Kako bo vpeljava zagotovljenega dohodka vplivala na (moje) življenje?

Po vpeljavi sistema zagotovljenega življenjskega dohodka bo vsak izmed nas vsak mesec, do smrti, na svoj račun prejel temeljni dohodek: zadostno količino denarja, s katerim si bomo lahko izpolnili osnovne potrebe po hrani, stanovanju in oblačilih, izobrazbi in zdravstvenem zavarovanju. Vse to bomo imeli zagotovljeno, tudi če nismo zaposleni. Če pa se kje zaposlimo, bo naša plača vsaj dvakrat večja od temeljnega dohodka. V tem primeru (v času zaposlenosti), temeljnega dohodka ne bomo prejemali, ker si z vsaj dvakrat večjo plačo lahko sami zagotovimo vse, kar potrebujemo za dostojno življenje.

Kako bo to vplivalo na moje življenje? Recimo, da je takšen sistem začel delovati z današnjim dnem. Kaj se spremeni v mojem življenju?

Seveda si najprej oddahnem, ker me ne skrbi več, če bom sploh dobil službo in lahko poravnal osnovne mesečne stroške za najemnino, hrano in položnice. Prav tako me ne skrbi več za pokojnino in kako bom preživel v starosti. Ker me najbolj veseli praktično izboljševanje družbenih odnosov, sistemov in preprečevanje zlorab življenja, bi rad delal kot prostovoljec v mednarodni skupnosti iz JAR, kjer takšne rešitve razvijamo, izpopolnjujemo in vpeljujemo v družbo. Prav tako me veseli delo v naravi, na kmetiji, zato bi pomagal pridelovati hrano, skrbeti za živali in vzdrževati poslopja. Ker sem materialno zelo skromen, bi mi prejemanje zagotovljenega dohodka večinoma povsem zadostovalo. Kadar pa bi želel kam odpotovati ali si kupiti kakšno tehnično opremo, kot je recimo nov računalnik, bi si verjetno poiskal kakšno družbeno koristno in potrebno delo, ki je bolj fizične narave, ker rad delam z rokami na prostem. Lahko bi recimo pomagal pri odvažanju smeti, pomagal pri kakšni gradbenih delih ali pri čiščenju in urejanju okolja, ali pa se vključil v kakšen programerski projekt. Prav tako bi se lahko bolj posvečal mentorstvu in pomoči drugim pri razumevanju delovanja človeškega uma in čustev ter pri odpravljanju neželenih in nepotrebnih miselnih in vedenjskih vzorcev s pomočjo samoodpuščanja. Poleg tega bi se tudi veliko več in lažje udejstvoval politično, kjer se zavzemam za vpeljavo rešitev, ki niso podrejene dobičkom in sebičnim interesom, ampak podpiranju vsega življenja. Vsekakor bi se lahko mirno posvetil aktivnostim, s katerimi bi čim več pripomogel k zagotavljanju dostojnega življenja vsem, brez da bi se pri tem moral minimalno 8 ur na dan ukvarjati s službami, ki večinoma ničesar ne prispevajo k odpravljanju družbenih problemov in zlorab, saj so vsa naravnana zgolj na profit. Profit, ki je namišljen, fiktiven, v praksi pa se kaže v sebični zlorabi soljudi in okolja.

Z vpeljavo ZŽD bomo tako drug drugemu zagotovili dostojno razporeditev dobrin, ker smo vsi odgovorni, da drug drugemu zagotovimo dostojno življenje in da dajemo, kot želimo prejemati. Ne pa da samo sebično jemljemo. Zemlja nam vse dobrine ponuja brezplačno, zato si jih ne moremo prisvajati na račun in v škodo drugih. Zemlja ni naša lastnina, ravno obratno: mi smo last Zemlje, iz katere smo prišli in v katero se vrnemo. Za delo, ki ga opravljamo nad dobrinami Zemlje ali za druge, moramo biti pošteno plačani, saj imajo od našega dela korist tudi drugi. Hkrati s tem pa ne moremo dobrin odrekati drugim, ker nikoli niso bile naše. Naše je samo delo, ki ga opravljamo. Točno to je upoštevano v sistemu zagotovljenega življenjskega dohodka, v katerem bomo vsem zagotovili dostop do dobrin za dostojno življenje, hkrati s tem pa bodo tisti, ki delajo, za to pošteno plačani.

