Dan 212 - Subtilne a pomembne reakcije

Zapis dnevnih aktivnosti:

9:50h- vstajanje, zajtrk
10- hišna opravila
11- pregled mailov, učenje besedišča s programom TechnoTutor
12- druženje s partnerko, poslovni pogovor, kosilo, poslušanje izobraževalnega intervjuja, trgovina
15- služba
22- pregled mailov, pisanje dnevnika

Danes zjutraj sem se pri vstajanju opazoval, kako začnem razmišljati o aktivnostih, še preden vstanem. S tem si nato ustvarjam tudi odpor do vstajanja, na kar sem že pisal samo-korekcijo. Danes zjutraj sem jo tudi apliciral, tako da sem ustavljal misli in dihal, vendar še vedno nisem vstal takoj, ko sem se zbudil, ampak sem še slabo uro malo dremal. To moram odpraviti, saj se s tem podrejam čustvu odpora, namesto da bi se takoj usmeril v dihu, brez nepotrebnega razmišljanja in ustvarjanja čustvenih reakcij do aktivnosti vstajanja.

Po pregledu dneva nisem zaznal večjih čustvenih reakcij. Zavedam pa se, da sem imel več manjših, subtilnih čustvenih reakcij, ki jih prav tako ne gre spregledati, saj izražajo momente, v katerih nisem bil samo-direktiven in sem se avtomatično (kot robot) podrejal tem čustvom in si dopustil, da me za trenutek vodijo. Sem pa tudi hkrati delal že delal korekcijo.

Recimo pri pomivanju posode sem najprej začutil rahel odpor, ko mi je partnerka rekla, če jo lahko jaz pomijem. Vendar sem se hitro usmeril in jo pomil.

V trgovini sem si dopustil, da me vodi čustvo poželenja in vznemirjenja ob tem, ko sem šel pogledat določene igrače, do katerih sem čutil željo po tem, da bi jih kupil zgolj zato, da bi se počutil bolj veselo. To je seveda zabloda, ker saj svoje počutje pogojujem s tem, kaj kupim in kaj imam. Ravno zaradi tega občutka je večina ljudi v današnjem kapitalizmu tako zaslepljena z nakupovanjem in materializmom: zaradi kratkotrajnega občutka sreče, vznemirjenja in moči, ko nekaj kupimo. To ni sprejemljivo, ker s tem zlorabljamo sebe, druge in planet, ker dopuščamo tak sistem, v katerem so profit in osebna sebična čustva bolj pomembna od samo-odgovornosti in zagotavljanja dostojnosti življenja za vse.

Prav tako sem še vedno reagiral z občutkom vznemirjenja ob pogledu na določene ženske, ki so se mi zdele seksualno privlačne. Odprava podrejanju seksualnim energijam zahteva odločno in vztrajno samo-direkcijo, ki mi jo v takšnim navidezno nepomembnih in kratkih trenutkih, ko opazim ali pogledam za neko žensko, še vedno manjka. Ob takšnem ravnanju namreč presojamo soljudi in jih zlorabi za namen lastne seksualne vzburjenosti, kar je sebično in prav tako vodi v zlorabo, ki jo dopuščamo recimo v obliki seksualizacije in opredmetenja žensk ter zlorabe žensk v pornografski industriji ali v propagandi izdelkov, kjer se ženske namerno izrablja zato, da privabljajo poglede in zanimanje moških, ki se podrejamo svojim sebičnim seksualnim energijam. Seveda velja podobno za oba spola in vsi ljudje smo enako odgovorni, da to podrejanje seksualnim energijam in posledični sebični zlorabi soljudi naredimo konec, ker je to nesprejemljivo, saj se ob tem obnašamo kot organski roboti brez samo-direkcije.

Obvezujem se, da bom za omenjene reakcije izvajal korekcijo v praksi tako, da ne bom več sodeloval v miselnih vzorcih, s katerimi se posledično začnem podrejati omenjenemu vedenju in samo-ustvarjenim čustvom. Tudi tako, da si bom reakcije odpuščal v momentu, ko jih zaznam.

S tem bom danes pisanje zaključil.

Dan 179 - Specifične podrobnosti (v katerih je hudič)

Danes sem še enkrat preveril, kje odlašam s stvarmi zaradi občutkov odpora. Ugotovil sem, da to še počnem, zato bom v naslednjih dneh spet bolj pozoren na to, da to odpravim. Pri tem si bom pomagal z urnikom, kjer si bom zapisal, katera opravila lahko naredim, potem pa jih bom po vrsti opravljal.

