Dan 232 - Odpor do prodajalcev in strahovi do prodaje

Nadaljujem z izpisovanjem vzorcem glede prodajalcev in prodaje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil prodajalce soditi kot sebične in vsiljive.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vse prodajalce enačiti in jih dojemati kot sebične in vsiljive.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil do prodajalcev ustvarjati odpor in jih prezirati ter nato njih kriviti za to moj občutek in moje ravnanje. Zavedam se, da sem si prezir in odpor do prodajalcev sam ustvaril in da lahko zato ta vzorec sam odstranim. Ko opazim in se zavem, da sem si ustvaril odpor do prodajalca kot posledico mojih sodb - se ustavim in diham. Obvezujem se, da si ne bom več ustvarjal odpora in prezira do prodajalcev in da jih ne bom več krivil za moje občutke in ravnanja v povezavi z njimi.

Odpustim si, da nisem dovolil videti/spoznati, da lahko sebičnim in vsiljivim prodajalcem pomagam spoznati, kako lahko postanejo boljši s tem, da delim svoja spoznanja o tem, da je dober prodajalec lahko samo takšen, katerega cilj ni osebna korist in zaslužek, ampak to, da dejansko pomaga sočloveku rešiti problem in s tem prispevati k odpravljanju problemov v družbi na način, s katerim nihče ni oškodovan.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sebe soditi kot prodajalca, ki je vsiljiv in sebičen, ko kličem ljudi po telefonu, da bi jim predstavil rešitev za učinkovito učenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil prodajati učno tehnologijo predvsem s sebičnim namenom, da bi kaj zaslužil, namesto da bi bil moj glavni cilj to, da ljudem pomagam do učinkovitega in lažjega učenja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vsako zavrnitev ali nezanimanje za to, kaj želim predstaviti/povedat, jemati osebno in se ob tem počutiti manjvredno, nesprejeto, potrto, žalostno. Ko opazim in se zavem, da se ob tem, ko me nekdo zavrne ali ga ne zanima, kaj mu želim povedati/predstaviti, počutiti manjvredno, nesprejeto, potrto, žalostno. Spoznal sem in zavedam se, da bo vedno veliko ljudi, ki jih ne bo zanimalo, kaj jim želim predstaviti/povedati, ne glede na to, da jim to lahko koristi. Zato nima smisla, da zavrnitev jemljem osebno in da si ob tem ustvarjam misli in čustva manjvrednosti, nesprejetosti, potrtosti, žalosti in da se posledično na tak način demotiviram za nadaljnjo delo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ob zavrnitvi ali nezanimanju nekoga za to, kaj mu želim povedati/predstaviti, tega ne bom jemal osebno. Namesto tega bom pozoren na to, če ima ta oseba kakšen problem, ki ga lahko pomagam rešiti. V nasprotnem primeru se bom enostavno sprejel dejstvo, da neki osebi nisem zanimiv in da ji ne morem pomagati, zato se bom osredotočil na drugo osebo ali aktivnost.

Poskušam ugotoviti, česa točno me je strah pred in med klici, kadar kličem neznance, da bi jih seznanil z novo učno tehnologijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi pozabil, kaj sem želel povedati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se soditi kot manjvrednega, osramočenega in si ustvarjati strah pred tem, da bi se mi drugi posmehovali in to potrdili, kadar opazim in se zavem, da sem pozabil, kaj točno sem želel povedati. Ko opazim in se zavem, da sem pozabil, kaj točno sem želel povedati - se ustavim in diham. Zavem se, da je popolnoma nesmiselno in nepotrebno, da bi se ob tem krivil in sodil kot manjvrednega, neumnega, tudi če drugi to počnejo in se mi posmehujejo, ker mi to nikakor ne koristi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom začel soditi in se kriviti, kot bom opazil, da sem pozabil, kaj točno sem želel povedati. Namesto tega bom mirno priznal, da mi je misel ušla in bom nadaljeval s tem, kar se mi zdi najbolj smiselno in kar je relevantno v nekem trenutku.

Odpustim si, da si nisem dovolil takoj preusmeriti pozornost na dihanje in praktično samousmerjanje, kadar opazim in se zavem, da se mi v prsih poraja strah. Zato se obvezujem, da se takoj, ko opazim in se zavem strahu - osredotočim na dihanje in in praktično samousmerjanje in da si ne dovolim, da bi zastal in se zakrčil in začel razmišljati o samem strahu in tem, zakaj bi me moralo biti strah.