Dan 248 - Nepotrebno primerjanje v procesu samokorekcije

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da moram počakati druge, da postanejo dovolj samodirektivni, preden lahko sam nadaljujem z lastno samodirekcijo v aktivnosti, za katere vidim, da jih lahko in moram narediti v sklopu tega, kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil uporabljati misel "drugi ne naredijo toliko kot jaz in kar bi lahko" kot izgovor za to, da tudi sam naredim manj kot lahko.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sebe in svoje delo primerjati z drugimi in njihovim delom in na tak način tekmovati, kjer izgubim motivacijo, če se mi zdi, da naredim več kot drugi. Namesto, da bi se osredotočil na svojo samodirekcijo in aplikacijo v zavedanju, da sem popolnoma sam odgovoren zase in da se le omejujem s tem, če se v samodirekciji primerjam z drugimi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil primerjati sebe z drugimi v procesu in tekmovati z njimi, namesto da bi se od njih zgolj učil dobrih praks.

Odpusti si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se večvrednega od drugih v procesu, kadar sem dojemal, da sem boljši - in manjvrednega, kadar sem dojemal, da sem slabši.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil proces samokorekcije obravnavati/dojemati kot tekmovanje z drugimi in samim s sabo, kjer lahko izgubim ali zmagam, namesto da bi deloval v spoznanju/zavedanju, da z vsakim odpravljenim vzorcem/korekcijo postajam bolj samodirektiven in podporen zase in za druge in da ne gre le za nek namišljen končni cilj, ampak da so pomembni vsi vmesni koraki procesa samokorekcije. Zato je bolje, da sem hvaležen za vsako korekcijo, ki jo ponotranjim in na to, katero korekcijo lahko naslednjo ponotranjim. Vsakršno drugačno primerjanje in tekmovanje je popolnoma odveč in nekoristno.

Dan 247 - Razumevanje samega sebe

Prejšnji blog je v angleščini.

V današnji družbi se nikoli zares ne naučimo, kako smo kot človeško bitje zgrajeni in kako samega sebe ustvarjamo. Tega ne vedo naši starši in tudi v nobeni šoli tega ne bomo slišali. Človek je zgrajen iz treh povezanih delov, ki jih lahko vidite na spodnji sliki.

Prvi sestavni del, iz katerega smo kot človek sestavljeni, je naše fizično telo. Vsi se zavedamo, da ga imamo. Ne moremo pa trditi, da mi smo to fizično telo, da smo popolnoma poenoteni in poenakovredeni z njim. Če bi to držalo, potem bi se zavedali vsake svoje celice, vseh organov, vseh premikov v našem telesu. Ko bi nas kaj bolelo ali ko bi zboleli, bi točno vedeli, kaj je temu vzrok in kako se pozdraviti. Vendar tega ne vemo, ker smo dejansko precej ločeni od svojega fizičnega telesa. Ga zgolj uporabljamo kot ogrodje, s katerim se lahko premikamo v tej naši fizični realnosti.

V samem bistvu smo živo bitje s sposobnostjo zavedanja in samodirekcije. Če se zavemo svoje lokacije v telesu in jo poskušamo določiti, bi jo opredelili približno tam, kjer je na sliki zelena točka v glavi. Naše fizično telo in mi kot živo bitje sta torej dva sestavna dela nas kot človeka, ki ju je mogoče ločiti. To dejstvo lahko opazimo recimo takrat, kot človek umre in živega bitja ni več v telesu, telo pa še vedno obstaja. Včasih se zgodi, da ima kdo nesrečo in pade v komo, kjer morajo telo priključiti na aparate, ki širijo in krčijo pljuča in poganjajo kri po telesu. V takšnem primeru lahko telo kot organizem še vedno živi in celo raste, živega bitja pa ni več v njem.

Tretji sestavni del nas kot človeka pa je tisti, ki se ga večina ljudi najmanj zaveda. To je naš um ali umsko-zavestni sistem. To so naše misli, naša čustva in spomini. Obstaja kot energetsko polje po celem telesu, ki si ga skozi odraščanje sami razvijamo in izpopolnjujemo z uporabo misli. Na žalost nam nikoli nihče ne razloži, da mi kot živo bitje nismo naše misli, naša čustva in spomini. Mi kot živo bitje si naše misli zgolj sami ustvarjamo. Zato je naš um orodje (kot kladivo), s katerim ustvarjamo sami sebe. Lahko ga uporabljamo sebi in drugim v podporo, ali pa sebi in drugim v škodo. Nobenega orodja ne moremo učinkovito uporabljati, če se sploh ne zavedamo, da ga imamo in če ne razumemo, kako deluje. To bi moralo biti vsem razumljivo. Popolnoma enako velja za naš um.

