Dan 262 - Reakcije na ljudi v reakciji

Prejšnji blog je v angleščini.

Spoznal sem, da še vedno včasih reagiram na ljudi, ki so v čustveni reakciji, čeprav vedo, da je to nesmiselno in kako to ustaviti, pa tega vseeno ne naredijo takoj, ko jim to izpostavim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati z jezo na ljudi, ki so v čustveni reakciji, čeprav vedo, da je to nesmiselno in kako to ustaviti, pa tega vseeno ne naredijo takoj, ko jim to izpostavim. Ko opazim in se zavem, da reagiram z jezo ali kako drugače na človek v reakciji - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem s tem tudi sam v reakciji in zato nič drugačen ali bolj zgleden od drugih. Zato se obvezujem, da ljudi v reakciji, ki nočejo takoj ustaviti svoje reakcije, ne bom obsojal kot manjvredne in njihove reakcije jemal osebno. Namesto tega bom osredotočen na sproščeno dihanje in razumevanje drugega, da ga bom lahko podprl z besedami in dejanji, ki bodo pomagale umiriti reakcijo.

Dan 258 - Khazarijska mafija in zdravorazumski odziv brez reakcij

Prejšnji blog je v angleščini.

Pogosto odkrivam in prebiram prikrita dejstva o zgodovini. Nazadnje sem se seznanil s Khazarijsko mafijo, branje članka zelo priporočam. Gre za največjo skrivno organizirano kriminalno združbo psihopatov in sociopatov, katerih predniki izvirajo iz dežele Khazarije. Gre za častilce Baala ali hudiča, njihov cilj pa je s pomočjo "črne magije" oz. trikov, zvijač in prevar zavladati svetu s sedaj že splošno znanim Novim svetovnim redom, kar bi se naj zgodilo že leta 2012, pa se jim je načrt deloma sfižil, saj vedno več ljudi nasprotuje njihovim psihopatskim težnjam. Navadne ljudi, ki niso del njihovih elitnih skrivnih združb, namreč vidijo kot živino, rajo, ki je namenjena zadovoljevanju njihovih potreb. V rednih skrivnih obredih recimo darujejo Baalu dojenčke tako, da jim odrežejo glavo, pijejo njihovo kri in požrejo srce. Radi bi zmanjšali svetovno populacijo z biokemičnim orožjem, GSO hrano, zastrupljanjem v medicini in podobno. S svojim vplivom so med drugim dosegli, da se v večino zobnih past vstavlja fluorid, živčni strup, ki človeka pasivizira in naredi bolj dovzetnega za sledenje ukazom, kar so odkrili tudi Nemci s poskusi na taboriščnikih med 2. svetovno vojno. V ZDA na primer fluorid dodajajo kar neposredno v pitno vodo, pri nas zaenkrat še ne. Dejansko so se infiltrirali v večino svetovnih vodilnih organizacij in položajev, skozi stoletja pa so se naučili delovati skrajno dvolično in prikrito, kjer javnosti prikazujejo humanitarne namene, za zaprtimi vrati pa izvajajo svoje skrivne načrte in zlorabe v tajnosti. To jim še vedno uspeva predvsem zaradi skoraj popolnega nadzora nad bančnim sistemom in javnimi mediji, iz katerih dosledno cenzurirajo vse, kar bi utegnilo razkriti njihove resnične namere in zlorabe. Njihov vpliv ponazarja tudi dejstvo, da so zgodovino Khazarije popolnoma odstranili iz zgodovinskih učbenikov, saj tako ljudi ne vedo, da so častilci hudiča sploh kdaj obstajali in dejansko imeli svojo kraljevino. Ker zaenkrat še ne nadzorujejo interneta, čeprav se močno trudijo to doseči, so vse te informacije prosto na voljo vsakomur, ki ga resnično zanima dejansko delovanje in stanje sveta.

Kadar prebiram takšna dejstva o raznih nedopustnih zlorabah in načrtnem hudodelstvu, se včasih še vedno ujezim, počutim nemočno in obupano, zato se moram še vedno opominjati, da mi ustvarjanje takšnih čustvenih reakcij nič ne koristi. Že davno tega sem spoznal, da v čustvenem stanju ne vidim praktičnih rešitev, ker mi čustva meglijo razum. Pa tudi, če vidim rešitve, jih v čustvenem stanju nisem sposoben učinkovito živeti in vpeljevati, saj je splošno znano, da ljudje s svojimi čustvenimi reakcijami naredimo več škode kot koristi. Poleg tega s čustvi izgubljamo nepotrebno energijo, ki bi jo lahko namenili koristnejšim aktivnostim. Nekateri trdijo, da moraš najprej postati jezen, da lahko potem kaj ukreneš proti zlorabam ali krivicam. To drži samo, če se podrejamo lastnim čustvom. Veliko boljše je, da sledimo načelu, ki je najboljši za vse. Z uporabo samoodpuščanja lahko torej vzorec negativnega čustvenega reagiranja na zlorabo odstranim in nadomestim z odločnim odzivom, ki bo namesto na čustvih temeljil na zdravem razumu in zlatem, temeljnem načelu, ki je najboljši za vse: vedno upoštevaj in obravnavaj druge tako, kot bi želel biti upoštevan in obravnavan sam na njihovem mestu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob branju in spoznavanju zlorab se jeziti in počutiti nemočno in obupano. Ko opazim in se zavem, da se ob branju in spoznavanju zlorab jezim in počutim nemočno in obupano - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s temi čustvenimi reakcijami odžiram energijo, ki jo lahko namenim za učinkovito življenje in vpeljevanje rešitev za videne zlorabe. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da med branjem in spoznavanjem zlorab, ki se dogajajo po svetu, nanje ne bom čustveno reagiral z jezo, obupom, občutkom nemoči, strahom itd., saj se zavedam, da je veliko bolj učinkovito to, da to energijo uporabim za dosledno življenje in vpeljevanje rešitev, ki bodo takšne zlorabe preprečile. Tako bom z lastnim zgledom naredil vse, kar lahko, da pomagam vsem zagotoviti dostojno življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil v jezi kriviti druge ljudi za zlorabe, ki smo jih vsi dopustili, ker jih nismo preprečili. Ko opazim in se zavem, da v jezi krivim druge za zlorabe, ki jih nismo preprečili - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem zgolj skušam sprostiti svoj neprijeten občutek jeze na druge, da mi ne bi bilo potrebno prevzeti odgovornosti zase in za to, da sam nisem deloval tako, da bi preprečil zlorabe. Zato se obvezujem, da ne bom več v jezi krivil drugih za moje lastno počutje. Namesto tega bom vedno pozoren na to, da živim in vpeljujem samoodgovornost, da delujem transparentno v skladu s temeljnim načelom in da vedno dajem prednost nesebičnim aktivnostim in preprečevanju zlorab življenje, tako da izpostavljam zlorabe in podajam rešitve zanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jeziti se na ljudi, ki še vedno vztrajajo v svoji ignoranci, sebičnosti in nepripravljenosti na izpostavljanje in preprečevanje zlorab življenja. Ko opazim in se zavem, da se jezim na ljudi, ki še vedno vztrajajo v svoji ignoranci, sebičnosti in nepripravljenosti na izpostavljanje in preprečevanje zlorab življenja - se ustavim in diham. Ob tem se spomnim na lasten proces in na to, kaj vse sem prehodil, da sem začel razmišljati in vpeljevati korekcijo in samoodgovornost v lastno življenje. Zavedam se, da bodo tudi drugi potrebovali nekaj časa, da spoznajo svojo odgovornost in celo doživeti različne zlorabe na lastni koži, preden bodo pripravljeni upoštevati še kaj več kot lastne sebične interese. Zato se obvezujem, da drugih ljudi ne bom obsojal zato, ker še vedno vztrajajo v svoji ignoranci, sebičnosti in nepripravljenosti na izpostavljanje in preprečevanje zlorab življenja, ker to nikomur ne koristi. Namesto tega bom stal za zgled, podajal rešitve in skušal pospešiti njihov proces prevzemanja odgovornosti zase tako, da jim bom jasno in nazorno prikazoval posledice, če tega ne bodo storili.