Dan 216 - O naraščanju živčnosti in sodbah skodelice ter osebe

Danes sem prevajal nek dokument in po parih urah dela sem opazil, kako postajam vedno bolj živčen, ker sem si ustvaril odpor. Med delom sem namreč začel razmišljati o tem, da že dovolj časa prevajam in da se lahko zdaj ustavim in se grem zabavat ali počet kaj drugega. Na tak način sem se sabotiral, ker se nisem več usmerjal v dihu ampak sem pustil mislim in posledičnim čustvenim energija, da me usmerjajo. Zato bom pisal o tem vzorcu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sabotirati samega sebe z mislimi, da sem po določenem času že opravil dovolj dela za danes, da se mi več ne da, da je delo dolgočasno in da zdaj lahko počnem še kaj drugega. Ko opazim in se zavem, da ob nekem delu razmišljam o tem, da je dolgočasno in nezabavno, da sem že dovolj naredil in da lahko sedaj preneham in počnem kaj drugega, kar dojemam kot bolj zabavno - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s takšnim razmišljanjem sabotiram in podlegam umu in čustvenim reakcijam, da me prevzamejo in usmerjajo, namesto da bi se usmerjal sam po zdravem razumu in dokončal, kar počnem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, kdaj bom med delom začel razmišljati o tem, da je delo dolgočasno in da bi se raje zabaval. Obvezujem se, da bom ob tem vedno ustavil in zadihal, naredil kratek premor s tem, da bom šel nekaj popit ali kaj podobnega in se nato usmeril nadaljevati z delom, dokler ga ne bom končal oz. dokler ne bom fizično utrujen ali dokler bo to primerno.

---

Opazil sem, kako različno dojemam dve skodelici za čaj zgolj zato, ker ima prva sive lise, druga pa črne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil skodelici drugače dojemati, črno-belo kot bolj privlačno in sivo-belo kot manj, zgolj zaradi barve, in si ob tem ustvarjati čustvo odpora/zavračanja do sive-bele in željo do črno-bele. Ko opazim in se zavem, da stvari sodim glede na barvo in si ob tem ustvarjam misli in čustva - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem samodejno in brez potrebe ali koristi podrejam umsko-čustvenim reakcijam. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom stvari sodil glede na barvo, namesto tega bom na vse sodbe, ki jih bom zaznal, izrekel samo-odpuščanje in se usmeril v zavedanju, da so vse barva zgolj barve in se osredotočil tudi na druge fizične lastnosti stvari, kot so tekstura, sestava, vrsta materiala in podobno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sivo barvo definirati kot dolgočasno, umazano, depresivno, grdo. Ko opazim in se zavem, da sivo barvo sodim kot dolgočasno, umazano, depresivno in grdo - se ustavim in diham. Zavedam se, da si z ustvarjanjem takšnih občutkov zgolj meglim realen pogled na stvari, kjer si posledično ustvarjam odpor in željo glede na barvo in se temu brez potrebe podrejam in s tem omejujem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da sive barve ne bom sodil in definiral kot dolgočasne, depresivne in grde. Namesto tega jo bom videl zgolj kot barvo, enakovredno vsem ostalim barvam.

---

Prav tako sem opazil, da imam do določenega znanca odpor, da se nočem z njim družiti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil do osebe X ustvarjati odpor, zavračanje in jo soditi kot manjvredno, ker jo sodim kot neodgovorno in zlobno zaradi stvari, ki jih je ta oseba počela v preteklosti. Zavedam se, da s tem, ko to osebo tako dojemam, sam ustvarjam zlorabo, ker se ne postavim v njeno kožo in se do nje vedem večvredno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da osebe X ne sodim kot manjvredne in da si ne ustvarjam odpora do druženja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se oseba X spet začela obnašati neodgovorno in da bi zato jaz moral prevzeti odgovornost, da se ukvarjam s posledicami, ki bi jih oseba X povzročila. Ko opazim in se zavem, da me je strah osebe X zato, ker me je strah, da bi moral jaz prevzeti odgovornost za morebitne posledice, ki bi jih ta oseba lahko povzročila - se ustavim in diham. Zavedam se, da je ta strah nepotreben, ker si vedno lahko zaupam, da se bom usmeril tako, da bom prej ali slej stvar ustrezno usmeril in da tako ali tako ne morem biti odgovoren namesto nekoga drugega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se bom zavedal, da je nesmiselno in nepotrebno, da bi me bilo strah pred nekimi posledicami, ki bi jih lahko povzročila oseba X in s katerimi bi se moral tudi jaz ukvarjati. Namesto tega se bom usmerjal v dihu glede na trenutno stanje in gradil na samozaupanju, da se lahko na vsako situacijo ustrezno odzovem po zdravem razumu in brez čustvenih reakcij.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil osebo X soditi kot manjvredno, hudobno in neodgovorno zato, ker se je do osebe Y obnašala nesprejemljivo, in to jemati kot izgovor za to, da lahko osebo X sodim in obravnavam manjvredno. Obvezujem se, da si ne bom več ustvarjal izgovorov, s katerimi bi opravičeval moje sodbe do osebe X.

