Dan 262 - Reakcije na ljudi v reakciji

Prejšnji blog je v angleščini.

Spoznal sem, da še vedno včasih reagiram na ljudi, ki so v čustveni reakciji, čeprav vedo, da je to nesmiselno in kako to ustaviti, pa tega vseeno ne naredijo takoj, ko jim to izpostavim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati z jezo na ljudi, ki so v čustveni reakciji, čeprav vedo, da je to nesmiselno in kako to ustaviti, pa tega vseeno ne naredijo takoj, ko jim to izpostavim. Ko opazim in se zavem, da reagiram z jezo ali kako drugače na človek v reakciji - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem s tem tudi sam v reakciji in zato nič drugačen ali bolj zgleden od drugih. Zato se obvezujem, da ljudi v reakciji, ki nočejo takoj ustaviti svoje reakcije, ne bom obsojal kot manjvredne in njihove reakcije jemal osebno. Namesto tega bom osredotočen na sproščeno dihanje in razumevanje drugega, da ga bom lahko podprl z besedami in dejanji, ki bodo pomagale umiriti reakcijo.

Dan 247 - Razumevanje samega sebe

Prejšnji blog je v angleščini.

V današnji družbi se nikoli zares ne naučimo, kako smo kot človeško bitje zgrajeni in kako samega sebe ustvarjamo. Tega ne vedo naši starši in tudi v nobeni šoli tega ne bomo slišali. Človek je zgrajen iz treh povezanih delov, ki jih lahko vidite na spodnji sliki.

Prvi sestavni del, iz katerega smo kot človek sestavljeni, je naše fizično telo. Vsi se zavedamo, da ga imamo. Ne moremo pa trditi, da mi smo to fizično telo, da smo popolnoma poenoteni in poenakovredeni z njim. Če bi to držalo, potem bi se zavedali vsake svoje celice, vseh organov, vseh premikov v našem telesu. Ko bi nas kaj bolelo ali ko bi zboleli, bi točno vedeli, kaj je temu vzrok in kako se pozdraviti. Vendar tega ne vemo, ker smo dejansko precej ločeni od svojega fizičnega telesa. Ga zgolj uporabljamo kot ogrodje, s katerim se lahko premikamo v tej naši fizični realnosti.

V samem bistvu smo živo bitje s sposobnostjo zavedanja in samodirekcije. Če se zavemo svoje lokacije v telesu in jo poskušamo določiti, bi jo opredelili približno tam, kjer je na sliki zelena točka v glavi. Naše fizično telo in mi kot živo bitje sta torej dva sestavna dela nas kot človeka, ki ju je mogoče ločiti. To dejstvo lahko opazimo recimo takrat, kot človek umre in živega bitja ni več v telesu, telo pa še vedno obstaja. Včasih se zgodi, da ima kdo nesrečo in pade v komo, kjer morajo telo priključiti na aparate, ki širijo in krčijo pljuča in poganjajo kri po telesu. V takšnem primeru lahko telo kot organizem še vedno živi in celo raste, živega bitja pa ni več v njem.

Tretji sestavni del nas kot človeka pa je tisti, ki se ga večina ljudi najmanj zaveda. To je naš um ali umsko-zavestni sistem. To so naše misli, naša čustva in spomini. Obstaja kot energetsko polje po celem telesu, ki si ga skozi odraščanje sami razvijamo in izpopolnjujemo z uporabo misli. Na žalost nam nikoli nihče ne razloži, da mi kot živo bitje nismo naše misli, naša čustva in spomini. Mi kot živo bitje si naše misli zgolj sami ustvarjamo. Zato je naš um orodje (kot kladivo), s katerim ustvarjamo sami sebe. Lahko ga uporabljamo sebi in drugim v podporo, ali pa sebi in drugim v škodo. Nobenega orodja ne moremo učinkovito uporabljati, če se sploh ne zavedamo, da ga imamo in če ne razumemo, kako deluje. To bi moralo biti vsem razumljivo. Popolnoma enako velja za naš um.

Kot otroci se začnemo učiti besed od staršev. Iz teh besed začnemo sestavljati misli. Vendar od staršev ne povzamemo zgolj besed, ki jih slišimo, ampak tudi energetski naboj, ki ga te besede nosijo. Ta naboj so predvsem čustva. Če se eden od staršev na nas jezno dere, čutimo to energijo jeze, ki jo besede prinašajo v naše telo, ko zvok (energetski naboj) potuje skozenj. Potem se, pogosto nezavedajoč, odločimo, kako se bomo na te čustveno nabite besede odzvali. Besede lahko v celoti sprejmemo, skupaj z njihovim čustvenim naboje, lahko si do njih ustvarimo odpor, ker nam občutek ni prijeten, lahko pa smo tudi nevtralni in pustimo, da gre vse skupaj skozi nas, brez da bi besede ali energijo ponotranjili. Najpogosteje besede sprejmemo skupaj s čustvenim nabojem ali pa do njih ustvarimo odpor. Sčasoma si tako tudi sami začnemo ustvarjati čustva, z uporabo naučenih in ponotranjenih besed, nabitih s čustveno energijo. Razvijemo umsko-čustvene vzorce razmišljanja, reagiranja in ravnanja, ki jih v veliki meri prekopiramo od svojih staršev in drugih. Pri tem se začnemo podrejati lastnim mislim in čustvom in se prenehamo zavedati, da si točno te misli in čustva sami ustvarjamo. Tako si zgradimo avtomatiziran sistem, umsko-čustveni sistem ali um, ki nas začne usmerjati namesto nas. Tako postanemo neke vrste pol-avtomatski živi robot, ker se podrejamo lastnim ustvarjenim miselno-čustvenim vzorcem (programom), ki se neprestano izvajajo v naši podzavesti, ker smo jih tja potlačili, namesto da bi zanje prevzeli odgovornost in poiskali ustrezno praktično rešitev, ki ne bo temeljila na čustveni reakciji. Skozi odraščanje si na primer lahko ustvarimo strah pred psi, ker nas je en pes ugriznil. Zdaj pa smo podrejeni temu strahu in ga ne znamo odstraniti, ker se ne zavedamo, kako smo si ga sploh ustvarili in ker verjamemo, da smo mi naše misli in naša čustva. Druga posledica našega nerazumevanja delovanja lastnega uma in s tem samega sebe je tudi to, da nas lahko posledično drugi manipulirajo. Kdor razume, kako deluje človeški um, lahko to znanje uporabi v škodo ljudi, ki se tega ne zavedajo. Um vsakega človeka je namreč po načinu delovanja popolnoma enak. Tako lahko nekdo zavedno manipulira misli in čustva drugega človeka tako, da uporablja specifične besede, za katere ve, kakšen učinek bodo imele na tega človeka. Ker se takšen človek ne zaveda (ali pa zelo slabo) lastnih misli in čustev, enostavno (čustveno) reagira na besede tako, kot je predvideval in želel tisti, ki ga manipulira. Tako se manipulirani človek začne obnašati tako, kot je želel tisti, ki ga manipulira. To taktiko in slabost ljudi znajo zelo dobro izkoriščati korporacije v svojih propagandnih sporočilih na TV in povsod drugod. Pa tudi politiki in razne skrivne skupine ljudi, ki želijo množice usmerjati v svojo korist.

Resnično opolnomočeni kot živo bitje smo šele takrat, ko točno razumemo, kako deluje naš um in kako si z lastnimi mislimi ustvarjamo lastna čustva in miselne ter vedenjske vzorce. Če si ob tem postavimo še načelo, po katerem živimo, potem nas nihče več ne more manipulirati. Samo eno življenjsko načelo je takšno, s katerim v svojem svetu ne bomo ustvarjali konfliktov in neželenih posledic. To načelo je najboljše za vse življenje in se glasi: druge obravnavam in upoštevam tako, kot bi želel-a biti obravnavan-a in upoštevan-a sam-a na njihovem mestu. Pa se ravnamo po tem načelu v vsakem svojem dihu? Ne. Da to lahko dosežemo, moramo odstraniti vzorce mišljenje in ravnanja, ki se z načelom ne skladajo. To pa lahko zares učinkovito naredimo le skozi proces samoodkritosti, samoodpuščanja in praktične samokorekcije. Primere lahko najdete na mojem blogu. Kdo pa si želi natančno spoznati, kako deluje naš um in s katerimi orodji si lahko pomagamo prevzeti samodirekcijo in se opolnomočiti, pa priporočam spletni tečaj DIP Lite. Nihče drug ne bo vlagal v vaš osebni razvoj, to lahko storite le sami. Če nič ne naredimo, da nam bo v življenju bolje, nam bo zagotovo le še slabše. Izbira je torej očitna in lahka. Storite nekaj zase, naučite se uporabljati lasten um sebi in drugim v podporo.

Dan 236 - Ljudje v mehurčkih

Med odraščanjem opazujemo ljudi, ki jih večinoma skrbijo le lastne potrebe, hotenja in poželenja. Zato tudi sami začnemo usmerjati pozornost večinoma le na lastne potrebe, hotenja in poželenja, ki so večinoma odraz našega podrejanja lastnim čustvom. Ta pa so posledica našega nerazumevanja in neznanja uporabe lastnega uma in misli na konstruktiven, samopodporen način. Tako začnemo vedno bolj ignorirati skupne družbene probleme, h katerim seveda tudi sami pripomoremo. Ignoriramo posledice, ki jih ustvarjamo s tem, ko želimo zadovoljevati zgolj in le svoje lastne namišljene potrebe, hotenja in poželenja. Tako začnemo ljudje živeti v mehurčkih, kot egoisti. Izvor tega mehurčka je seveda v našem umu, kjer se selektivno odločamo, čemu bomo namenili svojo pozornost. Če se odločamo, da bomo svojo pozornost dajali predvsem svojim sebičnim mislim in posledičnim čustvom na način, kjer bomo želeli doživljati čimveč pozitivnih čustev ob zadovoljevanju namišljenih/imaginarnih potreb, ki nam jih vsiljujejo družba, TV in drugi mediji, potem temu namenimo večino časa svojega življenja. Posledično v službo hodimo zato, da dobimo čimveč denarja, s katerim poskušamo zadovoljiti čimveč namišljenih potreb:

• želimo najboljši telefon, ker se lahko potem pohvalimo pred kolegi
• želimo modno/drago obleko, ker se bomo počutili bolj spoštovano v družbi
• želimo najboljši avto, ker je to statusni simbol in bomo bolj privlačni za potencialne partnerje
• želimo otroke, ker večina naših sorodnikov želi otroke in bi se morali ubadati z jamranjem staršev in drugih, ki bi nas sodili kot čudne in celo manjvredne, če jih ne bi imeli
• hočemo občutiti čustvo zmage, moči, nadvlade in veselja ob gledanju/igranju raznih športov, ker se drugače v življenju počutimo manjvredne in nemočne
• gledamo TV in uživamo alkohol in druge droge, da bi pozabili na svoja čustva strahu, manjvrednosti in nemoči
• itd.

Posledično začnemo bežati pred negativnimi čustvi (strah, sram, manjvrednost) in posledično tudi pred vsako aktivnostjo, ob kateri si jih vzbujamo. Tako postanemo izjemno omejen človek, ki živi v svojem umskem mehurčku sebičnih želja in strahov pred tem, da bi ta mehurček počil. Še posebej, če kdo omeni samoodgovornost, samodirekcijo, samospremembo, samoodkritost ali kakšno podobno bistveno aktivnost uspešnih in zadovoljnih ljudi. Večinoma nas je namreč strah samemu sebi priznati, da imamo moč v svojih rokah, da smo sam svoj bog, ker se nam zdi veliko lažje, da se ne premaknemo, da se ne spremenimo in da se še naprej izgovarjamo na to, da je za vse naše probleme kriv nekdo drug. Zato tudi volimo politike, da se lahko kasneje na njih izgovarjamo. Ste to vedeli? Volilni sistem, kjer volimo svoje predstavnike, je neposredna, direktna posledica tega, da nočemo biti odgovorni sami zase in da želimo druge okriviti za naše lastne probleme.

