Dan 217 - Za dostojno življenje vseh v 2015!

Danes je zadnji dan leta 2014, ko v tretjem tisočletju po zadnjem štetju še vedno podpiramo in dopuščamo družbeni sistem, v katerem ni poskrbljeno za dostojno življenje vseh, kljub vsej silni tehnologiji, s katero lahko ustvarjamo takšno izobilje, da lahko brez večjega napora tudi cel svet uničimo. Zgolj zato, ker se podrejamo čustvom, kot so nerazumna želja in poželenje po prekomernem posedovanju denarja in materialnih dobrin. Zato je naša odgovornost, da se prenehamo podrejati lastnim čustvom in se uskladimo s temeljnim Principom delovanja, ki je najboljši za vse: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu.

Tudi v novem letu bom v vsakem dihu življenja stremel k temu, da samega sebe uskladim s Principom in z lastnim zgledom pomagam ustvariti svet, kjer bo dostojno življenje vsem zagotovljeno in kjer bodo vse zlorabe življenja preprečene.

Za dostojno življenje vseh v 2015!

Dan 216 - O naraščanju živčnosti in sodbah skodelice ter osebe

Danes sem prevajal nek dokument in po parih urah dela sem opazil, kako postajam vedno bolj živčen, ker sem si ustvaril odpor. Med delom sem namreč začel razmišljati o tem, da že dovolj časa prevajam in da se lahko zdaj ustavim in se grem zabavat ali počet kaj drugega. Na tak način sem se sabotiral, ker se nisem več usmerjal v dihu ampak sem pustil mislim in posledičnim čustvenim energija, da me usmerjajo. Zato bom pisal o tem vzorcu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sabotirati samega sebe z mislimi, da sem po določenem času že opravil dovolj dela za danes, da se mi več ne da, da je delo dolgočasno in da zdaj lahko počnem še kaj drugega. Ko opazim in se zavem, da ob nekem delu razmišljam o tem, da je dolgočasno in nezabavno, da sem že dovolj naredil in da lahko sedaj preneham in počnem kaj drugega, kar dojemam kot bolj zabavno - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s takšnim razmišljanjem sabotiram in podlegam umu in čustvenim reakcijam, da me prevzamejo in usmerjajo, namesto da bi se usmerjal sam po zdravem razumu in dokončal, kar počnem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, kdaj bom med delom začel razmišljati o tem, da je delo dolgočasno in da bi se raje zabaval. Obvezujem se, da bom ob tem vedno ustavil in zadihal, naredil kratek premor s tem, da bom šel nekaj popit ali kaj podobnega in se nato usmeril nadaljevati z delom, dokler ga ne bom končal oz. dokler ne bom fizično utrujen ali dokler bo to primerno.

---

Opazil sem, kako različno dojemam dve skodelici za čaj zgolj zato, ker ima prva sive lise, druga pa črne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil skodelici drugače dojemati, črno-belo kot bolj privlačno in sivo-belo kot manj, zgolj zaradi barve, in si ob tem ustvarjati čustvo odpora/zavračanja do sive-bele in željo do črno-bele. Ko opazim in se zavem, da stvari sodim glede na barvo in si ob tem ustvarjam misli in čustva - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem samodejno in brez potrebe ali koristi podrejam umsko-čustvenim reakcijam. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom stvari sodil glede na barvo, namesto tega bom na vse sodbe, ki jih bom zaznal, izrekel samo-odpuščanje in se usmeril v zavedanju, da so vse barva zgolj barve in se osredotočil tudi na druge fizične lastnosti stvari, kot so tekstura, sestava, vrsta materiala in podobno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sivo barvo definirati kot dolgočasno, umazano, depresivno, grdo. Ko opazim in se zavem, da sivo barvo sodim kot dolgočasno, umazano, depresivno in grdo - se ustavim in diham. Zavedam se, da si z ustvarjanjem takšnih občutkov zgolj meglim realen pogled na stvari, kjer si posledično ustvarjam odpor in željo glede na barvo in se temu brez potrebe podrejam in s tem omejujem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da sive barve ne bom sodil in definiral kot dolgočasne, depresivne in grde. Namesto tega jo bom videl zgolj kot barvo, enakovredno vsem ostalim barvam.

---

Prav tako sem opazil, da imam do določenega znanca odpor, da se nočem z njim družiti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil do osebe X ustvarjati odpor, zavračanje in jo soditi kot manjvredno, ker jo sodim kot neodgovorno in zlobno zaradi stvari, ki jih je ta oseba počela v preteklosti. Zavedam se, da s tem, ko to osebo tako dojemam, sam ustvarjam zlorabo, ker se ne postavim v njeno kožo in se do nje vedem večvredno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da osebe X ne sodim kot manjvredne in da si ne ustvarjam odpora do druženja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se oseba X spet začela obnašati neodgovorno in da bi zato jaz moral prevzeti odgovornost, da se ukvarjam s posledicami, ki bi jih oseba X povzročila. Ko opazim in se zavem, da me je strah osebe X zato, ker me je strah, da bi moral jaz prevzeti odgovornost za morebitne posledice, ki bi jih ta oseba lahko povzročila - se ustavim in diham. Zavedam se, da je ta strah nepotreben, ker si vedno lahko zaupam, da se bom usmeril tako, da bom prej ali slej stvar ustrezno usmeril in da tako ali tako ne morem biti odgovoren namesto nekoga drugega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se bom zavedal, da je nesmiselno in nepotrebno, da bi me bilo strah pred nekimi posledicami, ki bi jih lahko povzročila oseba X in s katerimi bi se moral tudi jaz ukvarjati. Namesto tega se bom usmerjal v dihu glede na trenutno stanje in gradil na samozaupanju, da se lahko na vsako situacijo ustrezno odzovem po zdravem razumu in brez čustvenih reakcij.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil osebo X soditi kot manjvredno, hudobno in neodgovorno zato, ker se je do osebe Y obnašala nesprejemljivo, in to jemati kot izgovor za to, da lahko osebo X sodim in obravnavam manjvredno. Obvezujem se, da si ne bom več ustvarjal izgovorov, s katerimi bi opravičeval moje sodbe do osebe X.

