Dan 226 - Kapitalistična tombola

V kapitalizmu je vse ena velika tombola, kjer ima vsak mogoče 10% možnosti, da se bo rodil v družino, kjer bo lahko dostojno odraščal, ali pa da bo dobil zaposlite s človeka vredno dostojno plačo in dostojnimi pogoji dela, ali pa da bo dobil izdelek zadovoljive kakovosti, ko bo nekaj kupil.

Danes sem prejel kupljen prenosnik v vrednosti približno 430€, ki ga potrebujem za delo. Takoj, ko sem ga začel uporabljati, sem ugotovil, da tipka za presledek na desni strani ne deluje, kot bi morala. Pritisk prime samo občasno, kar pomeni, da je skoraj nemogoče pisati, ker moraš kar naprej popravljati natipkano. Ko sem pobrskal po spletu, sem ugotovil, da ima veliko prenosnikov tega podjetja to težavo. Seveda imajo drugi modeli druge težave. So pač narejeni zgolj za to, da lastnikom korporacije prinesejo čim več dobička, med tem ko se ti požvižgajo na kvaliteto osnovnih funkcij izdelka, tako kot na zlorabljene delavce tam nekje v Aziji, ki jih sestavljajo. Zamislite si, koliko truda, material in delovnih ur gre v vsak tak izdelek, kot je recimo prenosni računalnik, ki potem niti osnovnih funkcij ne opravlja zadovoljivo!

To je tako, kot če bi kupil nov avto, recimo Peugeota, ker pač nisi mojster kraje denarja in si lahko privoščiš samo ekonomičen avto. Potem ugotoviš, da je v volanu zrak. Ali pa, da luči delujejo samo občasno in da se to dogaja na večini modelov... Bo pač treba menjati, dati na popravilo in po možnosti kaj doplačati. Tako se bo porabilo še več dela, znoja, materiala in živcev. Kaj pa to nas briga, važno, da se denar obrača! Na Zemlji pa je itak dobrin neomejeno, k' ne da. Včasih se ti celo posreči, da nek izdelek ustrezno deluje do konca svoje garancije, torej celi 2 leti in crkne šele par tednov po njenem koncu! Kaj si ti nor, vrhunski dosežek človeške civilizacije!

Vse to lepo kaže na to, kako smo ljudje podrejeni svojim strahovom pred tem, da bi prevzeli odgovornost zase in dejansko ustvarili družbo, kjer kaj takega ne bi bilo sprejemljivo, ker itak ni vzdržno. Rešitev je otročje enostavna, ko se spravimo zraven z zdravo pametjo:

1. Uzakoniti moramo minimalno plačo vseh zaposlenih v vrednosti vsaj 1000€, da se ljudi ne more zlorabljati, da lahko vsi dostojno živimo in da lahko dejansko kupimo, kar sami proizvajamo.

2. V podjetjih moram biti primarni cilj proizvodnja samo parih funkcionalno smiselno različnih izdelkov vrhunske kvalitete, ki se jih izpopolni do popolnosti in zanje izdela proces popolno reciklaže. Za to moramo ustanoviti nadzorni nacionalni urad za standarde in najvišjo možno kakovost izdelkov, ki bo vsak izdelek spremljal in redno pregledoval. Pravite, da je izdelkov preveč, da bi bilo to izvedljivo? Ja, se popolnoma strinjam! Različic izdelkov je ogromno in velika velika večina vseh je popolnoma odveč in neprimernih, ker se pri njih neprestano menja embalaža in malo popravlja oblika zgolj zato, da bi si mislili, kako je pa zdaj nov model tako zelo boljši in ah in sploh, zato moramo staro zadevo vreči takoj stran in kupiti novo, ker smo tako čustveno bolj srečni. Namesto da bi raziskali lastna čustva in misli in lastno odvisnost od potrošništva in ugotovili, da imamo samega sebe za norca s tem, ko se predajamo lastnim čustvenim poželenjem zblaznelega potrošništva, s katerim samega sebe uničujemo.

Popolnoma nesprejemljivo je, da se recimo proizvaja 150 kao različnih modelov prenosnih računalnikov, ki so že narejeni z namenom, da se pokvarijo takoj, ko preteče garancijski rok. Večina jih pa itak že defektnih pride do strank. Nesprejemljivo je, da se porablja ogromne količine surovin, električne energije in človeškega dela samo zato, da se neprestano proizvaja pokvarljivo robo za namen obračanja denarja, ki ga večinoma itak vidijo samo lastniki nekih korporacij.