Kadar nočemo, da bi naš sebični balonček počil, takrat začnemo z ignoriranjem in nasprotovanjem vsem argumentom, ki nam jih nekdo drug ponuja v dokaz, da je naš balonček iluzoren, nesmiseln, škodljiv in nesprejemljiv. Takrat zavedno in nezavedno začnemo vklapljati razne mehanizme, s katerimi želimo obvarovati "status quo" oziroma svoj sebični mehurček:

• spremenimo temo pogovora
• začnemo zehati
• zelo se nam začne muditi k nekim drugim aktivnostim
• zabuljimo se v TV in se delamo, kot da ne slišimo in da nas ne zanima
• ujezimo se in trdimo, da imamo mi prav in da drugi ničesar ne vedo in da so nesramni
• pravimo, da ima vsak pravico do svojega mnenja in da je naše mnenje drugačno
• začnemo naštevati izgovore, zakaj nekaj za nas ne velja in zakaj se mi ne moremo spremeniti
• itd.

Odkar vsakodnevno hodim proces samoiskrenega samoodpuščanja in odstranjevanja svojega sebičnega mehurčka, vedno bolj opažam, kako drugi, ki tega še ne počnejo, živijo v svojih sebičnih mehurčkih. Spoznal sem, da je od jakosti sebičnega mehurčka posameznika odvisno marsikaj glede interakcije s takšno osebo. Bolj, kot je mehurček debel, težje se je s takšno osebo pogovarjati o kakršnikoli pomembni temi, saj se zelo hitro prestraši, da bi se ta njen mehurček razpočil. Potem bi namreč takšna oseba bila postavljena pred dejstvo, da mora prevzeti odgovornost zase in za posledice, ki jih ustvarja in se spremeniti tako, da ne bo več ustvarjal škodljivih posledic - da ne bo več sebična. To pa zahteva vložek dela in napora, kjer začnemo odstranjevati in spreminjati lastne načine razmišljanja in uporabe svojega uma tako, da odstranimo strahove, omejitve in navade, ki smo jih prej živeli že bolj kot ne popolnoma avtomatično. Večino ljudi to precej prestraši, kar posledično pomeni, da se bojijo živeti.

Če si živ, spoznavaš nove stvari, ker se jih začneš zavedati. Ko se začneš zavedati, da si doslej ravnal neprimerno in škodljivo, si pred odločitvijo: se boš spremenil in popravil ter tako postal boljši in manj omejen človek, ali pa boš spoznanje poskušal pozabiti, potlačiti, ker te je strah spremembe in ker si nočeš priznati, da si do zdaj ravnal neprimerno in škodljivo? Prva možnost vodi v izboljšanje življenja, druga pa v še večje kopičenje škodljivih posledic zase in za svojo okolico. Odločitev se v teoriji torej zdi zelo enostavna. Zanimivo pa je, da se v praksi ljudje še vedno veliko raje odločajo za drugo možnost. Tako nadaljujejo s kopičenjem škodljivih posledic zase in za svojo okolico, dokler ne pridejo do neke skrajne točke, kjer že tako močno trpijo, da se odločijo spremeniti, če slučajno prej ne umrejo. Razlog za to, da se večina ljudi večinokrat raje odloči za drugo možnost je ravno ta, sebični mehurček, oziroma domačnost sebičnega mehurčka in poosebljanje z njegovo iluzorno naravo.

Kar pa je smešno in žalostno hkrati je to, da si ta sebični mehurček skozi odraščanje vsi s posnemanjem drugih ustvarimo zato, ker nas nihče ne nauči učinkovitega usmerjanja svoje pozornosti na način, ki bo za nas in našo okolico najbolj podporna. Posledično se ne naučimo svojih lastnih misli (uma) uporabljati konstruktivno. Zato nas je posledično strah živeti. Naš sebični mehurček je vse, kar poznamo in zato nas je strah tudi tega, da bi izgubili ta naš sebični mehurček. Posledično se branimo vsakršne spremembe. Če nam kdo pove, da je naš sebični mehurček škodljiv in neprimeren, smo užaljeni in se počutimo ogrožene. Karkoli, samo da si nam ne bi bilo treba spremeniti ali priznati, kar dejansko že vemo: da je naš sebični mehurček iluzija, s katero v realnem življenju sebi in drugim povzročamo trpljenje.

Rešitev za vse to je v nas samih in se izraža v naslednjih dejanjih:

• samoodkritost
• samoodpuščanje
• samoodgovornost
• spoznanje dejstva: jaz sem popolnoma odgovoren zase in enakovredno soodgovoren za stanje sveta. Sam moram torej postati sprememba, ki jo želim videti v svetu.
• spoznanje Principa, ki je najboljši za vse: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignorirali) sam na njihovem mestu
• samodirekcija in samokorekcija v skladu s spoznanjem dejstva in Principa

Če ste se odločili, da ste že dovolj pretrpeli in da ste že preveč omejeni in bi se torej raje naučili učinkovite uporabe svojih misli/uma, tako da ne le, da boste podporni sebi, ampak tudi vsem okrog sebe, potem vam priporočam brezplačni spletni tečaj DIP Lite.

Dan 235 - Reakcija na čustva

Danes mi je bilo na določen čustven način izpostavljeno, da nisem pospravil kruha v vrečko. Na to sem reagiral z jezo in občutkom manjvrednosti, ker sem sprejel sodbo drugega kot resnično in se z njo poistovetil. Hkrati sem sem začel drugo osebo posledično soditi tudi sam, da bi ji vrnil občutek in ji pokazal, kaj počne. To je seveda neučinkovito, ker tako ustvarimo zgolj še večje reakcije. Zato si bom to reakcijo izpisal, da lahko naredim korekcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti in soditi kot manjvrednega, ko je oseba X rekla, da ne delam tako, kot je najboljše za vse, ker nisem pospravil kruha v vrečko in da sem zato sebičen. Ko opazim in se zavem, da jemljem osebno, kadar mi nekdo reče, da sem sebičen in da ne delam tako, kot je najboljše za vse - se ustavim in diham. Zavedam se, da reagiram na način/čustva, s katerimi mi to nekdo pove in da je popolnoma nesmiselno, da to jemljem osebno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ko nekdo izpostavi neko mojo napačno ravnanje na čustven način, da ne bom tega jemal osebno in da bom dihal in odgovarjal nazaj, ko bom čutil energetsko potrebo po tem, da bi kaj rekel/se branil. Namesto tega bom priznal/potrdil svojo napako in povedal/naredil korekcijo in se odstranil od osebe, ki bo še naprej želela soditi moje ravnanje na čustven način, ker to ni koristno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovoli, da me je strah, da bi nekdo izpostavil, da sem sebičen in ignorantski in da bi me drugi tako presojali, ker sam tako presojam druge in posledično sebe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da ljudi presojam in sodim kot ignorantske in sebične tako, da se ob tem sam definiram/počutim večvredno, druge pa definiram kot manjvredne. Ko opazim in se zavem, da uporabljam izraze ignorantsko in sebično in se pri tem sam počutim večvrednega - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s tem krepim svoj ego in posledično zlorabljam druge in sebe. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ob uporabi besed sebično in ignorantsko ne bom počutil večvrednega in s tem druge sodil kot manjvredne. Namesto tega bom ob uporabi teh besed vedno preveril, da sem sam brez čustvenih reakcij in da je moja namera ta, da sam stojim za zgled in da hkrati drugim pomagam razumeti, da sta sebičnost in ignoranca neprimerna načina obnašanja.

Dan 220 - Seks, šale in predlogi

Prejšnji bložnik je v angleščini.

Danes sem opazil še nekaj primerov, ko sem za ženskami pogledal zgolj zaradi želje po seksualni vzburjenost ob tem, ko vidim nek del telesa, ki sem ga definiral kot privlačnega, zgolj za to da bi si ob tem ustvarjal pozitivno čustvo poželenja. V našem umsko-zavestnem sistemu so vzorci zelo natančno definirani, zato si jih moramo tudi natančno in strukturirano odpustiti in odstraniti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil žensko s suhimi nogami, med katerimi je prostor tudi pri mednožju, oblečeno v oprijete hlače s črto, definirati kot seksi in privlačno ter si ob tem ustvarjati čustvo seksualnega vzburjenja in poželenja. Ko opazim in se zavem, da definiram žensko s suhimi nogami, med katerimi je prostor tudi pri mednožju, oblečeno v oprijete hlače s črto, kot seksi in privlačno in da si ob tem ustvarjam čustvo seksualnega vzburjenja in poželenja - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem podrejam občutku pozitivne energije, namesto da bi se usmerjal sam v dihu in s tem ustavil zlorabo telesa zgolj zaradi energije. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to da žensk s suhimi nogami, med katerimi je prostor tudi pri mednožju, oblečeno v oprijete hlače s črto, ne bom več dojemal/definiral/označeval kot seksi in privlačne. Namesto tega bom vdihnil, izdihnil in ustavil vzorec tako, da ne bom gledal za njimi, dokler popolnoma ne odstranim čustvenih energij s samoodpuščanjem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vzpodbujati čustvo seksualnega poželenja/vzburjenja s tem, da sem si predstavljal, kako bi se počutil, če bi se ženske, ki jo dojemam kot seksi/privlačno lahko dotikal. Ko opazim in se zavem, da si predstavljam, kako bi se počutil, če bi se neke ženske, ki jo dojemam kot privlačno/seksi lahko dotikal - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem zgolj vzpodbujam ustvarjanje čustvene energije seksualnega poželenja/vzburjenja, s čimer se tej energiji podrejam in zlorabljam samega sebe in ženske, ko jih opredmetim in sodim za svojo sebično korist. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom predstavljal, kako bi se počutil, če bi se neke ženske dotikal, namesto tega se bom usmeril v dihu si pomagal ustaviti vzorec s samoodpuščanjem in petjem pesmice.

Drugi opažen vzorec mi je izpostavil kolega. Večkrat se namreč pošalim in ob samoiskrenem opazovanju ugotavljam, da pri tem začutim pozitivno čustvo, kar izrabljam za to, da bi se bolje počutil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati smešne situacije zgolj zato, da bi se nasmejal in ob tem ustvaril pozitivno čustvo sreče. Ko opazim in se zavem, da sem v karakterju iskanja šal, da bi se smejal in bolje počutil - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem podrejam umu, ker iščem pozitivne energije in čustva, da bi se z njimi zadeval, s čimer zlorabljam samega sebe in svoje telo, ker izčrpavam energijo iz fizičnega telesa. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ustavim in zadiham ter preneham z vzorcem/karakterjem iskanja šal in pozitivnih energij.

Še eno čustveno reakcijo sem opazil, ko se s kolegom nisva strinjala o tem, kako naj bi nekaj naredila.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati z jezo in nestrpnostjo, ko moj kolega ni sprejel mojega predloga, ki se mi je zdel bolj smiseln. Ko opazim in se zavem, da reagiram z jezo in nestrpnostjo, ko kolega/nekod ne sprejme mojega predloga, kljub temu da se mi zdi bolj smiseln - se ustavim in diham. Zavedam se, da je ta reakcij popolnoma nepotrebna, ker si z njo jemljem pozornost. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom čustveno reagiral z jezo ali nestrpnostjo ali kako drugače, ko bo nekdo zavrnil moj predlog, kljub temu, da se mi zdi bolj smiseln. Namesto tega se bom usmeril v dihu in predlagal praktično primerjavo predlogov, da se ugotovi, kateri je bolj primeren.

Blaž Cegnar - Obišči moj osebni portal

Dan 212 - Subtilne a pomembne reakcije

Zapis dnevnih aktivnosti:

9:50h- vstajanje, zajtrk
10- hišna opravila
11- pregled mailov, učenje besedišča s programom TechnoTutor
12- druženje s partnerko, poslovni pogovor, kosilo, poslušanje izobraževalnega intervjuja, trgovina
15- služba
22- pregled mailov, pisanje dnevnika

Danes zjutraj sem se pri vstajanju opazoval, kako začnem razmišljati o aktivnostih, še preden vstanem. S tem si nato ustvarjam tudi odpor do vstajanja, na kar sem že pisal samo-korekcijo. Danes zjutraj sem jo tudi apliciral, tako da sem ustavljal misli in dihal, vendar še vedno nisem vstal takoj, ko sem se zbudil, ampak sem še slabo uro malo dremal. To moram odpraviti, saj se s tem podrejam čustvu odpora, namesto da bi se takoj usmeril v dihu, brez nepotrebnega razmišljanja in ustvarjanja čustvenih reakcij do aktivnosti vstajanja.

