Dan 272 - Arbitražni sporazum med Slovenijo in Hrvaško

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil poistovečati se s Slovenci kot narodom, ki je ločen od ostalih ljudi in Slovenijo kot državo, ki je ločena od ostalih držav/dežel. Ko opazim in se zavem, da se ločujem od drugih ljudi ali dežel z razmišljanjem o tem, da sem jaz Slovenec iz Slovenije in kdo drug druge narodnosti iz druge države - se ustavim in diham. Zavedam se, da je takšno ločevanje umska iluzija, s katero se po nepotrebnem primerjam z drugimi. Zato se obvezujem, da se ne bom poosebljal s Slovenci in Slovenijo in da bom na vse ljudi gledal posamično kot na živa bitja različnih navad in na vse dežele kot na dežele planeta, na katerem živim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil na temo arbitražnega dogovora med Slovenijo in Hrvaško o določitvi meje sebe poosebljati s Slovenijo in soditi Hrvaško in Hrvate kot slabše ljudi, ker sem verjel, da se Hrvati obnašajo sebično in nepošteno. Zavedam se, da ne glede na to, ali se dejansko nekdo do mene ali kogarkoli obnaša sebično in nepošteno, mi popolnoma nič ne koristi, če to jemljem osebno v smislu, da sem čustven, da se počutim vzvišeno, večvredno ali pa prikrajšano, ponižano, manjvredno, saj si s tem zgolj ustvarim čustva, kot so jeza, sram in strah, namesto da bi zdravorazumsko preveril, kaj lahko praktično naredim, da preprečim zlorabo in da situacijo usmerim k rešitvam, ki enakovredno upoštevajo praktično korist vseh. Zato se obvezujem, da se na temo arbitraže ali katerekoli druge, ne bom poosebljal z namišljenimi tvorbami, kot je država/narod, temveč bom preveril, kaj lahko sam naredim zdravorazumskega in če je to sploh relevantno, da pokažem in zavzamem stališča/rešitve, ki upoštevajo praktično korist vseh vpletenih posameznih živih bitij enakovredno.

Odpustim si, da nisem videl/se zavedal, da se večina ljudi, čeprav ima vsak svojo svobodno voljo, še vedno ne zaveda, da se lahko naučijo samodirekcije po načelih, ki so vsem koristna, namesto da se podrejajo svojemu avtomatiziranemu egocentričnemu razmišljanju in delovanju na podlagi čustvenih reakcij.

Odpustim si, da sem ljudi, ki sem jih videl/dojemal kot sebične in škodoželjne, začel takoj strogo soditi kot manjvredne in se jeziti nanje, jih hoteti kaznovati in podobno, čeprav nisem za vsakega posebej preveril, zakaj deluje tako, kot ravna. Zavedam se, da je iz umsko-podrejenega sebičnega delovanja do samodirekcije potreben proces samokorekcije, ki je odvisen od zgodovine vsakega posameznika in njegove pripravljenosti do samoodkritosti in da zato nikakor ne pomagam, če ljudi sodim kot manjvredne in se nanje jezim in jih želim kaznovati, saj s tem ravnam na podlagi lastnih čustev, s katerimi se slepim pred zdravorazumskimi rešitvami, s katerimi bi lahko ljudem pomagal prej doumeti, kako lažje in boljše za vse je, ko živimo po načelih enosti in enakovrednosti. Zato se obvezujem, da ko vidim ljudi, za katere vidim/verjamem, da delujejo sebično, nepošteno in škodoželjno, se ustavim in diham in s tem preprečim, da bi jih takoj začel soditi kot manjvredne in se nanje jeziti in jih hoteti kaznovati, ker razumem, da s tem sebi kvarim zdravje in nič drugega. Namesto tega se obvezujem, da preveril in izpostavil rešitve, ki so potrebne za preprečitev zlorab in te prilagodil specifičnim stanjem posameznih živih bitij, v kolikor bodo ljudje pripravljeni sploh slišati, kako lahko živijo bolj samodirektivno in po načelih enosti in enakovrednosti, namesto da so ujeti v podrejen položaj svojega egocentričnega razmišljanja in delovanja na podlagi čustvenih reakcij.

Dan 271 - Čustvene pasti raznih "materinskih dni"

Smo v obdobju dneva žena in materinskega dne, ki jih ljudje v svojih glavah definiramo kot posebna dneva. Ker so naši predniki tako rekli in ker sta dneva posebna, si zato v mislih ustvarjamo tudi pričakovanja o tem, kaj bi kdo na ta dan moral storiti. Za druge dni je precej manj pomembno, bolj važen naj bi bil prav ta poseben praznični dan, ker tako pravijo tudi na televiziji. Tako predvsem ženske pričakujejo darila in pozornosti, moški pa ponos, ker so naredili nekaj "lepega", čeprav pričakovane, če ne kar pasivno agresivno zahtevanega.

Meni so se razni vnaprej zapovedani obredi vedno zdeli posiljeni in nepotrebni. Ljudje takšne praznike izvajamo predvsem zaradi črednega nagona. Tudi zato, ker nas je strah kritike in slabega mnenja drugih in tudi, da bi s tem podkrepili svoje dobro mnenje o sebi in  s tem povezana pozitivna čustva, s katerimi se radi zadevamo, ker smo pač tako navajeni.

