Dan 220 - Seks, šale in predlogi

Prejšnji bložnik je v angleščini.

Danes sem opazil še nekaj primerov, ko sem za ženskami pogledal zgolj zaradi želje po seksualni vzburjenost ob tem, ko vidim nek del telesa, ki sem ga definiral kot privlačnega, zgolj za to da bi si ob tem ustvarjal pozitivno čustvo poželenja. V našem umsko-zavestnem sistemu so vzorci zelo natančno definirani, zato si jih moramo tudi natančno in strukturirano odpustiti in odstraniti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil žensko s suhimi nogami, med katerimi je prostor tudi pri mednožju, oblečeno v oprijete hlače s črto, definirati kot seksi in privlačno ter si ob tem ustvarjati čustvo seksualnega vzburjenja in poželenja. Ko opazim in se zavem, da definiram žensko s suhimi nogami, med katerimi je prostor tudi pri mednožju, oblečeno v oprijete hlače s črto, kot seksi in privlačno in da si ob tem ustvarjam čustvo seksualnega vzburjenja in poželenja - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem podrejam občutku pozitivne energije, namesto da bi se usmerjal sam v dihu in s tem ustavil zlorabo telesa zgolj zaradi energije. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to da žensk s suhimi nogami, med katerimi je prostor tudi pri mednožju, oblečeno v oprijete hlače s črto, ne bom več dojemal/definiral/označeval kot seksi in privlačne. Namesto tega bom vdihnil, izdihnil in ustavil vzorec tako, da ne bom gledal za njimi, dokler popolnoma ne odstranim čustvenih energij s samoodpuščanjem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vzpodbujati čustvo seksualnega poželenja/vzburjenja s tem, da sem si predstavljal, kako bi se počutil, če bi se ženske, ki jo dojemam kot seksi/privlačno lahko dotikal. Ko opazim in se zavem, da si predstavljam, kako bi se počutil, če bi se neke ženske, ki jo dojemam kot privlačno/seksi lahko dotikal - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem zgolj vzpodbujam ustvarjanje čustvene energije seksualnega poželenja/vzburjenja, s čimer se tej energiji podrejam in zlorabljam samega sebe in ženske, ko jih opredmetim in sodim za svojo sebično korist. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom predstavljal, kako bi se počutil, če bi se neke ženske dotikal, namesto tega se bom usmeril v dihu si pomagal ustaviti vzorec s samoodpuščanjem in petjem pesmice.

Drugi opažen vzorec mi je izpostavil kolega. Večkrat se namreč pošalim in ob samoiskrenem opazovanju ugotavljam, da pri tem začutim pozitivno čustvo, kar izrabljam za to, da bi se bolje počutil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati smešne situacije zgolj zato, da bi se nasmejal in ob tem ustvaril pozitivno čustvo sreče. Ko opazim in se zavem, da sem v karakterju iskanja šal, da bi se smejal in bolje počutil - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem podrejam umu, ker iščem pozitivne energije in čustva, da bi se z njimi zadeval, s čimer zlorabljam samega sebe in svoje telo, ker izčrpavam energijo iz fizičnega telesa. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ustavim in zadiham ter preneham z vzorcem/karakterjem iskanja šal in pozitivnih energij.

Še eno čustveno reakcijo sem opazil, ko se s kolegom nisva strinjala o tem, kako naj bi nekaj naredila.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati z jezo in nestrpnostjo, ko moj kolega ni sprejel mojega predloga, ki se mi je zdel bolj smiseln. Ko opazim in se zavem, da reagiram z jezo in nestrpnostjo, ko kolega/nekod ne sprejme mojega predloga, kljub temu da se mi zdi bolj smiseln - se ustavim in diham. Zavedam se, da je ta reakcij popolnoma nepotrebna, ker si z njo jemljem pozornost. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom čustveno reagiral z jezo ali nestrpnostjo ali kako drugače, ko bo nekdo zavrnil moj predlog, kljub temu, da se mi zdi bolj smiseln. Namesto tega se bom usmeril v dihu in predlagal praktično primerjavo predlogov, da se ugotovi, kateri je bolj primeren.

Blaž Cegnar - Obišči moj osebni portal

Dan 201 - Čustva so vedno sebična

Skozi osebni proces samo-iskrenega opazovanja sebe in drugih sem prišel do spoznanja, da je čustveno delovanje vedno sebično. Kadarkoli smo čustveni, kadarkoli se podrejamo svojim čustvom in se usmerjamo na podlagi svojih čustev (ali bolj natančno: svojih čustvenih reakcij), delujemo sebično. Sebično zato, ker v afektu ali čustvenem stanju upoštevamo predvsem svoje čustvo, realno okolico pa zanemarjamo in ignoriramo.

To lahko preveri vsak sam. Čustva v svojem dojemanju delimo na dva pola: pozitivna in negativna čustva. Pozitivnih si večinoma želimo (ljubezen, sreča, poželenje, občutek večvrednosti, moči, varnosti, nepremagljivosti, itd.), negativnih pa ne maramo (strah, jeza, žalost, zamera, zavist, itd.). Ne glede na to, ali neko čustvo dojemamo kot pozitivno ali negativno, vsako čustvo odraža našo notranjo nestabilnost, saj si ob čustvih dovolimo, da nas usmerja naboj energije, ki ga občutimo okrog želodca in v prsih, namesto da bi se sami stabilno usmerjali. Večinoma se niti ne zavedamo, da smo si ta čustva (energetske naboje) sami ustvarili v telesu s pomočjo misli in razmišljanja. Čustva so torej vedno posledica misli.

Skozi odraščanje si ob določenih dogodkih ustvarimo določene misli, s katerimi si sprožimo določene čustvene reakcije. Tega se takrat slabo zavedamo, ker nam nihče ni razložil, kako deluje naš um in kako delujejo čustva. Zato si skozi odraščanje ustvarimo razne umsko-čustvene reakcije, ki potem postanejo naše navade. Recimo: vedno se razburimo z jezo, kadar nam nekaj ne uspe. Ali pa vedno reagiramo s strahom na psa, ker nas je enkrat ugriznil. Ali pa vedno si ustvarimo čustvo sramu, kadar nekdo govori o nas poniževalno. To so vse vzorci, ki si jih sami ustvarjamo popolnoma brez potrebe. Dejstvo je, da nam na nič v zunanjem ali notranjem svetu ni potrebno reagirati z mislimi ali s čustvi. Pa poskusite, če vam bo to uspelo vsaj eno uro? Kot boste ugotovili, ne bo šlo.

To ne pomeni, da so čustva del narave človeka in da se tega ne da spremeniti. To zgolj pomeni to, da sploh ne vemo, kako si čustva in umsko-čustvene reakcije ustvarjamo in zakaj. Če bi to resnično vedeli, bi jih lahko preprosto ustavili. Ker pa tega še ne moremo, to pomeni, da nikoli nismo zares raziskali, kako razmišljamo in kako si ustvarjamo čustva in zakaj se jim podrejamo v svojem praktičnem obnašanju.

Ljudje večinoma mislimo, da naše razmišljanje nima nobene realne posledice, dokler ga obdržimo zase v našem umu. Temu še zdaleč ni tako, saj si, kot smo ugotovili, s pomočjo misli ustvarjamo čustva, ki pa imajo na nas ponavadi velik vpliv, tudi zelo fizičen, ki ga zelo težko zanemarimo ali ignoriramo v vsakdanjem življenju. Zato je pomembno, da se začnemo zavedati, kako natančno deluje naš um in kako si ustvarjamo čustva, da se bomo lahko imeli pod nadzorom, da se bomo lahko usmerjali natančno tako, kot želimo. In ne tako, kot želijo naša čustva, ki smo si jih dejansko nevede sami ustvarili.

Čustven človek je nestabilen. Čustvenemu človeku se ne da zaupati, da se bo ravnal po principu: "ne obravnavaj drugih tako, kot ne želiš biti obravnavan sam". Dokler svoja ravnanja opravičujemo s čustvi, smo nepredvidljivi in sebični, saj je čustveno delovanje vedno sebično, ker so čustva sama po sebi vedno sebična. To pa zato, ker si čustva ustvarjamo vedno v mislih v povezavi s samim sabo, kar pomeni, da zunanji svet ignoriramo. Tudi ko mislimo na nekoga v naših mislih, se to še vedno dogaja v naših mislih zato, da bi ob tem nekaj občutili, da bi s tem nekaj pridobili predvsem zase. Da lahko to razumemo, se moramo opazovati samo-iskreno skozi konkretne primere, kjer si natančno zapišemo, kdaj in kako smo čutili določeno čustvo in zakaj smo si ga ustvarili. Dejstvo je, da za vsako čustvo natančno vemo, zakaj smo si ga ustvarili, s katerimi mislimi in kakšen je bil namen tega čustva.