Po pregledu dneva nisem zaznal večjih čustvenih reakcij. Zavedam pa se, da sem imel več manjših, subtilnih čustvenih reakcij, ki jih prav tako ne gre spregledati, saj izražajo momente, v katerih nisem bil samo-direktiven in sem se avtomatično (kot robot) podrejal tem čustvom in si dopustil, da me za trenutek vodijo. Sem pa tudi hkrati delal že delal korekcijo.

Recimo pri pomivanju posode sem najprej začutil rahel odpor, ko mi je partnerka rekla, če jo lahko jaz pomijem. Vendar sem se hitro usmeril in jo pomil.

V trgovini sem si dopustil, da me vodi čustvo poželenja in vznemirjenja ob tem, ko sem šel pogledat določene igrače, do katerih sem čutil željo po tem, da bi jih kupil zgolj zato, da bi se počutil bolj veselo. To je seveda zabloda, ker saj svoje počutje pogojujem s tem, kaj kupim in kaj imam. Ravno zaradi tega občutka je večina ljudi v današnjem kapitalizmu tako zaslepljena z nakupovanjem in materializmom: zaradi kratkotrajnega občutka sreče, vznemirjenja in moči, ko nekaj kupimo. To ni sprejemljivo, ker s tem zlorabljamo sebe, druge in planet, ker dopuščamo tak sistem, v katerem so profit in osebna sebična čustva bolj pomembna od samo-odgovornosti in zagotavljanja dostojnosti življenja za vse.

Prav tako sem še vedno reagiral z občutkom vznemirjenja ob pogledu na določene ženske, ki so se mi zdele seksualno privlačne. Odprava podrejanju seksualnim energijam zahteva odločno in vztrajno samo-direkcijo, ki mi jo v takšnim navidezno nepomembnih in kratkih trenutkih, ko opazim ali pogledam za neko žensko, še vedno manjka. Ob takšnem ravnanju namreč presojamo soljudi in jih zlorabi za namen lastne seksualne vzburjenosti, kar je sebično in prav tako vodi v zlorabo, ki jo dopuščamo recimo v obliki seksualizacije in opredmetenja žensk ter zlorabe žensk v pornografski industriji ali v propagandi izdelkov, kjer se ženske namerno izrablja zato, da privabljajo poglede in zanimanje moških, ki se podrejamo svojim sebičnim seksualnim energijam. Seveda velja podobno za oba spola in vsi ljudje smo enako odgovorni, da to podrejanje seksualnim energijam in posledični sebični zlorabi soljudi naredimo konec, ker je to nesprejemljivo, saj se ob tem obnašamo kot organski roboti brez samo-direkcije.

Obvezujem se, da bom za omenjene reakcije izvajal korekcijo v praksi tako, da ne bom več sodeloval v miselnih vzorcih, s katerimi se posledično začnem podrejati omenjenemu vedenju in samo-ustvarjenim čustvom. Tudi tako, da si bom reakcije odpuščal v momentu, ko jih zaznam.

S tem bom danes pisanje zaključil.

Dan 211 - Užaljenost

Zapiski za današnje aktivnosti.

9h- vstal in se obril
10- poslušal samo-podporni intervju, pregledal maile
11- maili, zajtrk, opravek v mestu
12- pogovor s partnerko, priprave v zvezi s poslovnimi aktivnostmi
13- kosilo in igranje iger, poslušanje izobraževalnega intervjuja
15- izobraževanje, delo v sklopu samopodpornega tečaja
16- poslušanje video intervjuja
17- poslušanje izobraževalnega intervjuja in druženje
19- večerja, brskanje po spletu
20- spletni meeting za samopodporo in izobraževanje
21- pisanje samo-podpornega dnevnika

Danes sem pri pogovoru s partnerko precej čustveno odreagiral, zato si bom izpisal ta dogodek.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil odreagirati z užaljenostjo, ko je moja partnerka odreagirala z zavrnitvijo na nekaj, kar sem ji želel predstaviti in da sem to jemal osebno, kot zavrnitev mene in tega, k čemur stremim. Ko opazim in se zavem, da zavrnitev in/ali čustveno reakcijo moje partnerke jemljem osebno in se ob tem počutim užaljeno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da moram vedno biti pozoren na to, da ne jemljem zavrnitve in čustvenih reakcij drugih osebno in kriviti drugih zato, kako sam čustveno odreagiram. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom zavrnitev/ne strinjanja in čustvenih reakcij moje partnerke in drugih jemal osebno in da bom takrat, ko bom opazil drugega čustveno reagirati, preusmeril svojo pozornost na lastno dihanje in na to, da se stabilno usmerjam in še sam ne reagiram čustveno, kot na primer z užaljenostjo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati pričakovanje, da moja partnerka ne bo čustveno reagirala, ker oba veva, da je to nesmiselno. Zavedam se, da je takšno pričakovanje nerealno, ker sva oba v procesu odstranjevanja čustvenih reakcij. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal pričakovanj do tega, da moja partnerka ne bo reagirala. Namesto tega se obvezujem, da bom vedno pozoren na lastno dihanje in vzpostavljanje samo-zaupanja in stabilnosti, ne glede na to, kako drugi odreagirajo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil partnerko soditi kot nerazumno in neodgovorno, ker je odreagirala čustveno. Ko opazim in se zavem, da partnerko sodim kot nerazumno in neodgovorno, kadar reagira čustveno - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem ustvarjam nepotrebno sodbo, v kateri sebe postavljam v superioren ali inferioren položaj, kadar sodim sebe. Zato se obvezujem, da ljudi, ki čustveno reagirajo (kot tudi sebe), ne bom več sodil kot nerazumne in neodgovorne in zato manjvredne. Namesto tega se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da sem sam stabilen, da sam čustveno ne odreagiram, kadar vidim, da to počnejo drugi, in da podprem druge pri tem, da jim pomaga pri odpravi čustvene reakcije, tako da se postavim v njihovo kožo in predlagam rešitev.

Dan 210 - Samo-iskreno samo-usmerjanje

Danes sem prvi dan zapisoval, kaj sem vsako uro počel:

10h - vstajanje, igranje iger na Wii U
11h - branje mailov, pogovor s poslovnim partnerjem, branje knjige
12h - uporaba programa TechnoTutor, menjava žarnice na avtomobilu
13h - poslovno kosilo, poslušanje izobraževalnih avdio intervjujev
15h - služba
22h - branje novic in sprostitev, deljenje samo-podpornih dnevnikov so-Destonijcev, pregled mailov
23h - pisanje dnevnika in priprava na spanje

Glede umsko-čustvenih reakcij lahko identificiram kar nekaj primerov, kjer nisem bil popolnoma samo-direktiven in sem se podrejal čustvom. Recimo zjutraj se mi "ni dalo" takoj vstati, ker vedel, da me čaka veliko stvari za opraviti in ker sem posteljo dojemal kot bolj udobno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil takoj zjutraj, ko se zbudim, razmišljati o tem, kaj vse me čaka in kako je postelja bolj udobna. Ko opazim in se zavem, da razmišljam o opravkih, ko se zbudim - se ustavim in diha. Zavedam se, da si s tem zgolj ustvarjam odpor pred vstajanjem in občutek obremenjenosti, namesto da bi preprosto dihal, se vstal in užival v jutranjem prebujanju fizičnega telesa. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da zjutraj ne bom razmišljal o stvareh, ki me čakajo, namesto tega bom pozoren na dihanje in prebujanje/ogrevanje telesa in se bom takoj vstal in poskrbel, da mi je v telesu udobno. Šele potem bom preveril, s katerim opravilom lahko začnem širiti obzorja in veščine.

Pri menjavi žarnice na avtomobilu mi je pomagal znanec, do katerega sem zaznal čustvene reakcije obsojanja in nezaupanja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi osebo X kot manjvredno, neodgovorno in nezaupanja vredno glede na pretekle spomine nanjo. Ko opazim in se zavem, da sodim osebo X kot manjvredno, neodgovorno in nezaupanja vredno - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem ustvarjam zlorabo, ker osebi ne dam priložnost v vsakem trenutku, da postane bolj samo-direktivna in samo-odgovorna. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom osebo X sprejemal takšno kot je ne sodil ali presojal. Namesto tega jo bom podpiral, da se osvobodi svojih samo-omejitev in da postane kar se da efektivno živo bitje, kot bi želel, da nekdo podpira mene, če bi bil sam na njenem mestu.

Prav tako sem opazil čustveno reakcijo in sodbe na osebo, ki je kadila marihuano.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi osebo X in biti jezen nanjo, ker kadi marihuano. Ko opazim in se zavem, da sodim osebo X in sem jezen nanjo, ker kadi marihuano - se ustavim in diham. Zavedam se, da s sojenjem in presojanjem ne bom ničesar spremenil, ker s tem nisem nikomur v podporo, niti ne sebi, ker sem čustveno nestabilen, namesto da bi se usmerjal v dihu. Zato se obvezujem, da ne bom več sodil osebe X ali katerekoli druge, ker kadi marihuano ali uživa droge, ker je to sebično ne nekonstruktivno. Namesto tega se obvezujem, da bom osebo X sprejel v trenutku, kakršna je, se postavil v njeno kožo in stal v podporo z lastnimi primeri, kako lahko vsakdo preseže svoje (čustvene) odvisnosti in samo-omejitve in postane bolj osvobojen in samo-direktiven človek.

Na poslovnem kosilu sem kravato v roza barvi, na katero sem čustveno reagiral s sodbo, da je ta barva otročja, sramotna.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kravate in oblačila v roza barvi soditi kot neprimerna in sramotna za moškega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati občutek sramu, kadar nosim roza oblačila.
Ko opazim in se zavem, da roza oblačila (kravato) sodim kot otročjo in sramotno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so takšne definicije nepotrebne in nesmiselne in da se mi ni potrebno bati reakcij drugih, kadar nosim roza oblačila, ker razumem, da me oblačila ne definirajo. Zato se obvezuje, da bom vedno pozoren na to, da roza oblačil (kravat) na moških ne bom sodil in presojal kot otročja, neresna in sramotna in da se ne bom več ustvarja občutka sramu ob tem, ko bom nosil roza oblačila (kravato) z zavedanjem, da me oblačila in barve ne definirajo in da so reakcije drugih zgolj izraz njihovih lastnih sodb, kar lahko uporabim za to, da izpostavim problem nepotrebnega in neprimernega sojenja in čustvenih reakcij.

V službi nisem imel izrazitih reakcij, je pa res, da sem bil včasih nekoliko nervozen in obupan, kadar nisem točno vedel, kako naj rešim problem.

Po službi sem se malo "sprosti" z branjem novic o igrah. To v resnici ni bilo sproščanje, ker sem pri tem sodeloval v čustvenih energijah vznemirjenja. To čustvo je doseglo vrhunec, ko sem opazil znižano ceno za igro, ki jo že dalj časa spremljam. Takoj sem nato želel kupiti in ko sem prišel do plačila, sem se ustavil in malo zamislil. Trenutno namreč nimam veliko denarja, prav tako mi ta igra sploh ni posebej zanimiva. Ugotovil sem, da sem jo želel imeti predvsem zato, ker jo vsi tako hvalijo in obožujejo. Po samo-iskreni oceni sem hitro ugotovil, da nima nobenega smisla, da jo kupim, ker bi s tem zgolj sledil svojemu pozitivnemu čustvu vznemirjenja ob tem, ko kupim nekaj novega, čeprav tega sploh ne potrebujem in niti nimam resnične želje/zanimanja, da bi to imel. Tako sem v trenutku izvedel praktično samo-korekcijo, zadihal in sprostil čustvo vznemirjenja in poželenja in preklical nakup.

Tako, jutri nimam službe in bom imel še več časa za koristno samo-usmerjanje. Zdaj grem pa počasi spat.

