10.30.2014

Dan 196 - Ločevanje od lastnih misli ne pomaga

Princip: ne obravnavaj (ignoriraj) drugega tako, kot nočeš biti obravnavan (ignoriran) sam.

Zadnje čase se vedno bolj zavedam, kako se v določenih trenutkih še vedno odtujim od lastnih misli, ko opazim, da o nečem razmišljam oz. da  na nekaj reagiram v mislih. Na nek način se hočem prepričati, da te moje misli nisem jaz ustvaril, da to nisem jaz, in jih na tak način "pomesti pod preprogo", da mi ne bi bilo treba zanje prevzeti samo-odgovornosti in aplicirati samo-odpuščanja in samo-korekcije To je seveda absurdno, ker sem vedno jaz izvor vseh svojih misli in čustev, zato moram za vse prevzeti odgovornost, da jih ustavim in se usmerim v dihu, po zdravem razumu in po Principu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ločevati se od lastnih misli, kadarkoli jih opazim, kot da te misli nisem sam ustvaril. Ko opazim in se zavem, da se ločujem od lastnih misli, kot da jih nisem jaz ustvaril - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je to absurd in da s tem zgolj iščem izgovor za to, da mi ne bi bilo potrebno za lastne misli in posledična čustva prevzeti odgovornost. Zato se obvezujem, da se bom vedno prepričal, da se ne ločujem od lastnih misli in da se zavedam, da sem popolnoma vse do zadnje sam ustvaril in dopustil, zato se ne bom več od njih skušal ločiti/oddaljiti, namesto tega bom stal enakovredno z mojimi mislimi/čustvi in zanje prevzel popolno odgovornost tako, da jih bom ustavil s samo-odpuščanjem in samo-korekcijo po Principu.

10.25.2014

Dan 195 - Reakcija na samo-predstavitev pred skupino ljudi

Včeraj smo v službi imeli uvodno predavanje. Mentor je predlagal, da se najprej vsi na kratko predstavimo. V tistem momentu sem reagiral s strahom pred govorjenjem pred ljudmi, zato si bom še enkrat ogledal reakcijo, da jo lahko odstranim. Večkrat sem že pisal na to temo, zato bom predvsem iskal točke, ki jih še nisem usmeril.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil v sebi ustvarjati strah in dvom v samega sebe in v svojo sposobnost primerne usmeritve situacije, kadar na nek dogodek nisem pripravljen in nimam načrta za to, kaj bom in kako bom nekaj naredil in/ali kaj bom povedal ljudem, ki od mene nekaj pričakujejo. Ko opazim in se zavem, da me je strah, ker na nekaj nisem pripravljen in/ali ker ne vem, kaj točno bom povedal ljudem, ki od mene nekaj pričakujejo - se ustavim in diham. Zavedam se, da se mi ni treba posebej pripravljati za to, da bom nekaj povedal več ljudem, ker je to isto, kot če bi govoril enemu ali samemu sebi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom reagiral s strahom in paranojo, ko bom moral nekaj ljudem povedati/predstaviti in na to ne bom pripravljen, ker to nima nobenega smisla. Namesto tega se bom usmeril v dihu in spontano razložil/predstavil, kar pač naj bi, brez da bi se pri tem sodil, presojal in obsojal ali jemal reakcije drugih osebno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi/dojemati govorjenje samemu sebi, drugemu ali veliki množici ljudi kot nekaj popolnoma različnega in stopnjevati pričakovanja do samega sebe, glede na to, kolikim ljudem govorim. Ko opazim in se zavem, da sodim/dojemam govorjenje samemu sebi, drugemu ali veliki skupini ljudi kot nekaj popolnoma različnega in da stopnjujem pričakovanja do samega sebe glede na to kolikim ljudem govorim - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da število ljudi, ki me posluša, dejansko nima popolnoma nobenega vpliva na to, kdo jaz sem ali kdo naj bi bil in kako naj bi govoril in da je vsakršno ustvarjanje pričakovanja do samega sebe popolnoma nepotrebno, ker si s tem zgolj ustvarjam strah pred tem, da nekaj ne bo izpadlo tako, kot pričakujem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom sodil/dojemal govorjenja glede na to, kdo in koliko ljudi me posluša, ker to nima nobenega vpliva name, prav tako si ne bom ustvarjal nobenih posebnih pričakovanj v smislu, kako naj bi se pripravil in kako naj bi govoril množici ljudi, s tem pa si ne bom ustvarja strahu pred tem, da bi nekaj izpadlo drugače, ko bi si jaz mislil, da mora.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati s strahom, ko nekdo reče, da se moram predstaviti pred več ljudmi. Ko opazim in se zavem, da reagiram s strahom, ko nekdo reče, naj se predstavim pred več ljudmi - se ustavim in diham. Zavedam se, da je ta strah povsem odveč, ker se pač znam prestaviti. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne reagiram s strahom, kadar nekdo reče, naj se predstavim pred več ljudmi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, kadar vem, da se bo vsa pozornost preusmerila name in da bom moral ljudem nekaj povedati. Ko opazim in se zavem, da me je strah, ko vem, da se bo vsa pozornost preusmerila name in bom moral nekaj ljudem povedati - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da si mi v tem trenutku ni potrebno ustvarjati nobenih pričakovanja ali se na to kakorkoli pripravljati v mislih tako, da bi razmišljal o tem, kako bom nekaj povedal in podobno, saj si ravno s tem ustvarim strah in samo-presojanje/obsojanje. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom dovolil ustvarjati nobenih pričakovanja in razmišljati o tem, kako bom nekaj povedal, ko bom vedel, da se bo vsa pozornost ljudi usmerila vame in da bodo ti pričakovali, da jim nekaj povem. Namesto tega se bom usmeril v dihu in mogoče razmislil zgolj o tem, kaj lahko povem, ne pa kako bi naj to povedal.

10.22.2014

Dan 194 - Propad bančnih kartelov in kabalov

Tale zapis je predvsem namenjen tistim, ki se že dalj časa zanimajo o tem, kako je svet še do nedavnega bil voden in kontroliran s strani bančnih kartelov, kabalov in drugih skrivnih organizacij. Verjetno že veste, če na pa še boste, da se ti stari sistemi zdaj podirajo in razkrajajo, da vse prihaja na dan in da so ti kabali izgubili svoj vpliv, ker so izgubili svoje glavno orožje: skrivno manipulacijo posameznikov in množic. Preko svetovnih medijev, ki si jih ti starodavni kabali še zmeraj lastijo v 90% lasti, sicer še vedno trobijo staro propagando, s čimer povprečnega človeka, ki se o resničnem delovanju sveta še ni posebej sam zanimal, držijo v stanju inferiorne apatičnosti. Vendar pa se bo sčasoma tudi ta aparat manipulacije množic zrušil. Poglejte si spodnji video, če si ga še niste, ki to potrjuje. Sam seveda ne sklepam zgolj na podlagi tega videa, saj spremljam omenjeno že kakšnih 8 let iz različnih virov in v kolikor lahko navzkrižno preverim, kar v video razloži Karen, je njena razlaga točna.



KAR JE POMEMBNO je to, da se sami naučimo zglednega ravnanja po principu: ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam in da sami z lastnim zgledom začnemo fizično pomagati pri ustvarjanju sveta, v katerem bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. To na primer pomeni:

- da začnemo uporabljati samo-iskrenost in samo-odpuščanje v obliki pisanja samo-podpornega dnevnika, kjer si ozavestimo lastno podrejenost svojim čustvom in miselnim vzorcem, da si jih lahko nato odpustimo in se začnemo sami usmerjati po principu kar je najboljše za vse nas. Le tako lahko spremenimo samega sebe v praksi in s tem pripomoremo k temu, da ustvarjamo svet, kot si ga želimo. Odstranitev podrejenosti lastnim čustvom in miselnim konstruktom je zelo pomembna tudi zato, ker so nas do sedaj na tak način lahko manipulirali drugi (kot recimo ljudje v bančnih kartelih in kabalih, politiki, itd.), ki so se do neke mere zavedali, kako delujejo človekov um in čustva.