Dan 252 - Odpor do branja knjig

Prejšnji blog je v angleščini.

Odpustim si, da sem prejel in si dovolil ustvariti odpor do branja knjig, ko pomislim na branje ali med branjem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil uporabljati izgovor, da je branje knjig izguba časa, ker se iz njih ne naučim prakse ali ker govorijo o temah, ki meni ne bodo koristile.

Med branjem si lahko določim cilj/namero, da bom pozoren na praktične nasvete / primere, ki jih lahko sam uporabim v življenju.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil presojati/soditi knjige glede na to, kdo je avtor.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi celotno knjigo na podlagi posameznih trditev iz njih, s katerimi se ne strinjam oz. za katere vidim/se mi zdi, da so napačne, neustrezne in neučinkovite. Ko opazim, da to počnem, se ustavim in diham. Obvezujem se, da bom pozoren na sodbe do določenih trditev v knjigah, za katere se mi bo zdelo, da so neustrezne. V takšnem primeru si bom odpustil odpor do trditve in še enkrat preveril, če lahko trditev zavrnem na podlagi lastnih praktičnih izkušenj in če te po kontekstu ustrezajo tistim iz trditve. Če ja, potem bom trditev enostavno zavrnil in bral naprej ter iskal koristne nasvete. Drugače pa bom trditev ob priložnosti preizkusil v praksi in ugotovil, če je nasvet res koristen.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob misli na branje/med branjem postati živčen/nervozen in nestrpen, ker si v mislih dovolim imeti ideje o tem, kaj bi lahko drugega počel, kar dojemam kot bolj "zabavno", kar presojam na podlagi vznemirjenja ali kakšnega drugega pozitivnega čustva, ki si ga ob tem poustvarim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil misliti, da branje knjige ni koristno in zabavno. Spoznal sem in razumem, da si bom v praktičnem smislu veliko bolj olajšal življenje z branjem, ker bom lahko pridobil koristne nasvete, ne pa s sprehajanjem, igranjem iger ali kakšno drugo obliko "zabave", kar je v resnici bežanje od odgovornosti do samega sebe, da bi se zabaval ob učenju in opravljanju čim širše koristnih opravil. Zato se obvezujem, da bom vsakršno takšno miselno distrakcijo iskanja "zabave" takoj odpustil in se osredotočil na to, da se zabavam/uživam v opravljanju čim širše koristnih opravil.

Kadar bom opazil, da sem med branjem nestrpen/živčen, se bom ustavil in dihal. Vprašal se bom, zakaj sem nestrpen/živčen in si razloge odpustil, dokler ne bom nestrpnosti/živčnosti ustavil in se nato vrnil k branju.

Odpustim si, da si nisem dovolil vsaj pol ure na dan nameniti branju izbranih knjig, ki mi bodo koristile s praktičnimi nasveti. Obvezujem se, da bom vsak dan namenil pol ure branju izbranih koristnih knjig ali blogov in izvajal korekcijo, kot sem si zapisal.

Dan 233 - Dojemanje sebe v relaciji do skupine

Opazil sem, kako pogosto pristopam k drugim ljudem ali skupini ljudi tako, da se postavljam v nadrejen položaj v smislu, da vem več od njih ali da vem in razumem kaj, česar drugi ne in da jih moram zato poučiti o tem ali jim kaj pokazati, razložiti in ali jih usmerjati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil k ljudem pristopati z nadrejenostjo/superiornostjo. Ko opazim in se zavem, da k ljudem pristopam z nadrejenostjo - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem ločim od drugih ob tem, ko jih sodim kot neumne, manj razgledane, bolj sebične, itd. Zato se obvezujem, da drugih ne bom več sodil kot neumne, manj razgledane, bolj sebične in zato manjvredne in da ne bom več pristopal k drugim z nadrejenostjo. Namesto tega bom vedno pozoren na to, da v drugih vidim sebe, da jih ne sodim in presojam in da jih podprem tako, kot bi želel, da drugi podrejo mene na njihovem mestu.

Odpustim si, da si nisem dovolil pristopiti k ljudem brez strahu in brez polarizacije manjvrednosti/večvrednosti in da si nisem dovolil vedno poenakovrediti samega sebe s soljudmi in videti samega sebe v drugih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se bom poenakovredil s soljudmi in da bom videl sebe v soljudeh.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil druge soditi in obsojati kot manjvredne, kadar vidim/dojemam, da težijo k sebičnosti, da ne upoštevajo drugih in da so ignorantski. Ko opazim in se zavem, da sodim in obsojam druge kot manjvredne, kadar vidim/dojemam, da težijo k sebičnosti, da ne upoštevajo drugih in da so ignorantski - se ustavim in diham. Zavedam se, da je nesmiselno, da sebe in druge ob tem presojam in sodim, saj to ne vodi do rešitve problema. Zato se obvezujem, da ne bom več sebe in drugih sodil in obsojal kot manjvredne(ga), kadar bom videl/dojemal, da nekdo (ali jaz) teži k sebičnost, da ne upošteva drugih in da je ignorantski.Namesto tega se obvezujem, da se bom postavil v njegovo kožo in ga podprl na način, da bo spoznal, da obstaja boljša rešitev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil nekoga, ki več ve, zna ali je bolj razgledan od nekoga drugega, dojemati kot večvrednega od drugih in druge kot manjvredne od njega. Ko opazim in se zavem, da nekoga, ki več ve, zna in je bolj razgledan, sodim kot večvrednega in druge kot manjvredne od njega - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem ustvarjam separacijo med ljudmi in s tem dopuščam zlorabo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom nekoga, ki več ve, zna ali je bolj razgledan od nekoga drugega, označil in dojemal kot večvrednega in druge kot manjvredne od njega. Namesto tega bom v vse videl sebe in vse obravnaval/dojemal enakovredno.

Dan 220 - Seks, šale in predlogi

Prejšnji bložnik je v angleščini.