Dan 201 - Čustva so vedno sebična

Skozi osebni proces samo-iskrenega opazovanja sebe in drugih sem prišel do spoznanja, da je čustveno delovanje vedno sebično. Kadarkoli smo čustveni, kadarkoli se podrejamo svojim čustvom in se usmerjamo na podlagi svojih čustev (ali bolj natančno: svojih čustvenih reakcij), delujemo sebično. Sebično zato, ker v afektu ali čustvenem stanju upoštevamo predvsem svoje čustvo, realno okolico pa zanemarjamo in ignoriramo.

To lahko preveri vsak sam. Čustva v svojem dojemanju delimo na dva pola: pozitivna in negativna čustva. Pozitivnih si večinoma želimo (ljubezen, sreča, poželenje, občutek večvrednosti, moči, varnosti, nepremagljivosti, itd.), negativnih pa ne maramo (strah, jeza, žalost, zamera, zavist, itd.). Ne glede na to, ali neko čustvo dojemamo kot pozitivno ali negativno, vsako čustvo odraža našo notranjo nestabilnost, saj si ob čustvih dovolimo, da nas usmerja naboj energije, ki ga občutimo okrog želodca in v prsih, namesto da bi se sami stabilno usmerjali. Večinoma se niti ne zavedamo, da smo si ta čustva (energetske naboje) sami ustvarili v telesu s pomočjo misli in razmišljanja. Čustva so torej vedno posledica misli.

Skozi odraščanje si ob določenih dogodkih ustvarimo določene misli, s katerimi si sprožimo določene čustvene reakcije. Tega se takrat slabo zavedamo, ker nam nihče ni razložil, kako deluje naš um in kako delujejo čustva. Zato si skozi odraščanje ustvarimo razne umsko-čustvene reakcije, ki potem postanejo naše navade. Recimo: vedno se razburimo z jezo, kadar nam nekaj ne uspe. Ali pa vedno reagiramo s strahom na psa, ker nas je enkrat ugriznil. Ali pa vedno si ustvarimo čustvo sramu, kadar nekdo govori o nas poniževalno. To so vse vzorci, ki si jih sami ustvarjamo popolnoma brez potrebe. Dejstvo je, da nam na nič v zunanjem ali notranjem svetu ni potrebno reagirati z mislimi ali s čustvi. Pa poskusite, če vam bo to uspelo vsaj eno uro? Kot boste ugotovili, ne bo šlo.

To ne pomeni, da so čustva del narave človeka in da se tega ne da spremeniti. To zgolj pomeni to, da sploh ne vemo, kako si čustva in umsko-čustvene reakcije ustvarjamo in zakaj. Če bi to resnično vedeli, bi jih lahko preprosto ustavili. Ker pa tega še ne moremo, to pomeni, da nikoli nismo zares raziskali, kako razmišljamo in kako si ustvarjamo čustva in zakaj se jim podrejamo v svojem praktičnem obnašanju.

Ljudje večinoma mislimo, da naše razmišljanje nima nobene realne posledice, dokler ga obdržimo zase v našem umu. Temu še zdaleč ni tako, saj si, kot smo ugotovili, s pomočjo misli ustvarjamo čustva, ki pa imajo na nas ponavadi velik vpliv, tudi zelo fizičen, ki ga zelo težko zanemarimo ali ignoriramo v vsakdanjem življenju. Zato je pomembno, da se začnemo zavedati, kako natančno deluje naš um in kako si ustvarjamo čustva, da se bomo lahko imeli pod nadzorom, da se bomo lahko usmerjali natančno tako, kot želimo. In ne tako, kot želijo naša čustva, ki smo si jih dejansko nevede sami ustvarili.

Čustven človek je nestabilen. Čustvenemu človeku se ne da zaupati, da se bo ravnal po principu: "ne obravnavaj drugih tako, kot ne želiš biti obravnavan sam". Dokler svoja ravnanja opravičujemo s čustvi, smo nepredvidljivi in sebični, saj je čustveno delovanje vedno sebično, ker so čustva sama po sebi vedno sebična. To pa zato, ker si čustva ustvarjamo vedno v mislih v povezavi s samim sabo, kar pomeni, da zunanji svet ignoriramo. Tudi ko mislimo na nekoga v naših mislih, se to še vedno dogaja v naših mislih zato, da bi ob tem nekaj občutili, da bi s tem nekaj pridobili predvsem zase. Da lahko to razumemo, se moramo opazovati samo-iskreno skozi konkretne primere, kjer si natančno zapišemo, kdaj in kako smo čutili določeno čustvo in zakaj smo si ga ustvarili. Dejstvo je, da za vsako čustvo natančno vemo, zakaj smo si ga ustvarili, s katerimi mislimi in kakšen je bil namen tega čustva.

Do takšnega samo-iskrenega samo-spoznavanja lahko začutimo odpor, kar je zopet čustvo, ki smo si ga sami ustvarili, kot obliko obrambnega mehanizma, da se nam ne bi bilo potrebno soočiti s samim sabo in s tem, kar v sebi dopuščamo in sprejemamo. To nakazuje na to, da ljudje skozi čustva (pozitivna ali negativna) neprestano poskušamo bežati stran od samega sebe. Nočemo se samo-odkrito soočiti s samim sabo in se pogledat v ogledalo, si priznati, zakaj si določeno čustvo ustvarjamo in da se v bistvu sploh nimamo pod nadzorom, ko to počnemo. Praktično je seveda nemogoče, da bi zbežali pred samim sabo, ker ne glede na to, kam gremo, smo vedno sami s seboj. In dejansko vedno tudi vemo, zakaj se počutimo tako, kot se.

Zna kdo odgovoriti na vprašanje, zakaj je temu tako, da se ljudje večinoma tako močno otepamo samo-iskrenega soočenja s samim sabo? Zakaj se tako podrejamo svojim sebičnim čustvom? Zakaj se tako otepamo lastne spremembe, lastne samo-odgovornosti za to, da bi svoje življenje uskladili s Principom: ne obravnavaj drugega tako, kot nočeš biti obravnavan sam? Zakaj nočemo svoje življenja in prostega časa posvetiti temu, da bi vsem na Zemlji zagotovili dostojno življenje? Zakaj se večina ljudi raje zlekne pred TV ali odide na pivo?

Ko smo resnično samo-iskreni hitro ugotovimo, zakaj. Zato, ker se podrejamo lastnim čustvom, ki smo si jih sami ustvarili, čeprav smo se tega slabo zavedali.

Dokler se podrejamo lastnim čustvom, smo živi robot, ki reagira na lastne pred-programirane energetske impulze. Kdor te naše impulze pozna, nas posledično lahko manipulira. Vse kar mora storiti je to, da v nas vzpodbudi tisti čustveni impulz, po katerem bomo odreagirali tako, kot si želi. To bolj ali manj počnemo vsi, saj vsi poznamo manipulacijo. Še posebej s pridom pa to izrabljajo politični kabali preko medijev, ki načrtno v ljudeh vzbujajo strahove in druga čustva, odvisno od reakcije, ki jo želijo vzpodbuditi v množici.

Čas je, da to ustavimo, da vzpostavimo popolno samo-direkcijo in da se ne podrejamo več svojim čustvom in čustvenim reakcijam, ker to nikomur ne koristi.

To dosežemo s samo-iskrenim izpisovanjem lastnih umsko-čustvenih vzorcev, s samo-odpuščanjem le teh in s praktično samo-korekcijo v vsakdanjem življenju. Sam to počnem že več let, zato sem veliko bolj učinkovit v vsakdanjem življenju, pri delu in pri odnosih z ljudmi. Čedalje manj se jezim, čedalje manj me je strah, čedalje manj se krivim, sodim, podrejam, čedalje manj sem žalosten, pa tudi manj evforičen ali vzhičen. Tako sem veliko bolj zadovoljen sam s sabo, ker imamo veliko več samo-zaupanja in samo-direkcije, ker vem kaj hočem (to, kar je najboljše za vse nas), ker vem, kdo sem (vsemu enakovredno živo bitje) in ker vem, da sem vedno zgolj in samo jaz tisti, ki imam moč spremeniti samega sebe tako, da nam bo vsem bolje.

K temu razumevanju so mi pomagali tudi drugi, ki so do takšnih spoznanj prišli že pred mano in hvaležen sem, da so mi pomagali. Zato tudi sam želim pomagati drugim spoznati, kako si lahko vsak sam pomaga postati svobodno, samo-direktivno živo bitje, ki stremi k družbi, kjer je dostojno življenje vsem zagotovljeno. Stremeti k čemurkoli drugemu (k sebičnosti) je vedno samo-destruktivno.

Kadarkoli nekoga zlorabimo (za sebično korist), zlorabimo samega sebe, čeprav nam mogoče to ni očitno na prvi pogled.

Dan 185 - Navdih za motivacijo

Motivacija je ključnega pomena v življenju vsakega posameznika. Motivacija je primarni vzrok delovanja vsakega človeka. Pogosto rečemo, da nekdo nima motivacije za kaj, zato se ne spravi k stvari. Toda ta opazka ni dovolj natančna. Ljudje nimamo motivacije, ker si je ne ustvarimo. Toda kaj sploh motivacija je? Kaj nas v življenju motivira? Denar, seks, zabava? Pozitivna čustva?

V samo-iskrenem raziskovanju lastne motivacije in njenega izvora sem prišel do jasnega spoznanja, da so me v življenju še do pred kratkim najbolj motivirala čustva. Kar je absurdno, ker to pomeni, da se nisem motiviral sam! Če sem do nečesa čutil čustvo poželenja, me je to privlačilo in sem deloval v smeri, kjer bi se mi to pozitivno čustvo najbolj ojačalo, da bi se potem počutil srečnega in zadovoljnega. Prav tako pa sem se izogibal stvarem, do katerih sem čutil negativna čustva, kot so odpor, strah, gnus, ipd. Tako sem se večino časa ravnal glede na čustva, ki so se mi porajala v telesu. A kar je zanimivo in hkrati bizarno je to, da se sploh nisem zares dobro zavedal, zakaj do nečesa čutim pozitivno čustvo, do neke druge stvari pa negativno čustvo. Zakaj so se mi recimo določene ženske zdele privlačne, druge pa ne? Zakaj sem čutil poželenje in vznemirjenost že samo ob razmišljanju o igranju računalniških iger, med tem ko sem do kuhanja in pomivanja posode čutil odpor?

Da bi to ugotovil in stvari prišel do dna, sem se moral zazreti vase v samo-iskrenosti in začeti pisati o tem, kaj vse si mislim o eni in o drugi aktivnosti ter natančno, s primernimi besedami, opisati čustva, ki jih občutim v povezavi z igranjem iger in pomivanjem posode. Tako sem si razkril vsa svoja prepričanja, sodbe in izgovore, ki jih uporabljam za to, da se do ene in druge aktivnosti počutim tako ali drugače. Hkrati s tem sem ugotovil, da sem si torej vse te definicije in čustva do ene in druge aktivnost ustvaril sam. To pomeni, da jih lahko tudi odpravim skozi proces samo-odpuščanja in praktične samo-korekcije. S tem nobeni izmed aktivnosti ne pripisujem več omenjenih definicij in predsodkov. Ne razmišljam več o tem, kako je igranje iger bolj zabavno in kako pomivanje posode ni, ker mi pač ni treba. Namesto tega vsako takšno misel takoj ustavim, če se že pojavi, z zavestnim dihanjem in samo-odpuščanjem. Tako se lahko k vsaki izmed aktivnosti usmerim brez čustev in zgolj uživam v fizični aktivnosti pomivanja posode ali pa igranja iger. Najpomembnejša razlika, ki jo pri tem doživljam, je ta, da se pri nobenem izmed opravil ne podrejam več lastnim čustvom. Tako mi ni težko pomiti posodo, ker to počnem za dobro vseh in ker sem začel pri tem uživati v lastnem telesu, ko se izražam pri tem opravilu. Kar sem dejansko praktično storil je to, da sem s pomočjo samo-odpuščanja lastnih misli in definicij do teh aktivnosti slednje ustavil in odpravil, zato nisem več miselno (umsko) in čustveno obremenjen, kadar pomivam posodo ali igram igre, kot tudi ne, če zgolj pomislim na te aktivnosti. Tako sem veliko bolj sproščen in zadovoljen sam s sabo. Kar pa je še boljše, isti princip lahko uporabim tudi za vse druge aktivnosti, do katerih čutim kako čustvo, kar je ponavadi neke vrste odpor, ali pa želja, hotenje, vznemirjenost, poželenje. Tako lahko zelo učinkovito odpravljam razne svoje umsko-čustvene samo-omejitve, ki sem si jih ustvarjal skozi življenje, ker se pač nisem zavedal tega, da si misli in čustva sam ustvarjam na način, kjer se z njimi omejujem in si grenim in otežujem lastno življenje. Posledično pa tudi življenje drugih, ki so morali recimo namesto mene početi stvari, do katerih sem jaz čutil odpor in jih zato nisem hotel početi. Dejansko sem bi v tem smislu zelo sebičen.

