Dan 124 - Strah in odpor do šolskih obveznosti

Ob misli na šolske naloge in obveznosti se mi še vedno poraja občutek odpora in odlašanja, zato bom raziskal, kaj se za tem skriva.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil definirati šolske obveznosti kot neprijetne, ker imam do njih odpor.

Odpustim si, da si nisem dovolil odpustiti si in odstraniti občutka neprijetnosti in odpora do šolskih obveznosti.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da bom lahko šolske obveznosti opravljal z lahkoto in brez nepotrebnega odpora ali slabih občutkov takoj, ko si jih odpustim in odpravim in s tem ne dovolim, da bi se na tak način omejeval in sabotiral.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se neprestano soditi in ocenjevati ter se primerjati z lastno vizijo o tem, kako bi nekaj moral narediti, pred in med opravljanjem šolskih obveznosti.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da si ustvarjam odpor do šolskih obveznosti s tem, ko se neprestano primerjam z drugimi ali lastnimi idejami med ali pred opravljanjem obveznosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati strah do šolskih obveznosti zaradi strahu pred neuspehom.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se kot nezmožnega opraviti neko šolsko obveznost že v prvem trenutku, ko se jo zavem. Obvezujem se, da se ne bom več sodil kot nezmožnega, da bi uspešno opravil neko šolsko obveznost v trenutku, ko se jo zavem ali kadarkoli drugič. Namesto bom pozoren na ustavljanje misli z zavednim dihanjem tako, da se bom fizično praktično usmerjal v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvariti strah pred neuspehom takoj, ko se zavem, da nečesa ne razumem. Spoznal sem in razumem, da je nemogoče, da bi vse stvari takoj razumel, ker ljudje iste besede različno razumemo zaradi spominov in definicij. Zato je nesmiselno in nesprejemljivo, da si ob nerazumevanju ustvarjam strah pred neuspehom. Namesto tega se obvezujem, da se bom ob vsakem nerazumevanju nečesa upočasnil in osredotočil na dihanje ter se usmeril tako, da si bom definiral in zapisal, česa točno ne razumem in nato zastavljal vprašanja ali poiskal druge vire in razlage, s katerimi si bom razjasnil to, česar ne razumem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob tem, ko pri opravljanju šolskih obveznosti naletim na problem, preveč in prehitro razmišljati o morebitnih rešitvah in si posledično ustvarjati nestrpnost in občutek ne-obvladovanja situacije. Spoznal sem in razumem, da je reševanje problemov v umu neučinkovito, saj se hitro zgodi, da stvari pozabim, se vrtim v krogu ali začnem razmišljati o nepomembnih stvareh. Zato se obvezujem, da se ne bom več zatekal v um, ko bom naletel na problem pri reševanju šolskih in drugih obveznosti, namesto tega se bom najprej upočasnil z zavednim dihanjem, točno definiral problem in si ga po možnosti zapisal ter nato sistematično razmislil in zapisal možne rešitve, ki jih bom potem preverjal in uporabil sistematično tako, da ne bom skakal od ene do druge, ker se s tem samo zmedem in ustvarjam občutek neobvladljivosti, s tem pa občutek strahu pred neuspehom in odpor.

Dan 100 - "Številčne ocene že za tretješolce"

Prejšnji blog je v angleščini.

Vsi smo hodili v šolo in vsi se lahko spomnimo, kakšno je dejansko stanje v šolstvu in kakšni odnosi med ljudmi se tam ustvarjajo ter kakšne posledice to prinaša.

Kot kaže je trend takšen, da bi se otroke čimprej in čimbolj ocenjevalo številčno, z ocenami od 1 do 5. Kot je razbrati iz članka, bodo učitelji takšno subjektivno sojenje otrok letos pričeli že v tretjem razredu, po ukazu ministrstva za izobraževanje, ki to zagovarja z izgovorom, da se tako "ohranja ravnotežje v pomembnosti posameznih predmetov in upoštevajo individualne razlike med učenci", čeprav v ta namen ni bilo nobene raziskave, ki bi pokazala, da to dejansko pozitivno vplivalo na izobraževanje otrok.