Odpustim si, da si nisem dovolil sprejeti osebe X kot meni enakovredne, brez kakršnihkoli sodb in obsojanj. Zavedam se, da so vse umsko-čustvene sodbe sebične in nepotreben, ker zaradi njih ne sprejemam ljudi in stvari takšnih, kot so v resnici v danem trenutku. Zato se obvezujem, da bom popolnoma sprejemal osebo X kot sebi enakovredno, brez sodb in obsojanj.

Dan 180 - Strah pred specifičnim poklicem

Danes sem opazil strah pred tem, da bi se popolnoma posvetil določeni službi / poklicu, ker dojemam, da bi se s tem zelo omejil in bi potem moral do smrti opravljati enako delo, ki bi mi slej ali prej postalo dolgočasno ali pa bi mi bilo preveč naporno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se popolnoma posvetil zgolj enemu poklicu / službi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil predanost enemu poklicu povezovati z utesnjenostjo, samo-omejenostjo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se pri izbiri poklica / službe napačno odločil  in da bi potem do službe neprestano čutil odpor.

Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi se popolnoma posvetil napačni službi / poklicu v smislu, da bi si potem do njega ustvaril odpor in bi mi ga bilo težko opravljati - se ustavim in diham. Zavedam se, da me je s tem strah zgolj lastnega občutka odpora, kot da ne bi imel nobenega vpliva na to, kdaj se mi pojavi, čeprav v resnici vem, da si ga ustvarim sam. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal strahu pred odporom in pred tem, da bi si izbral poklic / službo, do katere bi neprestano čutil odpor, saj vem, da si lahko vsak odpor odpustim in odstranim, pa tudi službo lahko zamenjam, ko najdem kakšno, ki bi mi bolj ustrezala.

Odpusti si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do računalništva, ker se mi zdi področje preveč obsežno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do ideje, da bi se specializiral za ozko področje računalništva, ker to dojemam kot monotono in težko za razumevanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vnaprej predstavljati, kakšen naj bi bil nek poklic / služba tako, da si ob tem poudarjam svoje dojete strahove in občutke manjvrednosti ali nezmožnosti opravljanja dela. Ko opazim in s zavem, da si domišljam / predstavljam delo v nekem poklicu / službi in si ob tem poudarjam lastne strahove, občutek manjvrednosti ali nezmožnost opravljanja dela - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem zgolj sabotiram in da to nima nobenega smisla. Zato se obvezujem, da si ne bom več zamišljal, kakšno naj bi bilo neko delo / služba zato, da bi si ob tem vzbujal občutke strahu, manjvrednosti ali nezmožnosti opravljanja dela. Namesto tega se bom zavedal, da sem zmožen opravljati vsakršno delo, saj sta za priučitev potreben zgolj čas in praksa, pri čemer me lahko zmoti zgolj moje lastno sabotiranje samega sebe z mislimi / strahovi / občutki nezmožnosti, ki pa jih lahko vedno ustavim in odpravim s samo-odpuščanjem in samo-korekcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah službe zato, ker me je strah, da bi potem izgubil čas zase. Ko opazim in se zavem, da m eje strah službe in tega, da bi izgubil čas zase - se ustavim in diham. Zavedam se, da je nemogoče, da bi izgubil čas zase, ker sem vedno sam s seboj. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal strahu pred službo in pred tem, da s tem ne bi imel časa zase.

Dan 179 - Specifične podrobnosti (v katerih je hudič)

Danes sem še enkrat preveril, kje odlašam s stvarmi zaradi občutkov odpora. Ugotovil sem, da to še počnem, zato bom v naslednjih dneh spet bolj pozoren na to, da to odpravim. Pri tem si bom pomagal z urnikom, kjer si bom zapisal, katera opravila lahko naredim, potem pa jih bom po vrsti opravljal.