Zanimivo dejstvo, ki sem ga spoznal glede čustev, je tudi to, da jih vedno delimo / definiramo v eno izmed dveh kategorij. Neko čustvo dojemamo kot pozitivno ali pa negativno. Torej, pozitivnih si želimo, negativnih čustev pa ne maramo in nočemo doživljati. Ampak dejstvo, ki se mu enostavno ne da izogniti, je to, da pozitivno čustvo ne more obstajati, brez da bi hkrati z njim obstajalo njemu polarno nasprotno, negativno čustvo. Vem, da se to sliši malo čudno in da boste v to podvomili. Tudi sam sem dvomil, zato sem stvar preizkušal in vedno prišel do ugotovitve, da se polarnosti čustev ne da izogniti. Primer: če nekaj definiramo kot privlačno, si lahko do tega ustvarimo čustvo poželenja. Toda takoj, ko smo nekaj definirali kot privlačno, smo nehote in nevede definirali nekaj drugega za neprivlačno, gnusno. Zato bomo do tega čutili odpor. Konkretno: Če si ustvarimo prepričanje, da so suhe ženske privlačne, potem bomo neizbežno dojemali ženske močnejših postav kot neprivlačne, odbijajoče. To je res očiten primer, ki ga lahko večina ljudi hitro dojame, ali pa vsaj prenese v kak podoben primer iz svojega življenja. Tudi sam sem si ustvaril takšna prepričanja skozi odraščanje, k čemur je na žalost zelo pripomoglo TV pranje možganov in družbeni ne-zgled, seveda pa to ni noben izgovor za takšno moje dojemanje ženskih teles, ker sem ga kot del sebe sprejel sam. Zato ga tudi lahko le jaz odpravim. Na tem tudi delam, saj je zelo sebično in zlorabljajoče do žensk, če jih sodim glede na obliko telesa. Sam ne bi želel, da me kdorkoli sodi, presoja in obravnava glede na videz mojega telesa, zato iz tega logično sledi, da si tudi sam ne morem dovoliti česa takega, ker bi to bilo sebično in hinavsko. Če nočeš, da ti je sojeno, ne sodi drugih. Če nekaj hočeš imet, to najprej daj drugim, ker s tem to ustvariš. Take ugotovitve so mi znane tudi iz Biblije in škoda, da je večino stvari v tej knjigi napisanih tako, da ljudi namerno zavede stran od samo-iskrenosti in samo-odgovornosti. Pisci so si pač očitno želeli ljudi, ki jim bodo sledili in ki ne bodo spoznali lastne moči za to, da se spremenijo in osvobodijo lastnih umsko-čustvenih samo-omejitev. Takšna manipulacija več kot očitno ni sprejemljiva in vsi smo odgovorni, da jo ustavimo in preprečimo. Seveda najprej v sebi.

Kot sem ugotovil, večinoma vsi ljudje svojo motivacijo pogojujemo z lastnimi (pozitivnimi) čustvi, katerim se podrejamo brez potrebe. To je smešno-žalostno, ker si čustva sami ustvarjamo in ker se s takšnim obnašanjem ekstremno omejujemo v življenju.

Kaj je torej prava motivacija? Dokler se podrejamo lastnim čustvom je jasno, da se motivirati sploh ne znamo, ker to delo prepuščamo čustvom. Že res, da smo si jih sami ustvarili, toda večinoma nevede, brez zavedanja, kako natančno smo to storili in zakaj. Zato smo kot nekakšen živi robot, ki se podreja in sledi ukazom lastnih čustev, brez da bi se zavedali, da smo si jih sami ustvarili in sprejeli vase in da jih lahko zato tudi sami odpravimo in spremenimo, ker nam pač tega ni nihče povedal, čeprav bi, samo-iskreno, to lahko vedno ugotovili tudi sami. Na nek način to pomeni, da se samega sebe nikoli nismo zares zavedali! Zdaj razumem, kaj pomenijo vsi ti napisi po ulicah: "zbudi se". Čeprav bi rekel, da mnogi, ki jih pišejo, se niti sami najbolj ne zavedajo njihovega pomena. Zdaj razumem, da sem do zdaj vse življenje spal, ker sem se podrejal lastnim čustvom in umskim programom, brez da bi se resnično zavedal, da jih sam ustvarjam in da jih lahko ustavim in spremenim. Ob takšnem spoznanju bi se lahko in jokal in smejal hkrati. Jokal zato, ker sem bil do zdaj tako zaslepljen pred resnico o samem sebi. In smejal zato, ker sem odkril sveti gral lastne življenjske moči. S prevzemanjem odgovornosti za lastno motivacijo tako, da z uporabo pisanja in samo-odpuščanja odpravljam vsakršno svojo podrejenost čustvom in umskim samo-omejitvam, lahko dejansko postanem vse, kar se odločim (in ne več le čustveno želim!) in se preneham obremenjevati z nepotrebnimi umsko-čustvenimi bremeni in samo-omejitvami.

In kdo bi želel postati? Želim biti človek, živo bitje, ki je vsem in vsakemu enakovredno in ki živi po principu: ne obravnavaj drugega tako, kot ne bi želel biti obravnavan sam na njegovem mestu. To je princip, ki je najboljši za vse in s takšnim ravnanjem bom ustvarjal to, kar želim prejeti. In kar je najboljše: kar potrebujem za to, da to postanem, sem zgolj jaz sam! Skupaj z mojo zavezo, da bom ta proces samo-korekcije z uporabo samo-iskrenega pisanja in samo-odpuščanja hodil tako dolgo, dokler ne bom zares osvobojen vseh svojih čustvenih bremen in umskih samo-omejitev in tako popolnoma zadovoljen sam s sabo in s svetom, v katerem živim.

Svet, v katerem živim, je trenutno skrajno zlorabljajoč, kar je logično, ker smo takšni ljudje v sebi in ker to skupaj dopuščamo. V samo-iskrenosti ne morem nikoli biti zares zadovoljen, dokler v mojem / našem svetu obstajajo zlorabe, ker bi to bilo neodgovorno, hinavsko in sebično. Dokler se nekoga zlorablja, to pomeni, da sem lahko tudi sam zlorabljen. To ni sprejemljivo. Zato sem se odločil, da bo odprava vseh zlorab, tako mojih lastnih do samega sebe, kot medčloveških v družbi, moja primarna motivacija v življenju, čeprav do tega še vedno pogosto čutim odpor, ker bi raje ... igral računalniške igre. Ampak ne, tega se ne grem več. Vem, da sem lahko veliko več od živega robota, ki se podreja svojim lastnim čustvom in razočaral bi se, če ne bi vseh svojih naporov vložil v to, da postanem kar se da zgleden, koristen in hkrati osvobojen vseh bremen in samo-omejitev. Vse ostalo bi bila čista zguba časa, denarja in energije.

---

Vabljeni v mednarodno FaceBook skupino, kot tudi lokalno, slovensko FaceBook skupino, kjer boste našli še več samopodpornih spletnih dnevnikov.

Naučite se samo-odpuščanja in se osvobodite vseh svojih čustvenih bremen, strahov in umskih samo-omejitev, naučite se učinkovite samo-podpore in samo-direkcije in postanite sam svoj vodja: Desteni'I'Process Lite, na kratko DIP Lite, je brezplačen spletni tečaj, kjer so omenjena orodja predstavljena na enostaven in zabaven način.

Predlog sistemske rešitve za zagotovitev dostojnega življenja vsem: Living Income Guaranteed (LIG)
Opis je na voljo tudi v slovenščini: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek (ZŽD / LIG)

Dan 184 - Jaz in moja čustva

S pisanjem bom raziskal svoj odnos do lastnih čustev. Kdo sem jaz v povezavi z mojimi čustvi? Kako jih obravnavam?

Ugotavljam, da sem se v življenju večino časa podrejal lastnim čustvom, saj sem v njih redkokdaj podvomil, če sploh kdaj. Vsaj dokler nisem bil opozorjen na to, da se jim podrejam brez potrebe in da si s tem škodujem. Takrat sem v samo-iskrenosti takoj ugotovil, da se lastnim mislim in čustvom zares podrejam, tako ko vsi ostali ljudje, kar jih poznam. Zanimivo je spoznati, kako so misli in čustva neposredno povezana in kako so del nas, ter kako si jih dejansko sami ustvarjamo v lastnem umu in telesu. Še bolj zanimivo pa je to, kako se jim hkrati začnemo avtomatično podrejati in se obnašati tako, kot da imajo popolno oblast nad nami. V tem smislu smo razdvojeni od samega sebe. Vsi vemo, da si misli in čustva sami ustvarjamo (vsaj za misli smo večinoma prepričani, če že za čustva ne), hkrati pa se jim podrejamo, kot da so naše misli in čustva (naš ego) sveta stvar, v katero se niti pod razno ne sme podvomiti. Že res, da včasih podvomimo v lastne ideje, ravnanja in zamisli. Toda, ali kdaj sploh podvomimo v samo naravo, v sam izvor naših misli in čustev? Jaz že vem, da nisem nikoli. Vse dokler nisem bil opozorjen na to, da se jim podrejam, da se s tem omejujem in si delam škodo. Pa ne samo sebi, tudi bližnjim in drugim. Meni se je zdelo šokantno, da do takrat v življenju še nikoli nisem podvomil v izvor lastnih misli in čustev. Potem sem se začel spraševati. Od kod prihajajo moje misli in čustva? Si jih sam ustvarjam? Zakaj si jih sploh ustvarjam? A so mi vedno v pomoč? Kje pa! Ja, kako torej, zakaj to sploh počnem? Zelo zanimivo dejstvo je namreč to, da so naše misli in čustva vedno primarno naravnane sebično, ker si jih vedno ustvarjamo le zase. Kadar se mislim in čustvom podrejamo, nikoli zares ne upoštevamo drugih, ampak le lastna hotenja, strahove, sodbe, itd. V takšnem stanju se vedno vse vrti zgolj okrog naših sebičnih teženj, ki so seveda večinoma drugim v škodo, čeprav si tega ne priznamo. Najpogosteje naše misli in čustva tudi opravičujemo in branimo z raznimi izgovori, češ, da imamo pravico tako misliti in tako čustvovati in da so itak drugi krivi za to. Pa so res? Niso. Primer: Nekdo bi denimo lahko rekel, da se počuti zaljubljeno zaradi neke druge osebe. Pa se res? Kako lahko nekdo sploh kaj takega trdi, če pa še v življenju nikoli ni v samo-iskrenosti raziskal, zakaj se sploh počuti zaljubljeno in kako je to čustvo sploh nastalo v telesu? Ko sem jaz to storil, sem ugotovil, da sem si čustvo ljubezni ustvaril sam. A to še ni vse! Pod tem čustvom se je v resnici skrivalo čustvo strahu. Bilo me je strah, da bom sam, da mi ne bo nihče pomagal, zato sem kot nasprotno polarnost čustva strahu ustvaril čustvo ljubezni, da sem z njim zamaskiral svoj strah. Seveda se takrat sploh nisem zares zavedal, da to počnem. Prepričan sem bil, da so čustva nekaj samoumevnega in da nimam vpliva na njih. Mislil sem, da če me je strah samote, je to pač zato, ker ne znam živeti in da zato nekoga potrebujem, da mi pomaga. Na tem mestu pa sem tudi samo-iskreno ugotovil, da sem zaradi točno tega čustva "ljubezni" zlorabljal druge ljudi, konkretno moje partnerje. Zakaj? Ker sem bil z njimi zaradi strahu! To je sebično, ker v takšnem stanju želimo druge manipulirati tako, da bomo zadostili svojim sebičnim težnjam. Dokler nas je recimo strah, da bomo sami, ne moremo zares z nekom zgraditi resnično vzajemno podpornega odnosa, ker se brez potrebe vedno podrejamo svojim strahovom. Želel sem torej, da moja partnerka prevzame odgovornost zame, namesto da bi si pomagal sam. Seveda si takrat še nisem znal, ker nisem poznal samo-iskrenega samo-odpuščanja in pripadajočih orodij. Toda zdaj jih poznam in vem kako odstraniti strahove in druge umsko-čustvene zablode, zato si lahko storjene zlorabe odpustim le tako, da se dejansko popravim in jih preneham izvajati in živeti. Da se torej na vseh ravneh svojega življenja uskladim s principom: ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam. Danes se mi torej ta absurd strahu in zaljubljenosti in splošnega podrejanja lastnim čustvom in mislim zdi skrajno smešen, saj sem skozi pisanje in samo-odpuščanje prišel do spoznanja, da se strahu in vseh prepričanj, čustvenih reakcij in škodljivih navad lahko osvobodim, ker se z njimi zgolj po nepotrebnem omejujem in si onemogočam, da bi živel sproščeno in zadovoljno sam s seboj, v vsakem trenutku vdiha in izdiha, ne glede na to, kje sem in s kom. Popolnoma brez potrebe je, da bi neprestano mislil in se prepričeval ter se poosebljal z mislimi o tem, kako ne znam živeti, kako ne zmorem, kako sem manjvreden, kako me živcira to in ono in kako me je strah tega in tretjega, in še posebej misli in prepričanj o tem, kako potrebujem to in ono in tretje, zato da bom lahko zadovoljen in srečen sam s seboj. Zakaj bi to počel? Zakaj bi si ustvarjal takšne misli in takšna čustva, zakaj bi se tako razdvajal in trpinčil, če pa mi vsega tega sploh ni treba? Saj sem vendar bil nor, da sem to sploh počel!