Ustvarili smo družbeni sistem tombole, kjer je vse podrejeno dobičku in obračanju denarja, ker nas je vse tako zelo strah, da nam ja ne bi bilo treba prevzeti odgovornost zase in narediti kaj boljšega. Strah nas je samoiskrenosti, strah nas je denarja, strah nas je šefa, strah nas je novic po televiziji, strah nas je sosedov, strah nas je, da nas bo še bolj strah, če se bomo spremenili in postali človek, ki vneto podpira in razvija kakšno konkretno rešitev družbenih problemov, kot je recimo Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek. Seveda nas je strah, kako nas ne bi bilo, kaj bodo pa sosedje rekli?! Saprabolt! Pa menda ja ne bomo razočarali naših kolegov, ki trdno verjamejo, da smo nemočni, da gre svet itak v maloro in da je najbolj važno to, da se maš fajn in da vse probleme ignoriraš z iskanjem zabave v alkoholu, seksu, fuzbalu ali čim podobnim! Kruha in iger! Koga briga, če je kruh zastrupljen z gensko spremenjeno koruzo... Važno, da šprica kri na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini!

Skratka, dajmo se raje ukvarjat s praktičnimi rešitvami, s katerimi bomo preprečili zlorabe in vsem zagotovili dostojno življenje. Najprej pričnemo s samim sabo, tako da začnemo samoiskreno pisati in uporabljati samoodpuščanje, da se spremenimo in naredimo samokorekcijo. Tako prenehamo buljiti v TV in zapravljati denar za stvari, ki jih sploh ne potrebujemo. Nato se začnemo vključevati v konstruktivne skupine, tudi politične, ker moramo skupaj z drugimi ustvariti svet, ki je za vse sprejemljiv in v katerem ni zlorab. Sam se ne bo, pa tudi vesoljcem smo se tako zagabili, da so storili množični samomor. Rešitev smo torej MI. Jaz sem rešitev, ti si rešitev. Če ne bom jaz spoštoval življenja, če ne bom jaz delal za dobro vseh, ne samo za svojo dobro in če ne bom jaz premagal lastnih strahov pred spremembo, potem jih ne bom nihče, ker se itak vsi samo izgovarjamo drug na drugega.