Do takšnega samo-iskrenega samo-spoznavanja lahko začutimo odpor, kar je zopet čustvo, ki smo si ga sami ustvarili, kot obliko obrambnega mehanizma, da se nam ne bi bilo potrebno soočiti s samim sabo in s tem, kar v sebi dopuščamo in sprejemamo. To nakazuje na to, da ljudje skozi čustva (pozitivna ali negativna) neprestano poskušamo bežati stran od samega sebe. Nočemo se samo-odkrito soočiti s samim sabo in se pogledat v ogledalo, si priznati, zakaj si določeno čustvo ustvarjamo in da se v bistvu sploh nimamo pod nadzorom, ko to počnemo. Praktično je seveda nemogoče, da bi zbežali pred samim sabo, ker ne glede na to, kam gremo, smo vedno sami s seboj. In dejansko vedno tudi vemo, zakaj se počutimo tako, kot se.

Zna kdo odgovoriti na vprašanje, zakaj je temu tako, da se ljudje večinoma tako močno otepamo samo-iskrenega soočenja s samim sabo? Zakaj se tako podrejamo svojim sebičnim čustvom? Zakaj se tako otepamo lastne spremembe, lastne samo-odgovornosti za to, da bi svoje življenje uskladili s Principom: ne obravnavaj drugega tako, kot nočeš biti obravnavan sam? Zakaj nočemo svoje življenja in prostega časa posvetiti temu, da bi vsem na Zemlji zagotovili dostojno življenje? Zakaj se večina ljudi raje zlekne pred TV ali odide na pivo?

Ko smo resnično samo-iskreni hitro ugotovimo, zakaj. Zato, ker se podrejamo lastnim čustvom, ki smo si jih sami ustvarili, čeprav smo se tega slabo zavedali.

Dokler se podrejamo lastnim čustvom, smo živi robot, ki reagira na lastne pred-programirane energetske impulze. Kdor te naše impulze pozna, nas posledično lahko manipulira. Vse kar mora storiti je to, da v nas vzpodbudi tisti čustveni impulz, po katerem bomo odreagirali tako, kot si želi. To bolj ali manj počnemo vsi, saj vsi poznamo manipulacijo. Še posebej s pridom pa to izrabljajo politični kabali preko medijev, ki načrtno v ljudeh vzbujajo strahove in druga čustva, odvisno od reakcije, ki jo želijo vzpodbuditi v množici.

Čas je, da to ustavimo, da vzpostavimo popolno samo-direkcijo in da se ne podrejamo več svojim čustvom in čustvenim reakcijam, ker to nikomur ne koristi.

To dosežemo s samo-iskrenim izpisovanjem lastnih umsko-čustvenih vzorcev, s samo-odpuščanjem le teh in s praktično samo-korekcijo v vsakdanjem življenju. Sam to počnem že več let, zato sem veliko bolj učinkovit v vsakdanjem življenju, pri delu in pri odnosih z ljudmi. Čedalje manj se jezim, čedalje manj me je strah, čedalje manj se krivim, sodim, podrejam, čedalje manj sem žalosten, pa tudi manj evforičen ali vzhičen. Tako sem veliko bolj zadovoljen sam s sabo, ker imamo veliko več samo-zaupanja in samo-direkcije, ker vem kaj hočem (to, kar je najboljše za vse nas), ker vem, kdo sem (vsemu enakovredno živo bitje) in ker vem, da sem vedno zgolj in samo jaz tisti, ki imam moč spremeniti samega sebe tako, da nam bo vsem bolje.

K temu razumevanju so mi pomagali tudi drugi, ki so do takšnih spoznanj prišli že pred mano in hvaležen sem, da so mi pomagali. Zato tudi sam želim pomagati drugim spoznati, kako si lahko vsak sam pomaga postati svobodno, samo-direktivno živo bitje, ki stremi k družbi, kjer je dostojno življenje vsem zagotovljeno. Stremeti k čemurkoli drugemu (k sebičnosti) je vedno samo-destruktivno.

Kadarkoli nekoga zlorabimo (za sebično korist), zlorabimo samega sebe, čeprav nam mogoče to ni očitno na prvi pogled.

Dan 137 - Prelaganje in zavlačevanje

Najbolj izrazita in čustvena težava, s katero sem se danes ubadal, je prelaganje in zavlačevanje pisanja naloge, za katero sem se odločil, da jo napišem. Ob misli na nalogo sem si ustvarjal občutek odpora in se na drugi strani polarnosti občutkov sabotiral z željo po občutku ugodja ob igranju iger. 'Grozljivo' je, kako ljudje v bistvu samemu sebi opravičujemo svoje obnašanje z občutki. Če do nečesa čutimo odpor, se nam enostavno in takoj zdi opravičeno, da tega ne bi storili, pa čeprav v resnici vemo, da je to za nas dobro in potrebno. Nikoli pa ne podvomimo v svoje občutke. Od kod prihajajo? Kako jih ustvarjamo? Sam že vem, da so občutki posledica misli in razmišljanja ter miselnih vzorcev, ki si jih skozi čas ponavljamo, posledica česar so tudi čedalje bolj močni občutki ob teh vzorcih, s katerimi potem samemu sebi opravičujemo svoje obnašanje in ravnanje, namesto da bi se ravnali po zdravem razumu, kar je možno samo takrat, ko nimamo občutkov, ki bi nam meglili razum in izpostavljali določeno odločitev kot boljšo od druge samo zato, ker smo ta občutek sam po sebi definirali bolj pozitivno od nekega drugega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvariti odpor do pisanja naloge in nato s tem občutkom opravičevati prelaganje dela na kasneje, namesto da bi takoj odpravil občutek in opravil z nalogo. Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam odpor do pisanja naloge - se ustavim in diham. Zavedam se, da mi ni treba sodelovati v ustvarjanju občutka odpora do naloge z mislimi, zato se obvezujem, da si bom naslednjič ob takem trenutku pomagal z glasnim samo-odpuščanjem, da odpravim odpor, in nato pisal nalogo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pisanje naloge označevati/definirati kot duhomorno, nepotrebno in dolgočasno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti svojemu občutku odpora in se mu podrejati, namesto da bi takoj zadihal, izgovoril samo-odpuščanje in se usmeril pisati nalogo.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da mi ni treba ustvarjati občutka odpora do pisanja naloge preprosto tako, da ne sodelujem v mislih, s katerimi bi pisanje naloge definiral kot nekaj negativnega in si s tem ustvarjal negativne občutke in odpor.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da če želim odpraviti negativne občutke odpora do pisanja naloge, moram odpraviti tudi pozitivne občutke do igranja iger, s katerimi se sabotiram in tako ustvarjam in vzdržujem polarnost obeh občutkov, namesto da bi se usmerjal v dihu in ne bil omejen z občutki, ki tako ali tako nimajo nobene praktične vrednosti, ker vem, da me vedno samo motijo, omejujejo in meglijo moj razum in mojo sposobnost razumskega odločanja in učinkovitega samo-usmerjanja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil do igranja iger ustvarjati pozitiven občutek sreče, še posebej v primerjavi s pisanjem naloge ali opravljanjem kakšne druge aktivnosti, ki jo vidim / definiram kot obveznost, zato da bi z njim kompenziral negativen občutek odpora, ki ga imam do pisanja naloge in opravljanja obveznosti.

Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam pozitiven občutek sreče do igranja iger ali česa drugega in s tem željo / hotenje po igranju iger ali nečemu, kar definiram in vidim kot zabavo - se ustavim in diham. Zavem se, da s tem že sodelujem pri polarnem vzorcu, kjer skušam potlačiti in prekriti ustvarjen negativni občutek do pisanja naloge ali kake druge 'obveznosti'. Zato se obvezujem, da v takšnem momentu povem na glas samo-odpuščanje do pozitivnega občutka, s katerim sem želel potlačiti in kompenzirati predhodno ustvarjen negativen občutek, nato pa še povem na glas samo-odpuščanje za prvotni ustvarjen negativen občutek, tako da odstranim obe polarnosti občutkov, nato pa grem pisati nalogo in končam 'obveznost', ki sem jo tako ali tako nameraval narediti.