Ljudje se skozi odraščanje prepričamo v ogromno stvari, navad, verovanj, prepričanj, hotenj, poželenj, čustvenih reakcij in posledičnih vzorcev vedenja, s katerim se potem omejujemo in si grenimo življenje in se delamo nesrečne. Kako ne bi, ko pa to počno vsi okrog nas in ko nam nikoli nihče ni povedal, da nam tega ni treba. Jaz imam to srečo, da mi je to bilo povedano in predstavljeno zelo podrobno. Zato sem tudi sam odločen, da bom o tem povedal vsakemu, ki me bo pripravljen slišati, ker vem kako je, dokler tega ne veš. Vem kako je, dokler ne poznaš samo-odpuščanja in drugih orodij samo-pomoči, ko te čustva in razne miselne skrbi premetavajo sem in tja. Vem kako je, ko nisi v nič zares prepričan, ko ne veš, ali si usodo krojiš sam, ali ti jo kdo drug. Vem kako je, ko misliš, da ti vedno nekaj manjka, ko nikoli nisi zadovoljen in ko si prepričan, da je to, kar potrebuješ za svojo srečo, vedno nekje tam zunaj, izven dosega. Vem kako je, ko veš, da je z ljudmi in svetom nekaj hudo narobe, a ne znaš natančno povedati kaj. Zato sem si toliko bolj hvaležen za to, da sem takrat prisluhnil in se opogumil, ter začel samo-iskreno opazovati sebe in uporabljati samo-odpuščanje, ko mi je to bilo predstavljeno in razloženo. Hvala samemu sebi, da sem si dal to priložnost, saj bi v nasprotnem primeru še danes bil čustvena razvalina, kjer bi me bilo vsega strah in bi se počutil kot totalna zguba, ki ji ni nič jasno, ki nikoli ne bo srečna in ki nikoli ne bo dosegla želenega. Škoda le, da ne morem tega znanja vliti drugim v glavo in jim tako pomagati, ker si lahko pomaga zgolj in samo vsak sam tako, da si da to priložnost. Jaz lahko drugim samo pomagam hitreje razumeti moč samo-iskrenega samo-odpuščanja skozi pisanje in samo-direkcije, ko me je kdo pripravljen poslušati ali me kaj vprašati. Na žalost takšnih ljudi še vedno ni veliko, kar je na nek način grozljivo, saj to pomeni, da si večina ljudi nekje v sebi noče dati te priložnosti, da bi se spremenili in živeli bolj sproščeno in neobremenjeno s samim sabo in z drugimi. To pomeni, da so na neki ravni nad seboj že obupali. Ampak! Za tem obupom nad samim seboj so zopet zgolj misli in čustva, ki se jih da odpraviti s samo-odpuščanjem. Ja, tako enostavno je to. Bodite samo-iskreni, pa boste videli. Očitno je, da se s podrejanjem lastnim mislim in čustvom večinoma zgolj omejujemo, namesto da bi vedno živeli v sedanjem trenutku vsakega vdiha in izdiha, po principu: sprejmi sebe kot vsemu in vsakemu enakovrednega in ne obravnavaj drugih tako, kot ne bi hotel biti obravnavan sam na njihovem mestu. Ta princip življenja je najboljši za vse. Toda potrebno se ga je naučiti in navaditi dosledno aplicirati v praktičnem življenju. To pa je proces.

Kdor teh stvari še ni nikoli preučil samo-iskreno, si bo verjetno mislil, da malo preveč filozofiram in pretiravam. Toda vsi ljudje smo bolj ali manj shizofreni, dokler se slepo podrejamo lastnim mislim in čustvom, ker si najprej sami ustvarimo razna prepričanja in posledično tudi čustvene reakcije, potem pa se jim podrejamo do te mere, da verjamemo, da se sploh ne moremo spremeniti in da smo (ljudje) pač taki, kakršni smo, po "naravi". To je absurd. Stvar je žalostno smešna, ker pač ne drži. Ker smo si neko misel, prepričanje ali verovanje sami ustvarili, ga lahko tudi sami odstranimo. Ker smo si neko čustvo ali čustveno reakcijo sami ustvarili, jo lahko tudi sami odstranimo. Tako si lahko tudi katerokoli navado sami odstranimo, ker smo si jo sami ustvarili. Za vse, kar smo, smo torej sami odgovorni, ker smo se sami ustvarili v osebo, kakršna smo. Ah, ampak naš ego to zelo nerad sliši. Zakaj? Pa smo spet pri čustvenih reakcijah in pri mislih, ki se nam vrtijo po glavi, brez da bi se sploh resnično zavedali, kako in zakaj. To lahko ugotovimo samo, ko smo samo-iskreni, ko se začnemo sami usmerjati tako, da si začnemo misli in čustvene reakcij izpisovati, kot to recimo počnem sam in še mnogo drugih. Tako počasi prevzemamo odgovornost zanje nazaj v svoje roke, ker se lastnim mislim in čustvom prenehamo podrejati. Namesto tega se z njimi poenakovredimo z namenom, da jih ustavimo. Da smo torej sam svoj vodja, ki si misli in čustva ustvarja samo takrat, ko se sam tako zavestno odloči. Šele takrat se lahko resnično začnemo sami odločati, kaj bomo mislili in katero čustvo si bomo ustvarili, če sploh. S tem pa, kakšen človek bomo. Dokler nas vodijo čustva, ne moremo zares živeti po nobenem principu. Smo neke vrste živi robot, ki se obnaša tako, ko mu to narekujejo miselne in čustvene reakcije in energije. Če v telesu začutimo energijo, ki je podobna žalosti, smo žalostni. Če je energija podobna jezi, smo jezni. Če začutimo strah, nam misli pobezljajo. Vem, kako je to. Vem pa tudi, kako je, ko ni treba, da je tako. In povem vam, razlika je ogromna. Svojega trenutnega stanja mirnosti v sebi ter razumevanja in sprejemanja samega sebe in posledično tudi drugih, ne bi zamenjal za nič na svetu. Brez uporabe pisanja in samo-odpuščanja ter brez pomoči soljudi, Destonijcev, ki počnejo enako, se mi ne bi nikoli uspelo osvoboditi tolikih samo-omejitev, zablod ter čustvenih reakcij in nemirov, kolikor sem se jih že. Ne, nisem še končal, kje pa! Zdaj, ko sem ugotovil, kaj vse zmorem, če si le dam priložnost, zdaj sem šele začel. Ja, osvobajanje samega sebe od lastnih zablod je večleten proces, saj smo tudi več let ustvarjali lastne zablojene osebnostne umsko-čustvene konstrukte, s katerimi smo se po nepotrebnem omejili in se jim podredili. Če pričakujete instant rešitev v obliki tablete, boste razočarani (ah, pa smo spet pri nepotrebnih čustvenih reakcijah in njim podrejanju, kako zabavno). Vabljeni, če vas torej že zanima osvobajanje od lastnih umsko-čustvenih samo-omejitev in bremen in če vas zanima ustvarjanje sveta, ki je najboljši za vse. Se vidimo in slišimo, ko se pridružite!

---

Vabljeni v mednarodno FaceBook skupino, kot tudi lokalno, slovensko FaceBook skupino, kjer boste našli še več samopodpornih spletnih dnevnikov.

Naučite se samo-odpuščanja in se osvobodite vseh svojih čustvenih bremen, strahov in umskih samo-omejitev, naučite se učinkovite samo-podpore in samo-direkcije in postanite sam svoj vodja: Desteni'I'Process Lite, na kratko DIP Lite, je brezplačen spletni tečaj, kjer so omenjena orodja predstavljena na enostaven in zabaven način.

Predlog sistemske rešitve za zagotovitev dostojnega življenja vsem: Living Income Guaranteed (LIG)
Opis je na voljo tudi v slovenščini: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek (ZŽD / LIG)

Dan 176 - Pričakovane spremembe v svetu in politiki

Danes sem posnel tale video, kjer govorim o mojih spoznanjih na temo pričakovanja sprememb v svetu in politiki.

To je samo-podporni posnetek, kjer vadim samo-direktivno govorništvo v sklopu mojega procesa samo-iskrenega odpravljanja sebičnih umskih vzorcev in čustvenih reakcij.

Dan 172 - Misli ob pogledu na mimoidoče ženske

Danes bom pisal na temo misli energij, ki jih opažam pri sebi, kadar sem zunaj in hodim med ljudmi ter jih opazujem, še posebej v povezavi z ženskami, ker sem kot moški ponotranjil veliko umskih vzorcev do nasprotnega spola, povezanih s seksom. To pogosto opazim takrat, ko mi pogled uhaja za ženskami in ko si želim, da bi za njimi gledal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si s pogledom najti/opaziti/videti žensko s postavo, ki jo definiram kot privlačno, zato da bi imel priložnost občutiti poželenje ter vzburjenost in v končni fazi čim boljši orgazem, če bi mi kdaj uspelo s takšno žensko tudi seksati. Ko opazim in se zavem, da si želim s pogledom najti žensko s privlačno postavo - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem podrejam želji po energetski vzburjenosti in orgazmu, s čimer napajam vse svoje umske konstrukte in zato s tem ne stojim za odločitvijo, da se ne bom več podrejal želji po energetski vzburjenosti in želji po orgazmu. Obvezujem se, da ne bom ve s pogledom iskal žensk s privlačno postavi in/ali za njimi pogledoval. Namesto tega bom dihal v zavedanju, da stojim za odločitvijo, da se ne bom več podrejal seksualnim energijam in želji po vzburjenost/orgazmu, ker s tem zatiram samega sebe kot živo bitje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti, da bi mi ženske s postavo, ki jo dojemam kot privlačno, vračale pogled, se mi nasmihale in/ali pokazale zanimanje zame, se želele z mano pogovarjati in se družiti z mano ter v končni fazi seksati z mano, zato da bi se počutil vzburjeno, vznemirjeno in večvredno. Ko opazim in se zavem, da si želim, da bi mi ženske, ki jih dojemam kot privlačne, vračale pogled, se mi nasmihale in/ali pokazale zanimanje zame in se želele z mano pogovarjati in v končni fazi z mano seksati - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se s tem podrejam seksualnim energijam, s katerimi se slepim in zlorabljam samega sebe kot živo bitje, ker dajem energetskim občutkom večjo pomembnost od mene samega. Zato se obvezujem, da bom vsako željo po tem, da bi se mi ženske, ki jih dojemam kot privlačne, nasmihale in/ali kazale zanimanje zame, se želele z mano pogovarjati in se družiti z mano ter v končni fazi seksati z mano, takoj ustavil z zavednim dihanjem in zavedanjem, da se zlorabljam in ponižujem na nivo sužnja lastnih energetskih poželenj, kadar to dopuščam.