Dan 225 - (Ne)Učinkovito zastopništvo

Začel sem z aktivnostmi v sklopu prodaje napredne učne tehnologije TechnoTutor, kar pomeni, da se moram soočati s potencialnimi strankami in se naučiti učinkovite predstavitve izdelka, pa tudi znati zainteresirati ljudi, ki o tem še ničesar ne vedo. Ob tem izvajam tudi anketo na domu, pri čemer sem opazil, kako si dovolim, da se sabotiram z določenimi mislimi in čustvenimi reakcijami. Zato bom pisal na to temo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, kako me bodo ljudje dojemali, ko bodo odprli vrata in se jim bom predstavil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil razmišljati o tem, da bom pozabil, kaj moram povedati, ko bodo odprli vrata.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dvomiti vase in v svojo sposobnost odločnega nastopa in predstavitve. Ko opazim in se zavem, da dvomim v svojo sposobnost spontanega odločnega nastopa in predstavitve - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se edino sam lahko to preprečim s tem, ko si dovolim misliti o tem, da nečesa ne zmorem ali da nisem pripravljen. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da vase-dvomljive misli takoj ustavim z globokim vdihom in izdihom, ob čemer bom vzpostavil popolno samozaupanje ob zavedanju, da se vedno znam spontano predstaviti in stati za dejstvi, ki jih poznam o sebi, o izdelku ali o čemerkoli drugem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da privzemam umsko-čustveno stanje strank nase in da se jim avtomatično podrejam v strahu, da ne bi bil sprejet. Spoznal sem in razumem, da ljudje vedno uporabljamo svoja čustva za manipuliranje sebe in drugih in da moram zato sam stati kot samodirektiven človek, ki ne dopušča, da ga drugi manipulirajo in ki se ne podreja manipulacijam drugih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom podrejal umsko-čustvenim stanjem drugih. Namesto tega se bom odločno usmerjal k zastavljenim ciljem, za katere vem, da so najboljši za vse tako, da bom tudi drugim kar se da učinkovito predstavil, zakaj je nekaj najboljše tudi zanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem vsiljiv, ko pridem k nekomu na dom delat anketo in ga seznanit z izdelkom, ki lahko izjemno koristi celotni družini. Ko opazim in se zavem, da mislim/verjamem, da sem vsiljiv, ko pridem k nekomu na dom delat anketo in ga seznanit z izdelkom, ki lahko izjemno koristi celotni družini - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem dovoljujem, da me tudi drugi dojemajo vsiljivo, kar nima smisla. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom k strankam pristopil s samozaupanjem in razumevanjem, da jim delam uslugo, ker jim osebno predstavljam učno tehnologijo, ki bo z gotovostjo izjemno koristila celotni družini, če jo bodo le pravilno uporabljali.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob negativnih odzivih strank ustvarjati negativen občutek, kjer dojemam, da sem doživel poraz in da zato nisem primeren za zastopnika in posledično začeti dvomiti vase in v učno tehnologijo, čeprav objektivno vem, da je izjemno koristna. Ko opazim in se zavem, da sem sprejel in si dovolil ob negativnih odzivih strank ustvarjati negativen občutek - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ogromno ljudi ne bo zainteresiranih iz različnih razlogov, kar je v redu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ob negativnih odzivih strank ustvarjal negativnih čustev in misli, da nisem primeren za zastopnika in posledično začeti dvomiti vase in v učno tehnologijo. Namesto tega se bom zavedal, da človek v danem trenutku enostavno ni dojemljiv za to/naklonjen temu, kar predstavljam in da je zato bolje, da se osredotočim na naslednjega človeka, ki bo pokazal zanimanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah improviziranja in spontanosti, da se nebi zagovoril ali pozabil, kaj vse moram povedati. Ko pazim in se zavem, da me je strah improviziranja in spontanosti, da se nebi zagovoril ali pozabil, kaj vse moram povedati - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da spontanost pride s samozaupanjem in da je že moje izhodišče pri tem, da se moram na nekaj v naprej pripraviti to, da si ne zaupam, da bo nekaj lahko predstavil spontano. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si bom zgolj pripravil gradivo z opornimi točkami in da bom vzpostavljal spontano samodirekcijo ob tem, ko si bom zastavil jasen cilj, kaj želim doseči.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati strah pred tem, da bi ob neki stranki naredil napako, zaradi katere bi me ta zavrnila. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi ob neki stranki naredil napako, zaradi katere bi me ta zavrnila - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da sem zgolj človek in da je normalno in dobro, da delam veliko napak, da se iz vsake lahko kaj novega naučim in da ob tem ni nobene potrebe po tem, da bi se sodil/obsojal, čutil osramočenega, nesposobnega, da bi mi bilo žal za "izgubljeno priložnostjo" ali da bi se ob tem kakorkoli drugače "pomanjševal". Namesto tega se obvezuje, da bom vedno pozoren na to, da napake jemljem kot nekaj zabavnega, kjer se lahko naučim novih praktičnih pristopov in se pošalim na svoj račun.

Dan 224 - Strah pred nastopom in neizpolnjevanjem pričakovanj

Danes bom še enkrat iz drugega zornega kota raziskal dvome in strahove, ki se mi pojavljajo ob misli na nek javni nastop pred ljudmi.