Dan 120 - Skupno delo za skupno dobro? System error.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postavljati osebni interes, ki sem ga temeljil na svojih pozitivnih in negativnih občutkih, postavljati pred skupen interes življenja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se zanimam le za lastni interes in za to, kako se bom jaz dobro počutil, kako bom jaz čim več zaslužil in kaj bom jaz počel, da bo meni zabavno.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da s tem, ko sebe postavljam pred vse ostalo, zlorabljam vse ostalo zato, da bi imel sam dobre občutke in da bi se sam dobro počutil.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da nas je takšno ravnanje pripeljalo do realnosti, v kateri živimo zdaj, kjer vsak gleda le nase in kjer ne zna in noče nihče dajati tako, kot bi želel sam prejeti.

Odpustim si, da si nisem dovolil odstraniti egocentrične želje po dobrih občutkih.

Odpustim si, da si nisem dovolil odstraniti egocentričnega jaza in svoj jaz razširiti na vse življenje.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da moram sodelovati z ljudmi pri rešitvah, ki so najboljše za vse, kot sta UTD in neposredna demokracija, tako da odstranim lastne egocentrične interese dobrih občutkov z uporabo samo-iskrenosti, samo-odpuščanja in samo-korekcije, ker bomo le tako lahko vsi živeli rešitev, ki je najboljša za vse in s tem ustvarili dostojno in zabavno življenje za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati samo probleme v stvareh in predlaganih rešitvah, namesto da bi spoznal, da moram za vsak problem sam v sebi najti rešitev, da moram sam stati kot rešitev vsakega problema. Spoznal sem in zavedam se, da je edina rešitev za človeštvo ta, da vsak prevzame odgovornost zase, da si vsak odpusti lastne egocentrične interese, ki temeljijo na občutkih, in se usmeri po principu kar je najboljše za vse življenje, kjer obravnava druge tako, kot bi želel biti sam obravnavan. Obvezujem se, da ne bom le iskal problemov, ampak bom sam tudi našel rešitve zanje in stal kot rešitev, ki je najboljša za vse življenje.



Zanimivo je opazovati, kako smo ljudje tako omejeni pri svojem delovanju zgolj na svoje pozitivne / negativne občutke, da sploh ne znamo delovati v slogi po principu, ki je najboljši za vse. Živimo v nekih svojih svetovih, zaposleni sami s sabo in svojimi občutki nekje v globinah uma. Zato se moramo začeti zavedati, da so naši občutki le iluzija, ki se jo odpravi s samo-iskrenostjo, pisanjem in samo-odpuščanjem. S tem si dejansko ustvarimo svobodno izbiro, kjer postanemo samo-direktivni kot življenje in dajemo tako, kot želimo prejemati.

Dan 119 - Izbire, pogojene z občutki

Zanimivo je, kako ljudje svoje odločitve pogojujemo z občutki, kjer težimo k dejavnostim, ob katerih doživljamo pozitivne občutke. Pri tem pa se sploh ne zavedamo najbolj, od kod ti občutki izhajajo in da si jih v bistvu ustvarjamo sami skozi misli in večkrat ponavljane miselne vzorce. Pri tem vedno težimo k 'novim' doživetjem, v katerih iščemo dobre občutke. Ne zavedamo pa se, da ima vsak dober občutek, ki si ga ustvarimo, za posledico slab občutek, ki ga zaradi ravnovesja, ki povsod obstaja, prav tako moramo doživeti, čeprav se ga izogibamo. Tako nobena naša izbira ni nikoli svobodna, ker naše izbire omejujemo in pogojujemo z občutki, namesto s praktičnimi dejstvi, ki so najboljša za vse.

Za primer: Če je sosed zameril sosedu in je jezen nanj, potem svoje odločitve v povezavi s tem omejuje in pogojuje s svojimi občutki jeze in zamere. Takšen človek se ne more nikoli ravnati po principu 'obravnavaj druge tako, kot bi želel biti obravnavan sam', ne more upoštevati praktičnih dejstev in posledično se ne more odločiti tako, kot je najboljše za vse (zanj, za soseda in vse ostale), ker je obseden s svojim občutkom zamere in jeze do soseda. Vsi ljudje si vse takšne občutke ustvarjamo sami skozi misli in razmišljanja, večinoma pa se tega sploh ne zavedamo. In ravno takšni občutki in takšna razmišljanja nam preprečujejo, da bi ustvarili raj na Zemlji in da bi vsi živeli dostojno v izobilju, ker smo obsedeni s svojimi egocentričnimi občutki, po katerih se ravnamo in katere goreče zagovarjamo, čeprav v resnici večinoma sploh ne vemo, kako smo jih ustvarili! V takšnih stanjih vidimo le sebe, svojo lastni interes. Ne vidimo realnosti, ne vidimo praktičnih rešitev, ki so najboljše za vse.

Čas je, da se začnemo zavedati, da moramo odstraniti svojo pogojenost z občutki in prepričanji, ki nimajo nobene zveze z realnostjo, kaj šele s praktičnimi rešitvami, ki so najboljše za vse nas. Da se bomo lahko rešili svoje omejenosti in pogojenosti pri odločanju in usmerjanju samega sebe, moramo najprej postati samo-iskreni in spoznati svoje umske vzorce, si jih izpisati in odpustiti, ter se usmeriti po novem principu, ki v središče postavlja enakovrednosti življenja. Le tako bomo lahko postali zgled in rešitev, ki jo želimo videti v svetu.

http://lite.desteniiprocess.com/

Šele ko odpravimo svojo pogojenost z občutki, se lahko resnično svobodno odločamo. Šele takrat si ustvarimo svobodno izbiro. In takrat tudi spoznamo, da je edina prava izbira samo ena: obravnavaj druge tako, kot želiš biti obravnavan sam in delaj tako, kot je najboljše za vse.

http://destonians.com/

Dan 111 - O čem se pogovarjamo?

Se ljudje sploh zavedamo, o čem se vsak dan pogovarjamo? Kaj je naš glavni cilj pogovorov? Težimo v pogovorih k resnici, k samo-odkritosti, k rešitvam, ki so najboljše za vse nas? Ne. Vsak dan opazujem, o čem se ljudje pogovarjamo. V naših pogovorih in izgovorjenih ali pisanih besedah se odražajo naše namere in te so v veliki večini povezane le z lastnim interesom. Ko se samo-iskreno opazujemo, vidimo, da so naši pogovori neposredno povezani z našimi mislimi in občutki, ki si jih pred tem in ob tem ustvarjamo, v vsakem pa se skriva naša samo-ustvarjena odvisnost od specifičnega lastnega interesa, katerega posledica je ta, da pri doseganju le-tega zanemarjamo in zlorabljamo druge, ker nam je najbolj pomembno le to, da zadostimo svojim umsko-energetskim potrebam po določenem dobrem občutku. Recimo:

V tišini stojimo s kolegi. Postane nam neprijetno, ker tišino med ljudmi označujemo kot nekaj sramotnega, turobnega, žalostnega. Zato začnemo razmišljati, o čem bi se lahko pogovarjali, da bi se ob tem bolje počutili. Omenimo nedavno nogometno tekmo, na kateri je zmagala ekipa, za katero smo se že enkrat prej odločili, da se nam zdi večvredna od drugih in smo se zato začeli z njo poistovečati. Ob tem podoživimo in si poustvarimo pozitiven občutek večvrednosti, ki smo ga doživeli, ko smo tekmo gledali in je naša ekipa zmagala. Nato začnejo vsi prispevati svoja mnenja in mi se počutimo dolžni braniti 'ugled' in namišljeno večvrednost 'naše' ekipe, saj se ob vsaki kritiki, ki zbija našo namišljeno večvrednost naše ekipe, počutimo manjvredno, sramotno. Tega pa nočemo, ker smo takšne občutke definirali kot negativne in neprijetne. Tako v pogovoru vedno težimo k 'zmagi' nad drugimi in k temu, da se sami počutimo večvredno na račun drugih, ki se morajo posledično ob tem počutiti manjvredno.