Opustim si, da si nisem dovolil in sprejel ustaviti in odstraniti vseh želja po energetski seksualni vzburjenosti, privlačnosti, vznemirjenosti in orgazmu, zato ker me je strah, da mi bo potem seks postal nezanimiv, brez pomena, nepotreben in nezabaven. Ko opazim in se zavem, da oklevam pri tem, da bi popolnoma ustavil vsako željo po energetski seksualni vzburjenosti, privlačnosti, vznemirjenosti in orgazmu, ker me je strah, da bi potem seks bil nezanimiv, dolgočasen, nepotreben, nezabaven - se ustavim in diham. Spoznal sem, da na tak način iščem izgovor za to, da bi se še naprej lahko podrejal seksualnim pozitivnim čustvom, namesto da bi prevzel odgovornost za to, da se naučim uživati v fizičnem izražanju brez kakršnegakoli podrejanja energetskim čustvom poželenja, vzburjenja, privlačnosti, vznemirjenja in energetskega orgazma. Obvezujem se, da si ne bom več ustvarjal strahu pred tem, da bi seks postal dolgočasen brez seksualnih energij in se usmeril v zavednem dihanju v to, da se naučim uživati v fizičnem seksualnem izražanju, brez kakršnegakoli podrejanja seksualnim energijam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je seks, pri katerem se podrejam seksualnim energijam in željam po energetskem orgazmu, boljši od fizičnega seksa, kjer se izražam fizično, brez kakršnegakoli podrejanja seksualnim energijam, brez da bi si sploh dal priložnost ugotoviti, kakšen dejansko je seks, pri katerem se ne podrejam seksualnim energijam in poželenjem po energetskem orgazmu. Ko pazim in se zavem, da avtomatsko verjamem, da je energetski seks boljši od ne-energetskega - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se s tem zgolj izgovarjam, zato da bi se še naprej lahko podrejal seksualnim energijam, ker nočem prevzeti odgovornosti za to, da bi se samo-direktivno naučil seksualno fizično izražati, brez kakršnegakoli podrejanja seksualnim energijam. Zato se obvezujem, da ne bom več energetskega seksa avtomatsko označeval za boljšega od fizičnega in iskal za to izgovore ter se izmikal samo-odgovornosti. Namesto tega bom zavedno dihal in se usmeril tako, da si ne bom ustvarjal seksualnih poželenj, ampak se bom pri seksu osredotočal na fizičen dotik in izraz, brez uporabe domišljije.

Dan 171 - Realnost vs iluzija - kdo bo koga?

Ljudje se večinoma slabo zavedamo, kako zelo pogosto si dovolimo, da si v svojem umu ustvarjamo iluzorne umske konstrukte, ki temeljijo predvsem na naših čustvih. To pomeni, da stvari, dogodkov in odnosov z drugimi ljudmi ne vzamemo / dojemamo preprosto takšne, kakršni so, ampak si ob njih v našem umu ustvarjamo še dodatne miselne in čustvene iluzije. To lahko najbolj očitno opazimo v odnosih med moškimi in ženskami. Dva naključna človeka, moški in ženska, se po naključju srečata in se malo razgovorita. Pri tem sproščeno uživata. Med tem na primer moškemu, ki se tega večinoma niti ne zaveda dobro, iz podzavesti že udarjajo seksualna poželenja, zato postane pozoren na to, če obstaja mogoče kakšna možnost za seks. Ženska se med pogovorom večkrat nasmehne, ker uživa v pogovoru, moški pa si začne to iluzorno interpretirati tako, da verjame, da je ženski všeč in da ga zapeljuje. Potem se razideta in moški si pod vplivom čustev poželenja in občutka večvrednost, ker se mu je ženska nasmihala, začne ustvarjati razne domišljijske iluzije o tem, kako je ženski všeč in kako jo bo osvajal in mogoče z njo celo seksal. Ker na srečo ima njeno številko, jo čez nekaj dni pokliče in gresta na pijačo. Seveda moški, ves pod vtisom svojih prej ustvarjenih iluzornih predstav in čustev, do ženske pristopi bolj samozavestno in jo prične osvajati in bolj ali manj posredno nagovarjati na seks. Ženska pa o tem do zdaj recimo sploh ni razmišljala, zato ga užaljeno zavrne, saj noče imeti opravka s seksualnim obsedencem. Moški posledično brez, da bi se tega dobro zavedal, od občutka superiornost in poželenja preide v nasprotno polariteto občutkov, kjer se počuti manjvredno, razočarano in jezno, ker ni dobil tega, kar si je iluzorno predstavljal in želel. Seveda je lahko vloga spolov tudi obrnjena. Dejstvo je, da si znamo podoben primer vsi predstavljati, če ga že nismo ravno doživeli.

Na podoben način si ljudje ustvarjamo iluzorne predstave v umu do večine stvari, pri čemer si pozitivna in negativna čustva večinoma ustvarjamo avtomatsko, brez da bi se tega sploh dobro zavedali. Pa nam to resnično koristi? Nam takšna čustvena nihanja in napačne predstave o realnosti kdaj pridejo prav? Po do sedanjem analiziranju svojega življenja lahko mirno rečem, da mi kaj takega nikoli ni prišlo prav, ker sem se s takšnim iluzornim zapletanjem v lasten um in lastna čustva vedno zgolj in samo oddaljil od realnosti in se pred njo slepil, s čimer sem v svoji neposredni okolici zgolj povzročal konflikte in se počutil razočaranega, ko stvari niso šle / izpadle tako, kot sem si to iluzorno zamišljal v svojem umu. Zakaj za vraga sem torej to sploh počel?

Ljudje se tako avtomatično obnašamo zato, ker se večinoma podrejamo svojim čustvom, kamor spadajo tudi poželenja, brez da bi se sploh zavedali, da si jih sami ustvarjamo in kako to počnemo. Tako si recimo ustvarimo občutek vzburjenja, poželenja in večvrednosti, kadar nam nasprotni spol nameni pozornost, za katero menimo, da nam je primanjkuje. Nato si v domišljiji namislimo vse mogoče situacije, v katerih bi se počutili še bolj čustveno pozitivno - in že nas odnaša v domišljijo, ki nima nobene praktične veze z realnostjo. Prav tako se do sedaj skoraj nihče ni zavedal, da sta obe polarnosti čustev, ki jih občutimo in delimo na pozitivna in negativna, vedno neločljivo povezani med seboj. Zato je neizbežno, da bomo kot posledico tega, da smo si v nekem trenutku ustvarili pozitivno čustvo, posledično v prihodnosti občutili tudi nasprotno polariteto tega čustva, ker se na tak način čustvena energija uravnoveša po naravnem zakonu. Tako se, kadar čustvujemo, nehote priklenemo na čustveni vlak smrti, kjer se enkrat počutimo pozitivno, veselo in "živo", spet drugič pa negativno, jezno, depresivno, žalostno, itd. Kadarkoli čustvujemo, smo lahko prepričani, da bo temu tako in da polarnosti energetskih čustev ne bomo mogli ubežati. (Sem preveril na lastni koži.) Vsaj tako dolgo ne, dokler si bomo ustvarjamo kateregakoli od pozitivnih ali negativnih energetskih čustev. Zakaj je temu tako?

Najbolj enostavno bo, da si pogledamo naslednji primer človeka, ki si je ustvaril čustvo sreče ob ustvarjeni iluziji "lepote" in čustvo gnusa ob posledični avtomatski definiciji "grdote". V naravi, v fizični realnosti, so stvari takšne, kot so. Potem pa pride človek, ki je začel definirati pisane sveže rožice kot nekaj "lepega" in "privlačnega", zato si posledično ob tem ustvari pozitiven občutek sreče, kadar ga obdajajo pisane, sveže "lepe" rožice. Ker se ne zaveda, da si je ta občutek ustvaril sam, si napačno predstavlja, da so za ta njegov občutek sreče krive prav te pisane, sveže "lepe" rožice. Nato pa pride dan, ko zaradi prevelikega onesnaževanja vse rožice na njegove vrtu ovenijo in se posušijo. Ko ta človek pogleda takšne posušene, rjave rožice, ugotovi, da se prav nič ne skladajo z njegovo definicijo pisanih, svežih rožic, ki jih je označil za "lepe" in "privlačne", zato se mu zdijo "grde", "odbijajoče". Zato se neizbežno in nehote počuti ravno nasprotno, obda ga gnus. S tem se dela nesrečnega in žalostnega, čeprav v svojem nerazumevanju samega sebe verjame, da ga takšnega delajo prav te, "gnusne" rožice. Tako zelo pade v depresijo, da nerazumnega onesnaževanja sosednje tovarne, ki je rožice zastrupilo, sploh ne opazi, ker je preveč zaposlen s svojo žalostjo, na katero se je nevede in neizbežno sam obsodil v tistem trenutku, ko je pisane, sveže rožice označil za "lepe" in si ob tem ustvaril pozitiven občutek sreče. Da bi problem "rešil", se odseli drugam, stran od tovarne, ker se mu to zdi najbolj enostavno. Ne zaveda pa se, da ni naredil nič, ker je svoj problem dojemanja rožic odnesel s seboj, kjer ga bo doživel še enkrat in vedno znova, problem onesnaževanja tovarne pa je pustil kar tam, ker mu je bolj pomembno "odpravljanje" lastnega problema žalosti in depresije ob gledanju "grdih" rožic, čeprav se sploh ne zaveda, kako si je takšno čustveno stanje ustvaril. Če si ga ne bi, bi lahko pomagal odpraviti problem onesnaževanja tovarne, namesto da beži pred samim seboj.

Bodimo samo-iskreni in se zazrimo vase, ter v svojem življenju poiščimo par primerov, kjer smo občutili kakšnega od pozitivnih ali negativnih čustev. Za vsako čustvo, ki smo si ga kdaj ustvarili, lahko najdemo v svojem življenju primer, ki je podoben zgornjemu, v smislu neizbežnega doživljanja obeh polarnosti čustev, saj lahko hitro ugotovimo, da smo vedno doživljali obe strani čustev - tako pozitivno, kot negativno. Mnogi ljudje bi rekli, da so prav čustva ta, ki nas delajo "žive", med tem ko se sploh ne zavedajo, na kakšen način in zakaj si jih ustvarjajo in kakšne posledice imajo čustva na življenje človeka, ki se jim podreja. Po večletnem samo-iskrenem pregledovanju lastnega življenja lahko mirno rečem, da mi takšen čustveni vlak smrt ni nikoli koristil, saj sem mu bil popolnoma podrejen, pa še ostali so mi lahko posledično 'prali možgane', ker nisem imel kontrole nad samim seboj in nad lastnim ustvarjanjem čustev, saj se niti nisem zavedal, da si čustva prav sam ustvarjam.