Danes sem opazil še nekaj primerov, ko sem za ženskami pogledal zgolj zaradi želje po seksualni vzburjenost ob tem, ko vidim nek del telesa, ki sem ga definiral kot privlačnega, zgolj za to da bi si ob tem ustvarjal pozitivno čustvo poželenja. V našem umsko-zavestnem sistemu so vzorci zelo natančno definirani, zato si jih moramo tudi natančno in strukturirano odpustiti in odstraniti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil žensko s suhimi nogami, med katerimi je prostor tudi pri mednožju, oblečeno v oprijete hlače s črto, definirati kot seksi in privlačno ter si ob tem ustvarjati čustvo seksualnega vzburjenja in poželenja. Ko opazim in se zavem, da definiram žensko s suhimi nogami, med katerimi je prostor tudi pri mednožju, oblečeno v oprijete hlače s črto, kot seksi in privlačno in da si ob tem ustvarjam čustvo seksualnega vzburjenja in poželenja - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem podrejam občutku pozitivne energije, namesto da bi se usmerjal sam v dihu in s tem ustavil zlorabo telesa zgolj zaradi energije. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to da žensk s suhimi nogami, med katerimi je prostor tudi pri mednožju, oblečeno v oprijete hlače s črto, ne bom več dojemal/definiral/označeval kot seksi in privlačne. Namesto tega bom vdihnil, izdihnil in ustavil vzorec tako, da ne bom gledal za njimi, dokler popolnoma ne odstranim čustvenih energij s samoodpuščanjem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vzpodbujati čustvo seksualnega poželenja/vzburjenja s tem, da sem si predstavljal, kako bi se počutil, če bi se ženske, ki jo dojemam kot seksi/privlačno lahko dotikal. Ko opazim in se zavem, da si predstavljam, kako bi se počutil, če bi se neke ženske, ki jo dojemam kot privlačno/seksi lahko dotikal - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem zgolj vzpodbujam ustvarjanje čustvene energije seksualnega poželenja/vzburjenja, s čimer se tej energiji podrejam in zlorabljam samega sebe in ženske, ko jih opredmetim in sodim za svojo sebično korist. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom predstavljal, kako bi se počutil, če bi se neke ženske dotikal, namesto tega se bom usmeril v dihu si pomagal ustaviti vzorec s samoodpuščanjem in petjem pesmice.

Drugi opažen vzorec mi je izpostavil kolega. Večkrat se namreč pošalim in ob samoiskrenem opazovanju ugotavljam, da pri tem začutim pozitivno čustvo, kar izrabljam za to, da bi se bolje počutil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati smešne situacije zgolj zato, da bi se nasmejal in ob tem ustvaril pozitivno čustvo sreče. Ko opazim in se zavem, da sem v karakterju iskanja šal, da bi se smejal in bolje počutil - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem podrejam umu, ker iščem pozitivne energije in čustva, da bi se z njimi zadeval, s čimer zlorabljam samega sebe in svoje telo, ker izčrpavam energijo iz fizičnega telesa. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ustavim in zadiham ter preneham z vzorcem/karakterjem iskanja šal in pozitivnih energij.

Še eno čustveno reakcijo sem opazil, ko se s kolegom nisva strinjala o tem, kako naj bi nekaj naredila.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati z jezo in nestrpnostjo, ko moj kolega ni sprejel mojega predloga, ki se mi je zdel bolj smiseln. Ko opazim in se zavem, da reagiram z jezo in nestrpnostjo, ko kolega/nekod ne sprejme mojega predloga, kljub temu da se mi zdi bolj smiseln - se ustavim in diham. Zavedam se, da je ta reakcij popolnoma nepotrebna, ker si z njo jemljem pozornost. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom čustveno reagiral z jezo ali nestrpnostjo ali kako drugače, ko bo nekdo zavrnil moj predlog, kljub temu, da se mi zdi bolj smiseln. Namesto tega se bom usmeril v dihu in predlagal praktično primerjavo predlogov, da se ugotovi, kateri je bolj primeren.

Blaž Cegnar - Obišči moj osebni portal

Dan 215 - Strah pred posledicami dejanj drugih in še kaj

Izpisal bom nekaj reakcij, ki sem jih zaznal med današnjim dnem. Prva se nanaša na moje sodbe in strahove ob tem, ko oseba X uporablja droge:

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi X, ker kadi travo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi kajenje trave kot neodgovorno in to jemati za izgovor, da lahko sodim X kot vzrok za moje čustvo jeze.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jeziti se na X, ker kadi travo. Spoznal sem in zavedam se, da nima nobenega smisla, da sodim in se jezim na X, ker se s tem zgolj podrejam svojim čustvenim reakcijam, namesto da bi se usmeril v dihu. Ko opazim in se zavem, da X kadi travo - se ustavim in diham. Zavedam se, da vsak človek hodi skozi svoje proces posledic in prevzemanja odgovornosti zanje in da lahko jaz pri tem zgolj pomagam z lastnim zgledom in se učim na napakah drugih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da nisem jezen na X, če kadi travo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kriviti X za moj strah pred tem, da bi moral jaz prenašati neprijetne posledice, ki jih lahko ima trava na X in name. Ko opazim in se zavem, da krivim X za strah pred negativnimi posledicami kajenja trava - se ustavim in diham. Zavedam se, da si ta strah ustvarjam brez potrebe, ker ni ne koristi, saj se z njim delam le živčnega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal strahu pred morebitnimi negativnimi posledica tega, da X kadi travo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem odgovoren za posledice tega, da oseba X kadi travo. Zavedam se, da je oseba X sama odgovorna za posledice svojih ravnanj in da ja zanje niti ne morem odgovarjati. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom domišljal in verjel, da sem jaz odgovoren za posledice kajenja trave osebe X, saj se je ta oseba sama odločila, da sprejema posledice.

Druga reakcija je v povezavi s predlogom kolega, da bi posnel in začel snemati video dnevnike, ker so bolj učinkoviti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do snemanja video dnevnikov (vlogov), ker se ob njih sodim kot ne dovolj dober/učinkovit.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se ob snemanju vlogov kot neučinkovit in ne dovolj dober.