- povsod zastavljamo vprašanja in izpostavljamo korupcijo in druge nesprejemljive zlorabe življenja, kar zapišemo in delimo na spletu

- podpiramo rešitve, ki so najboljše za vse nas, kot recimo Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek

- pridružimo se strankam, katerih cilj je izpostavljanje korupcije in predlaganje rešitev, ki so najboljše za vse in pomagamo pri vpeljevanju rešitev

Zanimiv čas za življenje, kajne? Čas je za dostojnost življenja vseh!

10.20.2014

Dan 193 - Kako sem našel svojega odrešenika

Stanje po Sloveniji:

Ceste so mokre in suhe, vpliv nesreč na konzumacijo alkohola ni zaznan. Ljudje se bojijo enakovredne so-odgovornosti, še posebej odgovornosti. Vedno več je prijav bednosti na sončno upravo in nihče se ne mara. Dobrim ljudem je potekel rok uporabe, družba je pokvarjena. Radarji zaznavajo prekoračitev sebičnosti, nevoščljivosti in hudobije, EKG kaže na povečan utrip in splošno živčnost, kljub rentgenskim žarkom še zmeraj vsi nekaj skrivajo. Vsakdo nekaj hoče, dal ne bi skoraj nihče. Kljub recesiji povpraševanje po seksu ne pada. V izboljšanje stanja verjamejo predvsem verni, drugi preganjajo temo z razsvetljenostjo, predvsem podnevi. Nekateri si drznejo nasprotovati vojnam z ustvarjanjem čustva ljubezni, ki ga občutijo v svojem telesu, če le imajo dovolj denarja, da lahko o tem razmišljajo. V nasprotnem primeru so zgolj lačni in prestrašeni. Največ upanja naj bi dajal tudi princip izžarevanja pozitivne energije. Vibracije so božanske in se dvigajo, zračni pritisk rahlo pada, dež bo spral chemtraile, orgonski top pa bo pregnal strupeno onesnaženje in priklical vesoljsko ladjo iz šeste dimenzije. To potrjujejo tudi dosjeji X.

Napoved za prihodnost:

Kdor čaka, bo čakal. Odrešenik se je zadovoljil s fazo prihajanja in se je tam upokojil. V svetu bodo odločali in uspevali tisti, ki delajo praktično in složno, kot je najboljše za vse. Sebičnost bo postopoma izolirana. Bliža se nam fronta neizogibnih posledic.

Zgoraj je parodija na razne "new age" načine za prelaganje odgovornosti, razen napovedi za prihodnost. Ta je točna.

Kako sem torej sam prišel do svojega odrešenika? Nekaj časa sem ga iskal po internetu in na koncu odkril nekoga, za katerega sem mislil, da je neke vrste naš odrešenik. Po parih poslušanih intervjujih njegovih dognanj se mi je ta iluzija hitro razblinila. Spregledal sem namreč, da sem jaz sam svoj odrešenik in da smo mi, vsi skupaj, naši odrešeniki. Zato je samo-dopuščanje na mestu:

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da bo nekdo drug rešil mene in nas in da bo nekdo drug namesto mene spremenil mene in me rešil vseh posledic, ki sem jih dopuščal. Ko opazim in se zavem, da prelagam odgovornost za spreminjanje samega sebe in našega sveta v takšnega, kjer se vsi ravnamo po principu: ne obravnavaj (ignoriraj) drugega tako, kot nočeš biti obravnava (ignoriran) sam - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem le prelagam odgovornost in samemu sebi lažem, namesto da bi se zgledno popravil in zavzemal za to, kar je najboljše za vse nas. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da nikoli ne prelagam odgovornosti za spreminjanje samega sebe in sveta v takšnega, kjer se vsi ravnamo po omenjenem principu in da vedno stremim k popolni zglednosti tako, da nikogar ne krivim in obsojam, ampak najprej postanem sam zgleden in nato pomagam drugim dojeti, kako lahko vsi živimo dostojno in veliko bolj zabavno, kadar nismo sebični.

Vse drugo je namreč zgolj naša sebična iluzija, saj je tudi praktično nemogoče, da bi nas kdo rešil in spremenil namesto nas. Od kar vem, da sem sam svoj odrešenik, mi je v življenju veliko lažje. Še posebej, ker sem se naučil uporabljati samo-iskrenost in samo-odpuščanje. Tako se neprestano opazujem. Svoje misli, čustva, dejanja. Ko zaznam, da se podrejam lastnim čustvom in/ali da se ne ravnam v skladu s principom: ne obravnavaj (ignoriraj) drugega tako, kot nočeš biti obravnava (ignoriran) sam, se ustavim in zadiham. Ob prvi priložnosti si vzorec razmišljanja, čustvovanja in ravnanja izpišem, se z njim seznanim in poiščem praktično rešitev zanj v obliki samo-spremembe, ki ni sebična. Nato vztrajno apliciram praktično samo-korekcijo. Več o tem postopku se lahko naučite na strani DIP Lite.

Glede na to, da se v življenju vedno manj podrejam pozitivnim in negativnim čustvom in drugim sebičnostim, lahko svoj čas namenim za konstruktivno sodelovanje v projektih skupine, s katerimi bomo postopoma vsem zagotovili dostojno življenje na edini možen način: Z zglednim delom, po omenjenem principu.

Dan 192 - Ekonomska učinkovitost in vzdržnost - problemi in rešitve



Zgornji pogovor je del serije razprav na temo Predloga za Zagotovljen Življenjski Dohodek - ZŽD (Living Income Guaranteed - LIG), ki ga razvijajo člani in sodelavci mednarodne neprofitne organizacije Fundacija enakovrednega življenja (Equal Life Foundation). Cilj razprav je obravnava aktualnih družbenih problemov in predstavitev rešitev zanje, ki so najboljše za vse in s katerimi lahko zagotovimo dostojno življenje vsem.

Gostiteljica Marlen Vargas Del Razo iz Mehike se pogovarja z ekonomistko in so-razvijalko Predloga ZŽD, Maite Zamora Moreno iz Južnoafriške Republike, ki deli svoja spoznanja o problemih in rešitvah na dano temo, ki je tokrat:

Ekonomska učinkovitost in vzdržnost

Sledi moja interpretacija zgoraj podane izvirne razprave, v kateri povzemam nekatera podana spoznanja in hkrati dodajam lastna.

Glede na današnje stanje ekonomije je jasno, da prihaja do razkola med tem, kako ekonomisti dojemajo in definirajo ekonomsko učinkovitost in vzdržnost ter med realnim stanjem gospodarstva, saj je jasno, da ta deluje nevzdržno in neučinkovito s stališča učinkovite uporabe virov. Proizvajamo namreč ogromne količine smeti zaradi vse večje proizvodnje cenenih izdelkov z načrtovano zastarelostjo, posledično trošimo velike količine surovin, s tem pa uničujemo in onesnažujemo naravo na povsem nevzdržen in neučinkovit način. Ekonomisti in drugi večinokrat za to krivijo domnevno preveliko populacijo ljudi na Zemlji, kar pa seveda ne drži in pomeni zgolj prelaganje odgovornosti. Na Zemlji lahko dostojno živi še dvakrat več ljudi kot sedaj, če bi se le začeli obnašati resnično gospodarno, ekonomsko učinkovito in vzdržno. Druge izbire tako ali tako nimamo.

Ekonomisti v teoriji definirajo ekonomsko učinkovitost kot optimalno uporabo virov, kjer se stremi k minimiziranju stroškov proizvodnje in minimiziranju odpadkov s hkratnim maksimiranjem koristi. S samo definicijo torej ni nič narobe. Če bi na vseh področjih gospodarstva zares stremeli k temu cilju, bi verjetno danes bili v veliko bolj vzdržni situaciji.