Odpustim si, da si nisem dovolil sprejeti osebe X kot meni enakovredne, brez kakršnihkoli sodb in obsojanj. Zavedam se, da so vse umsko-čustvene sodbe sebične in nepotreben, ker zaradi njih ne sprejemam ljudi in stvari takšnih, kot so v resnici v danem trenutku. Zato se obvezujem, da bom popolnoma sprejemal osebo X kot sebi enakovredno, brez sodb in obsojanj.

Dan 215 - Strah pred posledicami dejanj drugih in še kaj

Izpisal bom nekaj reakcij, ki sem jih zaznal med današnjim dnem. Prva se nanaša na moje sodbe in strahove ob tem, ko oseba X uporablja droge:

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi X, ker kadi travo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi kajenje trave kot neodgovorno in to jemati za izgovor, da lahko sodim X kot vzrok za moje čustvo jeze.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jeziti se na X, ker kadi travo. Spoznal sem in zavedam se, da nima nobenega smisla, da sodim in se jezim na X, ker se s tem zgolj podrejam svojim čustvenim reakcijam, namesto da bi se usmeril v dihu. Ko opazim in se zavem, da X kadi travo - se ustavim in diham. Zavedam se, da vsak človek hodi skozi svoje proces posledic in prevzemanja odgovornosti zanje in da lahko jaz pri tem zgolj pomagam z lastnim zgledom in se učim na napakah drugih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da nisem jezen na X, če kadi travo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kriviti X za moj strah pred tem, da bi moral jaz prenašati neprijetne posledice, ki jih lahko ima trava na X in name. Ko opazim in se zavem, da krivim X za strah pred negativnimi posledicami kajenja trava - se ustavim in diham. Zavedam se, da si ta strah ustvarjam brez potrebe, ker ni ne koristi, saj se z njim delam le živčnega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal strahu pred morebitnimi negativnimi posledica tega, da X kadi travo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem odgovoren za posledice tega, da oseba X kadi travo. Zavedam se, da je oseba X sama odgovorna za posledice svojih ravnanj in da ja zanje niti ne morem odgovarjati. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom domišljal in verjel, da sem jaz odgovoren za posledice kajenja trave osebe X, saj se je ta oseba sama odločila, da sprejema posledice.

Druga reakcija je v povezavi s predlogom kolega, da bi posnel in začel snemati video dnevnike, ker so bolj učinkoviti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do snemanja video dnevnikov (vlogov), ker se ob njih sodim kot ne dovolj dober/učinkovit.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se ob snemanju vlogov kot neučinkovit in ne dovolj dober.

Odpusti si, da sem sprejel in si dovolil ob snemanju vlogov počutiti se manjvredno in osramočeno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se izgovarjati, da se počutim manjvredno in osramočeno zato, ker me bodo drugi sodili. Zavedam se, da sodbe drugih nimajo nikakršne zveze z mano, ker so izraz njihovih predsodkov, ne mojih. Zato se obvezujem, da se ne bom več za svoje sodbe samega sebe in čustva sramu izgovarjal na sodbe drugih. Namesto tega bom vedno pozoren na to, da ne dopuščam, da bi samega sebe sodil in si ob tem ustvarjal čustva stramu in manjvrednosti, ker to nima nobenega smisla in ker se s tem dejansko zlorabljam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati izgovore za to, da ne bi posnel vloga. Zavedam se, da se s tem podrejam lastnim strahovom in miselnim vzorcem, s katerimi se omejujem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom iskal in se podrejal izgovorom za to, da ohranjam svoje strahove in samoomejitve. Namesto tega se bom usmeril v dihu in v razumni in zdravorazumski meri naredil točno to, česar nočem in česar si ne upam zato, da odpravim svoje samoomejitve, ker so te banalne in nesprejemljive.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrejati se strahu, da me bo nekdo videl in se mi smejal, ko bom snemal vlog na prostem in da me bo nato sram. Zavedam se, da se mi lahko popolnoma vsi smejijo in me čudno gledajo med tem, ko počnem karkoli, pa to še vedno ne bo imelo nobene neposredne zveze z mano ampak z njihovimi predsodki in sodbami, zato se mi ni potrebno obremenjevati s strahom pred tem, da bi se to zgodilo, ker itak nima veze, tudi če se. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal in se podrejal strahu pred tem, da bi se mi ljudje smejali in me čudno gledali, ko snemam vlog na prostem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi snemanje vloga na prostem, kjer z iztegnjeno roko držim telefon pred sabo in se snemam ter govorim samemu sebi v kamero, kot čudno, smešno, noro, čudaško, neprimerno, zblojeno. Ko opazim in se zavem, da sodim snemanje vloga na prostem, kjer z iztegnjeno roko držim telefon pred sabo in se snemam ter govorim samemu sebi v kamero, kot čudno, smešno, noro, čudaško, neprimerno, zblojeno - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno in nepotrebno, da se oklepam teh sodb in definicij, ker si si s tem ustvarjam čustvo sramu in manjvrednosti, ki mi nikakor ne koristi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom sodil snemanja vloga na prostem ko nekaj čudnega, smešnega, norega, čudaškega, neprimernega, zblojenega. Namesto tega se obvezujem, da bom to videl kot zgolj snemanje vloga in nič več.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se mi vsi smejali in me imeli za norca in da zato v družbi ne bi bil sprejet kot enakovreden človek. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi se mi vsi smejali in me imeli za norca in da v družbi ne bi bil sprejet kot enakovreden človek - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno, da bi se to zgodilo, tudi če bi počel neke ekstremne in neumne stvari, kaj šele kaj pametnega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne ustvarjam več strahu pred tem, da bi se mi vsi smejali in me imeli za norca in da zato v družbi ne bi bil sprejet kot enakovreden človek, ker tako sprejet že itak nisem tudi zaradi sodb drugih.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da je strah zgolj začasno čustvo, ki zbledi po tem, ko spoznam, da sem še vedno tu, čeprav sem se soočil s tem, česar me je prej bilo strah. Zato se obvezujem, da se bom vedno soočil s strahom tako dolgo, da si dokažem, da sem še vedno tu, kljub strahu, ker bom tako praktično spoznal, da je strah nepotreben in da se mu je nesmiselno podrejati.