Zjutraj sem s pomočjo sanj prepoznal še nekaj čustvenih hotenj v povezavi z ženskami.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti/hrepeneti si doživeti čustvo/občutek moči, varnosti, pomembnosti, moškosti, zaljubljenosti ob tem, ko bi v rokah/naročju držal žensko, ki je manjša od mene v smislu, da jo dojemam kot krhko, nebogljeno, in jo varoval pred svetom in ji bil vse, kar pričakuje/potrebuje od moškega. Ko opazim in se zavem, da si želim/hočem/hrepenim po čustvu/občutku moči, varnosti, pomembnosti, moškosti, zaljubljenosti ob tem, ko bi v rokah/naročju držal žensko, ki je manjša od mene v smislu, da jo dojemam kot krhko, nebogljeno - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s tem dejansko želim čustvenega odnosa z žensko, kjer bi dojemal, da me nekdo potrebuje, da bi se lahko počutil pomembnega in potrebnega. Obvezujem se, da si ne bom več zamišljal tega, kako bi držal v naročju neko žensko zato, da bi si ustvarjal čustvo/občutek moči, varnosti, pomembnosti, moškosti in zaljubljenosti. Namesto tega bom prakticiral spoznanje, da vse to že sem, ker si vse to lahko dam sam, zato ne bom več projiciral želje na drugo žensko, ker se s tem razdvajam/odtujujem od samega sebe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si seksati z žensko, ki je manjša, bolj drobna od mene zaradi predstave/ideje, da bi se ob njej počutil bolj možato in da bi jo lahko bolj zadovoljil kot moški. Ko opazim in se zavem, da se želim seksati z žensko, ki je manjša, bolj drobna od mene in da verjamem, da bi takšno žensko lahko bolj zadovoljil kot moški - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem si ta občutek ustvaril kot nasprotje občutka nemožatosti, manjvrednosti, kadar sem ob ženski, ki je ne dojemam kot manjše in drobne. Zato se obvezujem, da si ne bom več domišljal, da sem lahko možat in da lahko zadovoljim le manjšo, suho žensko. Namesto tega se bom zavedal, da nobenega od teh čustev ne potrebujem, ker je veliko bolje, da se vedno osredotočim na zavedno dihanje in fizično doživljanje samega sebe ob moji partnerki, kjer se ne rabim pogojevati z dojemanjem tega, kakšna je njena fizična podoba.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti si objemati žensko zato, da bi se ob tem počutil varno, srečno, zaljubljeno, sprejeto, zaželeno, možato, pomembno. Ko opazim in se zavem, da si želim/hočem objemati žensko zato, da bi se ob tem / njej počutil varno, srečno, zaljubljeno, sprejeto, zaželeno, možato, pomembno - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tako željo ločujem in razdvajam od varnosti, sreče, zaljubljenosti, sprejetosti, zaželenosti, možatosti, pomembnosti, saj verjamem, da potrebujem nekaj izven sebe (žensko), da to lahko imam. Zato se obvezujem, da si ne bom več domišljal, da potrebujem žensko, ki jo bom lahko objemal zato, da bi se počutil varno, srečno, zaljubljeno, sprejeto, zaželeno, možato, pomembno. Namesto tega bom vedno sam svoja varnost, sreča, zaljubljenost, sprejetost, zaželenost, možatost, pomembnost.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil svoja hotenja po pozitivnih občutkih projicirati na ženske. Ko opazim in se zavem, da verjamem, da potrebujem določeno žensko, ker si želim kakšnega pozitivnega čustva - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem ločujem od tega čustva, za katerega mislim, da ga bom dobil ob ženski, kar je absurd, ker si vse občutke ustvarjam sam. Zato se obvezujem, da bom ustavil vsakršno željo po pozitivnih čustvih, še posebej do žensk, v razumevanju, da se s tem zgolj po nepotrebnem podrejam čustvom in jih projiciram na ženske, namesto da bi diha in užival sam s seboj v vsakem dihu.

Opazil sem tudi, da dobim občutke odpora, ko pomislim na jutro in to, da imam načrt opravil, ki jih lahko opravim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čutiti odpor ob misli na to, da se bom zjutraj zbudil in imel seznam opravil, ki jih lahko opravim. Ko opazi in se zavem, da ustim odpor ob misli na to, da se bom zjutraj zbudil in imel seznam opravil, ki jih lahko naredim - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem sabotiram po nepotrebnem, ker lahko enostavno diham in uživam pri tem, ko zjutraj že vem, kaj bom počel in ko ta opravila izvajam. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal občutka odpora ob misli na to, da se bom zjutraj zbudil in imel seznam opravil, ki jih lahko opravim. Namesto tega bom dvakrat globoko vdihnil v zadovoljstvu in razumevanju, da lahko naredim kaj koristnega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati občutek teže s tem, da pomislim na vsa opravila, ki jih še moram opraviti, namesto da bi se osredotočil zgolj na prvega in/ali vsakega naslednjega posebej. Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam občutek teže ob tem, ko pomislim na vsa opravila, ki jih še lahko opravim - se ustavim in diham. Obvezujem se, da se ne bom več sabotiral na tak način. Namesto tega se bom osredotočil zgolj na prvo opravilo in vsako naslednje posebej.