Zjutraj sem s pomočjo sanj prepoznal še nekaj čustvenih hotenj v povezavi z ženskami.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti/hrepeneti si doživeti čustvo/občutek moči, varnosti, pomembnosti, moškosti, zaljubljenosti ob tem, ko bi v rokah/naročju držal žensko, ki je manjša od mene v smislu, da jo dojemam kot krhko, nebogljeno, in jo varoval pred svetom in ji bil vse, kar pričakuje/potrebuje od moškega. Ko opazim in se zavem, da si želim/hočem/hrepenim po čustvu/občutku moči, varnosti, pomembnosti, moškosti, zaljubljenosti ob tem, ko bi v rokah/naročju držal žensko, ki je manjša od mene v smislu, da jo dojemam kot krhko, nebogljeno - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s tem dejansko želim čustvenega odnosa z žensko, kjer bi dojemal, da me nekdo potrebuje, da bi se lahko počutil pomembnega in potrebnega. Obvezujem se, da si ne bom več zamišljal tega, kako bi držal v naročju neko žensko zato, da bi si ustvarjal čustvo/občutek moči, varnosti, pomembnosti, moškosti in zaljubljenosti. Namesto tega bom prakticiral spoznanje, da vse to že sem, ker si vse to lahko dam sam, zato ne bom več projiciral želje na drugo žensko, ker se s tem razdvajam/odtujujem od samega sebe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si seksati z žensko, ki je manjša, bolj drobna od mene zaradi predstave/ideje, da bi se ob njej počutil bolj možato in da bi jo lahko bolj zadovoljil kot moški. Ko opazim in se zavem, da se želim seksati z žensko, ki je manjša, bolj drobna od mene in da verjamem, da bi takšno žensko lahko bolj zadovoljil kot moški - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem si ta občutek ustvaril kot nasprotje občutka nemožatosti, manjvrednosti, kadar sem ob ženski, ki je ne dojemam kot manjše in drobne. Zato se obvezujem, da si ne bom več domišljal, da sem lahko možat in da lahko zadovoljim le manjšo, suho žensko. Namesto tega se bom zavedal, da nobenega od teh čustev ne potrebujem, ker je veliko bolje, da se vedno osredotočim na zavedno dihanje in fizično doživljanje samega sebe ob moji partnerki, kjer se ne rabim pogojevati z dojemanjem tega, kakšna je njena fizična podoba.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti si objemati žensko zato, da bi se ob tem počutil varno, srečno, zaljubljeno, sprejeto, zaželeno, možato, pomembno. Ko opazim in se zavem, da si želim/hočem objemati žensko zato, da bi se ob tem / njej počutil varno, srečno, zaljubljeno, sprejeto, zaželeno, možato, pomembno - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tako željo ločujem in razdvajam od varnosti, sreče, zaljubljenosti, sprejetosti, zaželenosti, možatosti, pomembnosti, saj verjamem, da potrebujem nekaj izven sebe (žensko), da to lahko imam. Zato se obvezujem, da si ne bom več domišljal, da potrebujem žensko, ki jo bom lahko objemal zato, da bi se počutil varno, srečno, zaljubljeno, sprejeto, zaželeno, možato, pomembno. Namesto tega bom vedno sam svoja varnost, sreča, zaljubljenost, sprejetost, zaželenost, možatost, pomembnost.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil svoja hotenja po pozitivnih občutkih projicirati na ženske. Ko opazim in se zavem, da verjamem, da potrebujem določeno žensko, ker si želim kakšnega pozitivnega čustva - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem ločujem od tega čustva, za katerega mislim, da ga bom dobil ob ženski, kar je absurd, ker si vse občutke ustvarjam sam. Zato se obvezujem, da bom ustavil vsakršno željo po pozitivnih čustvih, še posebej do žensk, v razumevanju, da se s tem zgolj po nepotrebnem podrejam čustvom in jih projiciram na ženske, namesto da bi diha in užival sam s seboj v vsakem dihu.

Opazil sem tudi, da dobim občutke odpora, ko pomislim na jutro in to, da imam načrt opravil, ki jih lahko opravim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čutiti odpor ob misli na to, da se bom zjutraj zbudil in imel seznam opravil, ki jih lahko opravim. Ko opazi in se zavem, da ustim odpor ob misli na to, da se bom zjutraj zbudil in imel seznam opravil, ki jih lahko naredim - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem sabotiram po nepotrebnem, ker lahko enostavno diham in uživam pri tem, ko zjutraj že vem, kaj bom počel in ko ta opravila izvajam. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal občutka odpora ob misli na to, da se bom zjutraj zbudil in imel seznam opravil, ki jih lahko opravim. Namesto tega bom dvakrat globoko vdihnil v zadovoljstvu in razumevanju, da lahko naredim kaj koristnega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati občutek teže s tem, da pomislim na vsa opravila, ki jih še moram opraviti, namesto da bi se osredotočil zgolj na prvega in/ali vsakega naslednjega posebej. Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam občutek teže ob tem, ko pomislim na vsa opravila, ki jih še lahko opravim - se ustavim in diham. Obvezujem se, da se ne bom več sabotiral na tak način. Namesto tega se bom osredotočil zgolj na prvo opravilo in vsako naslednje posebej.