Ponavadi, kadar resno pomislim na to, da bi lahko tako nastopil, precej hitro, v parih sekundah, začutim nervozo in strah. Posledično se mi sprosti adrenalin, kar opazim kot nemirnost in rahlo tresenje ali trzanje okončin. Takšen strah pred nastopom imam že od otroštva, ko sem nastopal na kakšni šolski prireditvi ali bil kako drugače izpostavljen pred ljudmi. Pri tem me je bilo predvsem strah tega, da bo nekdo od mene nekaj zahteval, jaz pa ne bom primerno izpolnil pričakovanj, ker niti ne bom razumel, kaj se od mene pričakuje, ali pa tega ne bom znal narediti in bom zato grajan ali posmehovan in označen za manjvrednega. Na nek način sem ponotranjil pričakovanja drugih, četudi nisem točno vedel, kaj pričakujejo. Glede na to sem se potem sodil in obsojal kot manjvrednega in se počutil osramočeno, če sem dojemal, da nisem izpolnil pričakovanj.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati pričakovanja, da se moram izkazati kot popoln človek brez napak, ki vse ve in naredi točno to in še več, kot od njega drugi pričakujejo. Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam pričakovanja pred nastopom v smislu, da se moram izkazati kot popoln človek brez napak, ki vse ve in naredi točno to in še več, kot od njega drugi pričakujejo - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so takšne pričakovanja nerealna in nepotrebna, ker nihče ni popoln, ker nihče ne ve vsega in ker vsi delamo napake, zato ni nobene potrebe po tem, da bi me bilo tega strah ali da bi se počutil osramočeno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si pred nastopom ne ustvarjam nobenih pričakovanj, namesto tega se bom usmeril v dihu in v razumevanju, da sem zgolj človek, tako kot vsi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah tega, da bi se mi med nastopom zgodilo kaj sramotnega (da bi bil neroden, da bi se mi kaj zareklo, da bi povedal kaj nelogičnega, nesmiselnega, neresničnega), da bi se potem počutil osramočeno, ker bi se mi drugi posmehovali. Ko opazim in se zavem, da me je strah tega, da bi se mi med nastopom zgodilo kaj sramotnega (da bi bil neroden, da bi se mi kaj zareklo, da bi povedal kaj nelogičnega, nesmiselnega, neresničnega) in da bi se potem počutil osramočeno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se to tako ali tako lahko vedno zgodi in se tudi kdaj bo zgodila in da je popolnoma nesmiselno, da bi se potem počutil osramočeno in da bi me bilo tega strah, ker sem zgolj človek, tako kot vsi in noben človek ni popoln.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dojemati in označevati nastop pred ljudmi, kamerami, mikrofonom, na odru, itd., kot nekaj drugačnega, posebnega, bolj pomembnega od vsakdanjega življenja, ko zgolj hodim po ulici, zlagam perilo, se pogovarjam z znancem ali neznancem in komu kaj razlagam. Ko opazim in se zavem, da nastop pred ljudmi, kamerami, mikrofonom, na odru, itd., dojemam in označujem kot nekaj več, nekaj bolj pomembnega in posebnega od drugih stvari, ki jih dojemam kot vsakdanje - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je to zgolj iluzija, ki si jo ustvarjam s tem, da si hkrati s tem ustvarjam pričakovanja v smislu, da se moram pokazati/dokazati pred drugimi ljudmi kot nekdo, ki si nastopa zasluži in ki je zaradi tega nekaj več od ostalih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom dojemal in označeval nastopa pred ljudmi, kamerami, mikrofonom, na odru, itd., kot nekaj več, nekaj drugačnega, posebnega, bolj pomembnega od vsakdanjega življenja in da si ob tem ne bom ustvarjal dodatnih pričakovanj v smislu, da se moram kakorkoli dokazati drugim ljudem. Prav tako si  ne bom ustvarjal čustev manjvrednosti in večvrednosti zaradi samega dejstva, da sem nekje izpostavljen na način, ki ga drugi vidijo kot nastop in nekaj posebnega.

Dan 223 - Odvečna jeza na druge

Prejšnji blog je v angleščini.

Danes sem postal jezen in živčen, ker sem se nekaj dogovoril z X, kar potem ni bilo po dogovoru.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se kot zguba, ker sva se z X nekaj dogovorila, kar potem ni bilo po dogovoru. Zavedam se, da je nepotrebno, da se tako počutim, kadar si drugi premislijo, saj sem se sam držal dogovora, na druge pa nimam vpliva. Zato se obvezujem, da se ne bom več počutil kot zguba, kadar si bodo drugi premislili in se ne bodo držali dogovora, v katerem sem sodeloval.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi in obtoževati osebo X, ker se ni držala dogovora. Zavedam se, da je tudi vsako obtoževanje in sojenje sebično, ker se s tem postavljam v superioren položaj in krivim druge za svoje čustvo manjvrednosti ob tem, ko mislim, da sem zguba zaradi dejanj drugih. Zato se obvezujem, da ne bom več krivil in sodil drugih, kadar se ti ne bodo držali dogovora.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si pomagati drugim z namenom, da bi se sam bolje počutil o sebi in se dojemal kot superiornega, ker pomagam. Zavedam se, da je takšno delovanje še vedno sebično, ker se v njem podrejam pozitivnim čustvom, namesto da bi dihal in se ravnal po zdravem razumu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom dojemal kot dobrega človeka in se delal superiornega nad ostalimi, kadar bom pomagal drugim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati jezen, kadar vidim druge, da se nočejo spremeniti in delati tako, ko je najboljše za vse in s tem za njih. Ko opazim in se zavem, da se jezim na drugimi, kadar opazim/dojemam, da se nočejo spremeniti v njihovo dobro in v dobro vseh - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s to jezo zgolj meglim lasten um in da mi to popolnoma nič ne bo koristilo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom jezil na druge ob tem, ko bom videl/dojemal, da se nočejo spremeniti in delati tako, kot je najboljše za vse in najboljše za njih.

Dan 222 - Orgazem ni bistvo seksa

Danes bom pisal na temo seksualnih umskih zablod.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si zadovoljiti partnerko med seksom tako, da doživi orgazem, samo zato, da se sam ne bi počutil manjvredno in nesposobno.