Milan Rejc, predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije omenjeno vpeljavo ocenjevanja in sojenja otrok zagovarja s tem, da se to sklada z razvojem otroka. "Otroci se danes vedno bolj primerjajo in slabo je, da so take primerjave prisotne šele v višjih razredih", je prepričan Milan Rejc.

Kaj lahko o tej temi spoznamo iz lastnih izkušenj, z uporabo zdravega razuma, če se ravnamo po principu 'delajmo tako, kot je najboljše za vse'?

Prvi problem ocenjevanja je ta, da v šoli učitelji in predavatelji vedno ocenjujejo subjektivno. Učenec dobi oceno na podlagi subjektivnega prepričanja učitelja o tem, kako dobro je učenec izpolnil zahtevane kriterije, ki si jih je učitelj zamislil kot potrebne za določeno oceno. Pri tem se učitelj večinoma niti ne zaveda, da s tem dejansko ocenjuje sebe ter učinkovitost svojega 'učenja'. Ocena pa seveda vpliva zgolj na učenca in na njegovo samopodobo in superiorno/inferiorno umeščenost v družbi s strani drugih. Ocenjevanje je tako dejansko brezpredmetno, kjer pa je to potrebno, se lahko znanje kvečjemu oceni z opisno oceno, kot je manj uspešno, uspešno in zelo uspešno, ali pa samo opravil / razume ali ni opravil / ne razume oz. delno razume.

Še večji problem je ta, da smo sistem učenja zastavili tako, da se morajo otroci naučiti informacij na pamet in jih nato ponoviti nazaj učitelju. To ni znanje, to je pomnjenje. Največji pomnilnik, ki je na dosegu roke, danes predstavlja internet, zato je pomnjenje in ocenjevanje sposobnosti pomnjenja otrok ne samo nesmiselno, ampak tudi škodljivo, saj s tem otroci zanemarijo svojo sposobnost učenja praktičnih veščin in zdravorazumskega, logičnega razmišljanja. Kot vemo iz lastnih izkušenj učenja, smo veliko večino informacij, ki smo se jih učili ponavadi za test ali izpit, pozabili v naslednjem tednu po njem, to pa zato, ker so vse te informacije v praksi popolnoma nepomembne, saj nam kot otroku ne dajejo nikakršnih praktičnih napotkov o tem, kako učinkovito živeti v trenutnem sistemu. Večina otrok se tega zaveda, zato izgubijo interes za šolo, učijo se le zato, ker so v to prisiljeni, saj drugače ne bodo preživeli in bodo dejansko ostali brez podpore in denarja. To lahko preverimo kadarkoli s pogovorom s šolarji. Tudi sam se zelo dobro spomnim, kako nas je večina v razredu velikokrat ugovarjala učiteljem, da nas učijo stvari, ki jih ne bomo potrebovali nikoli v življenju. To se dogaja zato, ker smo ljudje začeli pripisovati informacijam večji pomen od življenja samega, s tem pa ustvarjamo nesprejemljivo zlorabo otrok in življenja nasploh. V šoli se morajo otroci naučiti praktičnih veščin, ki jim bodo pomagale živeti v sistemu in spoznati osnovna dejstva o temah, ki obstajajo, da se lahko odločijo raziskovati tista področja, ki jih dejansko zanimajo. Pri tem so ocene same po sebi lahko zgolj pokazatelj tega, komu je potrebno nameniti več pozornosti pri razlagi stvari, ki jih še slabo razume.

Naslednji problem je ta, da velikokrat ne poiščemo pravih vzrokov za to, da ima nekdo nižje ocene. Otroka se enostavno označi kot neumnejšega in bolj nesposobnega od ostalih, kadar ima nižje ocene in se ga loči od ostalih otrok tako, da se mu dodeli posebej prilagojen program, ki naj bi bil lažji. Vzroki za slabe ocene otroka so lahko pijani starši in prepiri doma, čustvene težave, zlorabe med otroci v šoli ali pa premalo posvečene pozornosti učitelja, ki otroku snovi ni razložil na njemu razumljiv način. Rešitev je očitna, potrebno je reševati vzroke za okrnjeno sposobnost učenja pri otroku, ki pa so ponavadi precej kompleksni in zato jih ne morejo rešiti učitelji sami ali kdo drug sam zase, ampak le vsi skupaj tako, da prevzamemo odgovornost zase in v enaki meri za druge tako, da vedno obravnavamo druge tako, kot bi želeli, da drugi nas. Za to pa je potrebna samo-iskrenost in samo-sprememba vsakega izmed nas, ker imamo vsi vpliv drug na drugega.