Ko bom naslednjič snemal vlog na prostem in opazil, da bi nekdo prihaja na proti ali se mi bliža in da me postaja strah njegovih morebnitnih sodb in da se sam sodim - bom enostavno pustil strahu, da se izprazni in se osredotočil na snemanje vloga v zavedanju, da se mi v nobenem primeru ne more nič zgoditi in da ne bom v nobenem primeru ničesar izgubil, kvečjemu pridobil samozavest in samozaupanje, ko bom praktično videl, da sem še vedno tu, kljub temu da je nekdo šel mimo mene med snemanjem vloga in slišal kaj govorim in si mislil, se smejal, metal po tleh, mršil, me zmerjal, sodil, preklinjal, zavračal  ter čustveno reagiral kolikor ga je volja. Jaz bom še vedno tu, snemal vlog in odpravljal svoje samoomejitve in postajal bolj samodirektiven, z več samozaupanja v to, da sem zgolj in le jaz tisti, ki se sodim, če že, in da se mi sploh ni treba, ker je to nesmiselno, neuporabno in nesprejemljivo, ker je samoomejujoče in mi preprečuje, da bi se sproščeno izražal v skladu s Principom: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti sam obravnavan (ignoriran) na mestu drugega.

Dan 214 - Kritično razmišljanje in vzgoja

Danes sem skoraj cel dan pomagal na kolinah, kjer smo po starem kmečkem običaju dva prašiča pretvarjali v klobase in kar je še podobnega. Na žalost še vedno živimo v svetu, kjer moramo drug drugega jesti, da lahko obstajamo, vendar se v to temo ne bom spuščal, ker je še preveč daljnosežna. Na mestu pa je vsekakor nujnost spoznanja, da ljudje pojemo preveč mesa in da s tem dopuščamo zlorabo živali, ker jih vzgajamo tovarniško in obravnavamo kot objekte, namesto kot nam enakovredna živa bitja. Znanstvenih dokazov za to, da je vsakodnevno uživanje mesa škodljivo zdravju, je na pretek, a kaj ko se izgovarjamo na to, da je mesna industrija velik biznis. Prav tako ne pomaga, da se ljudje pri hranjenju podrejamo čustvenim željam in poželenjem, ki so prerasle v navade, namesto da bi se prehranjevali tako, da bi s hrano čim bolj podprli naše telo. Seveda imamo vsi malo drugačna telesa, zato je edina rešitev za zdravo prehrano ta, da vsak v samo-iskrenosti sam razišče, kaj njegovo telo najbolj podpira pri tem, da ohranja moč in zdravje. Vsekakor pa obstaja tudi ogromno dokazanih spoznanj in smernic o tem, kako lahko ljudje vitalnost in zdravje ohranjamo. Ena teh je točno ta, da jemo meso samo občasno, recimo dvakrat do trikrat na teden. S tem si ne bi zgolj izboljšali zdravje, temveč tudi zelo zmanjšali potrebo po proizvodnji mesa in s tem zmanjšali zlorabo živali, saj bi jim lahko zagotovili dostojno življenje tudi na prostem, ker jih ne bi bilo treba vzgajati toliko hkrati. Na to temo nas čaka še veliko samo-iskrenosti in samo-korekcije po Principu: ne obravnavaj (ignoriraj) drugi tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu. To seveda velja tudi za živali in rastline.

Tam sta bila tudi mlajša bratranec in sestrična (oba mlajša od 10 let). Zanimivo je opazovati, kako otroci privzemajo navade in vedenje iz naše družbe in kako velik vpliv nanje imajo televizijska in druga propaganda. Na primer: igrala sta se z igračami in bratranec je imel več likov, s katerimi je uprizarjal medsebojni boj, kot je to videl v risankah. Tudi sam se spomnim, kako sem se včasih igral na način, kjer uprizarjam bojevanje. Vprašal sem ga, zakaj se liki bojujejo med sabo. Odvrnil je, da zato, ker se to dogaja v risanki. Nato sem ga vprašal, če ve, zakaj se sploh bojujejo. Povedal je, kar sem pričakoval in kar bi kot otrok verjetno rekel tudi sam: "dobri se borijo proti zlobnim". Poskusil sem ga spodbuditi h kritičnemu razmišljanju: "Zakaj pa bi se sploh borili med sabo, je to smiselno?". Odgovoril je nekako takole: "Dobri morajo napasti zlobne." Nisem ga več spraševal, zakaj. Po sebi sodeč bi včasih rekel, da zato, ker so zlobneži pač zlobni in jim je treba sprašiti rit, da ne bodo več poredni. Nato sem vprašal: "Kako pa veš, kateri so dobri in kateri zlobni?". Odgovoril je: "Zlobni so temni, dobri pa svetli." Z odgovorom nisem bil zadovoljen: "Pa lahko res dobre od zlobnih ločimo po barvi? Kaj pa, če se temni prebarva na svetlo? Kako veš potem, kdo je dober in kdo zloben?". Bratranec se je zasmejal. Verjetno je videl nerodnost, ki ob tem nastane, saj situacija ni več tako črno-bela.

Zgornji primer je zelo dober pokazatelj tega, kako otroci brezpogojno sprejmejo, kar vidijo okrog sebe, na TV in drugod, brez da bi o tem že znali samostojno kritično razmišljati. Tega se ljudje, ki izkoriščajo izobraževanje in multimedijsko propagando za sebične koristi, zelo dobro zavedajo. Zato odvračajo otroke in ljudi od kritičnega razmišljanja in vsiljujejo čim več takšnih "učnih vsebin" in vedenjskih vzorcev, ki jim bodo v korist. Tako recimo stremijo k vzgoji otrok v ljudi, ki brezpogojno sprejemajo, da obstajajo "dobri" in "slabi" in da imajo "dobri" pravico "slabe" napadati, ker je to nekaj vsakdanjega, saj se dogaja celo v risankah. Tako je vse, kar morajo kabalisti storiti, kadar želijo napasti neko državo (ker si želijo prilastiti njene naravne dobrine, kot je recimo nafta), to, da tam živeče ljudi skozi medije prikažejo kot "slabe", kot teroriste, "naše" ljudi, ki jih bodo (in "morajo") napasti, pa kot "dobre". Ljudje se seveda s tem strinjamo, ker smo tako navajeni "iz risank", in že smo v vojni za svetovni "mir" in "demokracijo". Primer je seveda poenostavljen, ampak točno tako se v resnici izrabljata "vzgoja" in propaganda (s strani elitnih sebičnežev), da se z njima množice pripravi do tega, da pogosto sprejmemo zlorabo življenja, ker ne znamo kritično razmišljati, saj nas tega bolj ali manj namerno niso naučili.

