Dan 228 - Združevanje političnih skupin z načelom

Kar lahko v zadnjem času z opazovanjem družbe spoznamo je to, da smo ljudje počasi začeli dojemati, da se moramo politično angažirati in ponovno vklopiti v sisteme upravljanja družbe, ker bomo le tako lahko na miren in demokratičen način povrnili družbo v stanje, v katerem bo dostojno življenje vsem zagotovljeno, ker dosedanji "voditelji" tega pač niso jemali kot nekaj prioritetnega. To je seveda razumljivo, saj so "voditelji" vedno odraz in zrcalo celotne družbe in tega, kaj ljudje sprejemamo in dopuščamo. Tako je v zadnjem času nastalo in še nastaja vedno več političnih strank, kot so Iniciativa za demokratični socializem, Demokratična stranka dela in Trajnostni razvoj Slovenije iz Združene levice ter Solidarnost in druga gibanja, ki še niti niso ustanovljena kot stranke, si pa tega želijo. To je vse lepo in prav, da so ljudje zainteresirani za sodelovanje v politiki, toda problem je v tem, da takšna razkropljenost in razdeljenost ljudi še vedno kaže na to, kako močno smo ljudje podvrženi egoizmu. Ko se pogovarjam z ljudmi iz omenjenih strank in drugimi, večinoma vsi prihajamo do sklepov in spoznanj, da je takšno deljenje nepotrebno in nesmiselno, ker si nas itak velika večina želi istega cilja: ustvariti družbo, v kateri bo vsem zagotovljeno dostojno življenje. Očitno pa je, da se še vedno nismo sposobni združiti v eno politično združenje (niti "Združena" levica), v katerem bi vsi delovali skladno z načelom, ki je najboljši za vse:

Upoštevajmo in obravnavajmo druge tako, kot bi hoteli biti sami na njihovem mestu.

Ugovor proti združevanju strank je seveda lahko ta, da so programi teh strank različni. To dejansko sploh ni problem. Zakaj? Dokler so ideje in predlogi ter programi strank v skladu z zgornjim načelom, potem se med seboj dopolnjujejo in je v določenih primerih zgolj potrebno izbrati tisti specifični predlog, ki bo praktično preverjeno najbolj učinkovito vodil v takšno družbo, v kateri bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. Če pa kakšen predlog že v osnovi nasprotuje zgoraj omenjenemu načelu, potem v nobenem primeru ni primeren za obravnavo. Problem različnih idej o programu torej sploh ni problem, dokler razumemo, da mora biti vsaka ideja in vsak program, ne glede na to, kdo ga poda, v skladu z načelom, ki je najboljši za vse. Mogoče se to ne sliši logično, toda dejstvo je, da ko smo samoiskreni in ko upoštevamo vse praktična dejstva in zgolj praktična dejstva, potem dokaj hitro ugotovimo, da je rešitev, ki je najboljša za vse in s tem tudi najboljša za vsakega posameznika, v glavnem vedno samo ena. Seveda to ne moremo uvideti, če delujemo na podlagi sebičnih interesov.

Obstaja torej še en veliko večji problem od tega, da imamo ljudje različne predloge o tem, kako priti do cilja = družbe, v kateri bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. To je problem egoizma in iracionalnega odločanja. To pomeni, da se ravnamo na podlagi svojih čustev, namesto na podlagi zdravega razuma = logičnega, racionalnega sklepanja. Tudi sam sem pri sodelovanju v strankah in političnih gibanjih opazil, da so ravno osebne zamere in prepričanja, ki  temeljijo na ignoranci in čustvenih reakcijah, glavni krivec za to, da se ljudje še vedno ne znamo združiti in sporazumeti zdravorazumsko, po praktičnem načelu, da bi skupaj podprli rešitev, ki je dejansko najboljša za vse.

Zato je moja odgovornost in odgovornost vseh nas, ki se tega zavedamo, da stojimo kot zgled združevanja in delovanja na podlagi zdravorazumskega odločanja v skladu z načelom, kjer se ne podrejamo čustvom, egoizmu in ignoranci do drugih in da tako na podlagi lastnega zglednega ravnanja tudi drugim pomagamo spoznati, kako lahko vsi odpravimo lasno podrejenost svojim sebičnim čustvom in posledično dosežemo sporazum političnega združenja, v katerem bomo dejansko vsi delovali tako, kot je najboljše za vse.

Osebno že vrsto let delam ravno na tem, da se preneham podrejati lastnim sebičnim čustvom in da se dejansko začnem usmerjati skladno z načelom, najboljšim za vse. Glede na moje dosežke v obliki samosprememb, ki sem jih dosegel s pomočjo samoiskrenega opazovanja lastnih umsko-čustvenih vzorcev, njihovega samoodpuščanja in praktične samokorekcije, lahko mirno rečem, da se ljudje vsekakor lahko precej hitro in enostavno začnemo spreminjati in odpravljati to lastno podrejenost sebičnim čustvom. To je v prvi vrsti najbolj koristno za nas same, saj se s tem razbremenimo škodljivih navad, travm iz preteklosti in drugih nepotrebnih umsko-čustvenih vzorcev, ter tako postanemo bolj zadovoljen, samodirektiven človek, ki ga je izredno težko manipulirati in izrabiti za kakšen sebični interes. S tem dosežemo tudi velik vpliv na svojo okolico, ko začnemo delati v korist vseh in ne samo sebe, ker to ljudje hitro opazijo in nas pri tem tudi podprejo. Tako lahko tudi drugim pomagamo do enakega osebnega stanja in samospoznanja. Posledično eden po eden začnemo spreminjati svet v takšnega, v katerem bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. Nekako podobno, kot opisuje Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek.

Če bi se radi naučili učinkovite samopomoči z omenjenimi orodij in postali tudi sami del rešitve družbenih problemov, vas vabim, da se prijavite na brezplačni spletni tečaj DIP Lite. V njem se boste naučili učinkovite samodirekcije in osnov o delovanju človeškega uma in čustev. Prav tako pa uporabe orodij za učinkovito osvobajanje od podrejenosti lastnim nepotrebnim umsko-čustvenim vzorcem in strahovom, zaradi katerih se tako pogosto omejujemo in ravnamo preveč sebično. Tečaj je sicer napisan v angleščini, vaje pa je mogoče opravljati tudi v slovenščini.

Bodimo torej sprememba, ki jo želimo videti v svetu, da se bomo lahko združili z načelom, ki je najboljši za vse!

Dan 209 - Biti zgleden v praksi

Da lahko kar se da učinkovito pričnemo usklajevati samega sebe in svoje življenje s Principom: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu - se moramo samo-iskreno opazovati v vsakem vdihu in izdihu, skozi ves dan. Tako enkrat dnevno, recimo na koncu dneva, naredimo pregled tega, kaj smo čez dan počeli in s kakšnim namenom. Je bil namen sebičen ali smo naredili vse za to, da bi pomagali ustvariti svet, v katerem je dostojno življenje vsem zagotovljeno?

Odločil sem se, da si bom začel vsak dan zapisovati v beležko za vsako uro, kaj sem počel in zakaj, da bo tako lahko na koncu samo-iskreno ocenil, kje sem še egoističen in kje se omejujem z nekimi samo-omejujočimi (čustvenimi) vzorci, da se bom lahko popravil in razbremenil le teh z uporabo samo-odpuščanja in samo-korekcije, kar bom najprej napisal v spletnem dnevniku, tako kot sem to že počel do sedaj, nato pa seveda zapisano korekcijo vpeljal v prakso.

---

Že dalj časa se politično udejstvujem tako, da se spoznavam z ljudmi iz razni strank in gibanj, ki jim je v interesu spreminjati družbeni red v takšnega, ki bo bolj pravičen, dostojen in človeka vreden. Začel sem v novonastali stranki Solidarnost, ki je veliko obetala, vendar vodilni ljudje v njej niso postavili pravih temeljev, ki morajo temeljiti na osebnih praktičnih principih, ki so najboljši za vse, zato je njena usmeritev precej zbledela, kar je razumljivo, saj se ljudje postopoma učimo rešitev na izkušnjah, če je le naša namera nesebična. Med svojim članstvom sem v tej stranki sem bolj ali manj uspešno delil svoja spoznanja o tem, kako je temelje v stranki potrebno zastaviti (samo-odgovornost, transparentnost, so-odgovorno iskanje rešitev, zglednost, idr.), vendar takrat za to ni bilo posebnega interesa, zato sem se tudi iz stranke izčlanil.

Kasneje sem se odločil spoznati tudi Združeno levico, oziroma konkretno, stranko Iniciativa za Demokratični Socializem. Spremljal sem namreč nastope in objave Luke Meseca (predsednika IDS), pri katerem sem takoj opazil, da se veliko bolj zaveda zdravega razuma od vseh ostalih poslancev, ki zgolj dolgotvezijo puhlice. Zato sem z njim navezal stik preko spleta in delam na tem, da se tudi osebno srečava in spoznava in da v prihodnje začneva sodelovati pod Principom in s ciljem, da vsem v Sloveniji zagotovimo dostojno življenje. Prav tako sem se srečal z dvema članoma lokalnega skupine IDS v Mariboru in izkazal interes za sodelovanje.