Največji problem ocen je ravno ta, da se zaradi njih otroci začnejo soditi in primerjati kot manjvredni/večvredni, s tem pa se med ljudmi ustvarja separacija, ločenost, ki predstavlja zlorabo enakovrednosti življenja. Milan Rejc, zanimivo, takšno primerjanje zagovarja kot nekaj pozitivnega, kar zgolj odraža naše sprejemanje 'normalnosti' takšnega početja v današnjem svetu. Sojenje in primerjanje ljudi, kjer nekatere sodimo kot večvredne in druge kot manjvredne se tako prične in zakorenini v ljudi že v šoli, posledica tega pa je, da danes vsi sprejemamo svet, kjer imajo posamezniki milijarde evrov premoženja, medtem ko večina ljudi na zemlji nima nič in si komaj lahko privošči hrano. Nam se to zdi prav, nam se s tem ne zdi nič narobe in govorimo si, da je za to kriv vsak sam. Tako kot si je vsak otrok sam kriv, da se je rodil v revščino in si ne more priskrbeti primernih potrebščin  za v šolo, tako kot si je vsak otrok sam kriv, da ima pijane starše, tako kot si je vsak otrok sam kriv, da ima učitelja, ki ocenjuje subjektivno, mar ne?

Rešitev je ta, da potegnemo glave iz riti, da prevzamemo odgovornost zase in za vse zlorabe, ki jih dopuščamo nad življenjem in se spremenimo, s tem pa bomo spremenili sistem.

Postanimo sprememba in stojmo za enakovrednost življenja in praktične rešitve, ki so najboljše za vse. Nagrada za to je očitna, vsem na bo veliko bolje, ker si bomo enakovredni in ker ne bo nikogar strah za preživetje, ker bomo drug za drugega poskrbeli tako, kot bi sami zase.

http://lite.desteniiprocess.com/
http://basicincome.me/
http://desteni.org/

Dan 62 - Učenje, izrazna mimika, spomini

Odpustim si, da si nisem dovolil nehati učenje, faks, šolo povezovati s strahom pred neuspehom in posledično s strahom pred preživetjem, sramoto, strahom pred razočaranjem staršev, sorodnikov, prijateljev in strahom pred občutkom manjvrednosti. Spoznal sem in razumem, da sem s tem uspehu pri učenju, faksu, šoli, pripisoval večji pomen kot ostalim stvarem in moj uspeh v življenju in možnost preživetja enačil s tem, ali bom in kako uspešno bom opravil šolo, faks, izpit, s čimer sem si posledično do tega ustvaril strah pred neuspehom in ta strah enačil s strahom pred preživetjem, posledično pa si tudi ustvaril odpor do šole, fakse, učenja, ker teh strahov in občutkov nisem hotel doživljati. Kadar opazim in se zavem, da sem pomislil na učenje, faks in ob tem dobil občutek odpora, strahu, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to vzorec uma, katerega edini namen je, da ustvarja strahove, občutke v meni, s čimer si um/ego zagotovi energijo za preživetje.