Zakaj bi se torej do smrti podrejali čustvenim turbolencam z neprestanim skakanjem iz pozitivnih v negativna čustva in spet nazaj in spet naprej in gor in dol, kjer nas premetava naokrog kot kakšen sod po razburkanem morju lastnih čustev, dokler ne treščimo ob kakšne skale in ostanemo pohabljeni do smrti, ker nad sabo nikoli nismo zares imeli nadzora? Je to sploh mogoče, da se človek ne podreja čustvom? Je mogoče, da človek živi tako, da si čustev sploh ne ustvarja? A ni tak človek potem zombi? Živi mrtvec, vedno istega obraza, istega izraza, brez veselja, brez zagona, brez vizij in radosti? Ne, daleč od tega. Ljudje smo živi mrtveci predvsem sedaj, ko se podrejamo lastnim čustvom, da nas premetavajo sem in tja, ker se ne zavedamo, da si jih sami ustvarjamo in da jih lahko zato sami usmerjamo in ustavimo. Zase še ne morem trditi, da imam vsa čustva pod nadzorom in da si jih nikoli ne ustvarjam. Lahko pa povem, da sem se uspešno znebil že mnogih čustvenih reakcij in iluzornih umskih definicij, s katerimi sem se omejeval in si predvsem grenil življenje. In z gotovostjo lahko trdim, da mi še za nobeno odpravljeno podrejenost čustvom in iluzorno miselno definicijo (čemur lahko na kratko rečemo umojeb oz. mind-fuck) ni žal, ker se sedaj veliko lažje, bolj sproščeno in bolj svobodno izražam. Predvsem pa si veliko manj dopuščam, da bi me kaj vrglo s tira (ki si ga sam postavljam) v morje čustvene nestabilnosti. Tako sem s seboj veliko bolj in vedno bolj zadovoljen, ker uživam v svojem izrazu med tem, ko se posvečam stvarem, ki mi resnično koristijo. Pa ne samo meni, ampak vsemu življenju, ker sem se v življenju posvetil iskanju in implementiranju rešitev, s katerimi bomo lahko vsem zagotovili dostojno življenje. Živimo namreč v svetu, kjer se večina ljudi podreja svojim čustvenim turbolencam, ki so seveda vse po vrsti iluzorne in sebične, zato pa imamo povsod toliko zlorab in trpljenja. To lahko odpravimo predvsem z uporabo orodij zavednega dihanja, samo-iskrenosti in samo-odpuščanja z vsakodnevnim pisanjem in s pomočjo vztrajne samo-korekcije v praksi. Več o teh orodjih se lahko naučite na brezplačnem spletnem tečaju na tej povezavi, ki je zaenkrat na voljo zgolj v angleščini. Priporočam ga vsem, ki se nočejo do smrti podrejati lastnim čustvenim turbolencam in se z njimi omejevati in si greniti življenja. Lahko kaj izgubite, če vsaj poizkusite? Čisto nič, razen kakšne depresije, občutka manjvrednosti, strahu, jeze, obupa ali kaj podobnega. Če vam ta čustva ustrezajo, potem v teh orodjih in tečaju verjetno ne boste videli posebne vrednosti. V slednjem primeru ste vsaj ugotovili ali pa dobili potrditev, da ste neke vrste avto-mazohist. S tem v vsakem primeru tega bloga niste prebrali zamanj. Krasno.

Dan 160 - Čustvena reakcija na suženjske službe

Opazil sem svoj umski vzorec, ki sem si ga sprožil ob čakanju na sodelavce, da me poberejo in da se skupaj odpeljemo na gradbišče, kjer opravljam počitniško delo. Na trenuten sistem zaposlitve sem reagiral z obsojanjem in s čustvom jeze, ker je organiziran nesprejemljivo, saj ljudje drug drugega izkoriščajo za sebične koristi in se drug drugemu podrejajo in nadrejajo, brez dejanskega zavedanja svoje enakovrednosti. S tem sem začel v mislih soditi in obsojati sistem in ljudi in si tako dovolil, da si posledično ustvarim čustvo jeze. To mi ni prav nič pomagalo pri ničemer, saj sem svojo pozornost iz realnosti preusmeril v um in tako v veliki meri izgubil stik s praktično realnostjo in si ustvaril stres ob občutku jeze. Veliko bolje bi bilo, da sistema in ljudi sploh ne bi začel soditi in se ob tem jeziti, ker to ničesar ne spremeni in stvar le še poslabša. Sproščeno bi stal na postaji v zavednem dihanju, ker v tistem trenutku tako ali tako nisem mogel početi kaj drugega. Vendar to ne pomeni, da bi postal do stanja sveta / sistem zaposlovanja apatičen, ravno nasprotno. Pomembno je, da se naučimo v vsakem dihu življenja podpirati in uresničevati dostojno življenje za vse, ker bomo le tako lahko vsem zagotovili dostojno in zabavno življenje.

Torej, za odpravo tega vzorca bom uporabil samo-iskreno samo-odpuščanje, ki ji bo sledila praktična samo-korekcija v vseh trenutkih, kjer bom opazil, da se mi takšen vzorec pojavlja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi sistem zaposlovanja in druge ljudi za to, da je sistem zaposlovanja nesprejemljiv, nepravičen in neenakovreden. Ko opazim in se zavem, da sodim in valim krivdo za nepravičnost sistema zaposlovanja na druge - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem sam del tega sistema in da je edina dejansko konstruktivna rešitev ta, da se sam zavzemam za družbo in sistem zaposlovanja, kjer bo dostojno in zabavno življenje za vse zagotovljeno. Obvezujem se, da ne bom več sodil in obsojal drugih za to, da je sistem nepravičen in nesprejemljiv, namesto tega se bom sam zgledno zavzemal za sistem, v katerem bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno, kot ga recimo predstavlja predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čustveno reagirati z jezo na misel, da je sistem zaposlovanja nepravičen in nesprejemljiv. Zavedam se, da sem čustveno reagiral z jezo zato, ker sem takoj začel krivdo za nesprejemljivost sistema valiti na druge, namesto da bi samo-iskreno pogledal nase in se prepričal, da sem sam zgleden pri ustvarjanju boljšega sistema. Obvezujem se, da ne bom več sodil in krivil drugih za to, da imamo nepravičen in nesprejemljiv družbeni sistem, namesto tega bom v takšnem trenutku vedno pogledal nase in se prepričal, da sem sam zgleden in učinkovit pri ustvarjanju sistema, kjer je dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno in da si pri tem ne ustvarjam nepotrebnih čustvenih reakcij.

Dan 159 - Od žrtve do rešitelja problema

Opazil sem vzorec, da pogosto reagiram na druge, kadar zaznam v njihovem izražanju prelaganje krivde name za svoje občutke / stanje. Pogosto se v čustvenih reakcijah postavim v vlogo žrtve, s čimer si onemogočim, da bi zgledno stal kot primer rešitve problemov. Prav tako se v tako čustvenem stanju z drugimi ne morem pogovarjati konstruktivno, ker jih nato dejansko tudi sam krivim za svoje občutke.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati s samo-obsojanjem in občutkom manjvrednosti ter z jezo, kadar opazim / dojemam, da nekdo krivi mene za svoja čustva ali svoje stanje. Zavedam se, da takšna reakcija ni potrebna, ker z njo ne bom ničesar spremenil in da smo vsi odgovorni za svoja čustva, ker jih sami ustvarjamo. Zato se obvezujem, da se ne bom več sodil kot manjvrednega in se potem jezil na druge, ker se tako počutim, kadar bom opazil / dojemal, da nekdo krivi mene za svoja čustva ali svoje stanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se zlorabljenega, se videti kot žrtev in se počutiti užaljenega, kadar vidim / dojemam, da nekdo krivi in prelaga odgovornost name za svoja čustva in svoje stanje. Ko se zavem, da se počutim zlorabljenega, da se vidim kot žrtev in da se počutim užaljenega, kadar vidim / dojemam, da me nekdo krivi / sodi - se ustavim in diham. Zavem se, da se s tem samo izmikam odgovornosti, da bi situacijo učinkovito usmeril tako, da bi stal kot primer rešitve problema. Zato se obvezujem, da se ne bom več počutil zlorabljenega, se videl kot žrtev in se počutil užaljenega, kadar bom videl / dojemal, da me nekdo krivi za svoja čustva / svoje stanje. Namesto tega bom samo-odgovorno stal kot primer rešitve problema.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sebe videti kot žrtev in se počutiti užaljeno / prizadeto, manjvredno in jezno, kadar vidim / dojemam, da me nekdo ponižuje, žali, obsoja in obravnava manjvredno. Ko opazim in se zavem, da se vidim kot žrtev in da se počutil užaljeno / prizadeto, manjvredno in jezno, kadar vidim / dojemam, da me nekdo ponižuje, žali, obsoja in obravnava manjvredno - se ustavim in diham. Zavedam se, da si sam ustvarjam te občutke in da za njih niso krivi drugi, ne glede na to, kaj govorijo, počnejo in kako me obravnavajo. Zato se obvezujem, da se ne bom več videl kot žrtev in se počutil užaljeno / prizadeto, manjvredno in jezno. Namesto tega bom upošteval stanje sočloveka in stal kot primer rešitve problema.

Dan 158 - Kapitalizem je edini znani dober sistem, ki smo ga zmožni?

Rešitve za boljši sistem od trenutnega, nerazumno izkoriščevalskega kapitalizma, že obstajajo in so znane. Predvsem priporočam v branje Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek in predlog Enakovrednega denarnega sistema.

Vendar pa je dejstvo, da problem ni v tem, da ne bi poznali boljše oblike sistema, kjer bi vsi lahko živeli dostojno in zabavno življenje. Takšno prepričanje je bolj izgovor za to, da ne bi prevzeli odgovornost za trud k boljšemu sistemu, s čimer pokažemo tudi lastno ignoranco in nezanimanje za rešitve osebnih in družbenih problemov. Problem je torej v posamezniku, v nas, ki si skozi odraščanje in življenje ustvarimo prepričanje, da je človeška osebnost nespremenljiva, da je človek po "naravi" podrejen čustvom (torej egoizmu) in da zato ljudje nismo sposobni izboljšati sebe in postati živo bitje, ki živi po principu "ne obravnavaj drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan sam na mestu drugega". Takšno prepričanje si ljudje ustvarimo predvsem zaradi pomanjkanja zavedanja o tem, kako si ustvarjamo lastne misli in čustva. Oboje namreč jemljemo kot nekaj samoumevnega in se z njimi poosebljamo v trenutku, ko nam misli "padejo" na pamet in ko čustva doživimo. S tem se jim nezavedno podrejamo in dovolimo, da nas vodijo. Dejstvo pa je, da si misli in čustva vedno ustvarjamo sami, zato smo zanje popolnoma odgovorni. Kakor sem spoznal v lastnem raziskovanju svojih miselnih vzorcev, lahko tudi vedno samo-iskreno ugotovimo, ZAKAJ razmišljamo in čustvujemo, tako kot to pač počnemo, v kateremkoli določenem trenutku. Če sem tako bil prepričanja, da se moje "narave" ne da spremeniti in da sem podrejen lastnim čustvom, sem nato v samo-iskrenosti raziskal, zakaj tako razmišljam. Ugotovil sem, da sem to uporabljal kot izgovor za to, da mi ne bi bilo potrebno prevzeti odgovornosti za samega sebe in za to, da postanem dober človek. Dober v smislu, da ne obravnavam drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan sam na mestu drugega, pa tudi dober v smislu, da aktivno sodelujem pri ustvarjanju družbenih odnosov (sistema), kjer bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. Ko sem si ta vzorec odpustil, sem na podoben način nadaljeval z ostalimi vzorci, ki sem jih pri sebi opazil in jih tudi odpravil, s čimer še vedno nadaljujem. Tako sem si dokazal, da se vsak človek lahko spremeni sam in da je naša resnična narava zgolj ta, da smo učljivi in da si sami ustvarjamo lastno osebnost in lastne navade. Tako se tudi sami odločamo, na kakšen način se bomo odločali. Se bomo podrejali čustvom ali se bomo ravnali po principih, ki so najboljši za vse nas? Odločitev in odgovornost zanjo je popolnoma v naših rokah.

Naše življenje se v trenutku izboljša, ko prevzamemo odgovornost za svojo izobrazbo in lastno prevzgojo v človeka, ki se ne podreja čustvom, ampak živi po principih, ki so najboljši za vse nas. Tako lahko po tem s svojim zgledom pomagamo tudi drugim do takšnega osebnega stanja. Ta osebni proces lastne osvoboditve podrejenosti čustvom najlažje izvajamo z orodjem samo-iskrenega samo-odpuščanja s praktično samo-korekcijo, pri čemer si pomagamo s pisanjem in zavednim dihanjem. Primere uporabe lahko najdete na tem blogu in mnogih drugih.

Kogar opisani osebni proces že zanima, se lahko pridruži tudi mednarodni skupini, kjer si pomagamo in sodelujemo na projektih: http://destonians.com/

Svet bomo spremenili v vsem prijaznega le tako, da bomo z lastnim zgledom sodelovali pri izvajanju specifičnih projektov, ki so potrebni, da lahko vsem ljudem zagotovimo dostojno in zabavno življenje. Zato te vabim, da se nam pridružiš in postaneš človek, ki je del rešitve in ne del problema.