Prav tako pa sem navezal stik s skupino Socialne Opcije Ljudstva (SOL) Slovenije, ki se prav tako zavzema za ustavitev zlorab, ki se dogajajo v državnih institucijah. Nekega dne sem se sprehajal po enem izmed mariborskih trgov, kjer sem opazil človeka, ki je z mikrofonom in zvočnikom vzpodbujal ljudi k ukrepanju. Tako zagnanih ljudi je še vedno zelo malo in tudi sam priznam, da bi težko zbral toliko poguma, da bi na trgu nagovarjal ljudi po zvočniku, ker sem si že v otroštvu ustvaril precej močan čustveni vzorec strahu pred sodbami drugih, ki ga še vedno postopoma odpravljam skozi proces samo-odpuščanja in samo-korekcije. S to skupino trenutno najbolj sodelujem.

Glede na svoje dosedanje izkušnje s politiko lahko rečem, da sen opazil predvsem naslednje:

V Sloveniji je precej ljudi in posledično gibanj in strank, ki želijo prispevati k pravičnejši družbi in k zagotavljanju dostojnega življenja vsem. Kljub temu pa so vsi ti ljudje še vedno zelo razdvojeni in se ne združujejo. To je absurdno in nepotrebno, zato je potrebno stremeti k združevanju v isto gibanje, isto stranko, katere cilj bo delovanje v korist vseh. Da lahko to dosežemo, moramo seveda vsi odpravljati lastno sebičnost, ker je vsa ta razdvojenost med ljudmi neposreden izraz sebičnosti posameznikov, ki nočejo odstopiti od svojih sebičnih namer, da bi se lahko združili pod isti Principom.

Zato je eden mojih osebnih ciljev ta, da zgledno pomagam ljudem spoznati, da smo vsi odgovorni za to, da odpravimo lastno sebičnost in da se združimo pod istim Principom, v istem gibanju oz. stranki, v kateri bomo vpeljevali rešitve, ki so najboljše za vse, saj je vse drugo nepotrebno in sebično.

Vsekakor tudi opažam, da se zavedanje ljudi širi in da postajamo vedno bolj odprti do omenjenega spoznanja. Počasi in vztrajno čedalje več ljudi prevzema odgovornost zase in za svet in počasi se ljudje prebujamo iz apatičnosti. Na tem mestu vsekakor drži spoznanje, da so se ljudje zares pripravljeni spremeniti šele takrat, ko izgubijo vse upanje v to, da bo kdo drug kaj spremenil, če ne bodo tega storili sami. Zato je upanje strup, saj kdor upa na boljše čase, ne bo za to ničesar storil.

Dan 202 - Osebno in politično izhodišče

S političnega vidika je skozi zgodovino človeška družba prehajala skozi več stopenj ali načinov organiziranja družbe. Od barbarskih v stilu: vlada tisti, ki je fizično močnejši. Do aristokratskih v stilu: vlada tisti, ki ima najbolj "modro" kri in največ denarja. Pa do predstavniško demokratičnih v stilu: vladajo tisti, ki jih je družba za to izvolila. Slednje naj bi veljalo še danes, čeprav v praksi pogosto zaznamo povsem drugo stanje, bolj aristokratsko. Večina bi se vseeno verjetno strinjala, da je na področju organiziranja družbe prišlo do napredka. Če že nič drugega, smo večinoma sprejeli vsaj to, da fizično obračunavanje ni primeren način izbiranja kandidatov, katerim bo zaupana skrb za organizacijo družbe, ki bo vsem v korist. Danes naj bi se kandidati za takšno čast potegovali z argumenti in prepričljivimi govori ter obljubami o tem, kaj bodo storili, če bodo izvoljeni.

Vsem dosedanjim oblikam ali sistemom organizacije družbe pa je skupno predvsem naslednje: ljudje smo v njih vedno prelagali lastno odgovornost za zgledno uveljavljanje principov in praktičnih rešitev, s katerimi bi vsem zagotovili dostojno in zabavno življenje, na druge. Pa naj so to bili alfa samci, grofje, knezi, kralji in kraljice ali pa poslanci. V vseh primerih, ne glede na način (sistemskega) organiziranja družbe, se je večina ljudi vedno odrekla osebni-odgovornosti za zagotavljanje družbenega stanja, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno. Če se ne bi, bi danes živeli v družbi, kjer se večino zlorab prepreči, še preden se zgodijo, kjer nihče ni lačen, brez strehe nad glavo in kjer ima vsak možnost, da k družbi prispeva na tistih področjih, ki mu najbolj ležijo in ki ga najbolj osebno zanimajo. Dejstvo je, da smo danes vedno dlje od takšne družbe. Ko se zazremo v zgodovino in se iz nje kaj naučimo, lahko ugotovimo, da je največje blagostanje med ljudmi vedno obstajalo takrat, ko so se ljudje najbolj zavedali svoje enakovrednosti in enakovredne so-odgovornosti za to, da se vsem zagotovi dostojno življenje. To se je vedno zgodilo takrat, ko so se ljudje zavedali, da je njihova dostojnost življenja odvisna od dostojnosti življenja so-ljudi.

Kakšen naj bo torej osebni Princip ravnanja vsakega posameznika, da bomo ustvarili družbo, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno? Tak Princip, ki je najboljši za vse nas, lahko strnemo takole: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, ko ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu. Se je v praksi mogoče tako ravnati, če ne dojemaš so-človeka kot sebi enakovrednega in če sebe dojemaš kot večvrednega ali manjvrednega od kogarkoli drugega? Ne.

Zgornji Princip moramo seveda osebno praktično uveljavljati v vsakem trenutku svojega življenja, kar niti ni težko, če smo samo-iskreni in samo-direktivni. Samo-direktivni smo takrat, ko se ravnamo po Principu, namesto, da bi se podrejali svojim sebičnim umsko-čustvenih impulzom, ki jih v sebi ustvarjamo, sprejemamo in dovoljujemo, kadar verjamemo, da smo mi osebno večvredni in bolj pomembni od kateregakoli drugega človeka, živega bitja ali dela realnosti. Sebičnost torej izhaja iz osebnega prepričanja, da so naša osebna umsko-čustvena hotenja bolj pomembna od so-odgovornega zagotavljanja dostojnosti življenja vsem so-živečim. Človek s takšnim osebnim prepričanjem in vedenjem zavestno povzroča in dopušča zlorabo soljudi (življenja), saj noče upoštevati nesprejemljivih posledic svojega ravnanja (jih ignorira), ker je preveč podrejen svojim sebičnim umsko-čustvenim hotenjem in poželenjem. To ni sprejemljivo. Takšno osebno umsko stanje ni normalno in ga je potrebno popraviti, pozdraviti, saj bo v nasprotnem primeru takšen človek povzročal trpljenje tako sebi, kot drugim. Zato je takšno osebno umsko-čustveno stanje bolestno in če poznamo točen pomen besed, tudi psihopatsko in sociopatsko [1]. Človek, ki se podreja sebičnim prepričanjem, boleha za shizofrenijo. To ni sprejemljivo in tudi ne potrebno, saj takšno osebno stanje zelo enostavno popravimo in ozdravimo tako, da prevzamemo samo-odgovornost za lastne misli in čustvene reakcije. To storimo s samo-odkritim izpisovanjem lastnih umsko-čustvenih vzorcev, ki si jih nato odpustimo, čemur sledi praktična samo-korekcija. To je proces, v katerega moramo vložiti trud in čas. Sebe kot človeka moramo ustvariti zavestno, ne pa pustiti, da nas usmerjajo neki čustveni impulzi. Rešitev za človeške probleme in probleme družbe se torej "skriva" v prevzemanju samo-odgovornosti za lastna razmišljanja in ravnanja. Veliko ljudi si želi odrešenika ali hitre rešitve v obliki čudežne tabletke. Toda takšne rešitve ne odpravljajo resničnega vzroka problema zlorab v družbi, saj smo vzrok za vse zlorabe sveta mi sami. To pa zato, ker zlorabe sami povzročamo, ali pa jih dopuščamo (ignoriramo) in ne preprečimo. Za samo-korekcijo in spreminjanje lastnega podrejenega umsko-čustvenega stanja v samo-direktivnega, kjer se v vsakem trenutku življenja ravnamo po Principu, uživanje zdravil in obisk psihiatra torej ni potreben. Razen v res izjemnih primerih, kadar nimamo več nadzora nad sabo. In bodimo iskreni, vsi lahko v sebi najdemo primere in nagnjenja k psihopatsko-sociopatskemu in shizofrenemu razmišljanju in ravnanju. Zato smo vsi odgovorni, da takšna lastna nagnjenja ustavimo in preprečimo in da hkrati pomagamo to storiti tudi drugim. (Če ste besede psihopat, sociopat in shizofrenik dojeli kot pretirane, je to verjetno zato, ker ste nanje čustveno reagirali in ker ne poznate njihovega točnega pomena. S klikom na besedo si lahko ogledate njeno definicijo v SSKJ oz. poiščete razlago na dnu članka.)