Odpustim si, da sem sprejel in se dovolil soditi kot nesposobnega in manjvrednega, kadar partnerka med seksom ne doživi orgazma.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kot cilj pri seksu postaviti orgazem, namesto da bi se osredotočal na prijetnost fizičnega dotika. Zavedam se, da se z željo po orgazmu podrejam energiji, namesto da bi se usmerjal v dihu užival v sedanjem trenutku. Zato se obvezujem, da bom pri seksu vedno pozoren na to, da moj cilj ne bo energetski orgazem, ampak uživanje v fizičnem dotikanju in izražanju.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati jezen, ker moja partnerka ni doživela orgazma in ker sem za to najprej krivil sebe, nato pa njo. Zavedam se, kako nepotrebno je takšno razmišljanje, ki sem si ga ustvaril kot posledico tega, da sem si za cilj pri seksu postavil orgazem. Zato se obvezujem, da bom pri seksu vedno pozoren na to, da ne težim k orgazmu in da ne krivim sebe ali partnerke za to, da ga nekdo izmed naju ne doživi.

Dan 221 - Proti privatizaciji skupne lastnine

Ura je 23, malo sem prehlajen in fizično utrujen, vendar to ne vpliva na mojo zmožnost pisanja. Ravno sem prišel domov iz Ljubljane, kjer sem se udeležil tribune proti razprodaji državnega premoženja v Cankarjevem domu. Tudi sam sem proti razprodaji in privatizaciji, ker temelji na sebičnosti in zavajanju. Še posebej je bilo slednje prikazano tudi na tribuni. Vendar pa sem se dogodka udeležil predvsem zato, da srečam čim več ljudi, ki jih politika zanima in s katerimi lahko začnem sodelovati po temeljnem Principu, ki je najboljši za vse. Tako sem se srečal tudi z Luko Mesecem, ki je prav tako spregovoril kot gost in v parih minutah podal več utemeljenih zdravorazumskih dejstev od večine ostalih udeležencev. V tem pogledu se lahko od njega veliko naučim in mi je za dober zgled. Vsekakor je pohvalno in zgledno od vseh udeležencev, da so dogodek organizirali in tja prišli, ker od nič ni nič (oziroma je točno nič). Tega se večina ljudi še ne zaveda, čeprav si želi spremembe. Sami moramo torej postati sprememba, ki jo želimo videti v svetu tako, da se uskladimo s temeljnim Principom, ki je najboljši za vse.

Ob podajanju mnenj in argumentov se je tudi zgodilo, da je kdo čustveno reagiral in začel glasno govoriti, s čimer je prekinjal govorca in motil pogovor. Razumljivo je, da ljudje čustveno reagiramo, toda hkrati je dejstvo, ki si ga moramo priznati, da to ni nikomur v korist, ker je ravnanje na podlagi čustev vedno sebično in zato nesprejemljivo. Na to temo sem posnel tudi naslednji vložnik:

Ob opazovanju prisotnih ljudi, katerih namera je večinoma bila složna: preprečiti sebično in škodljivo upravljanje z državnimi (tj. skupnimi) dobrinami/infrastrukturo, je zopet zelo bodlo v oči (vsaj moje), naslednje absurdno dejstvo:

Čeprav ima večina ljudi na tribuni enako namero in cilj, še vedno ne delujemo složno v praksi, da bi dejansko zagotovili upravljanje z državnim premoženjem, ki je nesebično, transparentno in najboljše za vse. Tribune so se udeležili člani raznih strank, društev, gibanj in tudi posamezniki, večina katerih pa bo po končanem dogodku najverjetneje spet odšla vsak na svojo stran, kjer bodo nadaljevali s svojimi vsakdanjimi opravili uresničevanja predvsem svojih osebnih, sebičnih ciljev. In smo spet pri tem, kako pomembno je, da se združimo pod temeljnim Principom, ki je najboljši za vse, da prevzamemo odgovornost zase in se prenehamo ravnati sebično.  O tem govorim v naslednjih dveh vložnikih:

Opazujem politične stranke in ljudi z enakimi cilji, ki pa še vedno delujejo ločeno, razdvojeno in zato sebično. To pa zato, ker se v svojem delovanju še vedno podrejajo čustvom in iluzornim prepričanjem, ki nimajo veze s praktično realnostjo in tem, kar je najboljše za vse. Zaradi tega se ne strinjajo in ne združijo v isto Združenje, ki bi delovalo v skladu s Principom, ki je najboljši za vse. Več o tem nameravam povedati v enem izmed naslednjih vložnikov.