Zato je najbolj pomembno za vsakega posameznika, da se naučimo samo-iskrenega in kritičnega razmišljanja ter upoštevanja dejstev in posledic, ki jih povzročamo z dejanji in apatijo. Le tako lahko pridemo do spoznanja, po kakšnem principu se moramo vsi ravnati, da bomo lahko drug drugemu zagotovili dostojno in zabavno življenje. To tudi vodi v sprejemanje samo-odgovornosti za to, da sami z lastnim zgledom k temu čimbolj pripomoremo. Vsi smo odgovorni, da najprej prevzamemo odgovornost zase in nato še za cel svet, da ne dopuščamo več zlorab in vzgoje, kjer se otroke baše z golimi nepomembnimi informacijami, namesto da bi se jih učilo kritičnega razmišljanja, samoiniciativnega raziskovanja in temeljnih, praktičnih principov življenja, ki so vsem v korist.

Otroke je poleg kritičnega razmišljanja, ki je ključnega pomena, potrebno učiti tudi to, v kakšnem stanju je družba (da se otroci zavedajo, kje in kaj so problemi, ki jih je potrebno rešiti) in kako delujejo njeni sestavni deli, kot npr.: parlament in državne ustanove, banke, vzdrževalni sistemi (elektrika, komunala, zdravstvo...). Smešno in nesprejemljivo je, da po srednji šoli znamo izračunati integral, ne vemo pa, kako se na banki vzame posojilo ali kako se izvoli poslanca. Le zakaj? Komu ni to v interesu? In koga lahko krivimo za to, da je temu tako? Samega sebe, ker do zdaj nikoli nismo zares o tem razmišljali in enakovredno prevzeli odgovornost za to, da ustvarimo družbeni sistem, v katerem bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno. Čas, da to storimo, je bil že včeraj.

Dan 213 - Sram in čakalne vrste

Danes nisem delal urnih zapiskov aktivnosti. Večino dneva sem bil zdoma in rokoval s praktičnimi opravili, čeprav bi si iskreno povedano lahko tudi našel čas za zapiske, čeprav sem si v glavnem tudi vse zapomnil in po njih niti ni bilo potrebe.

Pri obisku zdravnika sem samega sebe presenetil, ker skoraj nisem reagiral s čustvom sramu (zgolj za moment, nakar sem naredil korekcijo) ob situaciji, ob kateri bi me v preteklosti bilo precej sram. Med čakanjem, da me pokličejo v ordinacijo, sem namreč bral knjigo in nisem pričakoval, da bom tako hitro poklican. Ko sem zaslišal svoje ime, sem presenečeno reagiral z nerazumnim čustvom strahu pred tem, da se bom prepočasi odzval in da me bodo drugi zato nejevoljni. Zato sem hitro vstal in vstopil v ordinacijo ter sel na stol in pozabil zapreti vrata za sabo. Sestri je to šlo v nos, zato je vprašala: "Kaj pa vrata, imate rep?" Na tem mestu bi me včasih bilo precej sram, zdaj pa sem se takoj odzval in šel zapret vrata ter se ob tem še pošalil na svoj račun: "Saj res, pardon. Nimam las, imam pa rep." Nato sem sel nazaj, v roki pa sem držal še papir, ki sem ga uporabljal kot zaznamek za knjigo, ki sem jo pred tem že vtaknil v torbo. Zdravnik je mislil, da imam v roki izvid, jaz pa tudi, zato je iztegnil roko, da mu ga podam in to sem tudi storil. Ko je prebral par besed, mi ga je izročil nazaj in rekel "Ah, sem mislil da imate kakšen izvid." Jaz sem odvrnil "Ja saj..." in ob tem ugotavljal, da je to nekaj povsem drugega. Tudi ob tem bi me včasih bilo sram, ker bi se sodil, da sem izpadel neumen. Zdaj pa sem zgolj segel v torbo po resnični izvid in pripomnil, da sem tudi sam zmotno mislil, da mu dajem izvid.

Ko sem zdaj takole obnavljal dogodek, sem opazil reakcijo strahu pred tem, da bom prepočasen. Tega takrat nisem opazil, zato lahko sedaj zanjo prevzamem odgovornost in si zapišem korekcijo, da se bom naslednjič v podobni situaciji odzval bolj razumno, zbrano in sproščeno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovoli reagirati s strahom pred tem, da se bom prepočasi odzval in se hkrati soditi, da se prepočasi odzivam, ko sem zaslišal svoje imel ob klicu v ordinacijo. Ko opazim in se zavem, da reagiram s strahom pred tem, da bi se prepočasi odzval in/ali da se sodim, da sem prepočasen in se zato delam živčnega - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno, da reagiram s strahom ob tem, ko zaslišim svoje ime, ko me nekam pokličejo, ker se s tem zgolj delam živčnega in sem posledično zmeden. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom reagiral s strahom pred tem, da se bom prepočasi odzval, kadar bom zaslišal svoje ime, ko bom nekam poklican. Namesto tega bom vdihnil in se usmeril sproščeno in stabilno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi druge ljudi kot sebične in nesramne, kadar se ne odzovejo takoj in kadar se mi zdi, da so prepočasni, kadar so nekam poklicani in so pred mano v vrsti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kriviti druge, ki so pred mano v vrsti, za moje čustvo neučakanosti in nestrpnosti, ker moram stati v vrsti in čakati na druge pred mano. Ko opazim in se zavem, da sem živčen in nestrpen, ko čakam v vrsti druge, da opravijo - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno, da se delam živčnega in nestrpnega s tem, da razmišljam o tem, kako zgubljam čas in kako so drugi krivi za moje čustvo nestrpnosti in živčnosti. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal čustva živčnosti in nestrpnosti in krivil druge zanj, ter da ne bom razmišljal o tem, da zgubljam čas, ker mi to v nobenem primeru ne koristi. Namesto tega bom pozoren na svoje dihanje in na to, če lahko kako pripomorem k lažjemu delu ali pa če lahko kako pomagam pri tem, da razvedrim ljudi s pogovorom, da odvrnem pozornost od živčnosti in nestrpnosti.