In kako je to povezano s politiko in (sistemsko) organiziranostjo družbe? Popolnoma. Družbo sestavljamo posamezniki z osebnimi prepričanji in vzorci ravnanja. Družbeno politični sistem prav tako sestavljamo posamezniki. Družbeni sistem ni nekaj, kar obstaja na občini, v parlamentu ali na banki. Družbeni sistem obstaja v nas samih, kot skupek principov, po katerih se ravnamo. Kot skupek principov, po katerih vsak posameznik ustvarja odnose z drugimi. Če so ti principi v večini ljudeh sebični, potem imamo večinoma sebično družbo, ki ustvarja in dopušča zlorabe. Če pa večina ljudi živi samo-direktivno, po zgoraj omenjenem Principu, potem je neizbežno, da bomo živeli v družbi, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno. Kaj nam torej preprečuje, da bi v takšni družbi živeli? Mi sami, dokler smo sebični in dokler v vsakem trenutku ne živimo po Principu.

Ko tako razumemo, da moramo najprej sami živeti po Principu, potem tudi razumemo, kakšna je politična rešitev in kako lahko to spoznanje apliciramo v politiki. Če razumemo Princip, tudi razumemo, da ne potrebujem različnih političnih strank z različnimi političnimi programi. Zakaj? Zato, ker če je naša resnična, samo-iskrena želja, da kot politik pomagamo ustvariti družbo, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno, potem morajo vse naše politične rešitve in predlogi ustrezati Principu. To pomeni, da so vse naše možnosti (političnega) delovanja omejene na takšne rešitve, s katerimi bomo nesebično tudi vsem ostalim ljudem pomagali prevzeti odgovornost zase, da bodo tudi oni spoznali, da je najboljše za vse nas, kadar sodelujemo tako, da se ravnamo po Principu in da je (politična) rešitev, ki je najboljša za vse nas, v resnici in v praksi vedno samo ena. Tista, ki najbolj ustreza Principu.

Zato je moj osebni cilj, da z osebnim zgledom čim bolj učinkovito sodelujem tudi v politiki in pomagam vsem, ki se (že) zanimajo tudi za (politične) praktične družbene rešitve, da spoznajo to, kar sem spoznal sam: nujo po osebni odgovornosti za usklajevanje lastnega delovanja z nesebičnim Principom. Pa tudi nujo po postopni odpravi različnih strank z različnimi političnimi programi, saj je takšno ideološko razdeljevanje ljudi med seboj nepotrebno, nesmiselno in sebično.

Naša politika mora postati nesebična, praktična, vse-vključujoča, so-odgovorna, transparentna, zgledna in sočutna. Tega si vsi želimo že od nekdaj. V bistvu ima veliko strank to tako ali tako že v programu. Zakaj za vraga imamo potem različne stranke? Zaradi sebičnosti ljudi.

In kakšen ekonomsko-politični sistem dejansko upošteva Princip? Recimo tale: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek.

[1] Iz SSKJ2*: sociopat - kdor se moteče vede do drugih ljudi, družbenega okolja: družba včasih nevede ustvarja nasilne sociopate; psihopat in sociopat / sociopati nenehno manipulirajo, da bi dosegli osebno korist.

Dan 194 - Propad bančnih kartelov in kabalov

Tale zapis je predvsem namenjen tistim, ki se že dalj časa zanimajo o tem, kako je svet še do nedavnega bil voden in kontroliran s strani bančnih kartelov, kabalov in drugih skrivnih organizacij. Verjetno že veste, če na pa še boste, da se ti stari sistemi zdaj podirajo in razkrajajo, da vse prihaja na dan in da so ti kabali izgubili svoj vpliv, ker so izgubili svoje glavno orožje: skrivno manipulacijo posameznikov in množic. Preko svetovnih medijev, ki si jih ti starodavni kabali še zmeraj lastijo v 90% lasti, sicer še vedno trobijo staro propagando, s čimer povprečnega človeka, ki se o resničnem delovanju sveta še ni posebej sam zanimal, držijo v stanju inferiorne apatičnosti. Vendar pa se bo sčasoma tudi ta aparat manipulacije množic zrušil. Poglejte si spodnji video, če si ga še niste, ki to potrjuje. Sam seveda ne sklepam zgolj na podlagi tega videa, saj spremljam omenjeno že kakšnih 8 let iz različnih virov in v kolikor lahko navzkrižno preverim, kar v video razloži Karen, je njena razlaga točna.

KAR JE POMEMBNO je to, da se sami naučimo zglednega ravnanja po principu: ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam in da sami z lastnim zgledom začnemo fizično pomagati pri ustvarjanju sveta, v katerem bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. To na primer pomeni:

- da začnemo uporabljati samo-iskrenost in samo-odpuščanje v obliki pisanja samo-podpornega dnevnika, kjer si ozavestimo lastno podrejenost svojim čustvom in miselnim vzorcem, da si jih lahko nato odpustimo in se začnemo sami usmerjati po principu kar je najboljše za vse nas. Le tako lahko spremenimo samega sebe v praksi in s tem pripomoremo k temu, da ustvarjamo svet, kot si ga želimo. Odstranitev podrejenosti lastnim čustvom in miselnim konstruktom je zelo pomembna tudi zato, ker so nas do sedaj na tak način lahko manipulirali drugi (kot recimo ljudje v bančnih kartelih in kabalih, politiki, itd.), ki so se do neke mere zavedali, kako delujejo človekov um in čustva.

- povsod zastavljamo vprašanja in izpostavljamo korupcijo in druge nesprejemljive zlorabe življenja, kar zapišemo in delimo na spletu

- podpiramo rešitve, ki so najboljše za vse nas, kot recimo Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek

- pridružimo se strankam, katerih cilj je izpostavljanje korupcije in predlaganje rešitev, ki so najboljše za vse in pomagamo pri vpeljevanju rešitev

Zanimiv čas za življenje, kajne? Čas je za dostojnost življenja vseh!

Dan 176 - Pričakovane spremembe v svetu in politiki

Danes sem posnel tale video, kjer govorim o mojih spoznanjih na temo pričakovanja sprememb v svetu in politiki.

To je samo-podporni posnetek, kjer vadim samo-direktivno govorništvo v sklopu mojega procesa samo-iskrenega odpravljanja sebičnih umskih vzorcev in čustvenih reakcij.

Dan 174 - Kako preprečiti propad socialne države

Prejšnji blog je v angleščini.

Danes sem posnel avdio blog, v katerem razpravljam na temo propadanje socialne države po principu problem-rešitev. Na tak način vadim samo-direkcijo, govorništvo in usmerjenost k rešitvam. S tem predvsem podpiram samega sebe, seveda pa lahko najde v tem podporo in navdih kdorkoli.

Omenjene povezave:
Destonians
DIP Lite

Dan 152 - Kar mora vsak vedeti o politiki

Prejšnji blog je v angleščini.

Politika, kot jo poznamo pri nas in drugod po svetu, torej demokratično predstavniška, je do sedaj delovala večinoma po enakih vzorcih. Dejstvo je, da naj bi politiki - poslanci - danes še vedno predstavljali določene skupine ljudi, ki so jih za to izvolili. Torej interese določenih skupin prebivalstva. Zato imamo tudi različne stranke, ker naj bi se vsaka predvsem osredotočala na določeno ciljno skupino prebivalstva (oz. politično idejo, ki jo ta skupina podpira) in njihove interese.

V praksi se je izkazalo, da so do sedaj imeli odločilen vpliv na politiko v naši državi in drugod po svetu predvsem ljudje, ki podlegajo pohlepu in sebičnosti. S poudarkom na predvsem. To je očitno zato, ker se večinoma nihče ni držal principov in etičnih načel lastne stranke, v kateri je deloval. Vselej so prevladovale težnje sebičnosti in osebnega pohlepa nad principom enakovredne so-odgovornosti za dostojno življenje vseh. To se izraža v vedno večji revščini ter zlorabi ljudi in okolja, zgolj za volj dobičkov, ki odtekajo v zasebne žepe zaradi želje po vse večjih dobičkih in večjem vplivu nad drugimi. Obe želji sta v današnjem kapitalizmu neločljivo povezani.

Za takšno stanje smo krivi in odgovorni vsi. Nekateri so imeli možnost sebičnost izvajati bolj, drugi manj, vsi skupaj pa smo to večinsko dopuščali. Zato se moramo večinsko tudi zazreti vase in se spremeniti, da bomo lahko zares začeli soustvarjali družbo, v kateri bomo drug drugemu zagotovili dostojno življenje. Na osebni ravni smo zato predvsem odgovorni za svoje misli, čustva in navade, s katerimi ustvarjamo ali dopuščamo zlorabe soljudi. Torej za vsakršno razmišljanje, čustvovanje ali obnašanje, kjer posledično sočloveka ne obravnavamo tako, kot bi želeli biti sami obravnavani na njegovem mestu. Zlorabe popravljamo z lastnim zgledom in s povezovanjem z ljudmi, ki zlorab ne sprejemajo in ne dopuščajo.

Ko tako zgledno prevzamemo odgovornost zase, ugotovimo, da v resnici ne potrebujemo različnih strank, ker mora vsak izmed nas zgledno zagovarjati in zagotavljati dostojno življenje vsem. S tem pa tudi vsak politik. Pri takšnem osebnem delovanju različne politične stranke niso potrebne, ker odražajo zgolj sebičnost posameznih strankarskih skupin, ki so za dosego svojega ideološkega cilja pripravljene žrtvovati dostojnost življenja skupine ljudi, ki tej stranki niso pridruženi. To ni sprejemljivo. Potrebujemo torej zgolj "stranko dostojnega življenja za vse", se pravi, strank sploh ne potrebujemo. Skupini ljudi lažje vladaš, če jih med sabo razdeliš in skregaš. Komu je torej v interesu, da so ljudje med seboj razdeljeni v stranke in da se kregajo, namesto da bi delovali složno tako, da bi drug drugemu zagotavljali dostojno življenje?