Podobno se lahko pogovarjamo o novicah, čenčah, lastnih izkušnjah, o vremenu in tako dalje in tako naprej, kjer vedno težimo k nekemu lastnemu pozitivnemu občutku zadovoljstva na račun drugih. V skrajnih primerih se lahko razjezimo, stepemo, komu zamerimo in v vseh pogledih delujemo tako, da izkoriščamo druge v lastno korist, v obliki dobrih občutkov ali denarja. V samo-iskrenosti lahko vidimo, da so dobri in slabi občutki ter denar zelo tesno povezani, saj se tako ali drugače v praksi odražajo eden z drugim in drugi s prvim. V vseh teh pogovornih kolobocijah in namerah, ki so dejansko osebne vojne, ki izhajajo iz naših osebnih miselnih samogovorov in kjer vse jemljemo osebno, popolnoma pozabimo na stvarno realnost, na zdrav razum, na soljudi in na to, kar je najboljše za vse. Pozabimo na dihanje, pozabimo na resničen svet, ker neprestano obstajamo v svoji glavi, v svojih mislih in občutkih, kjer vedno iščemo zgolj in le osebni interes na račun drugih, da bi se dobro/orgazmično počutili in imeli več denarja. Seveda ne smemo pozabiti še na strah, tega si vselej ustvarjamo ob misli na to, da bi nas lahko kdo prikrajšal za naše dobre/orgazmične občutke in naš denar. In zakaj nas je strah? Zato, ker sami to počnemo drugim, ker sami druge prikrajšujemo za njihove dobre/orgazmične občutke in njihov denar, saj tako delujemo vsak dan. In tako smo po lastni podobi ustvarili cel sistem v katerem živimo, monetarni in politični. Zato obstajajo večvredni in manjvredni, zmagovalci in poraženci, bogati in revni ter vojne in nasilje, vse dokler ne bom jaz spremenil svojih lastnih vzorcev, dokler ne bomo vsi spremenili svojih lastnih vzorcev razmišljanja in praktičnega vedenja tako, da bomo delovali v skladu s principom 'obravnavaj druge tako, kot želiš biti sam'. Za to pa potrebujemo samo-iskrenost, samo-odpuščanje in samo-korekcijo, kjer prevzamemo odgovornost zase kot živo bitje, se zavemo svoje enakovrednosti z vsem življenjem in za svoj cilj postavimo le to, kar je najboljše za vse življenje, ker smo dojeli, da je to hkrati tudi najboljše za nas kot enakovreden del življenja.

Dokler si želimo večvrednosti, pa naj bo to v obliki primerjanja, občutkov, denarja ali česarkoli, toliko časa bomo tudi manjvredni, saj eno ne more obstajati brez drugega. Bogati ne morejo obstajati brez revnih, zmagovalci ne brez poražencev. Obstaja zgolj in samo en način, kako smo lahko vsi zmagovalci v vseh pogledih: to se zgodi takrat, ko vsi prepoznamo enakovrednost življenja drug v drugemu in se začnemo v vseh pogledih praktično obravnavati tako, kot bi želeli biti sami obravnavani, če bi bili na mestu kogarkoli drugega. Tako enostavno je to, pa vendar nihče tega ne razume. To pa zato, ker imamo 'oprane možgane'.

Samo-iskrena samo-korekcija je proces, pri katerem si lahko pomagamo z brezplačnimi orodij, ki so ustvarjena ravno za ta namen. Vabim vse, da preizkusite brezplačen spletni tečaj, kjer vam bo dodeljen tudi osebni inštruktor, ki bo pomagal na podlagi lastnih izkušenj:

http://lite.desteniiprocess.com/

Dan 79 - Pozitivni občutki nas zaslepijo

Dan 78 je v angleščini.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil bati se izgubiti/odpraviti željo po sledenju pozitivnim občutkom in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je to moja pravica, namesto da bi spoznal in razumel, da s tem živim v mislih namesto v realnosti s tem, ko gledam samo na svoje občutke, misli, želje. Ko opazim in se zavem, da se upiram odpravi želje po sledenju pozitivnim občutkom - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je sledenje in doživljanje pozitivnih občutkov zgolj drug del polarnosti doživljanja negativnih občutkov, ki slej kot prej pridejo za dobrimi, da se energije izravnajo. Zavedam se, da je veliko bolje, da se obema polaritetama izognem tako, da s samo-odpuščanjem odpravim željo po sledenju pozitivnim občutkom kot tudi vse negativne občutke. Obvezujem se, da bom odstranil vse želje po sledenju pozitivnim občutkom in hkrati vse negativne občutke s samo-odpuščanjem in samo-usmerjanjem v dihu po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil zamišljati si, kako bi se počutil v določenih situacijah, ob katerih bi si ustvarjal/bi doživljal pozitivne občutke. Ko opazim in se zavem, da si zamišljam sebe v situacijah, ob katerih bi doživljal pozitivne občutke - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem sabotiram in skozi občutke tako, da dajem v takem trenutku pozitivnim občutkom večjo veljavo od sebe kot življenja, pri čemer pozabim na negativne občutke, ki jim sledijo, s tem pa si dopuščam spet zapasti v cikel, kjer dopuščam, da me usmerjajo pozitivni/negativni občutki. Obvezujem se, da se ne bom več zamišljal v situacijah, ob katerih bo doživljal/si ustvarjal pozitivne občutke, namesto tega bom uporabil samo-odpuščanje in se usmeril v dihu ob zavedanju, da je pozitivnim občutkom sledijo negativni in da je zame in za vse najboljše, da se to ustavim, da se bom lahko vedno usmerjal v dihu po zdravem razumu, brez motečih pozitivnih/negativnih občutkov.

Dan 68 - Zakaj pustimo čustvom in emocijam, da nas usmerjajo?

Ko sem se prvič spoznal s principom zavednega dihanja, kjer se v vsakem trenutku zavedamo svojega dihanja in se tako prizemljimo v sedanji trenutek, kjer se zavedamo fizičnega sveta okrog sebe in hkrati tudi svoje notranjosti (svojih misli, občutkov), sem ugotovil, da se zelo težko obdržim v tem stanju, ker se skozi svoj um hitro zavedem nazaj v misli, razmišljanja in občutke, s katerimi si meglim in onemogočam sproščen in objektiven, realne pogled na resnični, fizični svet. Najbolj zanimiva in presenetljiva ugotovitev pa je bilo spoznanje, da moje obnašanje in odločitve vodijo in usmerjajo občutki in emocije, ki jih občutim v sebi. Spoznal sem, da so ti občutki lahko tako močni, da se fizično težko premaknem v smeri 'proti' njim, torej v smeri stran od pozitivnih občutkov, proti negativnim. Za primer lahko vzamem učenje za faks:

Naslednji dan sem imel izpit in moral bi se učit. Začel sem se opazovati z uporabo zavednega dihanja. Ugotovil sem, da se mi ob misli na učenje poraja negativen občutke odpora, hkrati pa se mi kot polarni občutek, ki poskuša negativen občutek uravnovesiti, poraja pozitiven občutek želje po igranju iger. Spoznal sem, da bolj kot v mislih opravičujem ta dva občutka in bolj kot jima dajem pomen in veljavo, bolj se jima podrejam in težje se usmerim k učenje (k negativnemu občutku), ker me pozitiven občutek (igranje iger) vse bolj privlači. Iz tega sem spoznal, da se v resnici delam sužnja lastnim občutkom, ki si jih sam ustvarjam skozi lastne definicije in misli, razmišljanja, prepričanja, verovanja itd.
Nato sem za opisan primer uporabil tehniko samo-odpuščanja, ki sem jo spoznal v tečaju Desteni'I'Process (na tej povezavi najdete brezplačno različico: DIP Lite). V osnovi gre za to, da sem si odpustil vse polarne definicije, prepričanja, verovanja, skratka misli, s katerimi sem v sebi ustvarjal trenje v obliki razdvojenosti samega sebe skozi polarne definicije, kjer nekaj definiram kot pozitivno in nekaj kot negativno, s čimer si ustvarjam pozitivne in negativne občutke. Ob izpisovanju samo-odpuščanj definicij je moč občutkov padala, sorazmerno z mojim zavedanjem o tem, kako sem si jih ustvaril skozi misli, definicije, verovanja, itd., ter sorazmerno z mojo učinkovitostjo odpuščanja teh misli, definicij, verovanj, prepričanj. Tako sem se lahko usmeril k učenju brez pretiranega občutka odpora.