Odpusti si, da sem sprejel in si dovolil ob snemanju vlogov počutiti se manjvredno in osramočeno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se izgovarjati, da se počutim manjvredno in osramočeno zato, ker me bodo drugi sodili. Zavedam se, da sodbe drugih nimajo nikakršne zveze z mano, ker so izraz njihovih predsodkov, ne mojih. Zato se obvezujem, da se ne bom več za svoje sodbe samega sebe in čustva sramu izgovarjal na sodbe drugih. Namesto tega bom vedno pozoren na to, da ne dopuščam, da bi samega sebe sodil in si ob tem ustvarjal čustva stramu in manjvrednosti, ker to nima nobenega smisla in ker se s tem dejansko zlorabljam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati izgovore za to, da ne bi posnel vloga. Zavedam se, da se s tem podrejam lastnim strahovom in miselnim vzorcem, s katerimi se omejujem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom iskal in se podrejal izgovorom za to, da ohranjam svoje strahove in samoomejitve. Namesto tega se bom usmeril v dihu in v razumni in zdravorazumski meri naredil točno to, česar nočem in česar si ne upam zato, da odpravim svoje samoomejitve, ker so te banalne in nesprejemljive.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrejati se strahu, da me bo nekdo videl in se mi smejal, ko bom snemal vlog na prostem in da me bo nato sram. Zavedam se, da se mi lahko popolnoma vsi smejijo in me čudno gledajo med tem, ko počnem karkoli, pa to še vedno ne bo imelo nobene neposredne zveze z mano ampak z njihovimi predsodki in sodbami, zato se mi ni potrebno obremenjevati s strahom pred tem, da bi se to zgodilo, ker itak nima veze, tudi če se. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal in se podrejal strahu pred tem, da bi se mi ljudje smejali in me čudno gledali, ko snemam vlog na prostem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi snemanje vloga na prostem, kjer z iztegnjeno roko držim telefon pred sabo in se snemam ter govorim samemu sebi v kamero, kot čudno, smešno, noro, čudaško, neprimerno, zblojeno. Ko opazim in se zavem, da sodim snemanje vloga na prostem, kjer z iztegnjeno roko držim telefon pred sabo in se snemam ter govorim samemu sebi v kamero, kot čudno, smešno, noro, čudaško, neprimerno, zblojeno - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno in nepotrebno, da se oklepam teh sodb in definicij, ker si si s tem ustvarjam čustvo sramu in manjvrednosti, ki mi nikakor ne koristi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom sodil snemanja vloga na prostem ko nekaj čudnega, smešnega, norega, čudaškega, neprimernega, zblojenega. Namesto tega se obvezujem, da bom to videl kot zgolj snemanje vloga in nič več.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se mi vsi smejali in me imeli za norca in da zato v družbi ne bi bil sprejet kot enakovreden človek. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi se mi vsi smejali in me imeli za norca in da v družbi ne bi bil sprejet kot enakovreden človek - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno, da bi se to zgodilo, tudi če bi počel neke ekstremne in neumne stvari, kaj šele kaj pametnega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne ustvarjam več strahu pred tem, da bi se mi vsi smejali in me imeli za norca in da zato v družbi ne bi bil sprejet kot enakovreden človek, ker tako sprejet že itak nisem tudi zaradi sodb drugih.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da je strah zgolj začasno čustvo, ki zbledi po tem, ko spoznam, da sem še vedno tu, čeprav sem se soočil s tem, česar me je prej bilo strah. Zato se obvezujem, da se bom vedno soočil s strahom tako dolgo, da si dokažem, da sem še vedno tu, kljub strahu, ker bom tako praktično spoznal, da je strah nepotreben in da se mu je nesmiselno podrejati.

Ko bom naslednjič snemal vlog na prostem in opazil, da bi nekdo prihaja na proti ali se mi bliža in da me postaja strah njegovih morebnitnih sodb in da se sam sodim - bom enostavno pustil strahu, da se izprazni in se osredotočil na snemanje vloga v zavedanju, da se mi v nobenem primeru ne more nič zgoditi in da ne bom v nobenem primeru ničesar izgubil, kvečjemu pridobil samozavest in samozaupanje, ko bom praktično videl, da sem še vedno tu, kljub temu da je nekdo šel mimo mene med snemanjem vloga in slišal kaj govorim in si mislil, se smejal, metal po tleh, mršil, me zmerjal, sodil, preklinjal, zavračal  ter čustveno reagiral kolikor ga je volja. Jaz bom še vedno tu, snemal vlog in odpravljal svoje samoomejitve in postajal bolj samodirektiven, z več samozaupanja v to, da sem zgolj in le jaz tisti, ki se sodim, če že, in da se mi sploh ni treba, ker je to nesmiselno, neuporabno in nesprejemljivo, ker je samoomejujoče in mi preprečuje, da bi se sproščeno izražal v skladu s Principom: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti sam obravnavan (ignoriran) na mestu drugega.

Dan 211 - Užaljenost

Zapiski za današnje aktivnosti.

9h- vstal in se obril
10- poslušal samo-podporni intervju, pregledal maile
11- maili, zajtrk, opravek v mestu
12- pogovor s partnerko, priprave v zvezi s poslovnimi aktivnostmi
13- kosilo in igranje iger, poslušanje izobraževalnega intervjuja
15- izobraževanje, delo v sklopu samopodpornega tečaja
16- poslušanje video intervjuja
17- poslušanje izobraževalnega intervjuja in druženje
19- večerja, brskanje po spletu
20- spletni meeting za samopodporo in izobraževanje
21- pisanje samo-podpornega dnevnika

Danes sem pri pogovoru s partnerko precej čustveno odreagiral, zato si bom izpisal ta dogodek.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil odreagirati z užaljenostjo, ko je moja partnerka odreagirala z zavrnitvijo na nekaj, kar sem ji želel predstaviti in da sem to jemal osebno, kot zavrnitev mene in tega, k čemur stremim. Ko opazim in se zavem, da zavrnitev in/ali čustveno reakcijo moje partnerke jemljem osebno in se ob tem počutim užaljeno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da moram vedno biti pozoren na to, da ne jemljem zavrnitve in čustvenih reakcij drugih osebno in kriviti drugih zato, kako sam čustveno odreagiram. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom zavrnitev/ne strinjanja in čustvenih reakcij moje partnerke in drugih jemal osebno in da bom takrat, ko bom opazil drugega čustveno reagirati, preusmeril svojo pozornost na lastno dihanje in na to, da se stabilno usmerjam in še sam ne reagiram čustveno, kot na primer z užaljenostjo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati pričakovanje, da moja partnerka ne bo čustveno reagirala, ker oba veva, da je to nesmiselno. Zavedam se, da je takšno pričakovanje nerealno, ker sva oba v procesu odstranjevanja čustvenih reakcij. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal pričakovanj do tega, da moja partnerka ne bo reagirala. Namesto tega se obvezujem, da bom vedno pozoren na lastno dihanje in vzpostavljanje samo-zaupanja in stabilnosti, ne glede na to, kako drugi odreagirajo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil partnerko soditi kot nerazumno in neodgovorno, ker je odreagirala čustveno. Ko opazim in se zavem, da partnerko sodim kot nerazumno in neodgovorno, kadar reagira čustveno - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem ustvarjam nepotrebno sodbo, v kateri sebe postavljam v superioren ali inferioren položaj, kadar sodim sebe. Zato se obvezujem, da ljudi, ki čustveno reagirajo (kot tudi sebe), ne bom več sodil kot nerazumne in neodgovorne in zato manjvredne. Namesto tega se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da sem sam stabilen, da sam čustveno ne odreagiram, kadar vidim, da to počnejo drugi, in da podprem druge pri tem, da jim pomaga pri odpravi čustvene reakcije, tako da se postavim v njihovo kožo in predlagam rešitev.

Dan 176 - Pričakovane spremembe v svetu in politiki

Danes sem posnel tale video, kjer govorim o mojih spoznanjih na temo pričakovanja sprememb v svetu in politiki.