Zavedati se moramo, da so za v politiko predstavniške demokracije, dokler jo še imamo, primerni zgolj in samo ljudje - poslanci, ki se odkrito in jasno zavzemajo za dostojno življenje vseh ljudi enakovredno in to tako, da to pokažejo s svojim življenjskim zgledom. To pomeni, da so očitno skromni pri posedovanju osebne lastnine, bolj od povprečnega človeka, in da se odpovedujejo osebnim dobičkom in koristim na račun svojega položaja. Prav tako delujejo odkrito in transparentno, ničesar ne skrivajo, ne delujejo za zaprtimi vrati in vzpodbujajo vse ljudi, da z njimi konstruktivno sodelujejo pri iskanju in vpeljevanju rešitev, ki bodo vsem zagotovile dostojno življenje. Ne obljubljajo, ampak priznavajo in izpostavljajo družbene probleme in predstavljajo možne rešitve. Prevzemajo odgovornost in ne krivijo drugih ter izpostavljajo so-odgovornost vseh sodelujočih. Imajo jasna in stabilna načela, ki vselej sovpadajo s principom "ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam". Seveda lahko ugotavljamo, da takšnih ljudi še ni prav dosti, zato je nujno, da takšni postanemo mi sami. Torej jaz in ti. Ko nas bo dovolj, bomo lahko precej hitro zagotovili vsem dostojno in zabavno življenje. Edino, kar nam to preprečuje, sta naša lastna apatičnost in sebična hudobija vsakega posameznika, kar pa lahko in mora vsak odpraviti skozi proces samo-iskrenosti, samo-odpuščanja in praktične samo-korekcije, kot ga lahko zasledite tudi v mojih in mnogih drugih spletnih dnevnikih.

Zakaj sem član Solidarnosti in zakaj grem na volitve

V življenju sem si postavil osebni cilj, da kar se da samo-odgovorno in z lastnim zgledom aktivno pripomorem k vzpostavitvi drugačne človeške družbe, v kateri se zlorabe življenja ne bodo dopuščale in sprejemale v nobeni obliki in kjer bo za vse ljudi zagotovljeno dostojno življenje. V svojih prizadevanjih sem spoznal mnogo somišljenikov s celega sveta, s katerimi se večkrat tedensko sestajamo na spletu in drugod, da usklajujemo skupne napore pri vpeljevanju rešitev, ki bodo z gotovostjo vodile v svet enakovrednih in so-odgovornih ljudi, kjer bodo odnosi med nami temeljili na sodelovanju in podpori po principu "ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam" in kjer bomo so-odgovorni, z odpravo lastnih sebičnih interesov, stremeli k novemu družbenemu sistemu, kjer bo dostojno življenje vseh zagotovljeno, dokler tega dejansko ne uresničimo. Pred nekaj leti sem za mesec dni tudi odpotoval v Južnoafriško republiko z namenom, da se s svojimi somišljeniki s celega sveta bolje spoznamo. Tako odkritih, dobronamernih in zgledno predanih ljudi k praktičnim rešitvah za dostojno življenje vseh še nisem srečal, ne prej in ne kasneje. Spodnja slika je nastala na dan odhoda iz JAR, jaz sem tretji z desne, v zeleni majici.

​

V sklopu teh prizadevanj in v luči spoznanj, da se sistema brez političnih struktur trenutno ne da zadovoljivo spreminjati, sem se vključil tudi v stranko Solidarnost po tem, ko sem večino vodilnih članov stranke tudi osebno spoznal. Po njihovih prizadevanjih sem z zadovoljstvom ocenil, da med člani stranke obstaja odločna volja in dogovor o zavračanju korupcije in sebičnih interesov posameznikov na račun dostojnosti življenja vseh. To je bil odločilni in najpomembnejši pogoj za to, da se stranki pridružim. Veseli me, da smo se že z več člani strinjali, da v stranki ne bomo dopuščali koruptivnega in sebičnega ravnanja, saj v tem primeru takšnih ljudi ne bo v stranki, ali pa ne bo nas. Ne trdim in ne morem zagotavljati, da bo Solidarnost tista stranka, ki se bo na koncu dejansko izkazala za stranko, v kateri se ne bo toleriralo osebnih interesov, vendar takrat mene ne bo več v njej. Zagotavljam pa, da sam sebičnih interesov ne bom dopuščal, do koder bodo moja dejanja in besede imele vpliv. Imam samo dve roki in samo en glas, zato si jih vedno prizadevam uporabljati zgledno in v korist vseh.

Na spodnji sliki sem v družbi nekaterih kandidatov z liste stranke Solidarnost za evropske poslance (desno spodaj.)

​
V nedeljo, 25.5. 2014 bodo volitve poslancev v Evropski parlament, na katerih sodelujemo tudi v stranki Solidarnost.

Mnogo ljudi se ne zaveda, koliko naporov in groze je bilo potrebnih, da so nam naši predniki, ki so se dejansko zavzemali in borili za dostojen svet enakovrednih in so-odgovornih ljudi, zagotovili vsaj minimalno možnost, da glas in volja vsakega izmed nas štejejo enakovredno vsaj na volitvah. Nesprejemljivo in sramotno je, da večina ljudi pridobljen glas na volitvah izrablja za osebne sebične interese. Prav zato si tudi osebno prizadevam za vzpostavitev sistema neposredne demokracije, kjer bo vsak s svojo so-odgovornostjo prispeval k preprečevanju zlorab in k zagotavljanju dostojnosti življenja vseh. Navsezadnje, če sami povzročamo in dopuščamo zlorabe, smo sami del problema in to ni sprejemljivo. Tega se moramo vsi zavedati.

Nikogar ne bom naprošal, da se volitev udeleži in da glasuje za Solidarnost. To je stvar osebnega spoznanja vsakega izmed nas. Vsi pa vemo, da beseda ni konj in da se brez muje še čevelj ne obuje, zato vabim vse, ki ste že spoznali, da korupcija in zloraba življenja v korist osebnih sebičnih interesov ni sprejemljiv način obnašanja, da se mi pridružite in tudi sami z lastnim zgledom začnete praktično udejanjati to, kar je najboljše za vse nas.

V slogi je moč, skupaj smo močnejši.
In ne pozabite: kar ni dobro za vse nas, ni dobro za nikogar!

Dan 142 - Jaz kot politik

V stranki smo se pogovarjali o tem, kdo bi bil pripravljen kandidirati na volitvah (lokalnih in državnozborskih). V tistem momentu sem bil najprej negotov, glede na to, da nimam posebnih politično-birokratskih izkušenj, vendar sem v tem takoj prepoznal vzorec sabotiranja samega sebe, zato sem se odločil, da dopuščam možnost, da bi kandidiral tudi sam. Zakaj pa ne, načela v smislu 'ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam' imam jasno izoblikovana, kristalno jasno mi je, da takega dela ne bi opravljal iz osebnih interesov ampak zato, ker želim delovati zgledno, transparentno in preprečiti korupcijo in zlorabo življenja ter pomagati pri ustvarjanju sistema, ki bo vsem zagotavljal dostojnost življenja. Če ima človek dobre temelje in jasna načela, potem mu pomanjkanje določenih izkušenj ne predstavlja posebnega problema, saj si jih vedno pridobivamo sproti. Nihče se ni izkušen rodil in vse je enkrat prvič.

Na splošno opažam, da se ljudje ne držimo načel, da jih zelo redko omenjamo in da se niti ne sprašujemo, kakšna načela so najboljša za vse nas. Velika večina se ravna zgolj po svojih občutkih in strahovih in deluje le v svojo osebno korist, marsikdaj tudi takrat, ko to ni na prvi pogled očitno. Zato je pomembno, da se zavedamo pomembnosti načel, da vemo, po kakšnih načelih se sami ravnamo in da so ta načela takšna, da z njihovimi posledicami nikomur ne delamo škode in nikomur ne jemljemo dostojnega življenja, ampak podpiram druge tako, kot bi želeli da drugi nas. Transparentnost delovanja je zelo pomembna, kot sem že pisal. Kdor ne postavlja osebnih interesov pred vse druge, s tem nima problemov. Človek se ne more dolgo skrivati pred ljudmi, ki so samo-iskreni in znajo opazovati soljudi pri obnašanju, govorjenju in pisanju. Pisanje razkrije marsikaj o človeku, zato je tudi pomembno, da samega sebe spoznamo skozi pisanje in si tako pomagamo odpravljati vzorce, ki ne podpirajo nas samih kot tudi ne drugih. Vsak politik, torej vsak človek, bi moral voditi in vzdrževati svoj javno dostopni spletni dnevnik, iz katerega bi bilo razvidno, ali so njegove namere dejansko poravnane s tem, kar je najboljše za vse nas ali ne. A kot sem ugotovil, ego, ki skrbi le zase in svoje osebne težnje na račun dostojnosti drugih, bo imel s takšno prakso ogromno težav, kar je razumljivo.