Kot otroci se začnemo učiti besed od staršev. Iz teh besed začnemo sestavljati misli. Vendar od staršev ne povzamemo zgolj besed, ki jih slišimo, ampak tudi energetski naboj, ki ga te besede nosijo. Ta naboj so predvsem čustva. Če se eden od staršev na nas jezno dere, čutimo to energijo jeze, ki jo besede prinašajo v naše telo, ko zvok (energetski naboj) potuje skozenj. Potem se, pogosto nezavedajoč, odločimo, kako se bomo na te čustveno nabite besede odzvali. Besede lahko v celoti sprejmemo, skupaj z njihovim čustvenim naboje, lahko si do njih ustvarimo odpor, ker nam občutek ni prijeten, lahko pa smo tudi nevtralni in pustimo, da gre vse skupaj skozi nas, brez da bi besede ali energijo ponotranjili. Najpogosteje besede sprejmemo skupaj s čustvenim nabojem ali pa do njih ustvarimo odpor. Sčasoma si tako tudi sami začnemo ustvarjati čustva, z uporabo naučenih in ponotranjenih besed, nabitih s čustveno energijo. Razvijemo umsko-čustvene vzorce razmišljanja, reagiranja in ravnanja, ki jih v veliki meri prekopiramo od svojih staršev in drugih. Pri tem se začnemo podrejati lastnim mislim in čustvom in se prenehamo zavedati, da si točno te misli in čustva sami ustvarjamo. Tako si zgradimo avtomatiziran sistem, umsko-čustveni sistem ali um, ki nas začne usmerjati namesto nas. Tako postanemo neke vrste pol-avtomatski živi robot, ker se podrejamo lastnim ustvarjenim miselno-čustvenim vzorcem (programom), ki se neprestano izvajajo v naši podzavesti, ker smo jih tja potlačili, namesto da bi zanje prevzeli odgovornost in poiskali ustrezno praktično rešitev, ki ne bo temeljila na čustveni reakciji. Skozi odraščanje si na primer lahko ustvarimo strah pred psi, ker nas je en pes ugriznil. Zdaj pa smo podrejeni temu strahu in ga ne znamo odstraniti, ker se ne zavedamo, kako smo si ga sploh ustvarili in ker verjamemo, da smo mi naše misli in naša čustva. Druga posledica našega nerazumevanja delovanja lastnega uma in s tem samega sebe je tudi to, da nas lahko posledično drugi manipulirajo. Kdor razume, kako deluje človeški um, lahko to znanje uporabi v škodo ljudi, ki se tega ne zavedajo. Um vsakega človeka je namreč po načinu delovanja popolnoma enak. Tako lahko nekdo zavedno manipulira misli in čustva drugega človeka tako, da uporablja specifične besede, za katere ve, kakšen učinek bodo imele na tega človeka. Ker se takšen človek ne zaveda (ali pa zelo slabo) lastnih misli in čustev, enostavno (čustveno) reagira na besede tako, kot je predvideval in želel tisti, ki ga manipulira. Tako se manipulirani človek začne obnašati tako, kot je želel tisti, ki ga manipulira. To taktiko in slabost ljudi znajo zelo dobro izkoriščati korporacije v svojih propagandnih sporočilih na TV in povsod drugod. Pa tudi politiki in razne skrivne skupine ljudi, ki želijo množice usmerjati v svojo korist.

Resnično opolnomočeni kot živo bitje smo šele takrat, ko točno razumemo, kako deluje naš um in kako si z lastnimi mislimi ustvarjamo lastna čustva in miselne ter vedenjske vzorce. Če si ob tem postavimo še načelo, po katerem živimo, potem nas nihče več ne more manipulirati. Samo eno življenjsko načelo je takšno, s katerim v svojem svetu ne bomo ustvarjali konfliktov in neželenih posledic. To načelo je najboljše za vse življenje in se glasi: druge obravnavam in upoštevam tako, kot bi želel-a biti obravnavan-a in upoštevan-a sam-a na njihovem mestu. Pa se ravnamo po tem načelu v vsakem svojem dihu? Ne. Da to lahko dosežemo, moramo odstraniti vzorce mišljenje in ravnanja, ki se z načelom ne skladajo. To pa lahko zares učinkovito naredimo le skozi proces samoodkritosti, samoodpuščanja in praktične samokorekcije. Primere lahko najdete na mojem blogu. Kdo pa si želi natančno spoznati, kako deluje naš um in s katerimi orodji si lahko pomagamo prevzeti samodirekcijo in se opolnomočiti, pa priporočam spletni tečaj DIP Lite. Nihče drug ne bo vlagal v vaš osebni razvoj, to lahko storite le sami. Če nič ne naredimo, da nam bo v življenju bolje, nam bo zagotovo le še slabše. Izbira je torej očitna in lahka. Storite nekaj zase, naučite se uporabljati lasten um sebi in drugim v podporo.