da me poberejo in da se skupaj odpeljemo na gradbišče, kjer opravljam počitniško delo. Na trenuten sistem zaposlitve sem reagiral z obsojanjem in s čustvom jeze, ker je organiziran nesprejemljivo, saj ljudje drug drugega izkoriščajo za sebične koristi in se drug drugemu podrejajo in nadrejajo, brez dejanskega zavedanja svoje enakovrednosti. S tem sem začel v mislih soditi in obsojati sistem in ljudi in si tako dovolil, da si posledično ustvarim čustvo jeze. To mi ni prav nič pomagalo pri ničemer, saj sem svojo pozornost iz realnosti preusmeril v um in tako v veliki meri izgubil stik s praktično realnostjo in si ustvaril stres ob občutku jeze. Veliko bolje bi bilo, da sistema in ljudi sploh ne bi začel soditi in se ob tem jeziti, ker to ničesar ne spremeni in stvar le še poslabša. Sproščeno bi stal na postaji v zavednem dihanju, ker v tistem trenutku tako ali tako nisem mogel početi kaj drugega. Vendar to ne pomeni, da bi postal do stanja sveta / sistem zaposlovanja apatičen, ravno nasprotno. Pomembno je, da se naučimo v vsakem dihu življenja podpirati in uresničevati dostojno življenje za vse, ker bomo le tako lahko vsem zagotovili dostojno in zabavno življenje.

Torej, za odpravo tega vzorca bom uporabil samo-iskreno samo-odpuščanje, ki ji bo sledila praktična samo-korekcija v vseh trenutkih, kjer bom opazil, da se mi takšen vzorec pojavlja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi sistem zaposlovanja in druge ljudi za to, da je sistem zaposlovanja nesprejemljiv, nepravičen in neenakovreden. Ko opazim in se zavem, da sodim in valim krivdo za nepravičnost sistema zaposlovanja na druge - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem sam del tega sistema in da je edina dejansko konstruktivna rešitev ta, da se sam zavzemam za družbo in sistem zaposlovanja, kjer bo dostojno in zabavno življenje za vse zagotovljeno. Obvezujem se, da ne bom več sodil in obsojal drugih za to, da je sistem nepravičen in nesprejemljiv, namesto tega se bom sam zgledno zavzemal za sistem, v katerem bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno, kot ga recimo predstavlja predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čustveno reagirati z jezo na misel, da je sistem zaposlovanja nepravičen in nesprejemljiv. Zavedam se, da sem čustveno reagiral z jezo zato, ker sem takoj začel krivdo za nesprejemljivost sistema valiti na druge, namesto da bi samo-iskreno pogledal nase in se prepričal, da sem sam zgleden pri ustvarjanju boljšega sistema. Obvezujem se, da ne bom več sodil in krivil drugih za to, da imamo nepravičen in nesprejemljiv družbeni sistem, namesto tega bom v takšnem trenutku vedno pogledal nase in se prepričal, da sem sam zgleden in učinkovit pri ustvarjanju sistema, kjer je dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno in da si pri tem ne ustvarjam nepotrebnih čustvenih reakcij.

Dan 159 - Od žrtve do rešitelja problema

Opazil sem vzorec, da pogosto reagiram na druge, kadar zaznam v njihovem izražanju prelaganje krivde name za svoje občutke / stanje. Pogosto se v čustvenih reakcijah postavim v vlogo žrtve, s čimer si onemogočim, da bi zgledno stal kot primer rešitve problemov. Prav tako se v tako čustvenem stanju z drugimi ne morem pogovarjati konstruktivno, ker jih nato dejansko tudi sam krivim za svoje občutke.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati s samo-obsojanjem in občutkom manjvrednosti ter z jezo, kadar opazim / dojemam, da nekdo krivi mene za svoja čustva ali svoje stanje. Zavedam se, da takšna reakcija ni potrebna, ker z njo ne bom ničesar spremenil in da smo vsi odgovorni za svoja čustva, ker jih sami ustvarjamo. Zato se obvezujem, da se ne bom več sodil kot manjvrednega in se potem jezil na druge, ker se tako počutim, kadar bom opazil / dojemal, da nekdo krivi mene za svoja čustva ali svoje stanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se zlorabljenega, se videti kot žrtev in se počutiti užaljenega, kadar vidim / dojemam, da nekdo krivi in prelaga odgovornost name za svoja čustva in svoje stanje. Ko se zavem, da se počutim zlorabljenega, da se vidim kot žrtev in da se počutim užaljenega, kadar vidim / dojemam, da me nekdo krivi / sodi - se ustavim in diham. Zavem se, da se s tem samo izmikam odgovornosti, da bi situacijo učinkovito usmeril tako, da bi stal kot primer rešitve problema. Zato se obvezujem, da se ne bom več počutil zlorabljenega, se videl kot žrtev in se počutil užaljenega, kadar bom videl / dojemal, da me nekdo krivi za svoja čustva / svoje stanje. Namesto tega bom samo-odgovorno stal kot primer rešitve problema.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sebe videti kot žrtev in se počutiti užaljeno / prizadeto, manjvredno in jezno, kadar vidim / dojemam, da me nekdo ponižuje, žali, obsoja in obravnava manjvredno. Ko opazim in se zavem, da se vidim kot žrtev in da se počutil užaljeno / prizadeto, manjvredno in jezno, kadar vidim / dojemam, da me nekdo ponižuje, žali, obsoja in obravnava manjvredno - se ustavim in diham. Zavedam se, da si sam ustvarjam te občutke in da za njih niso krivi drugi, ne glede na to, kaj govorijo, počnejo in kako me obravnavajo. Zato se obvezujem, da se ne bom več videl kot žrtev in se počutil užaljeno / prizadeto, manjvredno in jezno. Namesto tega bom upošteval stanje sočloveka in stal kot primer rešitve problema.