Dan 220 - Seks, šale in predlogi

Prejšnji bložnik je v angleščini.

Danes sem opazil še nekaj primerov, ko sem za ženskami pogledal zgolj zaradi želje po seksualni vzburjenost ob tem, ko vidim nek del telesa, ki sem ga definiral kot privlačnega, zgolj za to da bi si ob tem ustvarjal pozitivno čustvo poželenja. V našem umsko-zavestnem sistemu so vzorci zelo natančno definirani, zato si jih moramo tudi natančno in strukturirano odpustiti in odstraniti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil žensko s suhimi nogami, med katerimi je prostor tudi pri mednožju, oblečeno v oprijete hlače s črto, definirati kot seksi in privlačno ter si ob tem ustvarjati čustvo seksualnega vzburjenja in poželenja. Ko opazim in se zavem, da definiram žensko s suhimi nogami, med katerimi je prostor tudi pri mednožju, oblečeno v oprijete hlače s črto, kot seksi in privlačno in da si ob tem ustvarjam čustvo seksualnega vzburjenja in poželenja - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem podrejam občutku pozitivne energije, namesto da bi se usmerjal sam v dihu in s tem ustavil zlorabo telesa zgolj zaradi energije. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to da žensk s suhimi nogami, med katerimi je prostor tudi pri mednožju, oblečeno v oprijete hlače s črto, ne bom več dojemal/definiral/označeval kot seksi in privlačne. Namesto tega bom vdihnil, izdihnil in ustavil vzorec tako, da ne bom gledal za njimi, dokler popolnoma ne odstranim čustvenih energij s samoodpuščanjem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vzpodbujati čustvo seksualnega poželenja/vzburjenja s tem, da sem si predstavljal, kako bi se počutil, če bi se ženske, ki jo dojemam kot seksi/privlačno lahko dotikal. Ko opazim in se zavem, da si predstavljam, kako bi se počutil, če bi se neke ženske, ki jo dojemam kot privlačno/seksi lahko dotikal - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem zgolj vzpodbujam ustvarjanje čustvene energije seksualnega poželenja/vzburjenja, s čimer se tej energiji podrejam in zlorabljam samega sebe in ženske, ko jih opredmetim in sodim za svojo sebično korist. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom predstavljal, kako bi se počutil, če bi se neke ženske dotikal, namesto tega se bom usmeril v dihu si pomagal ustaviti vzorec s samoodpuščanjem in petjem pesmice.

Drugi opažen vzorec mi je izpostavil kolega. Večkrat se namreč pošalim in ob samoiskrenem opazovanju ugotavljam, da pri tem začutim pozitivno čustvo, kar izrabljam za to, da bi se bolje počutil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati smešne situacije zgolj zato, da bi se nasmejal in ob tem ustvaril pozitivno čustvo sreče. Ko opazim in se zavem, da sem v karakterju iskanja šal, da bi se smejal in bolje počutil - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem podrejam umu, ker iščem pozitivne energije in čustva, da bi se z njimi zadeval, s čimer zlorabljam samega sebe in svoje telo, ker izčrpavam energijo iz fizičnega telesa. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ustavim in zadiham ter preneham z vzorcem/karakterjem iskanja šal in pozitivnih energij.

Še eno čustveno reakcijo sem opazil, ko se s kolegom nisva strinjala o tem, kako naj bi nekaj naredila.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati z jezo in nestrpnostjo, ko moj kolega ni sprejel mojega predloga, ki se mi je zdel bolj smiseln. Ko opazim in se zavem, da reagiram z jezo in nestrpnostjo, ko kolega/nekod ne sprejme mojega predloga, kljub temu da se mi zdi bolj smiseln - se ustavim in diham. Zavedam se, da je ta reakcij popolnoma nepotrebna, ker si z njo jemljem pozornost. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom čustveno reagiral z jezo ali nestrpnostjo ali kako drugače, ko bo nekdo zavrnil moj predlog, kljub temu, da se mi zdi bolj smiseln. Namesto tega se bom usmeril v dihu in predlagal praktično primerjavo predlogov, da se ugotovi, kateri je bolj primeren.

Blaž Cegnar - Obišči moj osebni portal

Dan 219 - Napaka!!