To je samo-podporni posnetek, kjer vadim samo-direktivno govorništvo v sklopu mojega procesa samo-iskrenega odpravljanja sebičnih umskih vzorcev in čustvenih reakcij.

Dan 168 - Kako deluje pranje možganov? In kako ga preprečiti

Prejšnji blog je v angleščini.

Z izrazom 'pranje možganov' mislim na efekt spremembe mišljenja in obnašanja drugih ljudi, ki ga nekdo lahko namerno doseže s premišljenim in neprestanim podajanjem določenih informacij, ki pri ciljni publiki sprožajo določene pričakovane miselno-čustvene reakcije, k se jim le-ti nato vedno bolj podrejajo, dokler se ne začno obnašati točno tako, kot je želel tisti, ki jim 'pere možgane'.

Skozi svoj proces samo-iskrenega opazovanja delovanja lastnega uma in svojih lastnih čustvenih reakcij sem ugotovil, da je vsak izmed nas sam tisti, ki dopušča, da mu nekdo lahko 'opere možgane'. To pa zato, ker se ljudje do sedaj nismo dobro zavedali dejstva, da se v resnici neprestano podrejamo svojim mislim in čustvom, ki pa si jih tudi sami ustvarjamo. Slednje nam postane očitno šele takrat, ko se zazremo vase v samo-iskrenosti, ko se začnemo opazovati skozi dan tako, da se osredotočimo na zavedno dihanje in opazujemo svoje misli in čustva in si jih vsak dan tudi izpišemo tako, da ugotovimo, zakaj smo nekaj mislili in zakaj smo si ustvarili določeno čustvo, kot je jeza, strah, žalost, skrb, zamera, užaljenost, zavist, itd.

Sam to počnem bolj ali manj vsak dan že več let in v tem času sem se začel zavedati mnogih spoznanj o sebi, ki pa prav tako veljajo za vse ostale ljudi in cel svet. Bolj kot odstranjujem svoje miselne vzorce in čustvene reakcije, bolj spoznavam sebe in kdo jaz v resnici sem kot živo bitje. Spoznavam, kako smo vsa živa bitja v resnici popolnoma enakovredna in kar je mogoče še bolj presenetljivo, kako se dejansko vsi ljudje na svetu zelo podobno podrejamo lastnim čustvom in sebičnim miselnim vzorcem. Kar sem torej spoznal o sebi in o delovanju mojega lastnega uma in čustev, praktično velja za vsakega človeka. Potrditev tega dejstva lahko dobim vedno znova pri sodelovanju in interakciji s soljudmi. Dejstvo je, da so vse naše dojete omejitve vedno povezane z našimi čustvi in miselnimi vzorci, ki smo si jih skozi odraščanje ustvarili sami, zato ji lahko tudi odstranimo. V skupini Desteni smo orodja za namen procesa odstranjevanja lastne podrejenosti svojim čustvom in sebičnim miselnim vzorcem že precej izpopolnili. V osnovi jim pravimo: zavedno-dihanje, samo-iskrenost in samo-odpuščanje z uporabo pisanja in fizična samo-korekcija v praksi.

Človek in človeško telo je ob rojstvu skoraj nepopisan list, z nekaj osnovnimi umsko-zavestnimi sistemi, ki jih podedujemo od staršev. Tako smo v veliki meri popolnoma sami odgovorni za to, kdo postanemo, čeprav se tega večinoma ne zavedamo, ker ne dajemo skoraj nobene pozornosti temu, kako si skozi odraščanje začnemo ustvarjati lastne (sebične) miselne vzorce in posledične čustvene reakcije ter navade. Seveda imajo velik vpliv na nas naši starši in okolica, ki nas vzgaja. Toda v končni fazi vedno sami odločimo o tem, kaj bomo sprejeli vase, kot del naše osebnosti. Temu do zdaj ljudje večinoma nismo posvečali pozornosti zato, ker tega ni zares počel skoraj nihče drug v naši okolici, v družini, med prijatelji, znanci... Zato smo ljudi v naši okolici začeli preprosto posnemati. Vse njihove miselne vzorce in čustvene reakcije, kot so jeza, strah, sebičnost, zamera, žalost, veselje, tekmovalnost, ljubezen, ljubosumje, itd, smo brezpogojno privzeli za svoje, kot "naraven" sestavni del naše človeške "narave" ([url="http://blazcegnar.blogspot.com/2014/02/dan-130-tudi-ti-ne-ves-kaksna-je-narava.html"]v blogu na tej povezavi govorim o tem, kaj je resnična človekova narava[/url]), brez da bi sploh razumeli, kako si jih ustvarjamo in zakaj. Mnogi še vedno s težavo razumejo, da si čustva vsi ustvarjamo sami in da se, kadar se jim podrejamo, obnašamo kot avtomatski robot, ki je predvidljiv vsem, ki že razumejo, kako si ljudje ustvarjamo čustva in miselne vzorce razmišljanja. Točno to podrejanje lastnim čustvom je vzrok temu, da dopuščamo drugim, da nam lahko 'operejo možgane'. Mi se podrejamo našim čustvenim reakcijam in miselnim vzorcem, ki se v nas izvajajo kot računalniški program, drugi sebični posamezniki, ki to razumejo, pa vedo, katere "gumbe" morajo pritisniti, da se bomo mi odzvali na določen predvidljiv način. To počnejo z uporabo medijev, novic, filmov in ostale propagande. Vse vojne v zgodovini so tako bile vzpodbujene tako, da so določeni sebičneži uporabljali razne tehnike 'pranja možganov', da so pripravili ljudi do tega, da so pod vplivom svojih čustev jeze in strahu začeli pobijati in zlorabljati drug drugega, pri čemer so od tega imeli korist zgolj in samo le ti, sebičneži na "vplivnih" položajih, kot so recimo določeni bankirji.A preden začnemo koga obsojati, najprej poglejmo vase in se prepričajmo, da nismo sami sebični. Kako lahko torej z gotovostjo dosežemo, da nam nihče ne more 'oprati možganov'? Le tako, da odpravimo lastno sebičnost, lastno podrejanje samo-ustvarjenim miselnim vzorcem in čustvenim reakcijam, s katerimi se razdvajamo najprej v samem sebi in nato še od drugih tako, da sovražimo, zamerimo, krivimo, ignoriramo, se podrejamo strahu, ljubezni, žalosti, jezi, sebičnosti, želji po večvrednosti in vsem ostalim energetskim čustvom, ki si jih ustvarjamo. Zakaj to počnemo? Nam to sploh resnično koristi?