Dan 158 - Kapitalizem je edini znani dober sistem, ki smo ga zmožni?

Rešitve za boljši sistem od trenutnega, nerazumno izkoriščevalskega kapitalizma, že obstajajo in so znane. Predvsem priporočam v branje Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek in predlog Enakovrednega denarnega sistema.

Vendar pa je dejstvo, da problem ni v tem, da ne bi poznali boljše oblike sistema, kjer bi vsi lahko živeli dostojno in zabavno življenje. Takšno prepričanje je bolj izgovor za to, da ne bi prevzeli odgovornost za trud k boljšemu sistemu, s čimer pokažemo tudi lastno ignoranco in nezanimanje za rešitve osebnih in družbenih problemov. Problem je torej v posamezniku, v nas, ki si skozi odraščanje in življenje ustvarimo prepričanje, da je človeška osebnost nespremenljiva, da je človek po "naravi" podrejen čustvom (torej egoizmu) in da zato ljudje nismo sposobni izboljšati sebe in postati živo bitje, ki živi po principu "ne obravnavaj drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan sam na mestu drugega". Takšno prepričanje si ljudje ustvarimo predvsem zaradi pomanjkanja zavedanja o tem, kako si ustvarjamo lastne misli in čustva. Oboje namreč jemljemo kot nekaj samoumevnega in se z njimi poosebljamo v trenutku, ko nam misli "padejo" na pamet in ko čustva doživimo. S tem se jim nezavedno podrejamo in dovolimo, da nas vodijo. Dejstvo pa je, da si misli in čustva vedno ustvarjamo sami, zato smo zanje popolnoma odgovorni. Kakor sem spoznal v lastnem raziskovanju svojih miselnih vzorcev, lahko tudi vedno samo-iskreno ugotovimo, ZAKAJ razmišljamo in čustvujemo, tako kot to pač počnemo, v kateremkoli določenem trenutku. Če sem tako bil prepričanja, da se moje "narave" ne da spremeniti in da sem podrejen lastnim čustvom, sem nato v samo-iskrenosti raziskal, zakaj tako razmišljam. Ugotovil sem, da sem to uporabljal kot izgovor za to, da mi ne bi bilo potrebno prevzeti odgovornosti za samega sebe in za to, da postanem dober človek. Dober v smislu, da ne obravnavam drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan sam na mestu drugega, pa tudi dober v smislu, da aktivno sodelujem pri ustvarjanju družbenih odnosov (sistema), kjer bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. Ko sem si ta vzorec odpustil, sem na podoben način nadaljeval z ostalimi vzorci, ki sem jih pri sebi opazil in jih tudi odpravil, s čimer še vedno nadaljujem. Tako sem si dokazal, da se vsak človek lahko spremeni sam in da je naša resnična narava zgolj ta, da smo učljivi in da si sami ustvarjamo lastno osebnost in lastne navade. Tako se tudi sami odločamo, na kakšen način se bomo odločali. Se bomo podrejali čustvom ali se bomo ravnali po principih, ki so najboljši za vse nas? Odločitev in odgovornost zanjo je popolnoma v naših rokah.