Dan 212 - Subtilne a pomembne reakcije

Zapis dnevnih aktivnosti:

9:50h- vstajanje, zajtrk
10- hišna opravila
11- pregled mailov, učenje besedišča s programom TechnoTutor
12- druženje s partnerko, poslovni pogovor, kosilo, poslušanje izobraževalnega intervjuja, trgovina
15- služba
22- pregled mailov, pisanje dnevnika

Danes zjutraj sem se pri vstajanju opazoval, kako začnem razmišljati o aktivnostih, še preden vstanem. S tem si nato ustvarjam tudi odpor do vstajanja, na kar sem že pisal samo-korekcijo. Danes zjutraj sem jo tudi apliciral, tako da sem ustavljal misli in dihal, vendar še vedno nisem vstal takoj, ko sem se zbudil, ampak sem še slabo uro malo dremal. To moram odpraviti, saj se s tem podrejam čustvu odpora, namesto da bi se takoj usmeril v dihu, brez nepotrebnega razmišljanja in ustvarjanja čustvenih reakcij do aktivnosti vstajanja.

Po pregledu dneva nisem zaznal večjih čustvenih reakcij. Zavedam pa se, da sem imel več manjših, subtilnih čustvenih reakcij, ki jih prav tako ne gre spregledati, saj izražajo momente, v katerih nisem bil samo-direktiven in sem se avtomatično (kot robot) podrejal tem čustvom in si dopustil, da me za trenutek vodijo. Sem pa tudi hkrati delal že delal korekcijo.

Recimo pri pomivanju posode sem najprej začutil rahel odpor, ko mi je partnerka rekla, če jo lahko jaz pomijem. Vendar sem se hitro usmeril in jo pomil.

V trgovini sem si dopustil, da me vodi čustvo poželenja in vznemirjenja ob tem, ko sem šel pogledat določene igrače, do katerih sem čutil željo po tem, da bi jih kupil zgolj zato, da bi se počutil bolj veselo. To je seveda zabloda, ker saj svoje počutje pogojujem s tem, kaj kupim in kaj imam. Ravno zaradi tega občutka je večina ljudi v današnjem kapitalizmu tako zaslepljena z nakupovanjem in materializmom: zaradi kratkotrajnega občutka sreče, vznemirjenja in moči, ko nekaj kupimo. To ni sprejemljivo, ker s tem zlorabljamo sebe, druge in planet, ker dopuščamo tak sistem, v katerem so profit in osebna sebična čustva bolj pomembna od samo-odgovornosti in zagotavljanja dostojnosti življenja za vse.

Prav tako sem še vedno reagiral z občutkom vznemirjenja ob pogledu na določene ženske, ki so se mi zdele seksualno privlačne. Odprava podrejanju seksualnim energijam zahteva odločno in vztrajno samo-direkcijo, ki mi jo v takšnim navidezno nepomembnih in kratkih trenutkih, ko opazim ali pogledam za neko žensko, še vedno manjka. Ob takšnem ravnanju namreč presojamo soljudi in jih zlorabi za namen lastne seksualne vzburjenosti, kar je sebično in prav tako vodi v zlorabo, ki jo dopuščamo recimo v obliki seksualizacije in opredmetenja žensk ter zlorabe žensk v pornografski industriji ali v propagandi izdelkov, kjer se ženske namerno izrablja zato, da privabljajo poglede in zanimanje moških, ki se podrejamo svojim sebičnim seksualnim energijam. Seveda velja podobno za oba spola in vsi ljudje smo enako odgovorni, da to podrejanje seksualnim energijam in posledični sebični zlorabi soljudi naredimo konec, ker je to nesprejemljivo, saj se ob tem obnašamo kot organski roboti brez samo-direkcije.

Obvezujem se, da bom za omenjene reakcije izvajal korekcijo v praksi tako, da ne bom več sodeloval v miselnih vzorcih, s katerimi se posledično začnem podrejati omenjenemu vedenju in samo-ustvarjenim čustvom. Tudi tako, da si bom reakcije odpuščal v momentu, ko jih zaznam.

S tem bom danes pisanje zaključil.

Dan 211 - Užaljenost

Zapiski za današnje aktivnosti.

9h- vstal in se obril
10- poslušal samo-podporni intervju, pregledal maile
11- maili, zajtrk, opravek v mestu
12- pogovor s partnerko, priprave v zvezi s poslovnimi aktivnostmi
13- kosilo in igranje iger, poslušanje izobraževalnega intervjuja
15- izobraževanje, delo v sklopu samopodpornega tečaja
16- poslušanje video intervjuja
17- poslušanje izobraževalnega intervjuja in druženje
19- večerja, brskanje po spletu
20- spletni meeting za samopodporo in izobraževanje
21- pisanje samo-podpornega dnevnika

