Vsi smo hodili v šolo in vsi se lahko spomnimo, kakšno je dejansko stanje v šolstvu in kakšni odnosi med ljudmi se tam ustvarjajo ter kakšne posledice to prinaša.
Kot kaže je trend takšen, da bi se otroke čimprej in čimbolj ocenjevalo številčno, z ocenami od 1 do 5. Kot je razbrati iz članka, bodo učitelji takšno subjektivno sojenje otrok letos pričeli že v tretjem razredu, po ukazu ministrstva za izobraževanje, ki to zagovarja z izgovorom, da se tako "ohranja ravnotežje v pomembnosti posameznih predmetov in upoštevajo individualne razlike med učenci", čeprav v ta namen ni bilo nobene raziskave, ki bi pokazala, da to dejansko pozitivno vplivalo na izobraževanje otrok.
Milan Rejc, predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije omenjeno vpeljavo ocenjevanja in sojenja otrok zagovarja s tem, da se to sklada z razvojem otroka. "Otroci se danes vedno bolj primerjajo in slabo je, da so take primerjave prisotne šele v višjih razredih", je prepričan Milan Rejc.
Kaj lahko o tej temi spoznamo iz lastnih izkušenj, z uporabo zdravega razuma, če se ravnamo po principu 'delajmo tako, kot je najboljše za vse'?
Prvi problem ocenjevanja je ta, da v šoli učitelji in predavatelji vedno ocenjujejo subjektivno. Učenec dobi oceno na podlagi subjektivnega prepričanja učitelja o tem, kako dobro je učenec izpolnil zahtevane kriterije, ki si jih je učitelj zamislil kot potrebne za določeno oceno. Pri tem se učitelj večinoma niti ne zaveda, da s tem dejansko ocenjuje sebe ter učinkovitost svojega 'učenja'. Ocena pa seveda vpliva zgolj na učenca in na njegovo samopodobo in superiorno/inferiorno umeščenost v družbi s strani drugih. Ocenjevanje je tako dejansko brezpredmetno, kjer pa je to potrebno, se lahko znanje kvečjemu oceni z opisno oceno, kot je manj uspešno, uspešno in zelo uspešno, ali pa samo opravil / razume ali ni opravil / ne razume oz. delno razume.
Še večji problem je ta, da smo sistem učenja zastavili tako, da se morajo otroci naučiti informacij na pamet in jih nato ponoviti nazaj učitelju. To ni znanje, to je pomnjenje. Največji pomnilnik, ki je na dosegu roke, danes predstavlja internet, zato je pomnjenje in ocenjevanje sposobnosti pomnjenja otrok ne samo nesmiselno, ampak tudi škodljivo, saj s tem otroci zanemarijo svojo sposobnost učenja praktičnih veščin in zdravorazumskega, logičnega razmišljanja. Kot vemo iz lastnih izkušenj učenja, smo veliko večino informacij, ki smo se jih učili ponavadi za test ali izpit, pozabili v naslednjem tednu po njem, to pa zato, ker so vse te informacije v praksi popolnoma nepomembne, saj nam kot otroku ne dajejo nikakršnih praktičnih napotkov o tem, kako učinkovito živeti v trenutnem sistemu. Večina otrok se tega zaveda, zato izgubijo interes za šolo, učijo se le zato, ker so v to prisiljeni, saj drugače ne bodo preživeli in bodo dejansko ostali brez podpore in denarja. To lahko preverimo kadarkoli s pogovorom s šolarji. Tudi sam se zelo dobro spomnim, kako nas je večina v razredu velikokrat ugovarjala učiteljem, da nas učijo stvari, ki jih ne bomo potrebovali nikoli v življenju. To se dogaja zato, ker smo ljudje začeli pripisovati informacijam večji pomen od življenja samega, s tem pa ustvarjamo nesprejemljivo zlorabo otrok in življenja nasploh. V šoli se morajo otroci naučiti praktičnih veščin, ki jim bodo pomagale živeti v sistemu in spoznati osnovna dejstva o temah, ki obstajajo, da se lahko odločijo raziskovati tista področja, ki jih dejansko zanimajo. Pri tem so ocene same po sebi lahko zgolj pokazatelj tega, komu je potrebno nameniti več pozornosti pri razlagi stvari, ki jih še slabo razume.
Naslednji problem je ta, da velikokrat ne poiščemo pravih vzrokov za to, da ima nekdo nižje ocene. Otroka se enostavno označi kot neumnejšega in bolj nesposobnega od ostalih, kadar ima nižje ocene in se ga loči od ostalih otrok tako, da se mu dodeli posebej prilagojen program, ki naj bi bil lažji. Vzroki za slabe ocene otroka so lahko pijani starši in prepiri doma, čustvene težave, zlorabe med otroci v šoli ali pa premalo posvečene pozornosti učitelja, ki otroku snovi ni razložil na njemu razumljiv način. Rešitev je očitna, potrebno je reševati vzroke za okrnjeno sposobnost učenja pri otroku, ki pa so ponavadi precej kompleksni in zato jih ne morejo rešiti učitelji sami ali kdo drug sam zase, ampak le vsi skupaj tako, da prevzamemo odgovornost zase in v enaki meri za druge tako, da vedno obravnavamo druge tako, kot bi želeli, da drugi nas. Za to pa je potrebna samo-iskrenost in samo-sprememba vsakega izmed nas, ker imamo vsi vpliv drug na drugega.
Največji problem ocen je ravno ta, da se zaradi njih otroci začnejo soditi in primerjati kot manjvredni/večvredni, s tem pa se med ljudmi ustvarja separacija, ločenost, ki predstavlja zlorabo enakovrednosti življenja. Milan Rejc, zanimivo, takšno primerjanje zagovarja kot nekaj pozitivnega, kar zgolj odraža naše sprejemanje 'normalnosti' takšnega početja v današnjem svetu. Sojenje in primerjanje ljudi, kjer nekatere sodimo kot večvredne in druge kot manjvredne se tako prične in zakorenini v ljudi že v šoli, posledica tega pa je, da danes vsi sprejemamo svet, kjer imajo posamezniki milijarde evrov premoženja, medtem ko večina ljudi na zemlji nima nič in si komaj lahko privošči hrano. Nam se to zdi prav, nam se s tem ne zdi nič narobe in govorimo si, da je za to kriv vsak sam. Tako kot si je vsak otrok sam kriv, da se je rodil v revščino in si ne more priskrbeti primernih potrebščin za v šolo, tako kot si je vsak otrok sam kriv, da ima pijane starše, tako kot si je vsak otrok sam kriv, da ima učitelja, ki ocenjuje subjektivno, mar ne?
Rešitev je ta, da potegnemo glave iz riti, da prevzamemo odgovornost zase in za vse zlorabe, ki jih dopuščamo nad življenjem in se spremenimo, s tem pa bomo spremenili sistem.
Postanimo sprememba in stojmo za enakovrednost življenja in praktične rešitve, ki so najboljše za vse. Nagrada za to je očitna, vsem na bo veliko bolje, ker si bomo enakovredni in ker ne bo nikogar strah za preživetje, ker bomo drug za drugega poskrbeli tako, kot bi sami zase.
http://lite.desteniiprocess.com/
http://basicincome.me/
http://desteni.org/