Tema: trema in samo-obsojanje med nastopanjem pred ljudmi. Opazil sem, kako v momentih nastopanja, ko ugotovim, da bi lahko nekaj povedal bolje, bolj jasno ali da sem se nekje zmotil, zagovoril, začnem takoj soditi samega sebe in se zavračati, posledično pa me je sram in strah, da me bodo tudi drugi zavračali in me sodili.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil takoj soditi samega sebe kot manjvredno zgubo in se zavračati, takoj ko med svojim govorjenje/nastopanjem opazim, da sem se nekje zmotil, zagovoril ali da bi lahko nekaj povedal bolje,. Ko opazim in se zavem, da sem se med govorjenje/nastopanjem nekje zagovoril, povedal kaj napačnega ali da bi lahko kaj povedal bolje - se ustavim in zadiham. Zavedam se, da se mi ni potrebno soditi kot manjvredno zgubo in se zavračati in počutiti osramočeno, ker sem se zmotil in ker nisem bil popoln, ker je to tako ali tako skoraj nemogoče in ker popolnoma nič ne koristi, da se obsojam, sodim in počutim osramočeno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom sodil kot manjvredno zgubo in se zavračal, ko bom opazil, da sem se zmotil, povedal nekaj narobe in da nisem bi popoln. Namesto tega se bom v tistem trenutku sprejel, sprejel bom svojo zmoto in svojo napako kot priložnost, da se izboljšam in izpopolnim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si in hoteti med govorjenjem/nastopanjem pred drugimi izpasti popolno, brez napak. Ko opazim in se zavem, da želim/hočem med govorjenjem/nastopanjem pred drugimi izpasti popoln, brez napak - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma sprejemljivo in dejansko tudi potrebno, da sprejemamo svoje napake, si jih priznamo in da jih dejansko počnemo zato, da se iz njih lahko naučimo, kaj deluje in kaj ne in kako postati bolj praktičen in izpopolnjen. Zato se obvezujem, da se bom med nastopanjem/govorjenjem pred drugimi sprejel kot nepopoln človek z veliko napakami in da od sebe ne bom več nerazumno pričakoval, da ne bom nikoli govoril zmotno. Namesto tega bom vedno pozoren na to, da bom moje lastne napake sprejemal odprtih rok, z zanimanjem in hvaležnostjo, ker vem, da se edino tako lahko izboljšam, če si priznam svoje napake in zmote, ki jih je veliko.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati in priznati, da sem človek z veliko napakami in pomanjkljivostmi in da kljub temu nisem manjvreden od kogarkoli drugega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil napake označevati kot nekaj negativnega, sramotnega in se ob tem posledično tako brez potrebe soditi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah priznati svoje napake in pomanjkljivosti, ker sem to povezal s strahom pred reakcijami drugih (kot otrok mojih staršev), kjer bi ti bili name jezni in me ne bi sprejemali. Ko opazim in se zavem, da me je strah priznati svoje napake, ker me je strah, da bi drugi na to čustveno reagirali in me posledično ne bi sprejemali - se ustavim in diham. Zavedam se, da je nesmiselno, da sem reakcijo mojih staršev in drugih jemal osebno, ko sem priznal svojo napako in so ti reagirali, in da se posledično nisem sprejemal in sem se začel soditi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom sebe in svoje napake vedno popolnoma sprejemal brez negativne polarnosti in da bom tudi napake drugih sprejemal in jih za to ne bom sodil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je vedno strah, da bom storil napako in se zmotil.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je vedno strah reakcij drugih ob tem, ko bi storil napako in se zmotil.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil za vsako napako, ki jo storim, sebe soditi kot bolj nesposobnega.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da lahko napredujem in se izboljšam/izpopolnim edino tako, da si dopustim narediti tudi veliko napak, iz katerih se lahko kaj naučim. Obvezujem se, da me od zdaj naprej ne bo več strah napak in zmot in da si bom dopustil delati in storiti veliko napak tudi pred drugimi, da mi jih bodo lahko izpostavili in da se bom lahko tako izboljšal in izpopolnil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se zadrževati, "držati nazaj", ne govoriti in ne početi stvari zgolj zato, ker me je bilo strah, da bi storil napako in bil v zmoti. Spoznal sem in zavedam se, da lahko svoje napake in zmote spoznam edino tako, da počnem čim več stvari tudi pred drugimi, ki mi jih lahko izpostavijo. Spoznal sem, da je najbolj koristno ravno to, da se izpostavim pred drugimi, da govorim, nastopam in počnem stvari, čeprav o tem nimaš izkušenj, ravno zato, da delam napake in da spoznam svoje zmote, ki mi jih drugi izpostavljajo, ker se lahko tako najhitreje naučim novih stvari in se izpopolnjujem.