Danes sem pri pogovoru s partnerko precej čustveno odreagiral, zato si bom izpisal ta dogodek.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil odreagirati z užaljenostjo, ko je moja partnerka odreagirala z zavrnitvijo na nekaj, kar sem ji želel predstaviti in da sem to jemal osebno, kot zavrnitev mene in tega, k čemur stremim. Ko opazim in se zavem, da zavrnitev in/ali čustveno reakcijo moje partnerke jemljem osebno in se ob tem počutim užaljeno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da moram vedno biti pozoren na to, da ne jemljem zavrnitve in čustvenih reakcij drugih osebno in kriviti drugih zato, kako sam čustveno odreagiram. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom zavrnitev/ne strinjanja in čustvenih reakcij moje partnerke in drugih jemal osebno in da bom takrat, ko bom opazil drugega čustveno reagirati, preusmeril svojo pozornost na lastno dihanje in na to, da se stabilno usmerjam in še sam ne reagiram čustveno, kot na primer z užaljenostjo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati pričakovanje, da moja partnerka ne bo čustveno reagirala, ker oba veva, da je to nesmiselno. Zavedam se, da je takšno pričakovanje nerealno, ker sva oba v procesu odstranjevanja čustvenih reakcij. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal pričakovanj do tega, da moja partnerka ne bo reagirala. Namesto tega se obvezujem, da bom vedno pozoren na lastno dihanje in vzpostavljanje samo-zaupanja in stabilnosti, ne glede na to, kako drugi odreagirajo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil partnerko soditi kot nerazumno in neodgovorno, ker je odreagirala čustveno. Ko opazim in se zavem, da partnerko sodim kot nerazumno in neodgovorno, kadar reagira čustveno - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem ustvarjam nepotrebno sodbo, v kateri sebe postavljam v superioren ali inferioren položaj, kadar sodim sebe. Zato se obvezujem, da ljudi, ki čustveno reagirajo (kot tudi sebe), ne bom več sodil kot nerazumne in neodgovorne in zato manjvredne. Namesto tega se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da sem sam stabilen, da sam čustveno ne odreagiram, kadar vidim, da to počnejo drugi, in da podprem druge pri tem, da jim pomaga pri odpravi čustvene reakcije, tako da se postavim v njihovo kožo in predlagam rešitev.

Dan 210 - Samo-iskreno samo-usmerjanje

Danes sem prvi dan zapisoval, kaj sem vsako uro počel:

10h - vstajanje, igranje iger na Wii U
11h - branje mailov, pogovor s poslovnim partnerjem, branje knjige
12h - uporaba programa TechnoTutor, menjava žarnice na avtomobilu
13h - poslovno kosilo, poslušanje izobraževalnih avdio intervjujev
15h - služba
22h - branje novic in sprostitev, deljenje samo-podpornih dnevnikov so-Destonijcev, pregled mailov
23h - pisanje dnevnika in priprava na spanje

Glede umsko-čustvenih reakcij lahko identificiram kar nekaj primerov, kjer nisem bil popolnoma samo-direktiven in sem se podrejal čustvom. Recimo zjutraj se mi "ni dalo" takoj vstati, ker vedel, da me čaka veliko stvari za opraviti in ker sem posteljo dojemal kot bolj udobno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil takoj zjutraj, ko se zbudim, razmišljati o tem, kaj vse me čaka in kako je postelja bolj udobna. Ko opazim in se zavem, da razmišljam o opravkih, ko se zbudim - se ustavim in diha. Zavedam se, da si s tem zgolj ustvarjam odpor pred vstajanjem in občutek obremenjenosti, namesto da bi preprosto dihal, se vstal in užival v jutranjem prebujanju fizičnega telesa. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da zjutraj ne bom razmišljal o stvareh, ki me čakajo, namesto tega bom pozoren na dihanje in prebujanje/ogrevanje telesa in se bom takoj vstal in poskrbel, da mi je v telesu udobno. Šele potem bom preveril, s katerim opravilom lahko začnem širiti obzorja in veščine.

Pri menjavi žarnice na avtomobilu mi je pomagal znanec, do katerega sem zaznal čustvene reakcije obsojanja in nezaupanja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi osebo X kot manjvredno, neodgovorno in nezaupanja vredno glede na pretekle spomine nanjo. Ko opazim in se zavem, da sodim osebo X kot manjvredno, neodgovorno in nezaupanja vredno - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem ustvarjam zlorabo, ker osebi ne dam priložnost v vsakem trenutku, da postane bolj samo-direktivna in samo-odgovorna. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom osebo X sprejemal takšno kot je ne sodil ali presojal. Namesto tega jo bom podpiral, da se osvobodi svojih samo-omejitev in da postane kar se da efektivno živo bitje, kot bi želel, da nekdo podpira mene, če bi bil sam na njenem mestu.

Prav tako sem opazil čustveno reakcijo in sodbe na osebo, ki je kadila marihuano.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi osebo X in biti jezen nanjo, ker kadi marihuano. Ko opazim in se zavem, da sodim osebo X in sem jezen nanjo, ker kadi marihuano - se ustavim in diham. Zavedam se, da s sojenjem in presojanjem ne bom ničesar spremenil, ker s tem nisem nikomur v podporo, niti ne sebi, ker sem čustveno nestabilen, namesto da bi se usmerjal v dihu. Zato se obvezujem, da ne bom več sodil osebe X ali katerekoli druge, ker kadi marihuano ali uživa droge, ker je to sebično ne nekonstruktivno. Namesto tega se obvezujem, da bom osebo X sprejel v trenutku, kakršna je, se postavil v njeno kožo in stal v podporo z lastnimi primeri, kako lahko vsakdo preseže svoje (čustvene) odvisnosti in samo-omejitve in postane bolj osvobojen in samo-direktiven človek.

Na poslovnem kosilu sem kravato v roza barvi, na katero sem čustveno reagiral s sodbo, da je ta barva otročja, sramotna.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kravate in oblačila v roza barvi soditi kot neprimerna in sramotna za moškega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati občutek sramu, kadar nosim roza oblačila.
Ko opazim in se zavem, da roza oblačila (kravato) sodim kot otročjo in sramotno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so takšne definicije nepotrebne in nesmiselne in da se mi ni potrebno bati reakcij drugih, kadar nosim roza oblačila, ker razumem, da me oblačila ne definirajo. Zato se obvezuje, da bom vedno pozoren na to, da roza oblačil (kravat) na moških ne bom sodil in presojal kot otročja, neresna in sramotna in da se ne bom več ustvarja občutka sramu ob tem, ko bom nosil roza oblačila (kravato) z zavedanjem, da me oblačila in barve ne definirajo in da so reakcije drugih zgolj izraz njihovih lastnih sodb, kar lahko uporabim za to, da izpostavim problem nepotrebnega in neprimernega sojenja in čustvenih reakcij.

V službi nisem imel izrazitih reakcij, je pa res, da sem bil včasih nekoliko nervozen in obupan, kadar nisem točno vedel, kako naj rešim problem.