Dokler se podrejamo čustvom in miselnim vzorcem, nismo samo-direktivni. To pomeni, da ne živimo po principih, ki bi si jih sami postavili na podlagi razumevanja samega sebe in praktičnega delovanja sveta. Dokler se podrejamo čustvom in čustvenim reakcijam, bomo vedno podrejeni tistim, ki se jim ne. Oziroma tistim, ki vsaj do določene mere razumejo, kako drugi se, saj nas bodo lahko posledično manipulirali in nam 'prali možgane'. To bo vedno vodilo v naše lastno trpljenje. Prav tako bo v naše lastno trpljenje vedno vodilo vsako naše obnašanje, ki je sebično, ker s tem povzročamo konflikt med nami in drugimi, ker ne spoštujemo življenja drugih enako, kot svojega. Trpljenja se lahko zares osvobodimo šele takrat, ko začnemo živeti po principu: ne obravnavaj drugega tako, kot nočeš biti obravnavan sam. To drži zato, ker je ta princip obnašanja najboljši za vse, torej tudi za vsakega posameznika. Nikakor pa tako ne moremo živeti, dokler se podrejamo lastnim čustvom in sebičnim miselnim vzorcem.

Za to, da spremenimo svoje navade in da se osvobodimo svoje podrejenosti lastnim čustvom in sebičnim težnjam, je potreben proces pisanja, kjer vsak dan apliciramo zavedno dihanje, samo-iskrenost in samo-odpuščanje. S tem se lahko prerodimo v samo-direktivno živo bitje, ki podpira dobrobit življenja v vseh pogledih, namesto njega zatiranje in uničevanje, kot se to na primer očitno dogaja z uživanjem alkohola in drugih drog, bežanjem pred samim sabo v razne oblike zabave, kot so TV, šport, igre, spolnost in kar je še takšnih stvari. Tako bežijo pred samim sabo in se zasvajajo s čustvi mnogi ljudje, tudi sam sem se, dokler nisem ugotovil, da se mi ni potrebno, ker se mi ni potrebno podrejati lastnim čustvom, lastnim strahovom in sebičnim miselnimi vzorcem, ker s tem zgolj in samo zatiramo sebe kot živo bitje. Pa tudi druge, ki jih posledično v to nagovarjamo, da se v svoji podrejenosti čustvom ne bi počutil osamljene.

Za vse to smo razvili že zelo dobro preizkušeno rešitev, s katero se lahko z nekaj volje in vztrajnosti vsakdo osvobodi vseh preteklih lastnih čustvenih in umskih bremen in se prerodi v novo živo bitje z jasnimi načeli, ki so vsem v korist. Takšnemu človeku ne more nihče 'oprati možganov'. Takšen človek je vedno vsem enakovreden. To trdim z gotovostjo zato, ker to sam doživljam na sebi in ker ob tem spremljam in sodelujem tudi z mnogimi drugimi ljudmi s celega sveta, ki so prišli do enakih spoznanj. Pridruži se nam še ti. Z veseljem pomagamo vsem, ki jih kaj takega že zanima.

Dan 66 - Občutek sramu in samoobsojanje pred kamero

April 2012 - Dan 1 - Samoodločba

Potovanje do življenja je samo-obveza, s katero vsakodnevno vzpostavljam samo-direkcijo tako, da v samo-iskrenosti razdelam določen miselno-čustveni konstrukt, reakcijo ali navado, ki sem jo dovolil in sprejel vase (kot del moje osebnosti) in ni v skladu z načelom 'kar je praktično najboljše za vse'. S samo-odpuščanjem takšen vzorec odpravim in ga nadomestim z novo samo-usmeritvijo, ki je v skladu s tem, kar je najboljše za vse življenje, v enosti in enakovrednosti. Tako hodim svoj proces samo-spoznavanja in samo-popravljanja, kjer ustavljam in odpravljam lastne umske omejitve in zablode, ter se osredotočim na fizični svet in lastno uveljavljanje zglednih praktičnih rešitev, ki bodo vsem nam na Zemlji zagotovile dostojno življenje, brez kakršnihkoli zlorab in trpljenja. To je potovanje vsakega posameznika, ki se je že pripravljen rešiti svoje umske kletke zablod, verovanj, reakcij in navad, ki nas omejujejo in usmerjajo v zlorabe, ker nismo nikoli zanje sprejeli samo-odgovornosti. Ta proces prerojevanja samega sebe v samo-iskreno, samo-odgovorno in samo-direktivno živo bitje traja najmanj 7 let vsakodnevne popravne aplikacije, ker se v tem času tudi večinoma zamenjajo vse celice v telesu, ki v sebi hranijo naše stare navade in spomine. Tako se bom skupaj z ostalimi, ki že hodimo ta proces, prerodil iz organskega robota zlorab v samo-direktivno živo bitje in pričel živeti v popolnem zavedanju fizične sedanjosti in moje enosti in enakovrednosti z njo, s tem pa bom odpravil vse umsko-čustvene zablode, navade in reakcije, s katerimi se omejujem in preko katerih dopuščam zlorabe. Naučil se bom živeti po principu 'kar je praktično najboljše za vse nas' in razvil zdrav razum. To je obveza o samo-izpopolnitvi, h kateri stremim in katero bom vzpodbujal v drugih, saj je to edino zdravo-razumsko načelo, katerega posledice so najboljše za vse nas. Vse ostalo vodi v zlorabe življenja in je nesprejemljivo, zato se mora ustaviti in končati. Ta obveza povezuje vse Destonijce. Skupaj bomo ustvarili nov sistem podpore, ki bo obsegal in enakovredno upošteval celotno stvarstvo in vsem zagotovil enakovreden položaj izjemnega, dostojnega in zabavnega življenja.

Samo-odpuščanje:

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti in biti prepričan, da nisem sposoben in da se ne bom zmogel v naslednjih sedmih letih vsakodnevno popravno aplicirati s pomočjo dnevnika. 
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati izgovore za mojo namišljeno nezmožnost vsakodnevnega samo-popravnega apliciranja s pomočjo dnevnika.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu in dvoma v samega vase ob odločitvi, da se bom vsakodnevno samo-popravno apliciral s pomočjo dnevnika.

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu ob misli na to, da kdaj ne bom mogel napisat dnevnika, ker ne bom imel časa.

Samo-popravek:

• Kadarkoli opazim in se zavem, da iščem izgovore in dvomim v samega sebe in si vzbujam strah zaradi lastne obveze/odločitve o vsakodnevnem samo-popravnem apliciranju s pomočjo dnevnika - se ustavim in diham. Zavem se, da s tem sabotiram samega sebe in lastno samo-direkcijo in samo-zaupanje skozi miselni samogovor. Ne dopustim in ne dovolim si, da bi iskal izgovore in dvomil v samega sebe in si vzbujal brezpredmeten strah pred lastno odločitvijo/obvezo do vsakodnevnega samo-popravnega apliciranja s pomočjo dnevnika.

• Kadar opazim in se zavem, da si vzbujam strah ob misli, da ne bom mogel vsak dan napisati dnevnika, ker ne bom imel časa - se ustavim in diham. Zavem se, da lahko dnevnik napišem tudi kasneje, ko bom imel čas in da mi ni nujno to početi popolnima vsak dan. V tem primeru se le podaljša moj proces potovanja do življenja, kar pa še ne pomeni, da mi je spodletelo in da sem nesposoben. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi si vzbujal strah z mislijo, da bom verjetno kakšen dan izpustil in da bi se ob tem obsojal in označeval kot manjvrednega in verjel, da mi je spodletelo. Enostavno bom nadaljeval s samo-popravno aplikacijo preko dnevnika takoj, ko bom za to imel spet čas.