Problem se pojavi v načinu obravnave ekonomske učinkovitosti, saj se ekonomisti pri svojem raziskovanju in apliciranju le te večinoma osredotočajo na specifična ozka področja gospodarstva, ki ga nato obravnavajo kot neko od realnosti ločeno enoto, kot da ta ni vpeta in povezana v realnost celotnega svetovnega gospodarstva. Na primer: sprašujejo se po tem, kaj pomeni ekonomska učinkovitost na trgu dela, ali na trgu dobrin. Pri samem raziskovanju nekega področja seveda ni nič narobe s tem, da se osredotočimo na majhen, specifičen del ali problem in ga podrobno raziščemo. Problem nastane, če ta del obravnavamo ločeno, kot da je v svojem mehurčku, ki nima povezave z ostalim delom realnosti ali gospodarstva, saj tako zanemarimo vse vplive in učinke med našim obravnavanim področjem in preostalim delom realnosti. V ekonomiji se za obravnavo ekonomske učinkovitosti znotraj nekega manjšega dela gospodarstva uporablja termin delno ravnovesje, kjer se stremi k ekonomski učinkovitosti zgolj znotraj določenega omejenega področja, ki se ga obravnava ločeno od preostale realnosti, kot da obstaja v svojem mehurčku. Tako se lahko doseže navidezno ravnovesje ali ekonomsko učinkovitost znotraj tega področja (mehurčka), toda hkrati se zanemari učinke in posledice, ki so s tem nastali zunaj tega področja.

Ekonomisti prav tako uporabljajo pojem splošnega ravnovesja, kjer se osredotočijo na določen faktor v gospodarstvu, kot je recimo nafta, kjer denimo raziskuje učinke sprememb cen nafte na ostale dele gospodarstva. Vendar pa je tak pogled na gospodarstvo, s stališča splošnega ravnovesja, veliko manj pogost. Kot razlaga Maite, se je pojem splošnega ravnovesja med njenim študijem ekonomije pojavil le dvakrat, pa še to površno.

Ugotovljen problem je torej ta, da je v ekonomiji pojem ekonomske učinkovitosti preveč osredotočen na specifična ločena področja, namesto da bi se stremelo k ekonomski učinkovitosti na ravni celotnega svetovnega gospodarstva, upoštevajoč vse učinke in posledice in ne le tistih znotraj majhnega mehurčka obravnavanega področja. Zaradi takšnega delovanja je pojem učinkovitosti ekonomije izgubil svoj pravi pomen in namen.

Rešitev za problem je torej jasen. Pri obravnavi ekonomske učinkovitosti in vzdržnosti se moramo, tako kod povsod drugod, večkrat oddaljiti od specifičnega problema ali ozkega pogleda na problem in si ogledati "celotno sliko", kjer povežemo vse faktorje in njihove vzroke in posledice med seboj, da sploh razumemo, kako v resnici realnost deluje in kakšen vpliv imajo naša dejanja/namere na realnost kot celoto. So naši ekonomski principi delovanja zares najboljši za vse, v vseh pogledih? Z njimi res dosegamo ekonomsko učinkovitost in vzdržnost v vseh delih gospodarstva? Upoštevamo tudi naravo? Ali upoštevamo zgolj zelo omejeno korist znotraj majhnega mehurčka, kjer negativne posledice na druge dele gospodarstva in realnosti kar zanemarimo?

Zgornji problem zanemarjanja negativnih posledic je še posebej viden na primeru onesnaževanja okolja, kjer se pogosto dogaja, da onesnaževalci okolja ne čutijo neposrednih posledic onesnaženja. Tovarne se namreč večinoma postavljajo v okolja z revnim slojem prebivalcev, saj se tam podjetja soočajo z veliko manjšim političnim pritiskom proti onesnaževanju. Tako onesnaženje najbolj prizadene reven sloj prebivalstva, ker ta nima politične moči (torej denarja), da bi se temu uprl. To hkrati jasno kaže na problem politične ne-enakovrednosti, saj je politični vpliv ljudi neposredno povezan z njihovim materialnim stanjem. Tako je demokracija zgolj še na papirju, v praksi pa prevlada politika tistih, ki imajo več denarnega bogastva in s tem večji vpliv na politiko, ker lahko lobirajo.

Kot vidimo, se problemi z enega področja navezujejo na drugega in tako dalje. Zato ne moremo iskati rešitev za probleme zgolj na lokalni ravni, znotraj mehurčkov, ker tako ne bomo zares prišli do rešitev, ki so najboljše za vse nas. Probleme moramo obravnavati s holističnim (celostnim) pristopom, saj bomo tako prišli do holističnih rešitev, ki bodo hkrati reševale več problemov, ne pa jih zgolj prestavljale na druga (nam manj vidna) mesta. Takšen pristop uporablja Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek, ki ne rešuje zgolj problema splošne ekonomske (ne)učinkovitosti in (ne)vzdržnosti, ampak hkrati tudi vse ostale probleme, kot je recimo problem politične ne-enakovrednosti pri odločanju, saj so vsi problemi med seboj povezani.

Vabljeni torej, da preučite Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek, da ga podprete in pomagate uresničiti rešitve, s katerimi bomo vsem zagotovili dostojno življenje in zares rešili probleme, ne pa jih zgolj prelagali drugam ali na nekoga drugega.

10.18.2014

Dan 191 - Lažne dileme in manipulacija


Poglejmo najprej slovensko definicijo besede dilema:

Dilema: položaj, ko se je treba odločiti med dvema danima možnostma. [SSKJ]

Ta definicija ni zadostna, saj je omejena in okrnjena. V etimološkem slovarju, ki upošteva izvor besed, dobimo točnejšo razlago, ki jo bom prevedel:

Beseda izhaja iz grščine in pomeni "dvojni predlog", iz di- "dve" in -lemma "predpostavka; karkoli, kar je sprejeto ali zavrnjeno". Beseda dilemma se mora uporabljati zgolj za situacije, kjer je nekdo prisiljen v izbiro med dvema možnostma, od katerih nobena zanj ni ugodna. [OED]


Dilema torej že sama po sebi predstavlja stanje izbiranja, v katerega je nekdo navidezno prisiljen, zato je vsaka dilema lažna in predstavlja tehniko manipulacije (samega sebe ali drugega). Takšnih manipulacij najdemo ogromno v politiki in v medijih. Zgolj za poenostavljen primer:

"Za odpravo državnega javnega dolga lahko dvignemo davke ali pa zmanjšamo izdatke za socialne transferje."

Tako lahko ljudje, kadar naivno sprejmemo ponujeno, začnemo razmišljati zgolj med ponujenima možnostma, kot da sta to edini opciji, ki obstajata, čeprav ob samo-iskrenosti in samo-direktivni raziskovalni kritičnosti hitro ugotovimo, da: 1. sta obe možnosti nezaželeni in 2. da obstajajo tudi druge možnosti, kot recimo: ukinitev vojske; podržavljenje naravnih virov in infrastrukturnih podjetji za pridobitev sredstev; odpis dolgov; vpeljava neodvisne valute, ki ne temelji na izdaji denarja v obliki dolga, itd.

Drugi primeri lažnih dilem:

"Trg lahko uredimo po principu dereguliranega prostega trga ali pa po principu planskega gospodarstva."

"Obstajata dve politični opciji: konservativna ali pa liberalna."

"Rak lahko zdravimo s kemoterapijo ali obsevanjem."

"V demokratični politiki lahko sodeluješ tako, da greš na volitve ali pa jih bojkotiraš."

"Družba je lahko hierarhično urejena ali pa sploh ni in vlada kaos."

"Lahko pustiš ljubezni in svojim čustvom, da te vodijo, ali pa si apatičen in brez volje do življenja."

Spreten manipulator lahko deluje tako, da najprej predstavi dve opciji, ki mu po možnosti bolj ali manj obe ustrezata, nato pa lahko eno očrni in drugo prikaže kot boljšo (v končni fazi zanj) in tako navidezno prisili drugega v lažno dilemo, kjer se bo ta odločal med dvema zanj slabima izbirama, ker se ne bo od problema kritično oddaljil, ga raziskal in odkril možnosti, ki so vsem v korist (kar je vedno mogoče).