Dan 137 - Prelaganje in zavlačevanje

Najbolj izrazita in čustvena težava, s katero sem se danes ubadal, je prelaganje in zavlačevanje pisanja naloge, za katero sem se odločil, da jo napišem. Ob misli na nalogo sem si ustvarjal občutek odpora in se na drugi strani polarnosti občutkov sabotiral z željo po občutku ugodja ob igranju iger. 'Grozljivo' je, kako ljudje v bistvu samemu sebi opravičujemo svoje obnašanje z občutki. Če do nečesa čutimo odpor, se nam enostavno in takoj zdi opravičeno, da tega ne bi storili, pa čeprav v resnici vemo, da je to za nas dobro in potrebno. Nikoli pa ne podvomimo v svoje občutke. Od kod prihajajo? Kako jih ustvarjamo? Sam že vem, da so občutki posledica misli in razmišljanja ter miselnih vzorcev, ki si jih skozi čas ponavljamo, posledica česar so tudi čedalje bolj močni občutki ob teh vzorcih, s katerimi potem samemu sebi opravičujemo svoje obnašanje in ravnanje, namesto da bi se ravnali po zdravem razumu, kar je možno samo takrat, ko nimamo občutkov, ki bi nam meglili razum in izpostavljali določeno odločitev kot boljšo od druge samo zato, ker smo ta občutek sam po sebi definirali bolj pozitivno od nekega drugega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvariti odpor do pisanja naloge in nato s tem občutkom opravičevati prelaganje dela na kasneje, namesto da bi takoj odpravil občutek in opravil z nalogo. Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam odpor do pisanja naloge - se ustavim in diham. Zavedam se, da mi ni treba sodelovati v ustvarjanju občutka odpora do naloge z mislimi, zato se obvezujem, da si bom naslednjič ob takem trenutku pomagal z glasnim samo-odpuščanjem, da odpravim odpor, in nato pisal nalogo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pisanje naloge označevati/definirati kot duhomorno, nepotrebno in dolgočasno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti svojemu občutku odpora in se mu podrejati, namesto da bi takoj zadihal, izgovoril samo-odpuščanje in se usmeril pisati nalogo.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da mi ni treba ustvarjati občutka odpora do pisanja naloge preprosto tako, da ne sodelujem v mislih, s katerimi bi pisanje naloge definiral kot nekaj negativnega in si s tem ustvarjal negativne občutke in odpor.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da če želim odpraviti negativne občutke odpora do pisanja naloge, moram odpraviti tudi pozitivne občutke do igranja iger, s katerimi se sabotiram in tako ustvarjam in vzdržujem polarnost obeh občutkov, namesto da bi se usmerjal v dihu in ne bil omejen z občutki, ki tako ali tako nimajo nobene praktične vrednosti, ker vem, da me vedno samo motijo, omejujejo in meglijo moj razum in mojo sposobnost razumskega odločanja in učinkovitega samo-usmerjanja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil do igranja iger ustvarjati pozitiven občutek sreče, še posebej v primerjavi s pisanjem naloge ali opravljanjem kakšne druge aktivnosti, ki jo vidim / definiram kot obveznost, zato da bi z njim kompenziral negativen občutek odpora, ki ga imam do pisanja naloge in opravljanja obveznosti.

Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam pozitiven občutek sreče do igranja iger ali česa drugega in s tem željo / hotenje po igranju iger ali nečemu, kar definiram in vidim kot zabavo - se ustavim in diham. Zavem se, da s tem že sodelujem pri polarnem vzorcu, kjer skušam potlačiti in prekriti ustvarjen negativni občutek do pisanja naloge ali kake druge 'obveznosti'. Zato se obvezujem, da v takšnem momentu povem na glas samo-odpuščanje do pozitivnega občutka, s katerim sem želel potlačiti in kompenzirati predhodno ustvarjen negativen občutek, nato pa še povem na glas samo-odpuščanje za prvotni ustvarjen negativen občutek, tako da odstranim obe polarnosti občutkov, nato pa grem pisati nalogo in končam 'obveznost', ki sem jo tako ali tako nameraval narediti.

Dan 124 - Strah in odpor do šolskih obveznosti

Ob misli na šolske naloge in obveznosti se mi še vedno poraja občutek odpora in odlašanja, zato bom raziskal, kaj se za tem skriva.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil definirati šolske obveznosti kot neprijetne, ker imam do njih odpor.