Skozi takšne primere sem spoznal, da se ljudje neprestano pustimo usmerjati svojim pozitivnim in negativnim občutkom, kjer tega največkrat sploh ne opazimo, ker se niti ne zavedam, da te občutke sami ustvarjamo skozi misli, prepričanja, verovanja, definicije, ki se jih prav tako pogosto sploh ne zavedamo. Naše misli sprejemamo kot nas same, kot nekaj samoumevnega in skoraj nikoli ne podvomimo v njih. Ne vprašamo se, zakaj se počutim tako kot se, od kje prihajajo moje misli in zakaj mislim in definiram stvari na določen način. Zato smo ljudje zelo lahko vodljivi, ker nas lahko nekdo, ki do določene mere razume delovanje uma in občutkov, manipulira, ker se sami tega delovanja ne zavedamo. Po tem principu delujejo reklame in v bistvu cel sistem, v katerem živimo.

Dejstvo, da se ljudje podrejamo in pustimo usmerjati lastnim mislim in občutkom, kaže na to, kako zelo ujeti smo v svoj egocentrični um, ki deluje le po principu lastnega interesa, pri čemer se ustvarja zloraba, ki jo danes vidimo vsepovsod v obliki neupoštevanja enakovrednosti vsega življenja. Takšno stanje človeka je nedopustno, ker s tem, ko se podrejamo in pustimo voditi lastnim občutkom, dajemo energiji občutkov in misli večjo veljavo od življenja samega, torej od nas samih kot življenja, ker smo se nesposobni odločati kot življenje, po principu zdravega razuma, v enosti in enakovrednosti z drugimi, tako kot je najboljše za vse življenje. Namesto tega se pustimo usmerjati našim občutkom, kjer smo podrejeni lastnemu egocentričnemu umu, ki deluje le na podlagi lastnega interesa do te mere, da s tem samega sebe fizično uničujemo (kot je to nazorno razvidno iz recimo destruktivnih navad pitja alkohola, ali pa kar vojne in pobijanja). In vsega tega se sploh ne zavedamo, ker se ne zavedamo svojih misli in tega, kako skozi njih ustvarjamo svoje pozitivne in negativne občutke.

Vsak izmed nas mora samo-iskreno pogledati vase in se rešiti podrejenosti lastnim mislim, umu in občutkom, da bomo lahko v sebi in drug v drugem prepoznali življenje ter enost in enakovrednost le-tega. V nasprotnem primeru se bomo še naprej uničevali, dokler se dokončno ne iztrebimo.

Skozi DIP tečaj sem ugotovil, da je najbolj učinkovit princip prerojevanja samega sebe kot življenja to, da se z ječo svojega uma in občutkov spoznamo preko samo-iskrenega pisanja in uporabo samo-odpuščanja. Tako lahko vzorce in svojo podrejenost njim odstranimo in se tako počasi vračamo k življenju kot samo-usmerjanju z razumevanjem enosti in enakovrednosti življenja.

Dan 67 - Življenje kot vrednota

Celotno 'življenje' in denarni sistem je danes osnovan in vzdrževan na podlagi strahu pred preživetjem in izgubo varnosti, ali z drugimi besedami, na boju za preživetje. Ta pa je neposredno povezan z denarjem. V kapitalizmu ljudje v sebi neprestano nosimo strah pred preživetjem in strah pred izgubo varnosti, torej strah pred izgubo osnovnih dobrin in potrebščin, ki jih vsakodnevno uporabljamo. Iz tega strahu se v nas rodi in poraja pohlep, kjer si poskušamo zagotoviti in nakopičiti čim več denarja, da bi se počutil bolj varno, hkrati pa se to navezuje in prepleta tudi s človeško odvisnostjo od pozitivnih (in negativnih) občutkov, kar se na primer kaže v ljudeh tudi tako, da postanemo odvisni od občutka zadovoljstva in vzburjenja, ko povečamo svoje premoženje ali kupimo nov produkt. Tako se lahko pripeljemo do stanja, kjer nam ne glede na količino denarja in premoženja, ki ga posedujemo, nikoli ni dovolj in si vedno želimo še več in še več, čeprav nimamo nobenega praktičnega razloga za to. Pri tem se s čustvi in občutki tako zaslepimo, da vidimo le še naš naslednji 'fiks', dober občutek, pri tem pa zanemarimo vse posledice, ki jih s tem povzročamo drugim ljudem, naravi in okolju.

Naučili in navadili smo se enostavno sprejemati stanje, kjer imajo redki pravico odločati o tem, koliko denarja bo nekdo dobil, če sploh. Ljudje smo vrednost življenja samega nadomestili z denarjem, kjer je slednji bolj pomemben od prvega in je edina možnost za preživetje in dostojno življenje neposredno odvisna od količine denarja, ki ga ljudje prejmemo, če do njega sploh imamo dostop. Glede na dejstvo, da smo vsi ljudje, kot tudi ostale oblike življenja, enakovredni in imamo posledično enakovredno pravico do dostojnega soobstoja, bi bilo edino pravično in sprejemljivo to, da imamo vsi enakovreden dostop do denarja, ker denar je življenje in življenje smo mi. Življenje je naša edina resnična in prava vrednota in edino življenje dejansko imamo, ko se rodimo na ta svet. In ker smo življenje po nepotrebnem nadomestili z denarjem in ga podredili denarju, moramo tako vsakemu zagotoviti dostop do zadostne količine denarja, da lahko dostojno živi, brez strahu pred izgubo življenja. Vsaj tako bi bilo, če bi naša vrednota dejansko bila življenje. Vendar se to do sedaj še ni zgodilo, ker naša vrednota v resnici ni življenje kot tako. Čemu smo ljudje dali večji pomen od življenja samega? Našim občutkom, mislim, skratka našemu egu, ki smo si ga skozi odraščanje ustvarili v nas skozi naučene besede, ki sestavljajo naša verovanja, prepričanja in posledično vzorce ravnanja, ki temeljijo na iluziji energije občutkov in misli, ki niso resnični. Ljudje smo naše življenje in naše usmerjanje samega sebe podredili občutkom in mislim, ki si jih ustvarjamo in ki se nam porajajo v glavi in telesu. Pa sploh vemo, od kod prihajajo in kako jih ustvarjamo?

Ljudje verjamemo, da je v človeški naravi, da se bojujemo za preživetje in da ne moremo ustvariti in obstajati v sistemu, kjer se nikomur ne bi bilo treba boriti za preživetje in neprestano živeti v strahu pred preživetjem in v strahu pred izgubo varnosti. Ljudje verjamemo, da smo pohlepni in da bomo kot takšni vedno obstajali in s tem opravičujemo trenutni kapitalistični sistem kot edini sistem, ki je primeren za človeka, čeprav je jasno, da z njim uničujemo ne le sebe, ampak tudi vse okrog nas, cel planet. Na podlagi česa verjamemo, da je to tako in da se ne moremo spremeniti? Na podlagi lastnih misli in občutkov? Kako lahko verjamemo lastnim mislim, prepričanjem in občutkom, če pa sploh ne vemo in ne razumemo, kako jih ustvarjamo in kje in kako smo se jih dejansko naučili?

Spoznal sem, da se ljudje neprestano izmikamo samo-odgovornosti, zato da bi se lahko osredotočili le na naš ego, torej na naše dobre občutke in naše ideje, prepričanja, preko katerih si jih ustvarjamo. Verjamemo, da so ti občutki nekaj naravnega in nekaj, na kar nimamo vpliva, ter tako prelagamo odgovornost zanje in se jim podrejamo. V resnici pa si jih ustvarjamo sami, ustvarjamo in podrejamo se lastnim energetskim občutkom strahu, vznemirjenja, ljubezni, sovraštva, jeze, itd., brez da bi sploh razumeli kako in zakaj, ter jim tako dajemo večji pomen od fizičnega, praktičnega življenja samega, zato se ne zmenimo za druge, ne zmenimo se za trpljenje drugih, ne zmenimo se za posledice naših dejanj, ki izvirajo iz naše odvisnosti in podrejenosti našim občutkom in prepričanjem in nočemo prevzeti odgovornost zanje, ker tega še nikoli nismo storili in ker se nam zdi veliko lažje, da se prepuščamo občutkom, da nas vodijo, kot pa da bi se morali dejansko usmerjati sami, glede na zdrav razum ter po principu kar je najboljše za vse življenje. S takšnim ravnanjem pa vsak dan dokazujemo in kažemo, da nam ni mar za življenje, za našo resnično vrednoto, da nam ni mar za to, kar resnično obstaja, ker nam je bolj mar za naše misli in občutke, ki so le energijski naboj v nas. Zaradi tega posledično dopuščamo vojne, lakote, revščino, zlorabe, neenakovrednost in vse ostale zlorabe, ki jih vsak človek nosi in dopušča v sebi.