Naše življenje se v trenutku izboljša, ko prevzamemo odgovornost za svojo izobrazbo in lastno prevzgojo v človeka, ki se ne podreja čustvom, ampak živi po principih, ki so najboljši za vse nas. Tako lahko po tem s svojim zgledom pomagamo tudi drugim do takšnega osebnega stanja. Ta osebni proces lastne osvoboditve podrejenosti čustvom najlažje izvajamo z orodjem samo-iskrenega samo-odpuščanja s praktično samo-korekcijo, pri čemer si pomagamo s pisanjem in zavednim dihanjem. Primere uporabe lahko najdete na tem blogu in mnogih drugih.

Kogar opisani osebni proces že zanima, se lahko pridruži tudi mednarodni skupini, kjer si pomagamo in sodelujemo na projektih: http://destonians.com/

Svet bomo spremenili v vsem prijaznega le tako, da bomo z lastnim zgledom sodelovali pri izvajanju specifičnih projektov, ki so potrebni, da lahko vsem ljudem zagotovimo dostojno in zabavno življenje. Zato te vabim, da se nam pridružiš in postaneš človek, ki je del rešitve in ne del problema.

Dan 157 - Nerazumno, čustveno potrošništvo

V današnji družbi lahko vse bolj opažamo sindrom nerazumnega potrošništva. Lahko bi mu rekli tudi impulzivno ali statusno potrošništvo, vendar pa gre v vseh primerih zgolj za čustveno potrošništvo, kjer se posameznik odloča za nakup na podlagi lastnih čustev, namesto na podlagi zdravorazumske potrebe po izdelku ali storitvi. Ta pojav je posledica posameznikovega nezavedanja lastnih čustev in njihovega vpliva na to, kako in kdaj se odločamo za nakup in kako izbiramo.

Podjetniki so s pomočjo psihologov že davno tega ugotovili, da se ljudje večinoma ne zavedajo svojega ustvarjanja lastnih čustev in posledičnega nezavednega podrejanja le-tem. Tako so začeli nezavednega človeka manipulirati s propagandnimi sporočili, s katerimi gledalca vzpodbujajo k temu, da bi si ob gledanju reklame nezavedno ustvaril določena čustva, na podlagi katerih bi se nato odločil za nakup reklamiranega izdelka. Tipično so reklame zasnovane tako, da v gledalcu skušajo vzbujati čustvo manjvrednosti, nezadostnosti in samo-obsojanja (predvsem lepotni izdelki) ali čustvo strahu pred izgubo priložnosti za prilaščanje nečesa "novega", "boljšega", lahko tudi strah pred izgubo zdravja ali "uglednega" družbenega statusa, če si določenega izdelka ne bomo kupili.

Ob samo-iskrenem pregledu reklam in lastnih čustvenih reakcij nanje lahko ugotovimo, da veliko taktik oglaševanja namerno, a prikrito, poskuša v nas vzpodbujati razne namišljene in nerazumne strahove, čeprav je na prvi pogled reklama zavita v humor ali kakšno drugo masko. Vse te manipulacije dejansko spadajo v kategorijo tehnik pranja možganov, ki so jo skozi človeško zgodovino razvijale razne politične, vojaške in verske ustanove za svojo propagando, z namenom podrejanja množic in umetnega ustvarjanja družbenega mišljenja. Z vztrajnim ponavljanjem ekonomske propagande (pranja možganov) se nam tako kot gledalcem, še posebej, če se tega ne zavedamo, sčasoma vtisnejo v podzavest različni čustveni vzorci. Na njihovi podlagi se kot ljudje, ki smo se brez-sramno poimenovali kar potrošniki, nerazumno in čustveno odločamo za nakup in trošenje, da bi zadovoljili svojim čustvom. Bolj natančno, da bi zadovoljili lastnemu "pomanjkanju" pozitivnih čustev, ki si jih ustvarimo in doživimo ob nakupu. Resnično zadovoljevanje čustev je seveda nemogoče, ker vsa čustva izvirajo iz našega umskega stanja, ki si ga ustvarjamo sami, in ne iz praktičnega, fizičnega pomanjkanja telesa, kot je to značilno za lakoto ali žejo. To pomeni, da kot potrošnik večinoma skušamo svoje nerazumne strahove in druga negativna čustva zamenjati s pozitivnimi čustvi lagodja in moči ob tem, ko kupimo nekaj "novega", "boljšega", tako pa se podamo v neskončni cikel ustvarjanja in podrejanja lastnim pozitivnim in negativnim čustvom. Pri tem pogosto kot pogoj za spremembo svojega čustvenega stanja postavimo ravno izvedbo nakupa samega, pri čemer je objekt nakupa drugotnega pomena. Ste se že kdaj po nakupu nečesa, kar ste si želeli, počutili krivo? Odlično, to pomeni, da ste dovolj samo-iskreni, da se zavedate, kdaj ste nekaj kupili zaradi čustvenega impulza in ne zato, ker bi to bilo resnično smiselno in potrebno. Takšne lastne vzorce najlažje odpravljamo s samo-odkritim samo-odpuščanjem in praktično samo-korekcijo.