Obvezujem se, da se bom pred vsakim nastopom in aktivnostjo pred ljudmi opomnil na dejstvo, da je nujno in v redu, da se sprejmem kot človek z veliko napakami in zmotami, zato bom vsak nastop izkoristil za to, da mi drugi izpostavijo čim več napak in zmot, da se bom lahko izpopolnil. Tako bom praktično vadil sprejemanje samega sebe in svojih napak in zmot kot najboljše možne priložnosti, da se izpopolnim.

Dan 218 - Reakcija ob snemanju vložnika

Danes sem se odločil posneti vložnik (vlog) in pri tem sem še vedno opazil strah pred tem, kako me bodo drugo sodili, ko bodo šli blizu mimo mene in slišali, kaj govorim. Zato bom pisal na to temo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah tega, da me bodo drugi sodili kot manjvrednega zato, ker govorim neumnosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil da me je strah, da bi govoril neumnosti in povedal kaj neumnega.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da vsakdo kdaj pove kaj neumnega in da s tem ni nič narobe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil človeka, ki pove nekaj neumnega/nepremišljenega/neresničnega soditi kot manjvrednega, butastega, smešnega, neumnega, retardiranega in ga posledično obravnavati manjvredno, zaničevalno, posmehovalno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti vedno govoriti samo zelo pametne in modre stvari. Spoznal sem in zavedam se, da vsi ljudje večino časa govorimo o enostavnih, očitnih stvareh in da je popolnoma nesmiselno hoteti/želeti si biti pameten skozi modro govorjenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti se prikazati kot pameten pred drugimi skozi pametne/modre izjave, da bi se s tem dokazal kot spoštovanja vreden.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah tega, da bi me drugi zavračali kot manjvrednega zaradi mojih izjav, ki bi jih sodili kot neumne, butaste, nesmiselne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvariti in sodelovati v vzorcu, kjer se želim pred drugimi prikazati kot spoštovanja vreden zaradi svoje inteligence/modrih izjav. Spoznal sem in zavedam se, da to izvira iz mojega občutka manjvrednosti in iz nesprejemanja samega sebe tudi takrat, ko nimam kaj pametnega povedati ali ko povem nekaj neumnega, butastega ali neresničnega. Ko opazim in se zavem, da se ne sprejemam kot enakovrednega, tudi kadar povem nekaj neumnega, butastega, neresničnega - se ustavim in diham. Zato se obvezujem, da se bom popolnoma sprejemal kot enakovrednega tudi takrat, ko bom povedal kaj neumnega, neresničnega, butastega in mi bo to izpostavljeno in da bom to izkoristil kot priložnost, da se naučim nekaj novega in si priznam, da nečesa nisem videl/spoznal in/ali da sem bil preveč egoističen in zato nisem upošteval vseh stvari ali pa sem si ustvaril neresnično mnenje, ki ni skladno z realnostjo.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da sem si ta vzorec strahu red govorjenjem neumnosti ustvaril še kot otrok, ko mi je X včasih povedal, da govorim neumnosti. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi mi X rekel, da govorim neumnosti - se ustavim in diham. Zavedam se, da ni smiselno, da sodelujem v tem vzorcu strahu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom ohranjal stabilnost in samozaupanje tudi takrat, ko mi bo izpostavljeno, da govorim neumnosti, bedarije, neresnice in/ali da sem si ustvaril mnenja, ki niso v skladu z realnostjo.

Odpustim si, da sem si ustvarjal strah, kadar zagledam človeka, ki mi gre na proti, ko snemam vložnik (vlog) in kadar opazim, da me drugi pri tem poslušajo, ker me je strah, da bodo moje govorjenje označili za neumno. Ko opazim in se zavem, da me je postalo strah, ko snemam vložnik in vidim, da mi gre nekdo nasproti ali da me posluša - se ustavim in diham. Zavedam se, da se lahko sprejemam v vsakem trenutku, tudi če me drugi sodijo in zavračajo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se bom vedno popolnoma sprejemal, ne glede na to, kako se drugi odzovejo name med mojim snemanjem vložnika, ko gredo blizu mimo mene in/ali ko me poslušajo. Prav tako se obvezujem, da njihovih pripomb ali obraznih grimas ne bom jemal osebno ampak jih bom opazoval, kakšne reakcije si ljudje ustvarjajo pri tem, ko opazujejo/poslušajo mene. Če bo kdo kaj pripomnil ali se vame obregnil, se bom nasmejal, mu prisluhnil in odgovoril o svojih spoznanjih o tem, kako ljudje sodimo po sebi druge.

Dodajam še današnji posnet vložnik:

Blaž Cegnar - Obišči moj osebni portal