Spoznal sem, da živim v iluziji mojega ega, uma, v iluziji misli, prepričanj, verovanj in občutkov, s čimer zlorabljam življenje in s čimer zapravljam čas s stvarmi, ki niso resnične, ker obstajajo le kot energija v mojih mislih in občutkih, ki si jih ustvarjam. Zato sem se odločil, da se nočem več podrejati samo-ustvarjenim občutkom in vzorcem, katerih povod in cilj nista življenje, ampak iluzija egoizma, energije in uma. Odločil sem se, da iluzijo zamenjam za resnično življenje, kjer bom v vsakem dihu živel kot življenje in podpiral praktično življenje v enosti in enakovrednosti, kot najvišjo in edino resnično vrednoto. To pomeni, da bom v sebi in drugih sprejemal le življenje in nič manj, zato ker vse ostalo ni vredno življenja.

Dan 61 - Živeti 'preprosto' in delati le to, kar me veseli

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si 'preprostega' življenja, kjer bi lahko počel le to, kar me veseli, namesto da bi spoznal in razumel, da je to kar me veseli trenutno pogojeno z mojimi občutki in definicijami, ki sem jih sprejel skozi um/ego, s čimer se jim podrejam in se ločujem od fizične realnosti ter prelagam odgovornost zase in za zlorabe, ki jih ljudje počnemo vsak dan skozi podpiranje sistema neenakovrednosti in izkoriščanja. Zavedam se, da je početi le to, kar te veseli, egoistično, ker s tem namerno ignoriram stanje sveta, namesto da bi stal kot primer spremembe in rešitve za svet in se usmerjal po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse, da čim prej zagotovimo vsem dostojno življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pozitivnim občutkom, sproščanju, zabavi, spanju, počivanju dajati in pripisovati večji pomen od usmerjanja samega sebe v aktivnostih kot so branja, pisanje, reševanja nalog tečaja DIP, deljenja blogov itd. Zavedam se, da se s tem izmikam samo-odgovornosti, da odpravim svojo podrejenost do in odvisnost od občutkov in umsko-zavestnega sistema in da tako postanem čim bolj učinkovit primer spremembe človeka, ki vedno stoji v enosti in enakovrednosti z vsem in se ravna po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse, da bomo čim prej zagotovili dostojno življenje vse.

Odpustim si, da si nisem dovolil odpustiti in odpraviti svoje ideje, želje po tem, kako bi žele, hotel, da moje življenje poteka, kakor sem videl pri družini, sorodnikih, prijateljih, televiziji. Zavedam se, da bi s tem le nadaljeval vzorce, ki so nas pripeljali do situacije, v kateri je svet danes, kjer se vsak dan dogajajo zlorabe in se uničuje svet, narava, zato ker nihče noče prevzeti odgovornosti in poiskati rešitve ter živeti na praktičen način tako, kot je najboljše za vse, da bomo vsi lahko živeli dostojno, v enosti in enakovrednosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovoli želeti, hoteti si živeti po enakih in podobnih vzorcih kot moji starši, družina, prijatelji in drugi 'normalni' ljudje, namesto da bi spoznal in se zavedal, da so ravno ti 'normalni' vzorci življenja pripeljali do zlorab in stanja sveta, kot ga poznamo danes, kjer se vse borimo za preživetje, denar, in zlorabljamo drug drugega in zemljo, namesto da bi se spremenili in drug drugemu pomagali k samo-spremembi, da začnemo živeti tako, kot je najboljše za vse in ustvarimo sistem, ki bo vsem zagotovil dostojno življenje.

Odpustim si da sem sprejel in si dovolil zavidati ljudem, ki živijo 'normalno' življenje in ignorirajo stanje sveta in so nevedni ali pa se delajo nevedne in nočejo sprejeti odgovornosti zase in svet. Zavedam se, da si s tem želim tega, da se tudi meni ne bi bilo treba spremeniti in biti samo-iskren. Spoznal sem in zavedam se, da bolj kot prelagam samo-odgovornost in bolj kot gledam le nase, slabše bo stanje sveta in večje bolečine, muke, strah in travme bom doživljal, ker se bom neprestano bal izgubiti svoj način življenja, svoje življenjske vzorce, navade in svojo odvisnost od energetskih občutkov pozitivnosti, nevtralnosti in negativnosti, katerim se podrejam in jim dovoljujem, da me usmerjajo, namesto da bi se usmerjal sam v dihu, tako kot je praktično najboljše za vse.

Obvezujem se, da bom vsak da sproti odpravljal svojo odvisnost od energij, občutkov skozi pisanje in samo-odpuščanje ter samokorekcijo, da se osvobodim podrejenosti umu/egu in postanem samo-direktiven v vsakem trenutku diha, da bom lahko najbolj učinkovit pri spremembah in aktivnostih, ki so potrebne za vpeljavo sistema, ki bo vsem zagotovil dostojno življenje v enosti in enakovrednosti.

Dan 51 - Pozitivna in negativna stran občutkov

Dan 50 je v angleščini.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se dojemam in počutim ujetega, ker se ne morem družiti s prijatelji, da bi se ob njih sprostil in zabaval ter počutil pozitivno, sprejeto, varno in hkrati si odpustim, da se počutim/dojemam svobodnega, kadar se lahko družim s prijatelji in se ob tem počutim pozitivno. Kadar opazim in se zavem, da si želim družiti s prijatelji - se ustavim in diham. Zavedam se s tem izmikam svojim negativnim občutkom, strahu, samoti, žalosti, ki jih doživljam kadar sem sam ali z X/tujci. Obvezujem se, da se ne bom več izmikal negativnim občutkom kadar sem sam, ampak jih bom odpustil/odstranil s samo-odpuščanjem, kakor tudi pozitivne občutke, ko sem s prijatelji, ter se usmeril v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se lahko samo ob prijateljih sprostim in pozabim na skrbi ter se počutim varno, sprejeto in veselo. Kadar opazim in se zavem, da iščem prijatelje, da bi se ob njih sprostil in počutil dobro/pozitivno - se ustavim in diham. Spoznal sem, da si želim druženja s prijatelji zato, ker nočem odstraniti pozitivnih občutkov, pri tem pa ne razumem, da doživljam zaradi tega negativne občutke takrat, ko sem sam. Obvezujem se, da si ne bom več dopuščal ustvarjati dobre/pozitivne občutke s hrepenenjem po druženju s prijatelji in z definiranjem druženja s prijatelji kot nekaj zabavnega/pozitivnega in ob druženju z njimi, ker razumem, da si s tem ustvarjam tudi negativne občutke, kadar se ne družim z njimi, namesto da bi se vedno usmerjal v dihu in bil stabilen.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati in razumeti, da vedno, ko si želim/hrepenim po tem, da bi se družil/pogovarjal s prijatelji/X, ob tem v bistvu nočem odpustiti/odpraviti pozitivnih občutkov, ki jih ob tem doživljam, zato si tudi dopuščam, da se počutim negativno/žalostno/slabo/ujeto/jezno, kadar dojemam, da tega nimam, zato da bi se lahko kasneje spet počutil pozitivno/več kot/veselo. Obvezujem se, da si bom vedno odpustil in odpravil tako dobro/pozitivno stran občutkov, kot tudi slabo/negativno stran občutkov, ker se zavedam, da lahko edino tako ustavim polarnost uma, kjer skačem med pozitivnimi in negativnimi občutki.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se pozitivno/veselo, kadar najdem/dojamem/spoznam neko svojo točko in hkrati si odpustim, da se v nasprotnem primeru počutim negativno/jezno in se obsojam ter obupujem nad sabo, kadar dojemam, da nisem dovolj odkrit s sabo in da ne dojemam, ne spoznavam, ne najdem svojih točk/konstruktov in jih ne odpravljam učinkovito. Kadar opazim in se zavem, da se počutim veselo/pozitivno ob spoznavanju/razumevanju samega sebe ali ko se počutim negativno/slabo, kadar dojemam, da se ne spoznavam učinkovito in da ne dojemam/razumem sebe in svojih točk - se ustavim in diham. Obvezujem se, da si ne bom več dovoljeval ustvarjati pozitivnih občutkov, ko bom spoznal in dojel neko točko o sebi, in da si ne bom več dovoljeval ustvarjati negativne/slabe občutke, ko bom dojemal, da se ne spoznavam učinkovito in da ne odpravljam svojih umskih konstruktov učinkovito, ker se zavedam, da s tem sodelujem v umski polarnosti pozitivnosti in negativnosti. Namesto tega se bom usmeril z dihanjem in si odpustil in odpravil obe energetski polarnosti uma.