Obvezujem se, šole, faksa, učenja ne bom več enačil in povezoval z lastnim uspehom, neuspehom in strahom po preživetju, ampak se bom usmerjal v dihu po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil izraze, kretnje in mimiko moje nekdanje partnerke označevati, povezovati, definirati kot prikupne, všečne, ljubke in jim s tem pripisovati pozitiven pomen in energetski naboj in hkrati si odpustim, da sem drugačnim izrazom, kretnjam, mimiki, pripisal nevtralen in manjvreden pomen. Spoznal sem in razumem, da sem s pripisovanjem pozitivnega, večjega pomena njenim izrazom, kretnjam in mimiki samega sebe prepričeval, da je ona zame nekaj posebnega, večvrednega, da mi je usojena in da zaradi teh pozitivnih občutkov želim biti z njo, zato da bi se lahko ob njej skrival pred samo-odgovornostjo in negativnimi občutki, ki sem jih doživljal sam. Kadar opazim in se zavem, da izrazom, kretnjam, mimiki nekdanje partnerke pripisujem pozitiven, večji pomen - se ustavim in diham. Zavedam se, da se skozi takšne misli, vzorce, reakcije želim vrniti v stare vzorce skrivanja pred samim sabo in prelaganja odgovornosti, zato se obvezujem, da izrazom, kretnjam in mimiki nekdanje partnerke ne bom več pripisoval pozitivnega, večjega pomena, ampak bom enakovredno z reakcijo in zanjo prevzel odgovornosti ter jo 

ustavil in odstranil s samoodpuščanjem in se usmeril v dihu po zdravem razumu, tako kot je najboljše za vse.

---

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil spominom, katerim sem dodal pozitiven energetski naboj, pripisovati večji pomen, pomembnost od drugih in se z njimi poistovečati ter si posledično želeti, hrepeneti, da bi spet bilo tako ali da bi doživel kaj podobnega. Zavedam se in razumem, da skozi spomine ponavljam vedno enake vzorce zaradi odvisnosti in podrejenosti od občutkov, ki sem jih dodal spominom in da dokler želim spomine podoživljati, še vedno težim k enakim starim vzorcem, ki so me pripeljali do takšne zasvojenosti z občutki in mislimi in takšne neučinkovitosti in da se s tem še vedno podrejam občutkom, namesto da bi energetske naboje odpravil in se usmerjal v dihu po zdravem razumu.

Odpustim si, da si nisem dovolil odstraniti, odpraviti strahu pred popolno samo-iskrenostjo v neki točki, ki jo razdelujem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati in soditi samega sebe ob pogledu na neko točko o sebi in si s tem onemogočati samo-iskren pogled na strukturo vzorca in od njega bežati. Spoznal sem in zavedam se, da se z obsojanjem samega sebe ob pogledu na neko točko o sebi izmikam samoodgovornosti za to, da ugotovim strukturo vzorca in ga odpravim, odpustim, da ga ne bom več ponavljal in ga nadomestil z zdravim razumom in samo-direkcijo v skladu s tem, kar je najboljše za vse.

Obvezujem se, da se ne bom več obsojal in sodil ob pogledu na neko točko o sebi in ter se ob tem počutil manjvredno in sramotno, ampak si bom dovolil v dihu pogledati, razdelati in ugotoviti strukturo vzorca ter ga odpraviti, odpustiti s samoodpuščanjem in ga nadomestiti s samodirekcijo po principu zdravega razuma in v skladi s tem, kar je najboljše za vse.

2011 - Jaz in moje punce - zguba časa!

V osnovni in kasneje srednji šoli me je doletelo obdobje, ki mu ljudje rečemo puberteta. Samoiskren človek dojame, da se takrat v telesu začnejo izvajat procesi, ki so več kot očitno predprogramirani, pri čemer se sproščajo razne kemikalije, ki v nič hudega slutečem človeškem bitju skušajo vzbuditi željo po seksu in ustvarjati raznorazne energetsko- čustvene/emocionalne nestabilnosti. Zakaj nestabilnosti? Zato, ker so ljudje pod močnim vplivom čustev s slednjimi popolnoma obsedeni, celo tako, da ubijajo. Če so torej čustva tista, ki človeka delajo dobrega in človeškega, kot nekateri ponosno izjavljajo, potem jih pozivam k resnem ponovnemu razmisleku, ker s tem zatrjujejo, da je čustveno zblaznel človek najbolj človeški. UPS! Pa je šel zdrav razum skozi okno...Vse v mejah normale, pravite? Ne, tudi v namišljenih in stvarno nedoločljivih 'mejah normale' to ni najboljše za nas, kaj šele za Vse Nas. Če takoj želite razlago zakaj, nadaljujte z branjem 'BISTVENEGA ODSTAVKA'.