Zato je naša odgovornost, da se naučimo učinkovitega prepoznavanja lažnih dilem, da jih prenehamo ustvarjati in da vedno izpostavimo njihovo omejeno, zavajajočo in zlorabljajočo naravo, ko jih odkrijemo in zaznamo.

Šele ko presežemo lastno omejeno dojemanje problemov v obliki dilem, bomo lahko začeli učinkovito reševati družbene probleme, saj se takrat ne bomo več navidezno prisiljevali k izbiri manjšega zla, ampak bomo dejansko vsak problem raziskali izven okvirjev lastnih sebičnih prepričanj, verovanj in umsko-čustvenih samo-omejitev, ter tako našli praktične rešitve, ki so najboljše za vse nas, kot je recimo Predlog Zagotovljenega Življenjskega Dohodka.

Dilema je torej očitna: Lahko se pobijemo med sabo z orožjem, ali pa čakamo na konec sveta kot posledico našega popolnega onesnaženja narave. Kaj boste izbrali?

10.07.2014

Dan 186 - Samo-zaupanje pri razgovoru za službo

Začel sem iskati zaposlitev in opazil sem, da me še vedno postane strah že ob sami misli na intervju, ker si očitno ne zaupam dovolj. Zato bom pisal na to temo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dvomiti vase in v svoje sposobnosti ter izkušnje pri iskanju zaposlitve kadar grem na razgovor. Ko opazim in se zavem, da dvomim vase in v svoje sposobnosti pri iskanju zaposlitve, ko grem na razgovor - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da nima nobenega smisla, da kakorkoli dvomim vase, si karkoli domišljam vnaprej in si ustvarjam strah pred tem, da bi se slabo predstavil, ker se s tem zgolj sabotiram. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal dvoma vase in v moje sposobnosti za neko delo, namesto tega se bom odločno usmeril v zavedanju, da sem vedno pripravljen vložiti potreben trud za to, da nekaj naredim tako, kot je treba, in/ali da se naučim vsega, česar še ne znam.

Odpustim si, da sem sprejem in si dovolil, da me je bilo strah, da bi se na zagovoru slabo predstavil in da bi me zavrnili. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi se na zagovoru slabo predstavil in da bi me zavrnili in da ne bi dobil dela - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da mi popolnoma nič ne pomaga, če si to zamišljam, ker se s tem zgolj sabotiram, namesto da bi bil odločen. Zato se obvezujem, da si ne bom več zamišljal in si ustvarjal strahu pred tem, da bi se na zagovoru slabo predstavil in da bi me zavrnili in da ne bi dobil službe, namesto tega se bom odločno usmeril v samo-zaupanju in zavedanju, da lahko vsako delo dobro opravim, ker sem pripravljen vložiti za to potreben trud in se naučiti vsega, česar še ne znam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jemati odzive ljudi na zagovoru za službo osebno, kjer sem dojemal, da vsakršna negativna opazka ali zavračanje mene in/ali moje predstavitve na zagovoru pomeni to, da je z mano kot živim bitjem nekaj narobe in da sem zato manjvreden in bi me moralo biti sram. Ko opazim in se zavem, da jemljem odzive drugih na zagovoru za delo osebno, kjer si mislim, da je z mano kot s živim bitjem nekaj narobe in da sem manjvreden in bi me moralo biti sram - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je kakršnokoli jemanje negativnih odzivov delodajalcev na mojem zagovoru za delo popolni nesmisel, saj so opazke drugih glede mene popolnoma njihove in v skladu s tem, kakšnega človeka iščejo za delo, za to nima nikakršne zveze z mano kot živim bitjem. Zato se obvezujem, da ne bom opazk in negativnih odzivov ali zavračanja mene kot kandidata za delovno mesto s strani delodajalcev jemal osebno in se z njimi poosebljal ali se na podlagi njih sodil, presojal in definiral kot manjvrednega ali večvrednega. Namesto tega se bom zavedal, da so opazke in predsodki drugih njihova lastna odgovornost, da vsekakor nisem primeren za vsako delo in da se lahko vedno najde nekdo, ki je v danem trenutku bolj primeren, prav tako pa bom njihove pripombe upošteval in se iz njih učil, kako se lahko še izboljšam in postanem še bolj primeren kandidat za določeno delo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pri zagovoru za službo puščati odprt "zasilni izhod" nekje v mojih mislih, skozi katerega vase spuščam dvom o tem, da bi dejansko bil sposoben opravljati neko delo. Ko opazim in se zavem, da sem pustil nekje v mislih odprt "zasilni izhod", skozi katerega spuščam dvom v lastno sposobnost opravljanja nekega dela - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se ravno zaradi dopuščanja tega "zasilnega izhoda" sabotiram z ustvarjanjem dvoma v lastno sposobnost opravljanja nekega dela. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom dopuščal popolnoma nobenega "zasilnega izhoda" nekje v mislih, kjer bi si ustvarjal dvom v lastno sposobnost. Namesto tega se bom usmeril v dihu in v zavedanju, da sem popolnoma pripravljen in odločen storiti vse, kar je potrebno, da neko delo dobro opravim in da se naučim vsega, česar še ne znam, zato da bom delo lahko učinkovito opravljal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrejati se delodajalcem v smislu, da sem verjel, da moramo sprejeti in storiti vse, kar si ti želijo, zaradi strahu, da bi me zavrnili. Ko opazim in se zavem, da se podrejam delodajalcem v smislu, da verjamem, da moram sprejeti in storiti vse, kar si ti želijo, ker me je strah, da me ne bi sprejeli ali da bi me odpustili - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da sem v vsakem primeru sposoben sam opravljati delo učinkovito in da bom pri tem obravnaval delodajalce tako, kot bi želel biti obravnavan sam, zato bom tudi sam pričakoval in zahteval, da se delodajalci do mene obnašajo spoštljivo in me obravnavajo kot enakovredno živo bitje, v kolikor je to pač mogoče glede na njihovo trenutno dojemanje samega sebe in realnosti. Zato se obvezujem, da se ne bom podrejal nesmiselnim in zlorabljajočim zahtevam/pričakovanjem delodajalcev in da bom vedno pozoren na to, da se ne podrejam strahu pred tem, da bi me zavrnili. Namesto tega jih bom obravnaval z razumevanjem in od njih zahteval ustrezno dostojno obravnavo, tako kot jih bom obravnaval jaz. Hkrati pa jih ne bom sodil in jemal osebno, kadar me ne bodo obravnavali dostojno in enakovredno, saj razumem, da je vsak človek omejen v svojem egoističnem razumevanju samega sebe in sveta in da ne morem drugih ljudi spreminjati s silo, ampak z zgledom.

---

Vabljeni v mednarodno FaceBook skupino, kot tudi lokalno, slovensko FaceBook skupino, kjer boste našli še več samopodpornih spletnih dnevnikov.

Naučite se samo-odpuščanja in se osvobodite vseh svojih čustvenih bremen, strahov in umskih samo-omejitev, naučite se učinkovite samo-podpore in samo-direkcije in postanite sam svoj vodja: Desteni'I'Process Lite, na kratko DIP Lite, je brezplačen spletni tečaj, kjer so omenjena orodja predstavljena na enostaven in zabaven način.

Predlog sistemske rešitve za zagotovitev dostojnega življenja vsem: Living Income Guaranteed (LIG)
Opis je na voljo tudi v slovenščini: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek (ZŽD / LIG)

10.05.2014

Dan 185 - Navdih za motivacijo

Motivacija je ključnega pomena v življenju vsakega posameznika. Motivacija je primarni vzrok delovanja vsakega človeka. Pogosto rečemo, da nekdo nima motivacije za kaj, zato se ne spravi k stvari. Toda ta opazka ni dovolj natančna. Ljudje nimamo motivacije, ker si je ne ustvarimo. Toda kaj sploh motivacija je? Kaj nas v življenju motivira? Denar, seks, zabava? Pozitivna čustva?