Po službi sem se malo "sprosti" z branjem novic o igrah. To v resnici ni bilo sproščanje, ker sem pri tem sodeloval v čustvenih energijah vznemirjenja. To čustvo je doseglo vrhunec, ko sem opazil znižano ceno za igro, ki jo že dalj časa spremljam. Takoj sem nato želel kupiti in ko sem prišel do plačila, sem se ustavil in malo zamislil. Trenutno namreč nimam veliko denarja, prav tako mi ta igra sploh ni posebej zanimiva. Ugotovil sem, da sem jo želel imeti predvsem zato, ker jo vsi tako hvalijo in obožujejo. Po samo-iskreni oceni sem hitro ugotovil, da nima nobenega smisla, da jo kupim, ker bi s tem zgolj sledil svojemu pozitivnemu čustvu vznemirjenja ob tem, ko kupim nekaj novega, čeprav tega sploh ne potrebujem in niti nimam resnične želje/zanimanja, da bi to imel. Tako sem v trenutku izvedel praktično samo-korekcijo, zadihal in sprostil čustvo vznemirjenja in poželenja in preklical nakup.

Tako, jutri nimam službe in bom imel še več časa za koristno samo-usmerjanje. Zdaj grem pa počasi spat.

Dan 209 - Biti zgleden v praksi

Da lahko kar se da učinkovito pričnemo usklajevati samega sebe in svoje življenje s Principom: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu - se moramo samo-iskreno opazovati v vsakem vdihu in izdihu, skozi ves dan. Tako enkrat dnevno, recimo na koncu dneva, naredimo pregled tega, kaj smo čez dan počeli in s kakšnim namenom. Je bil namen sebičen ali smo naredili vse za to, da bi pomagali ustvariti svet, v katerem je dostojno življenje vsem zagotovljeno?

Odločil sem se, da si bom začel vsak dan zapisovati v beležko za vsako uro, kaj sem počel in zakaj, da bo tako lahko na koncu samo-iskreno ocenil, kje sem še egoističen in kje se omejujem z nekimi samo-omejujočimi (čustvenimi) vzorci, da se bom lahko popravil in razbremenil le teh z uporabo samo-odpuščanja in samo-korekcije, kar bom najprej napisal v spletnem dnevniku, tako kot sem to že počel do sedaj, nato pa seveda zapisano korekcijo vpeljal v prakso.

---

Že dalj časa se politično udejstvujem tako, da se spoznavam z ljudmi iz razni strank in gibanj, ki jim je v interesu spreminjati družbeni red v takšnega, ki bo bolj pravičen, dostojen in človeka vreden. Začel sem v novonastali stranki Solidarnost, ki je veliko obetala, vendar vodilni ljudje v njej niso postavili pravih temeljev, ki morajo temeljiti na osebnih praktičnih principih, ki so najboljši za vse, zato je njena usmeritev precej zbledela, kar je razumljivo, saj se ljudje postopoma učimo rešitev na izkušnjah, če je le naša namera nesebična. Med svojim članstvom sem v tej stranki sem bolj ali manj uspešno delil svoja spoznanja o tem, kako je temelje v stranki potrebno zastaviti (samo-odgovornost, transparentnost, so-odgovorno iskanje rešitev, zglednost, idr.), vendar takrat za to ni bilo posebnega interesa, zato sem se tudi iz stranke izčlanil.

Kasneje sem se odločil spoznati tudi Združeno levico, oziroma konkretno, stranko Iniciativa za Demokratični Socializem. Spremljal sem namreč nastope in objave Luke Meseca (predsednika IDS), pri katerem sem takoj opazil, da se veliko bolj zaveda zdravega razuma od vseh ostalih poslancev, ki zgolj dolgotvezijo puhlice. Zato sem z njim navezal stik preko spleta in delam na tem, da se tudi osebno srečava in spoznava in da v prihodnje začneva sodelovati pod Principom in s ciljem, da vsem v Sloveniji zagotovimo dostojno življenje. Prav tako sem se srečal z dvema članoma lokalnega skupine IDS v Mariboru in izkazal interes za sodelovanje.

Prav tako pa sem navezal stik s skupino Socialne Opcije Ljudstva (SOL) Slovenije, ki se prav tako zavzema za ustavitev zlorab, ki se dogajajo v državnih institucijah. Nekega dne sem se sprehajal po enem izmed mariborskih trgov, kjer sem opazil človeka, ki je z mikrofonom in zvočnikom vzpodbujal ljudi k ukrepanju. Tako zagnanih ljudi je še vedno zelo malo in tudi sam priznam, da bi težko zbral toliko poguma, da bi na trgu nagovarjal ljudi po zvočniku, ker sem si že v otroštvu ustvaril precej močan čustveni vzorec strahu pred sodbami drugih, ki ga še vedno postopoma odpravljam skozi proces samo-odpuščanja in samo-korekcije. S to skupino trenutno najbolj sodelujem.

Glede na svoje dosedanje izkušnje s politiko lahko rečem, da sen opazil predvsem naslednje:

V Sloveniji je precej ljudi in posledično gibanj in strank, ki želijo prispevati k pravičnejši družbi in k zagotavljanju dostojnega življenja vsem. Kljub temu pa so vsi ti ljudje še vedno zelo razdvojeni in se ne združujejo. To je absurdno in nepotrebno, zato je potrebno stremeti k združevanju v isto gibanje, isto stranko, katere cilj bo delovanje v korist vseh. Da lahko to dosežemo, moramo seveda vsi odpravljati lastno sebičnost, ker je vsa ta razdvojenost med ljudmi neposreden izraz sebičnosti posameznikov, ki nočejo odstopiti od svojih sebičnih namer, da bi se lahko združili pod isti Principom.

Zato je eden mojih osebnih ciljev ta, da zgledno pomagam ljudem spoznati, da smo vsi odgovorni za to, da odpravimo lastno sebičnost in da se združimo pod istim Principom, v istem gibanju oz. stranki, v kateri bomo vpeljevali rešitve, ki so najboljše za vse, saj je vse drugo nepotrebno in sebično.