Odpustim si, da si nisem dovolil odpustiti si in odstraniti občutka neprijetnosti in odpora do šolskih obveznosti.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da bom lahko šolske obveznosti opravljal z lahkoto in brez nepotrebnega odpora ali slabih občutkov takoj, ko si jih odpustim in odpravim in s tem ne dovolim, da bi se na tak način omejeval in sabotiral.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se neprestano soditi in ocenjevati ter se primerjati z lastno vizijo o tem, kako bi nekaj moral narediti, pred in med opravljanjem šolskih obveznosti.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da si ustvarjam odpor do šolskih obveznosti s tem, ko se neprestano primerjam z drugimi ali lastnimi idejami med ali pred opravljanjem obveznosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati strah do šolskih obveznosti zaradi strahu pred neuspehom.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se kot nezmožnega opraviti neko šolsko obveznost že v prvem trenutku, ko se jo zavem. Obvezujem se, da se ne bom več sodil kot nezmožnega, da bi uspešno opravil neko šolsko obveznost v trenutku, ko se jo zavem ali kadarkoli drugič. Namesto bom pozoren na ustavljanje misli z zavednim dihanjem tako, da se bom fizično praktično usmerjal v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvariti strah pred neuspehom takoj, ko se zavem, da nečesa ne razumem. Spoznal sem in razumem, da je nemogoče, da bi vse stvari takoj razumel, ker ljudje iste besede različno razumemo zaradi spominov in definicij. Zato je nesmiselno in nesprejemljivo, da si ob nerazumevanju ustvarjam strah pred neuspehom. Namesto tega se obvezujem, da se bom ob vsakem nerazumevanju nečesa upočasnil in osredotočil na dihanje ter se usmeril tako, da si bom definiral in zapisal, česa točno ne razumem in nato zastavljal vprašanja ali poiskal druge vire in razlage, s katerimi si bom razjasnil to, česar ne razumem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob tem, ko pri opravljanju šolskih obveznosti naletim na problem, preveč in prehitro razmišljati o morebitnih rešitvah in si posledično ustvarjati nestrpnost in občutek ne-obvladovanja situacije. Spoznal sem in razumem, da je reševanje problemov v umu neučinkovito, saj se hitro zgodi, da stvari pozabim, se vrtim v krogu ali začnem razmišljati o nepomembnih stvareh. Zato se obvezujem, da se ne bom več zatekal v um, ko bom naletel na problem pri reševanju šolskih in drugih obveznosti, namesto tega se bom najprej upočasnil z zavednim dihanjem, točno definiral problem in si ga po možnosti zapisal ter nato sistematično razmislil in zapisal možne rešitve, ki jih bom potem preverjal in uporabil sistematično tako, da ne bom skakal od ene do druge, ker se s tem samo zmedem in ustvarjam občutek neobvladljivosti, s tem pa občutek strahu pred neuspehom in odpor.

Dan 69 - Odgovornost za svoje delo, dolžnosti in odpor

Primer poteka miselnega konstrukta:

-> pomislim na delo za faks
->-> občutim tesnobo
->->-> nočem sprejeti odgovornosti
->->->-> mislim/strah me je, da ne bom znal/mi ne bo šlo/mi ne bo uspelo
->->->->-> postanem nervozen
->->->->->-> rad bi odložil delo, da bi mi odlegel odpor, tesnoba, nervoza
->->->->->->-> delo odložim na kasneje ali pa se prisilim in sem zraven nervozen

Samo-odpuščanje in korekcija:

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil delo odlagati za pozneje, namesto da bi odpravil tesnobo/odbor. Ko opazim in se zavem, da delo odlagam na kasneje, ker do njega občutim odpor/tesnobo - se ustavim in diham. Spoznal sem, da odpor do dela dobim zaradi definicij in strahu pred tem, da ne znam, da mi ne bo uspelo in da bo zelo dolgo trajalo, preden bom končal in tudi zaradi strahu pred občutkom odpora, manjvrednosti, nemoči, jeze in strahu samega ob tem, ko dojemam da bi nekaj ne gre in da porabljam preveč časa za stvari, ki bi jih moral že znati/vedeti, kako delujejo. Obvezujem se, da bom odpravil vse definicije, odpor, občutke in strahove v povezavi z delom za faks, obveznostmi s pisanjem in samokorekcijo in da se ne bom več poskušal odriniti teh občutkov skozi kompenziranje z dobrimi občutki preko odlaganja dela. Namesto, da se zamotim z dobrimi občutki, si bom obojne izpisal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob delu ter ob misli na to, da mi nekaj ne gre, da ne znam dovolj in da ne delam dovolj hitro, da bi moral kaj že znati in ob misli na to, da nečesa še ne znam in da trenutno ne vidim rešitve problema - postati nervozen, živčen in biti v strahu pred prihodnostjo. Ko opazim in se zavem, da sem ob delu ali ob razmišljanju o njem postal živčen, nervozen in/ali da mej je strah pred prihodnostjo - se ustavim in diham. Zavedam se, da si nervozo ustvarjam s razmišljanjem o tem, da dela nisem sposoben opraviti, da mi ne bo uspelo in s tem, ko se sodim kot manjvrednega. Obvezujem se, da si ne bom več dopuščal nervoze in živeti v strahu pred prihodnostjo tako, da bom vsako misel o tem, da mi nekaj ne bo uspelo, da mi ne gre, da ne znam dovolj, da nisem dovolj hiter, da bi moral že znati itd. takoj odpustil in odpravil s samoodpuščanjem in dihanjem ter pisanjem ter si tako utišal um in se pripeljal v sedanjost ter se usmeril v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah prevzeti odgovornost za delo, za obveznosti, za dolžnosti in aktivnosti, ki jih počnem. Ko opazim in se zavem, da me je strah prevzeti odgovornost za svoje delo, obveznosti, dolžnosti in aktivnosti - se ustavim in diham. Zavedam se, da si strah ustvarjam skozi dvom v samega sebe, skozi razmišljanje o prihodnosti in o tem, kako ne vem kako bo nekaj naredil, namesto da bi se usmerjal v dihu. Obvezujem se, da si ne bom več dopuščal strahu pred prevzemanjem odgovornosti za svoje delo, obveznosti, dolžnosti in aktivnosti in da si ne bom dopuščal dvomljivih misli v samega sebe in si bom vse strahove in samo-sabotirajoče misli izpisal ter prevzel odgovornost zase, za svoje delo, obveznosti, dolžnosti in aktivnosti in se usmerjal v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil 'prevzemanju odgovornost' pripisovati negativen občutek strahu in odpora, ter to definirati kot nekaj težkega, nezaželenega, mučnega. Ko opazim in se zavem, da sem na 'prevzemanje odgovornosti' reagiral negativno, s strahom, odporom - se ustavim in diham. Zavedam se, da se tako reagiral, ker še nisem odpravil vseh negativnih definicij glede prevzemanja odgovornosti. Obvezujem se, da si bom vsako negativno/pozitivno reakcijo glede prevzemanja odgovornosti odpustil in odpravil skozi pisanje ter se usmeril v dihu prevzemati odgovornost zase.

Dan 64 - Wii U in odvisnost od občutkov

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil igralno konzolo Wii U definirati, dojemati kot nekaj večvrednega in bolj zanimivega od ostalih stvari in ji s tem pripeti pozitiven energetski naboj, kjer se ob misli nanjo ali ob igranju iger počutim pozitivno, več kot. Zavedam se, da s tem ustvarjam in sodelujem v umski polarnosti, s čimer se podrejam energetskim občutkom, namesto da bi se usmerjal v dihu.

Obvezujem se, da igralni konzoli Wii U ne bom več pripisoval večjega pomena in jo definiral kot nekaj večvrednega, bolj zanimivega in da ji ne bom več pripisoval pozitivnega energetskega naboja, občutkov, ampak se bom usmerjal v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil bežati pred odgovornostmi in opravili tako, da sem se zamotil s pozitivnimi občutki ob igranju iger. Zaveda se in razumem, da s tem samo prelagam opravila, ki jih bom tako ali tako opravil, s čimer v sebi ustvarjam trenje, odpor, občutek lenobe, s čimer se podrejam občutkom in energiji, namesto da bi se usmerjal v dihu.

Obvezujem se, da ne bom bežal pred odgovornostmi in opravili in jih prelagal ter se ob tem skrival za pozitivnimi občutki ob igranju iger. Namesto tega se bom usmeril v dihu in opravil delo ter si izpisal in odpravil vse reakcije občutka odpora, lenobe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil v mislih iskati in razmišljati o stvareh, ob katerih bi doživljal pozitivne občutke, energijo, kadar se počutim nevtralno, 'prazno' ali negativno in kadar si ustvarjam odpor do učenja ali opravljanja opravil, obveznosti. Ko opazim in se zavem, da to počnem - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem želim kompenzirati za negativne občutke, namesto da bi le-te odpravil in se usmeril v dihu.

Obvezujem se, da ob negativnih, nevtralnih občutkih ali občutkih, kjer se počutim 'praznega', ne bom več v mislih iskal in razmišljal o stvareh, ob katerih bi lahko občutil pozitivne občutke. Namesto tega se bom osredotočil na dihanje in sedanji trenutek ter preusmeril pozornosti na fizičen svet ter se usmeril po zdravem razumu.

Dan 59

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da me bo partnerka zapustila.

Odpustim si, da si nisem dovolil odpustiti strahu pred samo-odgovornostjo in tem, da sem sam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah biti samo-odgovoren in sam skrbeti zase.