V samo-iskrenem raziskovanju lastne motivacije in njenega izvora sem prišel do jasnega spoznanja, da so me v življenju še do pred kratkim najbolj motivirala čustva. Kar je absurdno, ker to pomeni, da se nisem motiviral sam! Če sem do nečesa čutil čustvo poželenja, me je to privlačilo in sem deloval v smeri, kjer bi se mi to pozitivno čustvo najbolj ojačalo, da bi se potem počutil srečnega in zadovoljnega. Prav tako pa sem se izogibal stvarem, do katerih sem čutil negativna čustva, kot so odpor, strah, gnus, ipd. Tako sem se večino časa ravnal glede na čustva, ki so se mi porajala v telesu. A kar je zanimivo in hkrati bizarno je to, da se sploh nisem zares dobro zavedal, zakaj do nečesa čutim pozitivno čustvo, do neke druge stvari pa negativno čustvo. Zakaj so se mi recimo določene ženske zdele privlačne, druge pa ne? Zakaj sem čutil poželenje in vznemirjenost že samo ob razmišljanju o igranju računalniških iger, med tem ko sem do kuhanja in pomivanja posode čutil odpor?

Da bi to ugotovil in stvari prišel do dna, sem se moral zazreti vase v samo-iskrenosti in začeti pisati o tem, kaj vse si mislim o eni in o drugi aktivnosti ter natančno, s primernimi besedami, opisati čustva, ki jih občutim v povezavi z igranjem iger in pomivanjem posode. Tako sem si razkril vsa svoja prepričanja, sodbe in izgovore, ki jih uporabljam za to, da se do ene in druge aktivnosti počutim tako ali drugače. Hkrati s tem sem ugotovil, da sem si torej vse te definicije in čustva do ene in druge aktivnost ustvaril sam. To pomeni, da jih lahko tudi odpravim skozi proces samo-odpuščanja in praktične samo-korekcije. S tem nobeni izmed aktivnosti ne pripisujem več omenjenih definicij in predsodkov. Ne razmišljam več o tem, kako je igranje iger bolj zabavno in kako pomivanje posode ni, ker mi pač ni treba. Namesto tega vsako takšno misel takoj ustavim, če se že pojavi, z zavestnim dihanjem in samo-odpuščanjem. Tako se lahko k vsaki izmed aktivnosti usmerim brez čustev in zgolj uživam v fizični aktivnosti pomivanja posode ali pa igranja iger. Najpomembnejša razlika, ki jo pri tem doživljam, je ta, da se pri nobenem izmed opravil ne podrejam več lastnim čustvom. Tako mi ni težko pomiti posodo, ker to počnem za dobro vseh in ker sem začel pri tem uživati v lastnem telesu, ko se izražam pri tem opravilu. Kar sem dejansko praktično storil je to, da sem s pomočjo samo-odpuščanja lastnih misli in definicij do teh aktivnosti slednje ustavil in odpravil, zato nisem več miselno (umsko) in čustveno obremenjen, kadar pomivam posodo ali igram igre, kot tudi ne, če zgolj pomislim na te aktivnosti. Tako sem veliko bolj sproščen in zadovoljen sam s sabo. Kar pa je še boljše, isti princip lahko uporabim tudi za vse druge aktivnosti, do katerih čutim kako čustvo, kar je ponavadi neke vrste odpor, ali pa želja, hotenje, vznemirjenost, poželenje. Tako lahko zelo učinkovito odpravljam razne svoje umsko-čustvene samo-omejitve, ki sem si jih ustvarjal skozi življenje, ker se pač nisem zavedal tega, da si misli in čustva sam ustvarjam na način, kjer se z njimi omejujem in si grenim in otežujem lastno življenje. Posledično pa tudi življenje drugih, ki so morali recimo namesto mene početi stvari, do katerih sem jaz čutil odpor in jih zato nisem hotel početi. Dejansko sem bi v tem smislu zelo sebičen.

Zanimivo dejstvo, ki sem ga spoznal glede čustev, je tudi to, da jih vedno delimo / definiramo v eno izmed dveh kategorij. Neko čustvo dojemamo kot pozitivno ali pa negativno. Torej, pozitivnih si želimo, negativnih čustev pa ne maramo in nočemo doživljati. Ampak dejstvo, ki se mu enostavno ne da izogniti, je to, da pozitivno čustvo ne more obstajati, brez da bi hkrati z njim obstajalo njemu polarno nasprotno, negativno čustvo. Vem, da se to sliši malo čudno in da boste v to podvomili. Tudi sam sem dvomil, zato sem stvar preizkušal in vedno prišel do ugotovitve, da se polarnosti čustev ne da izogniti. Primer: če nekaj definiramo kot privlačno, si lahko do tega ustvarimo čustvo poželenja. Toda takoj, ko smo nekaj definirali kot privlačno, smo nehote in nevede definirali nekaj drugega za neprivlačno, gnusno. Zato bomo do tega čutili odpor. Konkretno: Če si ustvarimo prepričanje, da so suhe ženske privlačne, potem bomo neizbežno dojemali ženske močnejših postav kot neprivlačne, odbijajoče. To je res očiten primer, ki ga lahko večina ljudi hitro dojame, ali pa vsaj prenese v kak podoben primer iz svojega življenja. Tudi sam sem si ustvaril takšna prepričanja skozi odraščanje, k čemur je na žalost zelo pripomoglo TV pranje možganov in družbeni ne-zgled, seveda pa to ni noben izgovor za takšno moje dojemanje ženskih teles, ker sem ga kot del sebe sprejel sam. Zato ga tudi lahko le jaz odpravim. Na tem tudi delam, saj je zelo sebično in zlorabljajoče do žensk, če jih sodim glede na obliko telesa. Sam ne bi želel, da me kdorkoli sodi, presoja in obravnava glede na videz mojega telesa, zato iz tega logično sledi, da si tudi sam ne morem dovoliti česa takega, ker bi to bilo sebično in hinavsko. Če nočeš, da ti je sojeno, ne sodi drugih. Če nekaj hočeš imet, to najprej daj drugim, ker s tem to ustvariš. Take ugotovitve so mi znane tudi iz Biblije in škoda, da je večino stvari v tej knjigi napisanih tako, da ljudi namerno zavede stran od samo-iskrenosti in samo-odgovornosti. Pisci so si pač očitno želeli ljudi, ki jim bodo sledili in ki ne bodo spoznali lastne moči za to, da se spremenijo in osvobodijo lastnih umsko-čustvenih samo-omejitev. Takšna manipulacija več kot očitno ni sprejemljiva in vsi smo odgovorni, da jo ustavimo in preprečimo. Seveda najprej v sebi.

Kot sem ugotovil, večinoma vsi ljudje svojo motivacijo pogojujemo z lastnimi (pozitivnimi) čustvi, katerim se podrejamo brez potrebe. To je smešno-žalostno, ker si čustva sami ustvarjamo in ker se s takšnim obnašanjem ekstremno omejujemo v življenju.

Kaj je torej prava motivacija? Dokler se podrejamo lastnim čustvom je jasno, da se motivirati sploh ne znamo, ker to delo prepuščamo čustvom. Že res, da smo si jih sami ustvarili, toda večinoma nevede, brez zavedanja, kako natančno smo to storili in zakaj. Zato smo kot nekakšen živi robot, ki se podreja in sledi ukazom lastnih čustev, brez da bi se zavedali, da smo si jih sami ustvarili in sprejeli vase in da jih lahko zato tudi sami odpravimo in spremenimo, ker nam pač tega ni nihče povedal, čeprav bi, samo-iskreno, to lahko vedno ugotovili tudi sami. Na nek način to pomeni, da se samega sebe nikoli nismo zares zavedali! Zdaj razumem, kaj pomenijo vsi ti napisi po ulicah: "zbudi se". Čeprav bi rekel, da mnogi, ki jih pišejo, se niti sami najbolj ne zavedajo njihovega pomena. Zdaj razumem, da sem do zdaj vse življenje spal, ker sem se podrejal lastnim čustvom in umskim programom, brez da bi se resnično zavedal, da jih sam ustvarjam in da jih lahko ustavim in spremenim. Ob takšnem spoznanju bi se lahko in jokal in smejal hkrati. Jokal zato, ker sem bil do zdaj tako zaslepljen pred resnico o samem sebi. In smejal zato, ker sem odkril sveti gral lastne življenjske moči. S prevzemanjem odgovornosti za lastno motivacijo tako, da z uporabo pisanja in samo-odpuščanja odpravljam vsakršno svojo podrejenost čustvom in umskim samo-omejitvam, lahko dejansko postanem vse, kar se odločim (in ne več le čustveno želim!) in se preneham obremenjevati z nepotrebnimi umsko-čustvenimi bremeni in samo-omejitvami.