Odpustim si, da si nisem dovolil in sprejel odpustiti/odpraviti vseh pozitivnih občutkov, ker me je strah, da se bom potem vedno počutil slabo/negativno. Kadar opazim in se zavem, da si nočem odpustiti/odpraviti pozitivnih občutkov - se ustavim in diham. Zavedam se, da se z odpravo pozitivnih občutkov ne bom vedno počutil le še negativno, zato ker sem spoznal in razumem, da pozitivni občutki ne morejo obstajati brez negativnih in obratno, ker so drug od drugega nerazdružljivo odvisni, ker vedno nastanejo iz separacije in polarnosti uma, ker le tako lahko v sebi ustvarjam trenje in posledično energijo za obstoj uma/ega, namesto da bi se v vsakem trenutku usmerjal stabilno v dihu. Zato se obvezujem, da se bom vedno zavedal neizogibne povezanosti med pozitivnimi in negativnimi občutki in si vedno odpustil/odstranil obe plati, ker lahko le tako ustavim polarnost uma/ega in prehajanje med pozitivnimi/negativnimi občutki in se tako učinkovito, stabilno usmerjam tukaj v dihu v vsakem trenutku.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti/dojemati se veselo/pozitivno/zagnano/samo-direktivno/ponosno, kadar dojemam, da sem napisal precej/dovolj/zelo dolg blog, ter da se počutim/dojemam slabo/negativno/žalostno/brezvoljno/manjvredno in osramočeno, kadar se dojemam in se mi zdi, da sem napisal prekratek blog. Ko se tega zavem - se ustavim, diham in zavedam, da sem s tem sodeloval v polarnosti pozitivnih/negativnih občutkov, namesto da bi se vedno usmerjal v dihu. Obvezujem se, da se ne bom več počutil/dojemal veselo/pozitivno/zagnano/samo-direktivno/ponosno, če bom dojemal, da sem napisal precej/dovolj/zelo dolg blog in da se ne bom več počutil/dojemal slabo/negativno/žalostno/brezvoljno/manjvredno osramočeno, če bom dojemal, da sem napisal prekratek blog. Namesto tega se bom usmeril v dihu in se ne obsojal/presojal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si nagrade v obliki dobrih občutkov, kadar dojemam, kot da sem nekaj dobro opravil in kadar sem ponosen nase in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem do nagrade upravičen in da mi pripada. Ko opazim in se zavem, da se želim nagraditi z dobrimi občutki, kadar dojemam, da sem nekaj dobro opravil  in/ali sem ponosen nase - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem sodelujem v krogu pozitivnih/negativnih občutkov, namesto da bi se vedno usmerjal v dihu in bil stabilen in učinkovit. Obvezujem se, da si ne bom več želel nagrade v obliki pozitivnih občutkov, kadar bom dojemal, da sem nekaj dobro opravil in/ali bom ponosen nase, ampak bom dobre občutke/ponos odpustil/odstranil s samo-odpuščanjem in se usmeril v dihu.

Junij 2012 - Dan 19 - Odvisnost od energetskih zvez

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da ne zmorem biti samozadosten in da potrebujem partnerja,  da zadovolji moje potrebe.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil hrepeneti po partnerski zvezi, namesto da bi samemu sebi povrnil vse, kar verjamem da lahko dobim samo v partnerski zvezi.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil navezati se na določene osebe in jih označevati kot bolj pomembne in manj pomembne, namesto da bi dojel in razumel, da je dostojno življenje vseh enakovredno pomembno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi kdo do mene ustvaril energetsko navezanost in me omejeval, namesto da bi spoznal in razumel, da se omejujem vedno sam in da lahko v takšnih situacijah pomagam pri odpravljanju teh energetskih konstruktov, tako da se usmerjam tako kot je praktično najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah zavrniti prošnjo/željo nekoga, ker se bojim konfliktnih situacij, namesto da bi se usmeril in stal za tem, kar je praktično najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil poskušati na drugih napraviti dober vtis, ker me je strah zavrnitve in ne-sprejemanja, namesto da bi sprejel samega sebe in vse okrog sebe enakovredno in se osredotočil na to, kar je praktično najboljše za vse. Zavedam se, da je zavrnitev/ne-sprejemanje konstrukt vsakega posameznika, ki si ga ustvari sam in z njim dejansko zavrača in razdvaja samega sebe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se ob določenih ljudeh počutim bolje in ob drugih slabše, namesto da bi prenehal pogojevati svoje občutke z drugimi ljudmi in jih ustavil ter se usmeril v zavedno dihanje ter samo-odpuščanje in s tem ustavil/odpravil vse občutke in tako začel vse ljudi praktično enakovredno obravnavati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti samega/osamljenega, kadar nisem z ljudmi in znanci, namesto da bi spoznal in razumel, da sem osamljen lahko samo v svojih mislih in da v fizični realnosti nisem nikoli sam, ker sem vedno enakovreden del vsega okrog sebe.

Maj 2012 - Dan 15 - Odvisnost od 'pozitivnih' energij / občutkov

Kadar berem kakšen blog ali počnem nekaj, kar vzpodbuja mojo samo-iskrenost in proces samo-korekcije, večkrat opazim vzorec, kjer me prešinejo misli, da bi počel kaj drugega, nekaj kjer bi občutil več 'pozitivne' energije/vznemirjenja. To je energija/emocija, ki jo nenehno iščemo skozi naš umsko-zavestni sistem, saj ga z njo poganjamo in ohranjamo lastno odvisnost/suženjstvo do teh energij/misli. Te vzorce je treba ustaviti ravno tako kot vzorce odvisnosti od 'negativnih' energij.

Na določene misli in slike si ustvarjam 'pozitivno' energijo / občutke, s čimer sabotiram samega sebe in se ulovim na lasten umsko-zavestni sistem in ostajam njegov suženj... dokler teh vzorcev ne ustavim in pričnem živeti v praktični realnosti, brez motečih in omejujočih občutkov / energij.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil med branjem/pisanjem/dihanjem ustvarjati misli/občutke/želje po tem, da bi počel kaj drugega, kjer bi občutil 'pozitivno' energijo/čustvo. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi si ustvarjal misli/želje/hotenja o tem, da bi raje počel kakšne druge stvari, kjer bi občutil 'pozitivno' energijo/občutke.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati misli/želje/hotenja po nakupu novih stvari/naprav, da bi si s tem poustvaril/podoživel 'pozitivne' občutke vznemirjenja. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi si ustvarjal misli/želje/hotenja po nakupu novih stvari/naprav, zato da bi se še naprej slepil in omejeval z 'pozitivnimi' občutki vznemirjenja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati pozitivne energetske občutke / vznemirjenost ob misli na nakup nove/'boljše' tipkovnice, ob prebiranju novic o novih konzolah / igrah, ob misli na igranju iger, ob misli na program, ki ga programiram in ob katerikoli misli na karkoli, s čimer si poskušam vzbujati pozitivne občutke / vznemirjenost, namesto da bi ustavil energetsko odvisnost od občutkov z dihanjem in bil v vsakem dihu tukaj, stabilen, brez motečih energetskih nihanj, v enosti in enakovrednosti s fizičnim telesom in sveto ter se usmerjal po zdravem razumu glede na to, kar je najboljše za vse in ne po občutkih/energijah.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil hoditi po trgovinah s tehniko, samo zato da bi si vzbujal vznemirjenost in 'pozitivne' občutke ob misli na nakup kakšne izmed stvari. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi šel v trgovino samo zato, da bi si ustvarjal 'pozitivne' energetske občutke / vznemirjenost skozi razmišljanje o nakupu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sodelovati v energetskem emocionalnem sistemu 'pozitivnih' in 'negativnih' občutkov in nenehno nihati med njimi, namesto da bi se posvetil odpravljanju tega neravnovesja in se naučil živeti stabilno in po zdravem razumu v vsakem trenutku vsakega diha.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se usmerjam preko 'pozitivnih in 'negativnih' občutkov in sem njihov suženj, namesto da bi jih ustavil in se usmerjal  po zdravem razumu glede na fizično realnost in kar je praktično najboljše za vse. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi se podrejal 'pozitivnim' in 'negativnim energetskim občutkom, namesto tega te energije in misli ustavim in se usmerjam v po zdravem razumu.