Tudi sami trgovski centri uporabljajo različne prikrite podzavestne manipulacije. Na primer: Samodejna vrata se namenoma vrtijo in odpirajo počasi, prav tako se pogosto v centrih vrti počasna glasba. Ljudje namreč večinoma pridemo v trgovino z avtomobilom. V takšnem stanju moramo hitro reagirati, zato se možgani in človekova zavest prilagodita hitremu procesiranju podatkov in hitremu odločanju. Trgovci nočejo, da bi potrošnik v takšnem umskem stanju nakupoval, saj bi prehitro opravil nakup. Zato poskušajo v centrih na ljudi vplivati tako, da se človekov um čimbolj upočasnijo z omenjenimi triki, saj si bo človek, ki je umirjen, ogledal več propagandnih (akcijskih) sporočil in si posledično lahko ustvaril več čustev, se (podzavestno) spomnil večih reklam s TV-ja in podobno. Vse to pa bo vodilo v to, da bo kupil več izdelkov, ki jih niti ne potrebuje. Posledično potrošniki, katerih podzavest je nasičena s propagandnimi sporočili, v trgovinah pogosto kupijo veliko izdelkov, ki jih sploh niso imeli namena kupiti, preden so vanjo vstopili. Prav tako kupujejo drage izdelke, kot so oblačila, avtomobili, elektronske in druge naprave zato, da bi zadovoljili svojim čustvom in ne praktičnim potrebam.

Skozi desetletja potrošniškega pranja možganov smo vzgojili ljudi in družbo, ki nakupuje popolnoma nerazumno in čustveno. Ljudem nikoli ni dovolj ravno zaradi podrejanja lastnim čustvom, zato jemljejo potrošniške kredite in delajo več in dlje kot kdajkoli prej, da bi si le lahko privoščili novega iPhone-a, "moderen" kos obleke ali sanjske počitnice. Vse to pa večinoma temelji zgolj in le na čustvih in strahovih posameznika, ki se ne zaveda, da si čustva in strahove ustvarja sam in da se jim sam podreja, k čemur ga neprestano vzpodbujajo propagandna oglasna sporočila z različnimi tehnikami pranja možganov.

Nerazumno, čustveno potrošništvo je problem, ki ga moramo nujno rešiti, ker bomo v nasprotnem primeru nerazumno potrošili vse, kar se potrošiti da in uničili Zemljo in samega sebe. Rešitev za to, kakor vedno, se skriva v nas samih. Zato smo vsi odgovorni, da spremenimo svoje navade in se prenehamo podrejati lastnim čustvom. Človek je bitje, ki se ga da vzgojiti in vsi smo odgovorni, da najprej prevzgojimo samega sebe in nato drug drugega v živa bitja, ki se ravnajo po praktičnem zdravem razumu, z obzirom do drugih in do okolja. Čustveno ravnanje ni takšno.

Zdravorazumsko obnašanje, pri katerem se posameznik ne podreja lastnim čustvom in strahovom, mora postati del splošne izobrazbe vsakega otroka in odraslega človeka. Danes je situacija ravno nasprotna, saj v šolah otroci niso deležni nikakršne izobrazbe o tem, kako se odgovorno ravna z denarjem, kaj denar sploh je in kako nastaja, kako se odgovorno odločati za nakup življenjsko pomembnih stvari, kako se izogniti manipulacijam podjetnikov itd. Enostavno se "pričakuje", da bodo za to poskrbeli starši, ki pa so seveda večinoma že sami del potrošniške družbe, ki se obnaša čustveno potrošniško, zato svoje navade ne zavedajoč se prenesejo na svoje otroke, ki se učijo s posnemanjem.

Odločilen korak pri reševanju vseh zgornjih problemov je ta, da vsak najprej spozna in razume, kako si ljudje sami ustvarjamo čustva, kako se jim sami ne zavedajoč se podrejamo in kako lahko to ustavimo tako, da postanemo samo-direktivno živo bitje z jasnimi življenjskimi principi delovanja, ki so najboljši za vse nas. Sam sem si pomagal tudi z brezplačnim spletnim tečajem, ki je prav temu namenjen in ga priporočam vsem, ki bi radi spoznali delovanje lastnega uma in čustev in postali samo-direktivno bitje, ki ga ni mogoče manipulirati.