2011 - Sledenje svojim dobrim občutkom je slepilo

V življenju si želimo dobrih, "pozitivnih" in razburljivih občutkov, ker si želimo zanimivega, veselega in vznemirljivega življenja. Toda kaj se zgodi, ko pozabimo na našo samoodgovornost do lastnih občutkov in želja in začnemo verjeti, da so te posledica nekega zunanjega vpliva? Pa poglejmo.

Ljudje hitro pozabimo oz. se največkrat sploh ne zavedamo, da si želje in občutke ustvarjamo sami. Kot sem že kdaj razlagal, z ustvarjanjem misli (razmišljanjem) si prikličemo slike in spomine, ki so povezani z občutki, katere smo popredalčkali v dve polarnosti. Na eni strani imamo "dobre", "pozitivne" občutke in emocije, na drugi pa "negativne", "slabe". Ker smo večino časa neiskreni do samega sebe, začnemo verjeti, da si misli, čustva in občutke ne ustvarjamo sami, ampak da so to posledica nekega zunanjega dejavnika, nad čimer mi nimamo vpliva (= prelaganje odgovornosti). Nato začnemo težiti samo k izkušnjam, pri katerih si ustvarimo "dobre", "pozitivne" občutke in čustva. "Slabih" misli, čustev in občutkov pa se poskušamo izogibati. To pomeni, da se poskušamo izogibati dogodkov in izkušenj, ob katerih si ustvarjamo "slabe", "negativne" misli, čustva in občutke in se pri tem pretvarjamo, da nad njimi nimamo vpliva. Z malo zdravega razuma hitro ugotovimo, kako daleč resnično seže človeška neumnost v smislu prelaganja odgovornosti, celo za svoje lastne misli in občutke.

Če malo pogledamo okrog sebe vidimo, kako vsi ljudje iščejo zabavo in dobre občutke v nekih zunanjih manifestacijah, kot so športno navijanje, popivanje, iskanje "ljubezenskih" seksualnih priložnosti, gledanje TV-ja, nakupovanje, obrekovanje in tako dalje in tako naprej.

Razumeti moramo, da smo sami odgovorni za naše misli, občutke in čustva, s tem pa smo torej sami odgovorni za to, kako se počutimo, ne glede na okoliščine. Seveda se polovica Zemljanov, ki vsak dan strada, ne bo dobro počutila, ker občutijo fizično bolečino. Ne smemo torej zamešati fizičnih občutkov z energetskimi občutki, ki si jih sami ustvarjamo skozi misli in čustva.

Če torej ne prevzamemo odgovornosti za svoje misli ter občutke in sledimo ter težimo le k situacijam, ki nam navidezno ustvarjajo dobre občutke, potem se zaslepimo in postanemo egoističen robot, ki se ne zmeni za nič kaj drugega kot to, kje, kdaj in kako bo spet našel nek "dober občutek" v neki zunanji manifestaciji, namesto da bi prevzeli odgovornost zase in si prenehali ustvarjati misli in občutke in jih definirati kot slabe in dobre. Namesto tega je veliko bolje, če se osredotočimo na sedanji trenutek vsakega našega vdiha in izdiha in se naučimo uživati s samim seboj in biti zadovoljen s samim seboj v vsaki situaciji, tako da vedno počnemo stvari tako, da so njihove posledice najboljše za vse. Potem ne rabimo nobenih zunanjih dejavnikov, preko katerih bi si v neiskrenosti do samega sebe ustvarjali polaritetne energetske čustvene manifestacije, ki bi nas potem usmerjale namesto nas.

Poznamo pa tudi še večje (ne)umnost, ko recimo ljudje navidezno prevzamejo odgovornost za svoje misli in občutke in si začnejo zavestno ponavljati le tiste, ki so jih definirali kot "pozitivne" in "dobre". Tako vidijo le "pozitivno" realnost, tisto "negativno" (lakota, revščina, vojne, zlorabe...)  pa kar čudežno odmislijo in se je izogibajo, kot da to v resnici sploh ne bi obstajalo. Takšen človek ne bo nikoli prevzel odgovornosti zase in za to kar se v svetu dogaja in bo zato zgolj nadaljeval svoje zasanjano življenje, pri čemer bo v resnici podpiral svet, takšen kot je zdaj, poln zlorab in revščine, ker se ne bo zavzel za praktične rešitve, ki bodo to odpravile.

Ne sledite torej svojim samo-namišljenim "dobrim" notranjim občutkom oz. "notranjemu glasu", ki vam pravi to in ono in vas želi popeljati do nirvane in dobrih čustev in občutkov, razen če želite postati popoln samo-omejen robot lastnih umskih in čustvenih kreacij.

Pomagajte si z zavednim dihanjem, s samo-odpuščanjem, napišite si svoje miselne in čustvene vzorce na papir in naredite samo-korekcijo. Prevzemite odgovornost zase, nihče drug je ne more. Veliko primerov lahko najdete, kako to počnemo Destonijci. Skratka, ne dopustite si, da bi se še naprej slepili in bili neiskreni do samega sebe, ne bežite pred samo-odgovornostjo, saj vas bo to pripeljalo v obup in neželene situacije, v skrajnem primeru pa kakšno umobolnico. Tam vam z vsemi strupi, pardon, "zdravili", vsekakor ne bodo nič kaj pomagali, ker smo si naše umske motnje samo-zaslepljenosti sami ustvarili, kar pomeni, da si jih moramo tudi sami odpraviti s samo-iskrenostjo in samo-odgovornostjo. Z zunanjimi "zdravili" si jih lahko zgolj začasno potlačimo, kar negativne posledice še poslabša.

Uporabljajte naša predlagana orodja samo-iskrenosti, samo-odpuščanja in samo-korekcijske prakse in postanite praktivist za dostojno življenje vseh na Zemlji. Vse ostalo je zguba časa in denarja...

2011 - Samoodpuščanje kot čarobna palica?

(Odlomek iz moje knjige Moč samoodpuščanja, priročnik za začetnike, ki bo na voljo v bližnji prihodnosti. Enjoy!)

Ena največjih samozaslepitev na tem svetu je ta, da ljudje neprenehoma živijo v upanju in pričakovanju odrešitve, ki bo čarobno izbrisala vse probleme posameznika in s tem človeštva. To početje ni samoiskreno, ker temelji na tem, da bo naše samoustvarjene probleme rešil nekdo drug. Le zakaj bi? Vsi smo si enakovredni v odgovornosti do samega sebe in vsega, kar smo dovolili in dopustili, da se dogaja v svetu. Zato moramo sami najprej razrešiti lastne probleme, ki izhajajo iz našega umso-zavestnega sistema, s tem pa bomo tudi pričeli skupaj reševati probleme, ki smo si jih ustvarili kot človeštvo. Sebično je pričakovati, da bo nekdo to čarobno opravil namesto nas, saj smo mi kot ljudje sami izvor lastnih problemov. Zato se zavedajte, da samoodpučanje ne predstavlja čarobne palice s katero bi pomahali sem ter tja in bi se s tem že rešili vseh problemov. 