In kdo bi želel postati? Želim biti človek, živo bitje, ki je vsem in vsakemu enakovredno in ki živi po principu: ne obravnavaj drugega tako, kot ne bi želel biti obravnavan sam na njegovem mestu. To je princip, ki je najboljši za vse in s takšnim ravnanjem bom ustvarjal to, kar želim prejeti. In kar je najboljše: kar potrebujem za to, da to postanem, sem zgolj jaz sam! Skupaj z mojo zavezo, da bom ta proces samo-korekcije z uporabo samo-iskrenega pisanja in samo-odpuščanja hodil tako dolgo, dokler ne bom zares osvobojen vseh svojih čustvenih bremen in umskih samo-omejitev in tako popolnoma zadovoljen sam s sabo in s svetom, v katerem živim.

Svet, v katerem živim, je trenutno skrajno zlorabljajoč, kar je logično, ker smo takšni ljudje v sebi in ker to skupaj dopuščamo. V samo-iskrenosti ne morem nikoli biti zares zadovoljen, dokler v mojem / našem svetu obstajajo zlorabe, ker bi to bilo neodgovorno, hinavsko in sebično. Dokler se nekoga zlorablja, to pomeni, da sem lahko tudi sam zlorabljen. To ni sprejemljivo. Zato sem se odločil, da bo odprava vseh zlorab, tako mojih lastnih do samega sebe, kot medčloveških v družbi, moja primarna motivacija v življenju, čeprav do tega še vedno pogosto čutim odpor, ker bi raje ... igral računalniške igre. Ampak ne, tega se ne grem več. Vem, da sem lahko veliko več od živega robota, ki se podreja svojim lastnim čustvom in razočaral bi se, če ne bi vseh svojih naporov vložil v to, da postanem kar se da zgleden, koristen in hkrati osvobojen vseh bremen in samo-omejitev. Vse ostalo bi bila čista zguba časa, denarja in energije.

---

Vabljeni v mednarodno FaceBook skupino, kot tudi lokalno, slovensko FaceBook skupino, kjer boste našli še več samopodpornih spletnih dnevnikov.

Naučite se samo-odpuščanja in se osvobodite vseh svojih čustvenih bremen, strahov in umskih samo-omejitev, naučite se učinkovite samo-podpore in samo-direkcije in postanite sam svoj vodja: Desteni'I'Process Lite, na kratko DIP Lite, je brezplačen spletni tečaj, kjer so omenjena orodja predstavljena na enostaven in zabaven način.

Predlog sistemske rešitve za zagotovitev dostojnega življenja vsem: Living Income Guaranteed (LIG)
Opis je na voljo tudi v slovenščini: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek (ZŽD / LIG)

10.04.2014

Dan 184 - Jaz in moja čustva

S pisanjem bom raziskal svoj odnos do lastnih čustev. Kdo sem jaz v povezavi z mojimi čustvi? Kako jih obravnavam?

Ugotavljam, da sem se v življenju večino časa podrejal lastnim čustvom, saj sem v njih redkokdaj podvomil, če sploh kdaj. Vsaj dokler nisem bil opozorjen na to, da se jim podrejam brez potrebe in da si s tem škodujem. Takrat sem v samo-iskrenosti takoj ugotovil, da se lastnim mislim in čustvom zares podrejam, tako ko vsi ostali ljudje, kar jih poznam. Zanimivo je spoznati, kako so misli in čustva neposredno povezana in kako so del nas, ter kako si jih dejansko sami ustvarjamo v lastnem umu in telesu. Še bolj zanimivo pa je to, kako se jim hkrati začnemo avtomatično podrejati in se obnašati tako, kot da imajo popolno oblast nad nami. V tem smislu smo razdvojeni od samega sebe. Vsi vemo, da si misli in čustva sami ustvarjamo (vsaj za misli smo večinoma prepričani, če že za čustva ne), hkrati pa se jim podrejamo, kot da so naše misli in čustva (naš ego) sveta stvar, v katero se niti pod razno ne sme podvomiti. Že res, da včasih podvomimo v lastne ideje, ravnanja in zamisli. Toda, ali kdaj sploh podvomimo v samo naravo, v sam izvor naših misli in čustev? Jaz že vem, da nisem nikoli. Vse dokler nisem bil opozorjen na to, da se jim podrejam, da se s tem omejujem in si delam škodo. Pa ne samo sebi, tudi bližnjim in drugim. Meni se je zdelo šokantno, da do takrat v življenju še nikoli nisem podvomil v izvor lastnih misli in čustev. Potem sem se začel spraševati. Od kod prihajajo moje misli in čustva? Si jih sam ustvarjam? Zakaj si jih sploh ustvarjam? A so mi vedno v pomoč? Kje pa! Ja, kako torej, zakaj to sploh počnem? Zelo zanimivo dejstvo je namreč to, da so naše misli in čustva vedno primarno naravnane sebično, ker si jih vedno ustvarjamo le zase. Kadar se mislim in čustvom podrejamo, nikoli zares ne upoštevamo drugih, ampak le lastna hotenja, strahove, sodbe, itd. V takšnem stanju se vedno vse vrti zgolj okrog naših sebičnih teženj, ki so seveda večinoma drugim v škodo, čeprav si tega ne priznamo. Najpogosteje naše misli in čustva tudi opravičujemo in branimo z raznimi izgovori, češ, da imamo pravico tako misliti in tako čustvovati in da so itak drugi krivi za to. Pa so res? Niso. Primer: Nekdo bi denimo lahko rekel, da se počuti zaljubljeno zaradi neke druge osebe. Pa se res? Kako lahko nekdo sploh kaj takega trdi, če pa še v življenju nikoli ni v samo-iskrenosti raziskal, zakaj se sploh počuti zaljubljeno in kako je to čustvo sploh nastalo v telesu? Ko sem jaz to storil, sem ugotovil, da sem si čustvo ljubezni ustvaril sam. A to še ni vse! Pod tem čustvom se je v resnici skrivalo čustvo strahu. Bilo me je strah, da bom sam, da mi ne bo nihče pomagal, zato sem kot nasprotno polarnost čustva strahu ustvaril čustvo ljubezni, da sem z njim zamaskiral svoj strah. Seveda se takrat sploh nisem zares zavedal, da to počnem. Prepričan sem bil, da so čustva nekaj samoumevnega in da nimam vpliva na njih. Mislil sem, da če me je strah samote, je to pač zato, ker ne znam živeti in da zato nekoga potrebujem, da mi pomaga. Na tem mestu pa sem tudi samo-iskreno ugotovil, da sem zaradi točno tega čustva "ljubezni" zlorabljal druge ljudi, konkretno moje partnerje. Zakaj? Ker sem bil z njimi zaradi strahu! To je sebično, ker v takšnem stanju želimo druge manipulirati tako, da bomo zadostili svojim sebičnim težnjam. Dokler nas je recimo strah, da bomo sami, ne moremo zares z nekom zgraditi resnično vzajemno podpornega odnosa, ker se brez potrebe vedno podrejamo svojim strahovom. Želel sem torej, da moja partnerka prevzame odgovornost zame, namesto da bi si pomagal sam. Seveda si takrat še nisem znal, ker nisem poznal samo-iskrenega samo-odpuščanja in pripadajočih orodij. Toda zdaj jih poznam in vem kako odstraniti strahove in druge umsko-čustvene zablode, zato si lahko storjene zlorabe odpustim le tako, da se dejansko popravim in jih preneham izvajati in živeti. Da se torej na vseh ravneh svojega življenja uskladim s principom: ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam. Danes se mi torej ta absurd strahu in zaljubljenosti in splošnega podrejanja lastnim čustvom in mislim zdi skrajno smešen, saj sem skozi pisanje in samo-odpuščanje prišel do spoznanja, da se strahu in vseh prepričanj, čustvenih reakcij in škodljivih navad lahko osvobodim, ker se z njimi zgolj po nepotrebnem omejujem in si onemogočam, da bi živel sproščeno in zadovoljno sam s seboj, v vsakem trenutku vdiha in izdiha, ne glede na to, kje sem in s kom. Popolnoma brez potrebe je, da bi neprestano mislil in se prepričeval ter se poosebljal z mislimi o tem, kako ne znam živeti, kako ne zmorem, kako sem manjvreden, kako me živcira to in ono in kako me je strah tega in tretjega, in še posebej misli in prepričanj o tem, kako potrebujem to in ono in tretje, zato da bom lahko zadovoljen in srečen sam s seboj. Zakaj bi to počel? Zakaj bi si ustvarjal takšne misli in takšna čustva, zakaj bi se tako razdvajal in trpinčil, če pa mi vsega tega sploh ni treba? Saj sem vendar bil nor, da sem to sploh počel!