Kaj sploh pomeni beseda politika? Ob njej se večina takoj 'zgrozi', ker se jim ob besedi sprožijo močna čustva, povezana s spomini o ljudeh, ki so bojda politiki. Takšne reakcije mi niso bile v podporo, ker so mi preprečevale, da bi politiko sploh raziskal, jemal resno in jo obravnaval kot nekaj uporabnega. Torej definicija:

Politika - "znanost upravljanja", po Aristotelu: "državne zadeve". Pridevnik: političen (iz latinščine: politicus): "od prebivalcev ali države". Šele kasneje se pomen besede politika začne uporabljati v smislu "izbirati strani v politiki strank".

V osnovi torej beseda pomeni upravljanje na družbenem nivoju, ki torej ne vključuje samo nas osebno, ampak širšo družbo. To počnemo torej vsi. Vsi smo politiki. Vse se začne v družini, ko z nami politično upravljajo starši in drugi, nato pa mi z našimi otroci. Politiko izvajamo v službi itd. In kaj je torej tako groznega s politiko? Nič, grozni so večinoma ljudje, ki naj bi upravljajo z državno politiko, čeprav v resnici upravljajo večinoma le z osebno, ker stremijo le k osebnim interesom. Saj to počnemo vsi, če smo samo-iskreni, ljudje na bolj vplivnih položajih imajo zgolj moč, da naredijo več škode. Kaj je torej rešitev? Jamranje? Protestiranje? Še več jamranja? Obup, torej? Samo-odgovornost in zgledno ravnanje! No vidite, saj vsi vemo in znamo, samo težko gre iz ust, kaj šele od rok. Pa smo spet pri pisanju. Težko se je spremeniti, če sploh ne vemo dobro, kako delujemo in zakaj, zakaj smo tako sebični in pasivni, zakaj nas je strah delovati v dobro vseh, ne samo sebe. Sam vedno bolj ugotavljam, kako težaško je biti sebičen. Potrebno je veliko naporov in energije, da spletkarimo, da se lažemo in zavajamo, da nas ni sram, ko dopuščamo zlorabe itd. To ni lahko delo, to je izjemno težaško delo in zanimivo je, koliko ljudi pri tem še vedno vztraja. Sploh v pasivnosti in apatičnost. Ampak nič ne de, dlje kot čakamo s samo-korekcijo, bolj tonemo v nevzdržne posledice. Ljudem lahko odpremo vata in pokažemo, kako je lahko bolje, vendar nihče ne more stopiti skozi vrata namesto nas. Vso trpljenje na Zemlji si ustvarjamo sami, vsak posebej in hkrati vsi skupaj. Prej kot bomo spoznali, da moramo spremeniti lasten odnos drug do drugega tako, da bodo vsi naši odnosi temeljili na enakovrednosti in dostojnosti življenja vseh, prej bomo rešili vse probleme. Seveda pa lahko tudi še čakamo. Čakamo, da bo slabše in bolj grozno. Večina se s tem še strinja - v dejanjih, čeprav mogoče ne v mislih. Ampak edini odgovor je na dlani: praktična samo-odgovornost in zgledno ravnanje. Pa začnimo...

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da nimam dovolj izkušenj za politično delovanje. Spoznal sem, da s tem zgolj sabotiram samega sebe pri stvareh, ki so pomembne za vse nas. Ko opazim in se zavem, da se sabotiram z izgovorom, da nisem dovolj izkušen - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s tem nisem v podporo, zato se obvezujem, da ne bom več ustvarjal izgovorov, namesto tega bom stremel k samo-izpopolnjevanju in zglednemu ravnanju tudi v političnem delovanju.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi politike kot sebične, grozne, slabe ljudi, namesto da bi pogledal samega sebe videl, kako sem sam lahko bolj zgleden. Ko opazim in se zavem, da se jezim na politike in da jih sodim kot sebične, grozne, slabe ljudi - se ustavim in diham. Zavem se, da so politiki prav tako zgolj le ljudje z lastnimi življenjskimi zgodbami in problemi in da sem sam prav tako zelo sebičen, kadar jih sodim samo zato, ker je to tako enostavno in ker so temu bolj izpostavljeni. Obvezujem se, da se ne bom več jezil na politike in jih sodil kot sebične, grozne in slabe ljudi. Namesto tega bom pogledal svoje vzorce obnašanja in jih popravil tako, da bom deloval čim bolj zgledno in da bom tudi v podporo drugim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil lastno samo-odgovornost za politiko prenašati na druge politike, zato da se meni ne bi bilo treba udeleževati so-ustvarjanja družbenih odnosov. Zavedam se, da sem si s tem odvzel vsakršno možnost soodločanja in da je to tudi vzrok za to, da je praktično cel planet v krizi, ker vsi prelagamo odgovornost na druge. Ko opazim in se zavem, da prelagam lastno so-odgovornost na druge politike - se ustavim in diham. Obvezujem se, da ne bom prelagal odgovornosti za so-ustvarjanje družbenih odnosov na druge in da bom sam deloval samo-odgovorno in zgledno po principu "če ni dobro za vse, ni dobro za nikogar" in "ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam".

Večinoma ljudje, ko začnemo razmišljati o družbenih spremembah, ki so potrebne, pademo v nekakšen občutek obteženosti v smislu, sistem je tako velik, mi pa tako majhni, kako bomo sploh kaj spremenili? Nemogoče, Predolgo bo trajalo itd. Danes pa sem spoznal, kako enostavno je dejansko vse skupaj. Prvič: spremenimo lahko tako ali tako le sebe, svoje obnašanje in s tem zgledno stojimo za principi, ki so najboljši za vse. Vendar, kaj to dejansko pomeni, da spremenimo sebe? Drugič: Spremeniti moramo zgolj odnose, ki jih imamo najprej s samim sabo in nato z vsemi ostalimi, s katerimi so-ustvarjamo. Spremeniti moramo načela, po katerih gradimo lastne odnose do sebe in drugih. Ko sem pogledal stvari s tega zornega kota, je vsa teža gromozanskosti sistema, ki ga moramo spremeniti, odpadla. Zakaj? Zato, ker si to lahko predstavljam, ker se s takšnim videnje lažje poistovetim. Recimo: Če sem prej gledal na politike kot na ljudi, ki imajo več vpliva kot jaz in jih sodil, potem sedaj spremenim svoj odnos do njih tako, da sebe vidim ko njim enakovredne. Če sem si prej ustvaril odnos do samega sebe v smislu, nimam dovolj izkušenj, nisem pravi za politika, potem sedaj ta odnos do sebe spremenim in ga popravim tako, da se bom z njim podpiral, v smislu: deloval bom po načelih, ki so vsem v korist in tako, da bom uporabil vsako priložnost, da se izpopolnim in postanem bolj učinkovit in se preverjal, da bom deloval zgledno in da bom drugim v podporo pri lastnem vzpostavljanju principov, ki so najboljši za vse nas.

Predlog Državnemu zboru: Poročanje poslancev kot pogoj za polno plačo

Spodnji predlog sem najprej poslal na predlagam.vladi.si in sem dobil naslednji odgovor:

----------
Spoštovani,

Vašega predloga »Obvezno samo-odkrito poročanje poslancev o svojih prizadevanjih kot pogoj za polno plačo« nismo objavili, ker zadeva ni v pristojnosti Vlade RS. Pristojen organ za pripravo in spremembo omenjene ureditve je Državni zbor, zato predlagamo, da jim vaš predlog pošljete na:

Državni zbor
Šubičeva ulica 4, SI-1002 Ljubljana
Telefon: 01 478 94 00
Fax: 01 478 98 45
Elektronska pošta: gp@dz-rs.si
----------

Nato sem predlog posredoval Državnemu zboru:

----------

Predlog:
Obvezno samo-odkrito poročanje poslancev o svojih prizadevanjih kot pogoj za polno plačo

Predlagam, da se uvede obvezno poročanje poslancev državljanom, kaj počnejo in kako se zavzemajo za dobro vseh državljanov. Vsak poslanec naj vsaj enkrat tedensko piše svoj osebni, samo-odkrit in javno dostopen spletni dnevnik, v katerem poroča državljanom, kaj je minuli teden počel kot poslanec, za kaj se je zavzemal in kako, kako je preprečeval korupcijo, kje je naletel na težave, kako jih namerava rešiti in kako sam zgledno stoji za principom 'ne obravnavaj drugih tako, kot ne želiš biti obravnavan sam'.

Vsak poslanec bo s tem izkazal svojo zgledno držo in osebna prizadevanja za dostojno življenje vseh državljanov. Prav tako bo s tem lahko opozarjal na ugotovljene probleme, ki jih sam ne more rešiti in izpostavljal korupcijo in ostale nesprejemljivosti ter pozval državljane, da podajo svoje predloge v komentarjih.

Poleg tega bodo poslanci tako v stiku z državljani, ki jim bodo lahko objave komentirali, podajali svoje izkušnje in predloge za rešitve problemov, ki so jih poslanci identificirali. S tem bodo poslanci lažje ohranjali stik z realnostjo in z državljani in državljani bodo imeli transparenten vpogled v prizadevanje poslanca za skupno dobro vseh - ali pa v njegove laži in korupcijo... V vsakem primeru bo to najboljša rešitev za vse nas in temelji na odkritem, transparentnem delovanju za dostojnost življenja vseh.

Ta princip se lahko uvede kot pogoj za polno plačo. Če komisija, ki jo lahko recimo sestavljajo rotirajoči naključni državljani, presodijo, da poslanec ne poroča ustrezno, redno ali da laže, se mu zmanjša plača na minimum ali pa se ga odstavi.