Enačiti samoodpuščanje s čarobno palico je jalovo početje.

Samoodpuščanje je orodje, ki nam pomaga pri samoiskrenem pogledu nase, kjer se odrešimo vseh preteklih bremen (navad, miselnih vzorcev, čustvenih reakcij) in začnemo na sveže. Tako se lahko neobremenjeno posvetimu temu kar je tukaj v sedanjosti vsakega vdiha in izdiha in tako delamo po principu kar je najboljše za vse. To pomeni, da s svojimi dejanji akumuliramo posledice, ki ne dopuščajo nobenih zlorab in podpirajo vse oblike življenja.

Razumeti moramo, da smo svoj ego kot umsko zavestni sistem ustvarjali vse od našega rojstva, pa do naše polnoletnosti oziroma 21. leta, pri čemer smo ob rojstvu že podedovali nekatere sisteme od naših staršev. Skozi odraščanje smo se poistovečali in se integrirali v te sisteme tako, da smo jih fizično izživljali s svojimi dejanji. Zato te naše predprogramirane umsko-zavestne sisteme ne moremo odpraviti zgolj z napisanim in prebranim samoodpuščanjem. S tem se jih le zavemo, prevzamemo odgovornost zanje in si jih odpustimo, da se z njimi več ne obremenjujemo. Nato pa moramo samokorekcijo odživeti še fizično, s praktičnimi dejanji, ob vsaki situaciji za katermo smo samoodpuščanje izvedli.

Pomembno je tudi, da se zavedamo naslednjega: Vsako dejanje, ki ga izvedemo, opravimo na pol ali pa sploh ne, ima posledice. S tem ko uporabimo samoodpuščanje in si s tem izbrišemo nek vzorec iz umsko-zavestnega sistema, naredimo prazen prostor. Vsak sistem se odraža v dejanjih in vsako dejanje za svoj obstoj potrebuje svoj prostor in svoj čas, kot na primer gledanje televizije. Če odpravimo navado gledanja TV-ja vsak dan 2 uri, s tem zase ustvarimo nov čas in prostor, ki ni zapolnjen. Tako bomo neizbežno ta čas zapolnili z nečim drugim, z nekim drugim sistemom. Lahko ga denimo zapolnimo z obiskovanjem gostilne in popivanjem ali pa z pisanjem spletnih objav o tem, kako si s samoodpuščanjem pomagamo osvobajati samega sebe od škodljivih navad, ker bomo s tem z lastnim zgledom pomagali še drugim, po principu kar je najboljše za vse. S tem primerom želim pokazati, da ni dovolj, da samoodpuščanje delamo samo na pol, saj lahko s tem naredimo več škode kot koristi. Ko uporabljamo samoodpuščanje to storimo učinkovito tako, da si ob samoodpustitvi nepotrebnega bremena ustvarimo tudi samokorekcijo. Ta nam služi kot samopodpora in navodilo samemu sebi, kaj bomo storili naslednjič, ko pridemo v podobno situcijo, da bomo ravnali samoodgovorno in po principu kar je najboljše za vse.

Ena izmed lasnosti našega ega kot umsko-zavestnega sistema je tudi ta, da vedno poskuša izpasti kot zmagovalec in dokazati svoj prav. Zato moramo biti posebej pozorni in samoiskreni, da ne zapademo v takšne miselne vzorce. Za primer bom predstavil eno od svojih izkušnenj:

S punco že delj časa živiva v dogovoru o podpiranju drug drugega pri tem, da si pomagava odpravljati škodljive umsko-zavestne sisteme. V eni od situaciji mi je tako pokazala, da sem len in da se izmikam nujnim opravilom, ki jih nato namesto mene opravi ona, s tem pa prelagam odgovornost. Dejanje sem v samoiskrenosti priznal in dejal, da ga moram predelati s samoodpuščanjem. Tega potem nisem naredil, kar sem vedel že med pogovorom. To pomeni, da sem si dovolil in dopustil zapasti v umski vzorec, kjer moj ego poskuša na vsak način izpasti kot moralni zmagovalec, kar pa je njegov edini cilj, saj se v resnici hoče le ohraniti v takšnem stanju kot je. S tem sem sabotiral samega sebe, ker sem se slepil pred lastnim vzorcem umsko-zavestnega sistema, ki mu dopuščam in dovoljujem da me nadzira in drži v samoomejenosti, namesto da bi dejansko prevzel odgovornost zanj in ga odpravil ter prevzel samodirekcijo, ker je tako najboljše za vse.

Uporaba samoiskrenega samoodpuščanja torej predstavlja proces korekcije samega sebe, ki ga neprestano hodimo v vsakem sedanjem trenutku vsakega vdiha in izdiha. Tako si gradimo samozaupanje in samoodgovornost po principu enosti in enakovrednosti, s čimer pričnemo kopičiti posledice, ki so najboljše za vse. Ko te posledice seštevamo v skupini, kjer vsi delamo po istih principih, torej to kar je najboljše za vse v enosti in enakovrednosti, vztrajno in neomajno spreminjamo svet, ki je poln vojn, zlorab, zamer, čustveih reakcij, škodljivih navad, nerazumevanja, egoizma, škodoželjnosti in samozaslepitev, v nov svet z novo ureditvijo, kjer je največja vrednota življenje, kjer vsak del stvarstva razume svojo vlogo enosti in enakovrednosti, kjer si vsi lahko zaupamo, ker vsi počemo tako, da je najboljše za vse. S tem ustvarimo raj na Zemlji in povsod kjer obstajamo, saj so naši principi življenja neomajno naravnani tako, da se vse posledice kupičijo v realnost, ki je najboljša za vse kar obstaja. To počnemo Destonijci in to predstavlja skupina Desteni. Raj in dostojnost za vse na Zemlji je torej potrebno uresničiti s fizičnimi dejanji, to pa predstavlja proces, skozi katerega vsi hodimo. Tako kot smo potrebovali leta in leta, da smo se poistovetili in privadili vseh škodljivih umsko-zavestnih sistemov, ki smo jih dovolili in sprejeli v naša življenja, tako bodo potrebna leta, da se jih osvobodimo in jih odpravimo, ter da pričnemo zares živeti in se ravnati po enostavnem principu delovanja tako, da je najboljše za vse v enosti in enakovrednosti. Ampak ko se v naslednjih letih tega naučimo in privadimo, bo odpravljanje preteklih napak šlo vse lažje in lažje in kar naenkrat bomo vsi živeli v Enakovrednem Denarnem Sistemu in to brez pomoči kakršnihkoli čarobnih palic, nezemljanov, odrešenikov, karizmatičnih diktatorjev in podobnih utvar. Vse bomo ustvarili sami, s skupnimi prizadevanji. Priduži se nam še ti, če si že spoznal(a), kako pokvarjeno in neuporabno je vse, kar smo do sedaj poveličevali in povzdigovali v lastni neiskrenost. Le zakaj se nebi? Izgubiš lahko le vse tisto, kar te obremenjuje in s tem pridobiš vse, kar je vredno življenja.