Ljudje se skozi odraščanje prepričamo v ogromno stvari, navad, verovanj, prepričanj, hotenj, poželenj, čustvenih reakcij in posledičnih vzorcev vedenja, s katerim se potem omejujemo in si grenimo življenje in se delamo nesrečne. Kako ne bi, ko pa to počno vsi okrog nas in ko nam nikoli nihče ni povedal, da nam tega ni treba. Jaz imam to srečo, da mi je to bilo povedano in predstavljeno zelo podrobno. Zato sem tudi sam odločen, da bom o tem povedal vsakemu, ki me bo pripravljen slišati, ker vem kako je, dokler tega ne veš. Vem kako je, dokler ne poznaš samo-odpuščanja in drugih orodij samo-pomoči, ko te čustva in razne miselne skrbi premetavajo sem in tja. Vem kako je, ko nisi v nič zares prepričan, ko ne veš, ali si usodo krojiš sam, ali ti jo kdo drug. Vem kako je, ko misliš, da ti vedno nekaj manjka, ko nikoli nisi zadovoljen in ko si prepričan, da je to, kar potrebuješ za svojo srečo, vedno nekje tam zunaj, izven dosega. Vem kako je, ko veš, da je z ljudmi in svetom nekaj hudo narobe, a ne znaš natančno povedati kaj. Zato sem si toliko bolj hvaležen za to, da sem takrat prisluhnil in se opogumil, ter začel samo-iskreno opazovati sebe in uporabljati samo-odpuščanje, ko mi je to bilo predstavljeno in razloženo. Hvala samemu sebi, da sem si dal to priložnost, saj bi v nasprotnem primeru še danes bil čustvena razvalina, kjer bi me bilo vsega strah in bi se počutil kot totalna zguba, ki ji ni nič jasno, ki nikoli ne bo srečna in ki nikoli ne bo dosegla želenega. Škoda le, da ne morem tega znanja vliti drugim v glavo in jim tako pomagati, ker si lahko pomaga zgolj in samo vsak sam tako, da si da to priložnost. Jaz lahko drugim samo pomagam hitreje razumeti moč samo-iskrenega samo-odpuščanja skozi pisanje in samo-direkcije, ko me je kdo pripravljen poslušati ali me kaj vprašati. Na žalost takšnih ljudi še vedno ni veliko, kar je na nek način grozljivo, saj to pomeni, da si večina ljudi nekje v sebi noče dati te priložnosti, da bi se spremenili in živeli bolj sproščeno in neobremenjeno s samim sabo in z drugimi. To pomeni, da so na neki ravni nad seboj že obupali. Ampak! Za tem obupom nad samim seboj so zopet zgolj misli in čustva, ki se jih da odpraviti s samo-odpuščanjem. Ja, tako enostavno je to. Bodite samo-iskreni, pa boste videli. Očitno je, da se s podrejanjem lastnim mislim in čustvom večinoma zgolj omejujemo, namesto da bi vedno živeli v sedanjem trenutku vsakega vdiha in izdiha, po principu: sprejmi sebe kot vsemu in vsakemu enakovrednega in ne obravnavaj drugih tako, kot ne bi hotel biti obravnavan sam na njihovem mestu. Ta princip življenja je najboljši za vse. Toda potrebno se ga je naučiti in navaditi dosledno aplicirati v praktičnem življenju. To pa je proces.

Kdor teh stvari še ni nikoli preučil samo-iskreno, si bo verjetno mislil, da malo preveč filozofiram in pretiravam. Toda vsi ljudje smo bolj ali manj shizofreni, dokler se slepo podrejamo lastnim mislim in čustvom, ker si najprej sami ustvarimo razna prepričanja in posledično tudi čustvene reakcije, potem pa se jim podrejamo do te mere, da verjamemo, da se sploh ne moremo spremeniti in da smo (ljudje) pač taki, kakršni smo, po "naravi". To je absurd. Stvar je žalostno smešna, ker pač ne drži. Ker smo si neko misel, prepričanje ali verovanje sami ustvarili, ga lahko tudi sami odstranimo. Ker smo si neko čustvo ali čustveno reakcijo sami ustvarili, jo lahko tudi sami odstranimo. Tako si lahko tudi katerokoli navado sami odstranimo, ker smo si jo sami ustvarili. Za vse, kar smo, smo torej sami odgovorni, ker smo se sami ustvarili v osebo, kakršna smo. Ah, ampak naš ego to zelo nerad sliši. Zakaj? Pa smo spet pri čustvenih reakcijah in pri mislih, ki se nam vrtijo po glavi, brez da bi se sploh resnično zavedali, kako in zakaj. To lahko ugotovimo samo, ko smo samo-iskreni, ko se začnemo sami usmerjati tako, da si začnemo misli in čustvene reakcij izpisovati, kot to recimo počnem sam in še mnogo drugih. Tako počasi prevzemamo odgovornost zanje nazaj v svoje roke, ker se lastnim mislim in čustvom prenehamo podrejati. Namesto tega se z njimi poenakovredimo z namenom, da jih ustavimo. Da smo torej sam svoj vodja, ki si misli in čustva ustvarja samo takrat, ko se sam tako zavestno odloči. Šele takrat se lahko resnično začnemo sami odločati, kaj bomo mislili in katero čustvo si bomo ustvarili, če sploh. S tem pa, kakšen človek bomo. Dokler nas vodijo čustva, ne moremo zares živeti po nobenem principu. Smo neke vrste živi robot, ki se obnaša tako, ko mu to narekujejo miselne in čustvene reakcije in energije. Če v telesu začutimo energijo, ki je podobna žalosti, smo žalostni. Če je energija podobna jezi, smo jezni. Če začutimo strah, nam misli pobezljajo. Vem, kako je to. Vem pa tudi, kako je, ko ni treba, da je tako. In povem vam, razlika je ogromna. Svojega trenutnega stanja mirnosti v sebi ter razumevanja in sprejemanja samega sebe in posledično tudi drugih, ne bi zamenjal za nič na svetu. Brez uporabe pisanja in samo-odpuščanja ter brez pomoči soljudi, Destonijcev, ki počnejo enako, se mi ne bi nikoli uspelo osvoboditi tolikih samo-omejitev, zablod ter čustvenih reakcij in nemirov, kolikor sem se jih že. Ne, nisem še končal, kje pa! Zdaj, ko sem ugotovil, kaj vse zmorem, če si le dam priložnost, zdaj sem šele začel. Ja, osvobajanje samega sebe od lastnih zablod je večleten proces, saj smo tudi več let ustvarjali lastne zablojene osebnostne umsko-čustvene konstrukte, s katerimi smo se po nepotrebnem omejili in se jim podredili. Če pričakujete instant rešitev v obliki tablete, boste razočarani (ah, pa smo spet pri nepotrebnih čustvenih reakcijah in njim podrejanju, kako zabavno). Vabljeni, če vas torej že zanima osvobajanje od lastnih umsko-čustvenih samo-omejitev in bremen in če vas zanima ustvarjanje sveta, ki je najboljši za vse. Se vidimo in slišimo, ko se pridružite!