Vsekakor tudi opažam, da se zavedanje ljudi širi in da postajamo vedno bolj odprti do omenjenega spoznanja. Počasi in vztrajno čedalje več ljudi prevzema odgovornost zase in za svet in počasi se ljudje prebujamo iz apatičnosti. Na tem mestu vsekakor drži spoznanje, da so se ljudje zares pripravljeni spremeniti šele takrat, ko izgubijo vse upanje v to, da bo kdo drug kaj spremenil, če ne bodo tega storili sami. Zato je upanje strup, saj kdor upa na boljše čase, ne bo za to ničesar storil.

Dan 208 - Pomoč v stiski

Prejšnji blog je v angleščini.

Danes sem med službenim odmorom za malico šel v trgovino po sendvič. Ko sem čakal v vrsti na blagajni, sem opazil žensko, ki je želela plačati za mleko in frutek. Začela se je obotavljati, ker je iskala drobiž. Trgovka je nato postala nejevoljna in začela računati drugim kupcem, med tem ko je čakala žensko, da plača. Ko sem prišel na vrsto, je ženska prosila trgovko, da ji od cene odšteje frutek, ker drugače ne bo imela za avtobus in med tem ji je šlo na jok. Sam najprej nisem opazil, kaj je problem, Ko pa sem opazil žalost, stisko in sram na obrazu ženske, sem takoj vedel, da je v stiski, ker nima denarja niti za hrano. Ko sem plačal svoje, je ženska potiho prosila trgovko, če ji lahko posodi denar za frutek za otroka, ker drugače nima za avtobus. V tistem trenutku sem se poistovetil z žensko in razumel, v kakšni stiski je in kako se počuti. Pogledal sem v denarnico in ji dal par evrov drobiža, ker je to bilo vse, kar sem imel. Ženska od sramu niti ni hotela vsega in je vzela samo en evro, ostalo pa mi je vrnila. Šlo ji je na jok in meni tudi, ker sem razumel njen položaj in to, kako še vedno z lastnim ravnanjem dopuščamo družbeni sistem, kjer sebični interesi prevladajo nad zagotavljanjem dostojnega in zabavnega življenja vsem. Zloraba življenja, ki se vsak dan dogaja in dopušča, je ogromna in nesprejemljiva. Ljudje pa se večinoma raje obrnemo stran in na to čimprej pozabimo, ker imamo svoje zabavne distrakcije, od katerih smo odvisni. Ko sem odhajal nazaj v službo, sem razmišljal o tem, kako bi lahko dvignil 20 evrov in pomagal ženski, ali pa ji plačal za hrano s kartico. In tega nisem storil z izgovorom, da se mi mudi v službo in da ženska že tako ni hotela vzeti vsega drobiža. V tem sem dopustil, da je na moje ravnanje vplival moj lastni strah pred tem, da bi zamudil v službo in bil grajan, hkrati pa sem iskal izgovore za to, zakaj se mi ni potrebno resnično potruditi, da bi pomagal ženski po najboljših močeh tako, kot bi želel, da nekdo pomaga meni, če bi se znašel v takšni situaciji.

Odpustim si, da si nisem dovolil dejansko pomagati ženski po svojih najboljših močeh s tem, da sem se podredil lastnemu strahu pred grajo v službi. Ko opazim in se zavem, da se podrejam lastnim strahovom pred izgubo nečesa, kadar vidim, da lahko pomagam sočloveku v stiki - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem izvajam sebičnost in da je vsakršen strah ali čustvo odveč. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom podrejal strahovom pred izgube nečesa ali čustvom, kadar bom opazil, da lahko človeku v stiski pomagam. Namesto tega se bom usmeril v dihu in po svojih zmožnostih kar se da praktično pomagal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati in se podrediti izgovoru za to, da mi ne bi bilo treba pomagati ženski po svojih najboljših močeh. Ko opazim in se zavem, da iščem ali se podrejam izgovoru za to, da mi ne bi bilo potrebno nekomu, ki je v stiski, pomagati po svojih najboljših močeh - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem s tem sebičen, ker se podrejam svojim čustvom, namesto da bi se usmeril v dihu po zdravem razumu tako, da pomagam drugim po svojih najboljših močeh, kot bi si želel, da mi pomagajo drugi, če bi se sam znašel v stiski. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne iskal in se podrejal sebičnim izgovorom za to, da mi ne bi bilo treba pomagati drugim. Namesto tega zadiha, si odpustim čustvene reakcije in se praktično usmerim pomagati človeku v stiski po svojih najboljših zmožnostih.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil lastne sebične interese v obliki strahov in izgovorov postavljati pred svojo pomočjo drugim v stiski, kadar vidim, da lahko pomagam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah se izpostaviti tako, da pomagam drugim v stiski, med tem ko se drugi obračajo stran in ignorirajo, zato ker me je strah, da bi s tem pritegnil pozornost drugih in da bi me zato sodili in presojali. Ko opazim in se zavem, da me je strah se izpostaviti tako, da pomagam nekomu v stiski, ko tega drugi ne storijo - se ustavim in diham. Zavedam se, da je ta strah in sram popolnoma odveč, ker mi ni potrebno reakcij drugih jemati osebno in ker mi nihče ničesar ne more vzeti, kadar se "izpostavljam" in pomagam ljudem v stiski. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal in dopušča strahu pred izpostavljenostjo in sodbami drugih ob tem, ko pomagam ljudem v stiski, še posebej takrat, kadar drugi tega ne storijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je sram, kadar se jočem ali kadar mi gre na jok in da sem jok sodil kot nekaj neprimernega in sramotnega, ker odrasli ljudje naj ne bi jokali. Ko opazi in se zavem, da se sodim in presojam in da me je sram, ko mi gre na jok ali ko se jočem - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ljudje z jokom sproščamo bolečino in da je popolnoma nepotrebno, da bi jok presojal in sodil ali se ob tem počutil sramotno. Zato se obvezujem, da joka ne bom več sodil in presojal kot neprimernega in sramotnega. Namesto tega si bom jok sprejel in dopustil kot del sebe, kot nekaj, s čimer si lahko pomagam sprostiti bolečino ali katerokoli drugo močno čustvo, kadar mi samo-odpuščanje ne bo dovolj.