Zato sem tudi tokrat opazil, da sem si v mislih ustvaril konflikt, ker sem imel namen obiskati kraj, kjer živijo tri ženske. Ena od njih se sicer zaveda nesmiselnosti takšnih praznikov, zato si na ta dan ne ustvarja več pričakovanj po darilih in pozornosti. Za druge pa domnevam, da še. In ker še očitno nisem odstranil strahu pred tem, da bi nekoga užalil, ker se je sam tako odločil zaradi svojih nepotrebnih pričakovanj, sem imel občutek, da bom moral ženskam izkazat posebno pozornost z darilom. Hkrati pa sem to sodil kot nepotrebno in v nasprotju z zdravim razumom.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi užalil ženske na dan žena ali materinski dan, če jim ne bi izkazal posebne pozornosti in prinesel darila, ker so si ustvarile takšno pričakovanje kot pogoj lastnega občutka zadovoljstva. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi užalil ženske, ker ne bi izpolnil njihovih pričakovanj, se ustavim in diham. Zavedam se, da me je po nepotrebnem strah izgubiti svoj ugled pri drugih, ki temelji na sledenju in izvajanju obredov, ki so v nasprotju z zdravim razumom. Je to potem resnično ugled, ki je kaj vreden? Ni, ker služi in podpira le čustvene reakcije, ki niso podporne. Zato se obvezujem, da me ne bo več strah izgubiti pri drugih "ugled", ko ne bom sodeloval pri obredih in izpolnjevanju pričakovanj, ki niso zdravorazumska. Namesto tega bom razložil drugim svoja spoznanja o tem, kako si ljudje brez potrebe ustvarjamo čustvene pasti, ki jih potem vedno znova ponavljamo, ker smo tako navajeni, čeprav nam to vsem škodi in je v nasprotju z zdravim razumom.

Vsi se moramo vedno obravnavati enakovredno. Če moramo za to imeti en poseben dan, potem smo očitno zblojeni in je čas, da izvedemo korekcijo.

Dan 270 - Nekoristne primerjave

Prejšnji blog je v angleščini.

Med druženjem s partnerko sem si večkrat dovolil v lastni domišljiji nekoliko zapasti v star vzorec primerjanja sebe z drugimi moškimi. Predvsem z mojo idejo o njenih predhodnih družbanikih. Začetno izhodišče tega primerjanja je v določanju moje/njihove nad- ali podrejenosti eden do drugega, po kateremkoli kriteriju pač že. Na primer seksualnem. Še posebej bitja z moškim umom (umotvorom) imamo nezanemarljiv delež tega namenjen nezdravi tekmovalnosti. Nezdravi ne le po tem, da izvira v nepotrebnem in samooviralnem umskem primerjanju, temveč tudi po tem, da je v takšni umobolni, mentalno primerjalni tekmovalnosti lahko najboljši (zmagovalec) le eden, alfa samec. Vsi ostali s(m)o podrejeni, manjvredni. Poraba umske energije za takšne misli je skrajno nekoristna in nepotrebna, zato se obvezujem, da je ne bom več izvajal.

Včasih se s partnerko pogovarjava o preteklih odnosih in občasno takrat zapadem v domišljijo, kjer si predstavljam, kako se je nekaj odvijalo v praksi. Potem pa začnem to primerjati z mano in svojimi izkušnjami, s čimer nehote vzačnem v umu generirati še stranksi produkt razmišljanja, čustveno energijo, v tem kontekstu občutke več- ali manjvrednosti. Večkrat slednje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil med pogovorom s partnerko o preteklih seksualnoparterskih izkušnjah uporabljati domišljijo za to, da sem si skušal podrobneje predstavljato, kako so odnosi/dogodki potekali v praksi, in nato hkrati te bolj ali manj domišljiske slike/predstave uporabljati za primerjanje sebe in mojih izkušenj, v vseh pogledih, kjer skušam določiti, ali sem sam manjvreden, enako- ali večvreden, glede na nek prav tako namišljen kriterij. Ko opazim in se zavem, da med pogovorm s partnerko o preteklih seksulno-partnerskih odnosih uporabljam domišljijo, v kateri se primerjam in skušam določiti svojo manj-, enako- ali večvrednost - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s tem le ustvarjam predvsem negativno nabito energijo v svojem umu, ki je popolnoma moteča in nepotrebna. Zato se obvezujem, da bom ob zaznavi takšne blodnje takoj prenehal z domišljanjem in primerjanjem in po možnosti kar izrekel: "ne pa ne, bom raje užival zavedno sedanje izražanje brez razmišljanja", v zavedanju izjemne nekoristnosti nadaljevanja primerjalnega razmišljanja, ker točno vem, da iz njega še nikoli ni prišlo nič pametnega ali podpornega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil v prisotnosti partnerke misliti/razmišljati o mojih dojetih pomanjkljivostih, iz izhodišča strahu pred tem, da bi jih tudi ona izpostavljala in/ali uporabljala kot izgovor za videnje/definiranje mene kot manjvrednega. Zavedam se, da je ta moj strah projekcija mojega lastnega presojanja samega sebe kot manjvrednega od drugih zaradi določenih dojetih pomanjkljivosti, na podlagi katerih se presojam in jih uporabljam kot izgovor za to, da verjamem lastnim sodbam o svoji manjvrednosti. Ko opazim in se zavem, da me je strah presojanja partnerke oz. njenega izpostavljanja mojih pomanjkljivosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to moja projekcija in da se še vedno sam presojam. Zato se obvezujem, da si ne bom več dovolil se poniževati in presojati na podlagi dojetih lastnih pomanjkljivosti. Namesto tega se takoj osredotočim na to, kako je neka moja dojeta pomanjkljivost že ali pa še lahko moja prednost in izziv, da se izboljšam.