2012 - Samodirekcija

Ohranjanje samo-direkcije po principu 'Kar je praktično najboljše za vse življenje v enosti in enakovrednosti' je nekaj, česar se moramo vsi naučiti, saj nas v vseh drugih primerih namesto nas usmerjajo naši samo-sprejeti predsodki, občutki, čustva, ideje in verovanja, ki vedno izhajajo iz našega sprejetega ega / osebnosti, kar posledično vedno vodi v zlorabo nas samih in Življenja na sploh. Skozi celotno zgodovino človeštva smo ljudje prelagali odgovornost za svoje misli, občutke in stanja na nekoga drugega, kar dokazujejo naše projekcije, ki jih v samo-iskrenosti z lahkoto opazimo že med samim pogovorom.

V svojem procesu sem (bolj ali man) vedno pozoren na to, da v samo-iskrenosti opazujem lastne misli in občutke zato, da razberem kdaj počnem neko stvar samo-direktivno, tako kot je najboljša za vse življenje v enosti in enakovrednosti, in kdaj nekaj počnem zaradi svojih dovoljenih in sprejetih občutkov, čustev, želja, predsodkov itd., ki izvirajo iz mojega ega in skozi katere se omejujem in si onemogočam, da bi vzpostavil popolno samo-direkcijo. Vse takšne moteče elemente potem po potrebi izpišem, da natančno ugotovim kako je nek umski konstrukt sestavljen, kje je njegov izvor, v katerih situacijah se mi sproža itd., glede na to pa lahko napišem samo-odpuščanje in samo-korekcijo. Slednja je navodilo, kako bom vzpostavil samo-direkcijo naslednjič, ko bom v podobni situaciji (vedno po principu 'Kar je praktično najboljše za vse življenje v enosti in enakovrednosti').

Najbolj moteči občutki v mojem procesu, s katerimi si največkrat odvračam pozornost od samo-direkcije in samo-iskrenosti, so: spolna vzburjenost / želja po spolnosti - orgazmu, 'dober' občutek vznemirjenosti / adrenalina ob zabavi (poslušanje glasbe, igranje iger ipd.), občutek strahu (ob samo-obsojanju in primerjanju z drugimi, nesprejemanju samega sebe itd.) in občutek odpora, kadar vzpostavljam samo-iskrenost in samo-direkcijo pri opazovanju lastnih umskih konstruktov (najbolj ko jih izpisujem v sklopu tečaja DIP).

Ugotovil sem, da pri vzpostavljanju samo-direkcije in samo-korekcije zelo pomaga, da si aktivnosti, ki jih želim narediti čez dan, zapišeš na seznam, vendar jim pri tem ne določim točnega časovnega okvira. Cilj naj bo le, da jih moramo dokončati isti dan, če pa si določimo točne časovne okvire se hitro zgodi, da jih ne izpolnimo, to pa vodi v samo-obsojanje. To pa pomeni, da v svojem procesu vzpostavljanja samo-iskrene samo-direkcije izvajamo samo-sabotažo, kar nima nobenega smisla in podaljšuje naš proces vzpostavljanja samega sebe kot enakovrednega, samo-iskrenega in samo-direktivnega živega bitja, ki se vedno ravna po principu 'Kar je praktično najboljše za vse življenje v enosti in enakovrednosti'.

2011 - Upanje onemogoča izboljšanje sveta

Večina ljudi upa, da se bo svet izbojšal. To pa pomeni, da nihče nič ne naredi za to. Povprečen človek se ne vodi sam, ker ga vodijo njegovi strahovi in občutki, zato se tudi drži svojih navad, ki postanejo železna srajca. Dokler ima človek upanje, da se bo nekaj spremenilo in izboljšalo, ne bo za to storil nič, saj je sprejel svojo usodo kot nekaj na kar sam nima vpliva. To je glavni pogoj za nastanek upanja. Tisti ljudje, ki spoznajo, da smo vsi sami odgovorni za vse, kar si v življenju ustvarjamo, nikoli ne upajo. Namesto tega vedno ukrepajo. Odpustijo si vse svoje navade, misli, občutke, strahove, samodefinicije in postanejo samodirektivni. To je zdrav razum.

Upati = biti prepričan, da svoje usode ne moreš spremeniti in da je potreben zunanji vpliv, da se bo nekaj spremenilo. S tem ljudje samemu sebi zgradijo zapor navad, ki jih izživljajo vsak dan, kot recimo pralni stroj za pranje perila. Ima svoj program in deluje le, ko nanj nekdo pritisne na pravem mestu.

Ljudje se na splošno zelo dobro zavedajo, da je njihov glavni vzvod in motivator za stvari, ki jih počnejo v življenju, strah. Predvsem strah pred neimetjem denarja. Zato jih večina trdi, da je Enakovredni Denarni Sistem nemogoč, češ da ne bo nihče delal, ker v njem ljudi ne bo strah, da bi ostali brez denarja. To je seveda, samoiskreno pogledano, slepljenje samega sebe. Ljudje smo namreč danes v kapitalizmu tako podvrženi omenjenemu strahu, da se nam zdi, da brez njega sploh ne bi ničesar naredili. Dokaz, da je to slepljenje samega sebe, so denimo otroci, ki v zdravem okolju počnejo vse mogoče, pa sploh ne poznajo denarja in strahu kot motivatorja. So popolnoma naravno živi in radovedni, ker je to del dostojnega, normalnega življenja brez terorja in zlorab. To je zdrav razum. Seveda bo potreno določeno obdobje, da ljudje spoznajo, da je Enakovredni Denarni Sistem najboljši za vse, saj bo odpravil teror po preživetju in vzpostavil dostojno, enakovredno življenje za vse na Zemlji.

Vsekakor pa se to ne bo zgodilo, dokler bodo ljudje upali na boljše čase, molili zanje in hodili v svetišča zapravljat življensko energijo za ustvarjanje svoje umske kletke navad. Dokler boš nosil/a železno zrajco in počel/a vedno isto, tako kot že celo življenje, se ne bo nič spremenilo. Vsekakor pa se bo vse poslabšalo. Če hočeš kakršnokoli spremembo na bolje, jo moraš sam ustvariti. To je zdrav razum.

Torej zapomni si: če bo upanje umrlo zadnje, bomo ljudje propadli v zelo kratkem času. Če pa bo upanje umrlo prvo, se bomo ljudje zganili in naredili tako, da bo najboljše za vse, kot to počnemo Destonijci. Tako preprosto je to.

Nekateri bi rekli, da je upanje dobro, saj zaradi upanja da bomo nekaj dosegli začnemo nekaj početi. To je utvara. Nekaj začnemo početi kadar smo prepričani, da to lahko storimo. Upanje pa si ustvarimo takrat, ko sam sebi ne zaupamo, da lahko nekaj dosežemo. Seveda smo odvisni tudi od drugih, ampak če zgolj počnemo to kar vemo da lahko storimo, brez upanja, potem nismo razočarani, če nam to ne uspe, ampak zgolj poiščemo novo pot do istega cilja. Če pa ves čas upamo, da nam bo uspelo, sam sebe razočaramo ob prvem neuspehu in zgubljamo čas in lastno energijo za popolnoma nepotrebne stvari.

Torej, naj se um nekoga še tako trudi obračati izgovore zakaj je upati dobro, če premoremo pogledat na stvar samoiskreno in z zdravo pametjo vidimo, da upanje ni le nepotrebno, ampak celo popolnoma onemogoči človeku, da bi dejansko spremenil svoje navade in začel početi to, kar je najboljše za vse. Zato mora upanje umreti, preden se na Zemlji sploh lahko začne življenje. Do takrat pa bodo ljudje zgolj upali na boljše čase. To je zdrav razum.