Samo-iskren človek nikoli ne bi trdil, da so čustva tista dobra stvar, ki nas delajo človeške in jih moramo zato brezpogojno in nepreklicno poveličevati in gojiti. In sicer zato, ker si ne dela utvar in se ne slepi. Razlaga sledi spodaj. Kot sem že pisal: V družbi samo-iskrenih ljudi lahko neiskren človek slepi le samega sebe. Lahko sicer poskuša še koga, a bo zgolj izpadel kot slaba šala.

Naprej; govoril sem o puberteti. Torej, ker sem v tistih časih bil še zelo neiskren do samega sebe, sem si ustvaril utvaro in prepričanje, da so čustva ljubezni in želje po seksu nekaj samoumevnega in prečudovitega. Zato sem jih želel na vsak način občutiti praktično v akciji. Hrepenel sem po raznih dekletih in si jih predstavljal ob/na/pred/pod (in kar je še ostalih primernih predlogov) mano, v mojem naročju, vedno z menoj in samo zame. Zgolj in samo zato, ker sem ob razmišljanju o teh blodnjah in njih uresničevanju ubčutil nadmočna energetska občutja zadovoljstva, potešenosti in ljubezni/ljubljenosti. Za uresničevanje tega sem namenil veliko časa, kar je bila popolna zguba. Zakaj zguba časa?

Zaradi takšnih in podobnih umotvorov, ki se jim v angleščini zelo preprosto in 'to the point' reče mind-fucks ali jebenum, sem potem celo srednjo šolo in še malo dlje skušal iskati 'ful hude bejbe', ki bi bile pripravljene z mano poustvarjati in podpirati moj prečudoviti jebenum. Podrobosti tu niso bistvene, saj jih lahko vsak preveri na lastnih zgledih, ali pa kolegovih...
Seveda tega ne delam več, odkar sem samo-iskren in ne odobravam več nikakršnih zlorab življenja.

Sledi BISTVENI ODSTAVEK:
Bistvo bistva v bistvu je. In sicer: Ljudje sprejemamo in dopuščamo samemu sebi od pubertete naprej, da nas takšni predprogramirani, energetsko- čustveni/emocionalni dražljaji popolnoma obsedejo. Do te mere, da začnemo popolnoma verjeti, da smo to mi sami, da je to prav, da nas to dela človeške, da je to naše bistvo in še kaj. Samo-iskren človek kot sem jaz, tukaj z izredno silovitostjo ugotovi problem, ki nam ga bom vsem predočil kar se da očitno:
Ljudje ob zgoraj povedanem, v kritičnem pomanjkanju samo-iskrenosti, postanemo popolni organski roboti, egoistični, samovšečni, stremeč le k našim egocentričnim ciljem, ki so: doseči najboljšo izkušnjo energetske ljubezensko-seksualne potešitve, ki pa je popolnoma neresnična, ker smo si jo dovolili in dopustili zbloditi v naših umih in mislih in ji dopustili, da nas vodi in usmerja kot robote. To ni neumno ampak zelo JAumno in kar kriči po nujnosti vpeljave ekstremne samo-iskrenosti vsakega človeka, ki takšne jebenume še vedno izživlja in na svojo srečo premore toliko samospoštovanja, da mu ne popolnoma 'dol visi' za stanje sveta (saj res, kakšno je že?!), ki smo ga mimo grede, 'usput' ustvarili, ker smo PAČ bili preveč zaposleni z našimi oh in sploh puncami in fanti, seksom, ljubeznijo, in kar je še ostalih energetsko pogojenih občutkov, ki dajejo človeku 'fiks' dozo veselja, tako kot ganja ali pa kakšna druga trda droga, da tekočih sploh ne omenjam. Kaj pa nas briga, če za dosego naštetih ciljev potrebujemo veliko denarja, pri čemer se popolnoma podredimo sistemu, ki najprej zlorabi nas same zatem pa še mi vse ostalo šestkrat bolj, da ne bomo slučajno komu kaj dolžni. Kaj pa nas briga, če gre cel svet v maloro od onesnaženja in destrukcije, važno da smo mi dobili svoj fiks veselja. A nismo fajn ljudje? Da bi mi bili neiskreni do samega sebe? Ah to pa že ni res...