V pričakovanju odgovora o potrditvi obravnave predloga vas lepo pozdravljam.

Blaž Cegnar,
za dostojnost življenja vseh
----------

Dobil sem odgovor, da so predlog poslali vsem poslankam in poslancem. Prva je odgovorila Sonja Ramšak:

----------
Spoštovani gospod Cegnar!

V kolikor vas zanima moje delo kot poslanke DZ RS, vas vabim, da si moje aktivnosti ogledate na mojih dveh Facebook profilih. Vaša pobuda je zelo zanimiva, a po mojem osebnem prepričanju neizvedljiva. Moj delovnik ni 8 ali 12 ur, temveč praktično 24 ur, kar pomeni, da vseh aktivnosti v nek dnevnik ne bi mogla zapisovati, saj bi mi vzelo dragocen čas za delo z volivci, v poslanskih pisarnah, na terenu in v samem državnem zboru.

Vas pa lahko seznanim, da je moja udeležba na delovnih telesih, v katera sem vključena, praktično 100%; malokrat pa sem odsotna tudi s sej DZ.
Prijeten dan vam želim,

Sonja Ramšak
Poslanka
----------

Nakar sem ji odgovoril sledeče:

----------
Cenim vaš odziv.

Razumem, da veliko delate in da se moj predlog zdi kot še dodatno delo, za katerega ni časa, vendar je ključnega pomena. Kot sam ugotavljam, je v življenju vsakega posameznika najpomembneje, da je sposoben odkrite samorefleksije, za kar si je potrebno vzeti vsaj pol ure časa in kjer je ključnega pomena, da pišemo, ker lahko le s pisanjem konkretiziramo svoja razmišljanja, jih tako samo-iskreno ocenimo in ugotovimo, če so nam in ostalim v podporo ali ne, če se skladajo z realnostjo ali ne, če vodijo v posledice, ki so koristne tako za nas kot vse ostale ali ne. Sam za to vsak dan porabim kakšno uro, v mojem predlogu pa bi poslanci in poslanke to počeli le enkrat tedensko in to ne pomeni, da bi morali pisati podrobno o vseh aktivnostih. Predvsem bi pisali o svojih stališčih in načelih, za katera se zavzemate ter o aktualnih problemih in rešitvah, s katerimi se soočate. Za kakšno uro na teden se vsekakor mora najti čas za tako pomembno dejavnost. Če za to ne najdemo časa, pa že samo to nakazuje na to, da smo preveč obremenjeni s stvarmi, ki niso najpomembnejše, saj kot sem napisal, če človek nima časa za sproščeno samorefleksijo, potem to vodi v stres in psihične težave, kar ni sprejemljivo. V takšnem stanju so delavci, ki po cele dneve garajo za svoje preživetje in so neprestano v strahu, da izgubijo možnost preživetja in dostojnega življenja, to ni sprejemljivo. Poslanke in poslanci, v kolikor je meni znano, niso prisiljeni v tako ekstremne pogoje, da ne bi imeli časa za samorefleksijo, kot sem predlagal. Posledice tega, da ne pišemo in ne izvajamo samo-odkrite samorefleksije so takšne, da človeka vodijo v koruptivno razmišljanje, ki niso v skladu z realnostjo, to pa v dejanja, ki povzročajo konflikte in ne upoštevajo nuje po ohranjanju dostojnosti življenja vseh. To ni dobro za posameznika kot človeka, kot tudi ni dobro za vse ostale, s katerimi tak posameznik sodeluje.

Pisanje je namreč tudi pomemben pokazatelj drže človeka in kdor odkrito deluje za dobro vseh, s tem ne bo imel težav. Kdor pa deluje predvsem iz lastnih interesov, bo čutil do tega odpor in tega ne bo mogel dolgo skrivati. S takšnim pisanjem bo tudi vsak imel možnost, da svoja stališča ponovno preveri in jih popravi, kjer niso primerna, pri čemer mu bodo v podporo tudi komentarji bralcev. Kaj mislim z neprimernostjo stališč posameznika? Stališče ni primerno takrat, ko ni vsem v podporo, ko dopušča in povzroča zlorabo dostojnosti življenja. Vsi moramo svoje principe uskladiti s tem, da ne obravnavamo drugih tako, kot ne bi želeli biti obravnavani sami. Kakršnokoli razmišljanje in delovanje, ki se tega ne drži, vodi v konflikt in zlorabo.

Vsi ljudje in še posebej mi, ki se politično udejstvujemo, moramo delovati zgledno in se zoperstavljati razmišljanjem in dejanjem, ki vodijo v konflikt in zlorabo dostojnosti življenja. Moramo se zoperstavljati korupciji in osebnim interesom na račun dostojnosti življenja soljudi. Edini učinkovit način, da k temu osebno težimo je ta, da izvajamo samorefleksijo in samo-korekcijo lastnih stališč s pisanjem javnega dnevnika, s čimer tudi ostalim odkrito pokažemo svojo dejansko namero po delovanju za dobro vseh. Korupcije je povsod preveč in vsi vemo, da z odkritostjo in transparentnostjo razmišljanja in delovanja preprečujemo korupcijo. Moj predlog to spoznanje vpeljuje v prakso.

Osebno si s takšnim pisanjem zelo pomagam, zato vam priporočam, da to preizkusite tudi sami po svojih zmožnostih. Seveda ni nujno, da sploh pišete javno, čeprav je končni cilj to, da smo lahko pred vsemi odkriti. Z gotovostjo trdim, da si s takšnim pisanjem lahko vsak pomaga odpravljati osebne probleme in si izoblikovati življenjska stališča, ki so vsem v podporo. To dokazujejo mnogi posamezniki, ki si tako pomagajo že vrsto let.

Tudi vam želim lep dan in vse dobro,
Blaž Cegnar
----------

NESPREJEMLJIVO: korupcija in malomarnost na državni ravni

Delim dopis, ki sem ga poslal na naslednje naslove ministrstev:
gp.mf@gov.si, uros.cufer@mf-rs.si, gp.mnz@gov.si, gp.ijs@gov.si, gp.uprs@up-rs.si, gp.kpv@gov.si

Spoštovane in spoštovani so-odgovorni!

Ne soglašam z vami, da bomo finančni državni primanjkljaj plačevali vsi državljani, tako kot nisem soglašal s tem, da se ga sploh ustvari. Pričakujem od vseh, še posebej najbolj odgovornih, da se jasno in praktično zgledno postavimo proti korupciji, nepravičnosti in proti zlorabam ljudi in življenja, in da se v vseh primerih izpostavi odgovorne kradljivce, lažnivce in goljufe, ki so se strinjali z izplačevanjem kreditov in zadolževanjem, ki ga ni moč povrniti, da se jih odstrani s kakršnihkoli vplivnih položajev in da se jih rehabilitira v ljudi, ki razumejo princip nujnosti ohranjanja dostojnosti življenja vseh.

Nesprejemljivo je, da bi vsi državljani, na račun lastne ogroženosti dostojnosti življenja, plačevali za korupcijo, ki je bila dopuščena s strani specifično in nedvoumno odgovornih, zato da bodo kradljivci in zlorabljalci še naprej živeli v vilah in se vozili z luksuznimi vozili po principu "baš me briga" in "dol mi visi". Z vso resnostjo predlagam in pozivam vse so-odgovorne, še posebej tiste, ki na tale tekst reagirate in ga jemljete osebno, da se prenehate obotavljati in žaliti svoje soljudi in sodržavljane, ter da prenehate zlorabljati svoje položaje za osebno korist ali korist kapitala in elitnih manjšin, ker s tem povzročate zlorabo ljudi in življenja, kar je nedopustno in popolnoma nesprejemljivo.

Prav tako pozivam vse odgovorne, da se skupaj zavzemamo za odpis dolgov in njihovo pravično odplačevanje, ki ne bo ogrožalo dostojnosti življenja državljank in državljanov.

Vse drugo je popolnoma nesprejemljivo in za vsakršno drugačno ravnanje in s tem nadaljnjo dopuščanje korupcije in zlorab ljudi in življenja, bo vsak prevzel popolno odgovornost tudi pred sodiščem, katerega edini cilj bo in mora biti varovanje in uveljavljanje dostojnosti življenja za vse.

Predlagam vsem, še posebej vam v javnih službah, če si slučajno še kdo ni razjasnil, ali bi delovali za dobro vseh državljanov in življenja ali pa le za lastno korist, naj si promptno odpusti ravnanje, s katerim je do sedaj dopuščal zlorabe življenja in temeljnih človekovih pravic državljank in državljanov in s tem spremeni svoje obnašanje zgledno tako, da bo verbalno in predvsem praktično razvidno, da deluje popolnoma transparentno in da se zoperstavlja korupciji in uničevanju dostojnosti življenja državljank in državljanov, ker bo v nasprotnem primeru zavestno dopuščal in izvajal zločin proti človeštvu in življenju.

Še enkrat pozivam vse, da se skupaj postavimo na stran in v bran vsega življenja in njega dostojnosti, da se ustreznim posameznikom ne bo treba na izkustveno težak način naučiti, da dopuščanje zlorab življenja, še posebej za osebno korist, ni sprejemljivo nikoli, kaj šele takrat, ko si poklican in ko ti je zaupano, da delaš za skupno dobro in v korist vseh državljank in državljanov, ki v danem trenutku nimajo moči so-odločanja.