Odpustim si, da si nisem dovolil odpustiti strahu pred samo-odgovornostjo in tem, da sam skrbim zase.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil samo-odgovornost in to, da sam skrbim zase, definirati/dojemati kot nekaj težkega, napornega, groznega in to povezovati s strahom pred preživetjem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pripeti negativen energetski naboj besedi samo-odgovornost in temu, da popolnoma sam skrbim zase. Vidim in spoznal sem, da besedo samo-odgovornost povezujem s samoto, osamljenostjo, to pa posledično s strahom pred preživetjem.

Obvezujem se, da besedi samo-odgovornost ne bom več pripenjal negativnega energetskega naboja in jo ne bom več povezoval s samoto, osamljenostjo in strahom pred preživetjem. Namesto tega bom samo-odgovornost apliciral kot fizično usmerjanje samega sebe po zdravem razumu, kjer si izpisujem in odpuščam vzorce in emocionalne reakcije ter se praktično usmerjam v dihu skozi vsakdanje opravke, ki jih bom usmerjal v to kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bom ostal brez denarja.

Odpustim si, da si nisem dovolil odpustiti strahu pred tem, da bom ostal brez denarja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da ne bom uspešno zaključil šolanja in da bom moral vrniti štipendijo.

Odpusti si, da si nisem dovolil odpustiti strahu pred tem, da ne bom uspešno zaključil šolanja in moral vrniti štipendijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah odpora in strahu do opravljanja faksa, ki sem ga doživljal med faksom in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da takšnih čustev, strahu in napora ne bom zdržal, če se bo spet pojavil. Spoznal sem in zavedam se, da si lahko vsakršna čustva in strahove odpustim in odpravim s samo-odpuščanjem in tudi prosim za pomoč Destonijce, kadar jo potrebujem.

Odpustim si, da si nisem dovolil odpustiti strahu pred tem, da bom spet zapadel v strah in čustveno agonijo ter odpor do faksa med opravljanjem le-tega.

Obvezujem se, da bom prevzel odgovornost za vsakršen strah, odpor in čustveno reakcijo do in med opravljanjem faksa in jo takoj izpisal in odpustil ter odpravil, če pa se bo ponavljala, pa bom prosil za pomoč.

Junij 2012 - Dan 19 - Odvisnost od energetskih zvez

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da ne zmorem biti samozadosten in da potrebujem partnerja,  da zadovolji moje potrebe.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil hrepeneti po partnerski zvezi, namesto da bi samemu sebi povrnil vse, kar verjamem da lahko dobim samo v partnerski zvezi.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil navezati se na določene osebe in jih označevati kot bolj pomembne in manj pomembne, namesto da bi dojel in razumel, da je dostojno življenje vseh enakovredno pomembno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi kdo do mene ustvaril energetsko navezanost in me omejeval, namesto da bi spoznal in razumel, da se omejujem vedno sam in da lahko v takšnih situacijah pomagam pri odpravljanju teh energetskih konstruktov, tako da se usmerjam tako kot je praktično najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah zavrniti prošnjo/željo nekoga, ker se bojim konfliktnih situacij, namesto da bi se usmeril in stal za tem, kar je praktično najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil poskušati na drugih napraviti dober vtis, ker me je strah zavrnitve in ne-sprejemanja, namesto da bi sprejel samega sebe in vse okrog sebe enakovredno in se osredotočil na to, kar je praktično najboljše za vse. Zavedam se, da je zavrnitev/ne-sprejemanje konstrukt vsakega posameznika, ki si ga ustvari sam in z njim dejansko zavrača in razdvaja samega sebe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se ob določenih ljudeh počutim bolje in ob drugih slabše, namesto da bi prenehal pogojevati svoje občutke z drugimi ljudmi in jih ustavil ter se usmeril v zavedno dihanje ter samo-odpuščanje in s tem ustavil/odpravil vse občutke in tako začel vse ljudi praktično enakovredno obravnavati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti samega/osamljenega, kadar nisem z ljudmi in znanci, namesto da bi spoznal in razumel, da sem osamljen lahko samo v svojih mislih in da v fizični realnosti nisem nikoli sam, ker sem vedno enakovreden del vsega okrog sebe.

April 2012 - Dan 11 - Odpor

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvariti občutke odpora do pisanja in jih opravičevati z izgovori.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me občutek odpora vodi in odvrne od samo-direkcije, namesto da bi ga odpravil z zavednim dihanjem in samo-korekcijo. Kadar opazim in se zavem, da imam občutke odpora - se ustavim in diham. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi me ta občutek odpora vodil in me odvrnil od lastne samo-direkcije. Namesto tega ga ustavim z zavednim dihanjem in se fizično vodim ter opravim in dokončam, kar sem si zadal v samo-direkciji.