"Dokler je meni fajn, se mi jebe za cel svet!" - je rekel Fufi, udaril kelnarco v rit in si udprl flašo pira, ki jo je kupil s težko prigaranim denarjem, ki ga je izcuzal iz sočloveka in ga pri tem še fino nategnil (pardon, opetnajstil), ker pač lahko in ker sta ga ati pa mami naučila, da se je treba podredit sistemu in ga BOG NE DAJ poskušat popravit in izboljšat. Kakšen dasa je tale Fufi! Vsaka mu čast.

Glej ga zlomka, če človek postane samo-iskren, zna kar naenkrat hitro ločiti zrnje od plevela. Če pa pri tem uporabi še samo-odpuščanje, pri čemer samemu sebi enkrat za vselej odpusti takšne in vse ostale podobne umske bolezni in samoprevare in se loti učinkovitih praktičnih rešitev, Najboljših za Vse, in samo-iskrenega življenja, potem je na odlični poti, da se priduži ostalim v skupini Desteni, kjer z zgledom popravljamo sebe in svet, da bomo skupaj ustvarili Dostojmo Življenje za Vse. Pravi raj na Zemlji. Vse navedeno, kako in zakaj ter še mnogo več se učimo skozi Desteni'Jaz'Proces, ki je ustvarjen za to, da skozi njega vsi skupaj uresničimo naše želje po raju na Zemlji.

Smešni so mi ljudje, ki zatrjujejo, da ni mogoče delati tako, da je Najboljše za Vse. Le zakaj? Zato ker vem, da to je mogoče, saj to Destoniani učinkovito počnemo in smo drug drugemu za zgled. Pa se nam pridruži še ti, če si že dojel/-a, da si sposoben/-na stati na lastnih nogah, v samo-iskrenosti, za to kar je Najboljše za Vse, namesto da cele dneve stremiš k uresničevanju svojih jebenumov in samoprevar in se s tem postavljaš v izvor problemov. Nekateri ljudje vztrajajo v svoji drži kot izvor problemov, ker ne vedo kako stvari početi bolje ali pa ker verjamejo, da se ne morejo popraviti in izboljšati. Vse to je posledica zatiranje s strani sistema, kar se z malo samovolje da hitro in učinkovito popraviti. Sploh preko Desteni'Jaz'Procesa.

www.desteni.co.za
www.desteniiprocess.com
www.equalmoney.org

Če si dasa in ti je všeč zgoraj omenjeni Fufi, lahko prebereš še naslednji motivacijski ne-govor:

Verjeli ali ne, obstajajo tudi takšni ljudje, ki poskušajo ponosno stati kot izvor problemov in ta položaj braniti, ker imajo veliko denarja in ker je to pač njihova svobodna volja. Da ne bom še kakšno sočno napisal o tako-zvani svobodni volji ljudi (z veliko denarja), ki jo je bojda potrebno braniti in poveličevati, pri čemer prav to 'svobodno voljo' večina ljudi (z jaz sem jebač ideologijo) v vsej svoji neiskrenosti do samega sebe uporablja ravno za zlorabo vsega okrog sebe. A to moramo poveličevati, svobodno voljo človeka, da se lahko odloči zlorabljati vse okrog sebe? A smo kaj smešni? Ne. Tudi za takšne se najde rešitev, ki si jo bodo sami zakuhali. Lahko bi ji rekli: očitna manifestacija posledic lastnih samoprevar in škodoželjnosti. Dokler ne stopimo skupaj in začnemo delati tako, kot je Najboljše za Vse, bodo posledice vedno bolj očitne in neprijetne, za vse nas (ker smo vsi odgovorni), a še posebej za te zgoraj omenjene, mwahahaha!