Blaž Cegnar,
za dostojnost življenja vseh

Ne delam si utvar, da bo to kaj pomagalo ali karkoli spremenilo, ker vem, da se moramo spremeniti sami in svoje rešitve uveljaviti. Sem pa vsaj vadil izražati svoje stališče in načela, s čimer odpravljam lastno apatičnost.

Dan 129 - Nujnost popolne transparentnosti delovanja

Popolna transparentnost in (samo-)odkritost delovanja človeških bitij je nujna, še posebej v združenjih, kot so politične stranke, društva, podjetja in druge organizacije. To pa zato, ker je edini vzrok in razlog, zakaj nekdo ne bi žele delovati po principu popolne transparentnosti in (samo-)odkritosti ta, da deluje v svojo korist tako, da škoduje drugim in zato noče, da bi to postalo očitno. Mnogo ljudi bo trdilo, da hočejo in morajo vsaj deloma delovati skrivoma, 'za zaprtimi vrati' zato, ker se bojijo drugih nepoštenjakov, ki bi utegnili njihovo odkritost zlorabiti za svoje lastne interese. Takšno upravičevanje lastne želje po prikrivanju ni nič drugega kot poskus manipuliranja resnice življenja in mnenja drugih, da bi se ti strinjali s potrebo po skrivanju lastnih namer pred drugimi. Kako to vem? Ker sem sam preučil lastno delovanje uma in lastno željo po skrivanju namer pred drugimi in ugotovil, da ko človeško bitje prevzame popolno odgovornost za svoje misli in ravnanje in ko odstrani težnje in želje po egoizmu in doseganju lastnega interesa na način, ki škoduje drugim, posledično odstrani tudi vse strahove pred samo-odkritim, transparentnim delovanjem in s tem sprejme samo-odgovornost za delovanje po principu solidarnosti, kjer se po svojih trenutnih najboljših zmožnostih ravna in deluje s soljudmi tako, da je rezultat koristen za vse življenje in da življenju ni v škodo. To pomeni, da deluje in soustvarja s svojimi soljudmi tako, da rezultat lastnega in skupnega delovanja povzdigne in izboljša življenje vsem ljudem, kot tudi ostalim oblikam življenja, na katere vpliva, pri čemer je nujna posameznikova ustrezna materialno-lastniška skromnost. Ugotovil sem, da ko hočemo v življenju nekaj resnično imeti in to tudi ohranjati, s čimer mislim predvsem na vrednote in principe, kot so dostojnost življenja, praktično zagotovljene temeljne človekove pravice, varnost, solidarnost, sočutnost, sožitje in možnost poštenega dela za pošteno plačilo, moramo to nujno in predvsem najprej sami dajati in zagotavljati drugim. Takšno transparentno in samo-odkrito delovanje vsakega posameznika je edini praktični način, s katerim bomo vsem zagotovili dostojno življenje tako, da bomo odstranili in izkoreninili vse ne-transparentnosti in dopuščene zlorabe življenja, začenši pri sebi.

Svet, v katerem živimo, ima specifična naravna pravila, ki jih ni moč spreminjati, ker so vgrajena v samo stvarnost. Eno teh pravil je princip vzrok-posledica. Vsak vzrok neizbežno vodi v točno določeno posledico in vsak vzrok delovanja se pri ljudeh začne z mislijo. Kdor v svojih mislih želi dobro le sebi in ignorira škodljive posledice, ki jih s tem povzroča drugim, si želi delovati skrivoma, 'za zaprtimi vrati', ne-transparentno, ker globoko v sebi ve in razume, da so njegovi nameni bolestni, neprimerni in nesprejemljivi za vse. In dokler takšen človek ne želi sprejeti odgovornosti za svoje škodljive in egocentrične misli in posledično ravnanje tako, da si jih sam odpusti in svoje delovanje praktično uskladi z ravnanjem, ki je vsemu življenju v podporo in korist, toliko časa ga bo strah odkritega delovanja in toliko časa bo želel upravičevati svojo težnjo po ne-transparentnem delovanju. To je resnica, ki jo lahko v samo-iskrenosti spozna vsak, zato zgoraj napisano ni neka teoretična filozofska teza, ki sem si jo jaz izmislil, ampak je resnično vzročno-posledično dejstvo, ki neovrgljivo obstaja, četudi vanj ne verjamemo in ga ignoriramo.

Človeški ego je edina bolestna manifestacija v realnosti, ki noče sprejeti resnice življenja, ki noče sprejeti samo-odgovornosti. Toda dejstvo je tudi, da si človeški ego ljudje ustvarjamo sami v mislih, zato smo tudi sami odgovorni, da ga odstranimo s samo-iskrenostjo, samo-odpuščanjem in praktično samo-korekcijo. Ko odpravimo lasten egoizem do te mere, da v vsakem trenutku praktično delujemo samo-iskreno tako, da se vse naše misli in vsi naši principi ujemajo z našim praktičnim življenjem tako, da nikoli ne škodimo življenju (tudi lastnemu) in da naše sodelovanje in soustvarjanje s so-bitij vedno vodi le v izboljšanje življenja, neškodljivo izražanje in ohranjanje dostojnosti življenja, šele takrat lahko trdimo, da smo resnično usklajeni z resnico življenja in stvarnosti. Resnica življenja pa je ta, da se lahko človeška bitja in nasploh vsa bitja izražamo učinkovito in za vse sprejemljivo šele takrat, ko delujemo popolnoma transparentno in ne-egoistično, torej sočutno in solidarno, kjer se vsi ljudje obravnavamo enakovredno in dostojno, tako med seboj, kot tudi do drugih oblik življenja. Tega si nisem izmislil jaz, to je pravilo stvarnosti, ki temelji na principu vzrok-posledica in je del samega bistva stvarnosti in je zato resnica, katere obstoj ni odvisen od vere ljudi. Ljudje pa lahko resnico le sprejmemo vase in se po njej odkrito in transparentno ravnamo, ali pa jo ignoriramo in s tem povzročamo trpljenje in škodo človeškim bitjem in življenju kot celoti.

Ne trdim, da sem sam že dosegel takšno raven skladnosti lastnega ravnanja z resnico stvarnosti, vsekakor pa je to moj primarni cilj, ker sem ugotovil, da se s tem združujem z resničnim življenjem, ki je povsod okrog nas, tako kot Sila iz filmov Vojna zvezd, če hočete; In ko se sami uskladimo s to silo / resnico življenja, takrat šele spoznamo dejansko, resnično moč življenja, ki je ni mogoče uničiti ali izpriditi, ker predstavlja bistvo stvarnosti in je tu tudi takrat, ko vanjo ne verjamemo. Skorumpirati je mogoče le človeka z egom, ker je bistvo samega človeškega egoizma to, da je v neskladju z resnico življenja, opisano zgoraj. Beseda korupcija izhaja iz latinske besede corrumpere [1,2], kar pomeni "pokvariti, okužiti, zastrupiti, omadeževati" resnico stvarnosti. Pa tudi "zavêsti" nekoga stran od resnice, ali "podkupiti" nekoga, da deluje v neskladju z resnico življenja in stvarstva.

V trenutku samo-iskrenosti ugotovimo, da zaenkrat še vsi ljudje imamo ego in zato bolj ali manj egoistično delujemo. Smo torej skorumpirani, v neskladju z resnico življenja in stvarnosti. To nam vsak trenutek dokazujejo vse zlorabe življenja in trpljenje, ki ga ustvarjamo in dopuščamo, kot tudi naši strahovi in pomisleki pred popolno transparentnostjo lastnega delovanja. Čas je, da prevzamemo samo-odgovornost, da resnično odrastemo in pričnemo živeti brez egoizma in korupcije, da se prenehamo skrivati drug pred drugim za anonimnostjo, za tajnostjo in 'za zaprtimi vrati'. Čas je, da postanemo popolnoma transparentni, samo-odgovorni in da svoje ravnanje uskladimo z vzroki, ki vodijo le v posledice, ki so ne le sprejemljive, ampak tudi najboljše za vse življenje. To je proces samo-korekcije, ki ga hodim sam in ki ga mora vsak izmed nas opraviti sam, ker ga ne more nihče namesto nas. Drugi so lahko le za zgled, v pomoč in podporo. Kako se to najlažje in najhitreje počne, lahko razberete iz tega bloga in drugih, ki jih boste našli na strani Destonijcev. Uporabe samo-odpuščanja in apliciranja samo-korekcije se lahko naučite tudi s pomočjo brezplačnega spletnega tečaja DIP Lite.

Nikoli ni prepozno, dokler ni zares prepozno. Naš čas je omejen, zato moramo prenehati poskušati in dejansko storiti to, kar je najboljše za vse življenje in takšno delovanje ohraniti, da nam nikoli več ne bo treba trpeti. Trpljenje kateregakoli človeškega bitja in življenja nasploh je nesprejemljivo in to moramo tudi sami praktično odražati v transparentnih, odkritih in neprekinjenih, konstantnih dejanjih solidarnosti.