---

Vabljeni v mednarodno FaceBook skupino, kot tudi lokalno, slovensko FaceBook skupino, kjer boste našli še več samopodpornih spletnih dnevnikov.

Naučite se samo-odpuščanja in se osvobodite vseh svojih čustvenih bremen, strahov in umskih samo-omejitev, naučite se učinkovite samo-podpore in samo-direkcije in postanite sam svoj vodja: Desteni'I'Process Lite, na kratko DIP Lite, je brezplačen spletni tečaj, kjer so omenjena orodja predstavljena na enostaven in zabaven način.

Predlog sistemske rešitve za zagotovitev dostojnega življenja vsem: Living Income Guaranteed (LIG)
Opis je na voljo tudi v slovenščini: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek (ZŽD / LIG)

10.01.2014

Dan 183 - Reakcije ob pristopanju k ljudem


Opažam, da si še vedno ustvarjam čustvo strahu ob tem, ko nameravam pristopiti k ljudem, ki jih ne poznam in jih kaj vprašati ali jim kaj predstaviti. O tem sem že pisal, vendar bom še enkrat podrobneje pregledal vzroke za to, da jih lahko odpravim.

Odpustim si, da si nisem dovolil popolnoma zaupati samemu sebi, kadar pristopim k tujcem, da bi se o nečem pozanimal ali da bi jim nekaj predstavil. Ko opazim in se zavem, da ne zaupam popolnoma samemu sebi, kadar pristopam/nagovarjam tujce - se ustavim in diham.  Zavedam se, da ni popolnoma nobenega razloga za to, da bi dvomil vase, ker se s tem le sabotiram. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da vzpostavim popolnoma samozaupanje, kadar bom pristopil k tujcem, da jih kaj vprašam ali da jim kaj predstavim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pristopati k ljudem iz energetske želje in pričakovanja, da bom nekaj dosegel. Ko opazim in se zavem, da pristopam k ljudem z željo/pričakovanjem, da bom nekaj dosegel - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da si s to željo/pričakovanjem hkrati ustvarjam strah pred tem, da tega ne bi dosegel in strah pred tem, da se stvari ne bi odvile tako, kot sem si zamislil in predstavljal, kar se tako ali tako največkrat zgodi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da k ljudem ne bom pristopal z energetsko željo/pričakovanjem, da bi nekaj dosegel. Namesto tega se bom usmerjal po zdravem razumu k splošnemu cilju, brez kakršnihkoli pričakovanj.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil zamišljati, kako naj bi izpadel moj pristop, kadar pristopam k ljudem, in se potem začel soditi in dvomiti vase, kadar se stvari ne odvijajo tako, kot sem si predstavljal. Ko opazim in se zavem, da si zamišljam, kako naj bi izpadel moj pristop k ljudem - se ustavim in diham. Zavedam se, da se tako ali tako v resnici stvari večinoma ne odvijejo tako, kot bi si predstavljal, zato nima nobenega smisla, da si to sploh zamišljam, ker se s tem samo pripravljam na posledično sojenje samega sebe. Obvezujem se, da bom pozoren na to, da si ne bom več zamišljal mojih pristopov k ljudem v zavedanju, da s tem sabotiram samega sebe. Namesto tega bom zavedno dihal in se prilagajal ljudem/stanju po zdravem razumu, v smeri moje namere, vendar brez pričakovanj.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si ljudem prikazati sebe kot večvrednega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je posledično strah, da bi me ljudje dojeli kot manjvrednega.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da se v obeh primerih sam sodim kot manjvrednega ali večvrednega od drugih ljudi.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si, da bi me drugi odobravali in sprejemali.
Odpustim si, da sem si posledično ustvaril strah pred tem, da me drugi ne bi odobravali in sprejemali.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da se moram vedno sam sprejemati in odobravati, ker tega nihče ne more namesto mene.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah, da bi me drugi zavrnili.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da sem se zavračal vedno sam. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal strahu pred tem, da bi me drugi zavrnili. Hkrati se obvezujem, da se nikoli ne bom zavrnil sam in se sodil kot ne dovolj dobrega/manjvrednega/nevrednega. Namesto tega bom vedno pozoren na to, da se popolnoma sprejemam in ne sodim kot manjvrednega, tudi kadar me drugi v nečem zavrnejo ali ne vidijo kot primernega/dovolj dobrega ali celo kot manjvrednega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah, da bi v družbi koga užalil.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo sram, kadar se v družbi koga užalil.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da si občutke vedno vsak ustvari sam, kjer so mu drugi le ogledalo.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah, da bi se v družbi komu zameril.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti imeti prijatelje, ki bi me imeli radi namesto mene (lol) in mi pomagali (namesto mene).
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah govoriti o stvareh, za katere vem, da jih drugi nočejo slišati in da bodo verjetno nanje odreagirali čustveno (jezno, užaljeno), samo zato, ker sem si želel biti v družbi priljubljen.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, kako se zaradi želje po tem, da bi bil v družbi priljubljen, sabotiram in s tem izogibam odgovornosti za zdrav razum in vedenje po principu ne obravnavaj drugih tako, kot ne želiš biti obravnavan sam. Hkrati si odpustim, da si nisem dovolil spoznati in si priznati, kako s tem dopuščam zlorabe, ki jih ljudje počnemo, samo zato, ker sem želel biti v družbi priljubljen in ne povzročati čustvenih reakcij drugih. Spoznal sem in zavedam se, da to ni sprejemljivo, ker sem s tem sam enako odgovoren za vse zlorabe, ki jih dopuščam. Zato se obvezujem, da se v družbi ne bom več pretvarjal in bil tiho zgolj zato, da bi ohranjal svojo priljubljenost in da ne bi povzročal negativnih čustvenih reakcij. Namesto tega bom vedno pozoren, da stojim za principi, ki so najboljši za vse in da izpostavljam zlorabe, ki so sebične in zato nesprejemljive in zanje podajal primere rešitev, ki so najboljše za vse, ali pa odpiral vprašanja o tem, kaj mora vsak storiti za to, da se neka zloraba odpravi.

Odpustim si, da si nisem dovolil odpustiti si željo/idejo po tem, da bom pri ljudeh priljubljen. Ko opazim in se zavem, da si želim biti pri ljudeh priljubljen - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da priljubljenost nima nobenega pomena, saj je zgolj še ena želja po večvrednosti. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom oklepal nikakršne želje po priljubljenosti, ampak da bom stal za principi, ki so najboljši za vse.

---

Vabljeni v mednarodno FaceBook skupino, kot tudi lokalno, slovensko FaceBook skupino, kjer boste našli še več samopodpornih spletnih dnevnikov.

Naučite se samo-odpuščanja in se osvobodite vseh svojih čustvenih bremen, strahov in umskih samo-omejitev, naučite se učinkovite samo-podpore in samo-direkcije in postanite sam svoj vodja: Desteni'I'Process Lite, na kratko DIP Lite, je brezplačen spletni tečaj, kjer so omenjena orodja predstavljena na enostaven in zabaven način.

Predlog sistemske rešitve za zagotovitev dostojnega življenja vsem: Living Income Guaranteed (LIG)
Opis je na voljo tudi v slovenščini: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek (ZŽD / LIG)