Solidarnost ne pomeni, da se nekoga milostno usmilimo, to je egoizem. Beseda solidarnost [3] izhaja iz francoske besede solidarité in pomeni "vzajemna odgovornost, skupnost interesov in odgovornosti", ta pa iz besede solidaire, kar pomeni "soodvisnost, celovitost, celostnost". Zato nikar ne mislite, da ste solidarni, če vsake kvatre enkrat kakšnemu revežu kaj podarite, ker to ljudje počnemo le zato, da bi upravičili svoj siceršnji egoizem in ignoranco in se zato malo bolje počutili. Ljudje postanemo dejansko solidarni šele takrat, ko so vsa naša dejanja in vsi naši principi v skladu z dejanskim pomenom besede solidarnost in v skladu z resnico življenja.

Viri:

[1] “Online Etymology Dictionary.” [Online].
Dostopno na: http://www.etymonline.com/index.php?term=corrupt&allowed_in_frame=0.
[Dostopano: 10.2. 2014].

[2] “Wiktionary.” [Online].
Dostopno na: http://en.wiktionary.org/wiki/corrumpo#Latin.
[Dostopano: 10.2. 2014].

[3] “Online Etymology Dictionary.” [Online].
Dostopno na: http://www.etymonline.com/index.php?allowed_in_frame=0&search=solidarity&searchmode=none.
[Dostopano: 11.2. 2014].

Dan 107 - Privatizacija

Prejšnji blog je v angleščini.

Princip: Ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnava (ignoriran) sam na njihovem mestu.

V naši državi se stremi k privatizaciji in ljudje smo to sprejeli vede ali nevede. Večinoma nevede, ker večino ne zanima, kaj se v državi dogaja, kaj se dogaja v politiki, ker smo se tako oddaljili od samo-odgovornosti, da vse prepuščamo tistim tam nekje v parlamentu ali kje so že, z izgovorom, da sami ne moremo nič. To nam pač najbolj ustreza, dokler si lahko privoščimo dovolj 'zabave'. Važno, da nekje piše, da smo demokratični, karkoli že to pomeni.

Kako je mogoče, da nam je sploh kdajkoli bilo smiselno, da bo sistem privatizacije, kjer je vse v zasebni lasti, najboljši za vse? Že od nekdaj nas je strah, da bomo nekega dne ostali brez denarja in stvari, ki nas navidezno osrečujejo, zato smo pohlepni, da bi si čim več teh stvari nagrabili, dokler smo pri 'koritu', za vsak slučaj. Razen, če se zavestno odločimo, da to ne bo naš princip delovanja. Očitno pa je, da je princip pohlepa način delovanja večine ljudi. Kako smo torej sploh lahko kdaj verjeli, da bodo privatniki, tajkuni, direktorji in drugi, delali v dobro podjetij in zaposlenih, če pa tega niso nikdar prej nikjer nakazali? Kaj pa mi sami, živimo pohlepno? Nam je mar za skupno dobro? S čim to kažemo?

Kako torej rešiti problem pohlepa? Kako odpraviti strah pred tem, da nekdaj mogoče ne bomo imeli dovolj za dostojno življenje? Takole: http://basicincome.me/ (Opis Predloga za Zagotovljen življenjski dohodek). Vzpostaviti moramo sistem, ki nam bo vsem omogočal dostojno življenje, tako da vpeljemo sistem zagotovljenega življenjskega dohodka, ki ga prejme vsakdo, zato ker je živ. Da lahko takšno rešitev vpeljemo, moramo najprej preseči lastno sebičnost s samo-iskrenim samo-odpuščanjem in praktično samo-korekcijo. Zato nikar ne kažimo s prstom na razne tajkune, ker zaenkrat sami nismo nič boljši, dokler smo proti zgoraj omenjeni rešitvi, ki je praktično najboljša za vse nas, ko se enkrat začnemo obnašati samo-odgovorno in ko začnemo živeti po Principu. Tako se bomo dejansko lahko posvetili vprašanju življenja in tega, kaj to sploh pomeni: živeti. Iz lastnih izkušenj vem, da danes nihče ne zna živeti, ker se vsi znamo le preživljati iz strahu pred pomanjkanjem.

Demokracija je že od nekdaj obstajala in vsak človek je že od nekdaj politik, ker se vsak človek vsako sekundo odloča, kaj bo počel. To je politika. In ljudje že od nekdaj ustvarjamo našo skupno realnost, če si to priznamo ali ne, če se za naša dejanja izgovarjamo na diktatorje ali ne. Trditev, da nas politika ne zanima, je torej kontradiktorna sama sebi. V demokraciji odločamo ljudje s svojimi glasovi, ki so lahko v obliki strinjanja ali zavračanja (zakonskih) predlogov, ali pa v obliki plačevanja z denarjem. Tudi z vsakim (evro) centom glasujemo in dajemo podporo tistemu, ki ga prejme. Če torej želimo stvari spremeniti tako, da bomo delovali po Principu, ki je najboljši za vse nas, moramo najprej sami tako delovati. Tudi tako, da se pridružimo skupinam in političnim gibanjem, ki stremijo k dostojnosti življenja vseh z lastnim zgledom, ter z usmerjanjem našega denarja tja, kamor je potrebno, da se dostojnost življenja za vse dejansko uresniči.

In zakaj tega ne počnemo? Zakaj čakamo druge, da bodo to storili namesto nas? Ker imamo 'oprane možgane'. Ker smo sužnji lastnih misli in čustev, za katere sploh ne vemo, od kod izvirajo in zakaj jih imamo. Ali pač? Ko smo samo-iskreni, lahko hitro ugotovimo izvor naših misli in čustev, saj si jih sami ustvarjamo in se jim tudi sami podrejamo, kar je absurd. Sam že več let prevzemam odgovornost za lastne umsko-čustvene škodljive vedenjske vzorce, pri čemer mi je zelo pomagal tudi tale brezplačen spletni tečaj: http://lite.desteniiprocess.com/

2011 - VOLITVE?

Tudi vsi politiki so v kapitalizmu vedno obsedeni le z denarjem in dobičkom, pri čemer se nihče nikoli ne vpraša, zakaj sploh podpiramo sistem, kjer denar temelji na dolgu in profitu, če to vedno vodi le v pohlep in zlorabo življenja?
Pravila denarja ustvarjamo ljudje sami in dokler ljudje ne bodo v samoiskrenosti spoznali, da je za dejansko Dostojno Življenje Vseh potrebno spremeniti lasten princip delovanja in s tem tudi denarni sistem v takšnega, ki je praktično naboljši za vse, ne bo nikoli nič drugače, le slabše.

Kdor resnično želi odpraviti probleme in zlorabe bo razumel, da sta za to nujni samoiskrenost ter samokorekcija vsakega izmed nas, da postane varuh Enakovrednosti Življenja in da se nauči živeti po principu kar je Praktično Najboljše za Vse Življenje. Za to pa so potrebni pogum, odločnost, vztrajnost in složno skupinsko delo. Le tako bomo lahko dosegli vpeljavo Enakovrednega Denarnega Sistema, kjer bo denar temeljil na Enakovrednosti Življenja samega, namesto na dolgu, s čimer bomo zagotovili praktično trajnostno spremembo medsebojnih odnosov in s tem v praksi pokazali, da nam je dejansko mar za Življenje.

www.equalmoney.org

Ne nasedaj političnim zavajajočim farsam. Pridruži se samoiskrenim ljudjem, ki s svojim praktičnim zgledom dokazujemo, da z dejanji podpiramo Življenje in to kar je Praktično Najboljše za Vse Nas.


www.destonians.com

Postani en glas za Enakovrednost Življenja in Enakovredni Denarni Sistem. Ne zaprevljaj ga za prelaganje odgovornosti...

PRAKTIČEN NASVET: Prečrtaj volilni listek in dopiše svojo možnost: "Sem EN glas za Enakovrednost Sveta/Enakovredni Denarni Sistem!" in se nanj samoodgovorno podpiši. Sveta ne bomo spremenili z nasiljem in obtoževanjem, ampak s samoodpuščanjem, samokorekcijo in na demokratičen način - en človek en glas - kjer en glas pomeni en Praktičen Zgled človeka, ki vedno stremi k temu, kar je Najboljše za Vse Življenje.

2011 - So volitve in referendumi sploh smiselni?

 Na omenjeno temo sem posnel naslednji vlog:



V njem sem obrazložil moje ugotovitve ob razmišljanju smiselnosti volitev in referendumov, kot jih poznamo danes v času kapitalizma, kjer je glavno vodilo odločanja (pomankanje) denarja. Ugotovil sem, da se je smiselno udeležiti volitev oz. referendumov, saj bomo Najboljšo rešitev za Vse (beri: Enakovredni Denarni Sistem) uvedli po mirni poti ravno z uporabo demokratičnih volitev. Dokler te možnosti oz. možnosti ki je Najboljša za Vse še ni na voljo, se volitev in referendumov udeležimo zgolj z razlogom pokazati, da podpiramo demokratični sistem, kjer 1 človek šteje 1 glas pri odločanju. Ker pa zaenkrat še ni bila predstavljena nobena rešitev, ki bi bila Najboljša za Vse, tako kot Enakovredni Denarni Sistem, pa oddamo neveljavno glasovnico tako, da nanjo dodamo svojo možnost, torej Enakovredni Denarni Sistem in jo obkrožimo. Tako najbolje pokažemo, da podpiramo demokratične volitve po principu 1 človek 1 glas pri odločanju, hkrati pa pokažemo, da razumemo in podpiramo zgolj praktične rešitve, ki so Najboljše za Vse. Tako vsakič oddamo svoj glas za Enakovredni Denarni Sistem. Preberi si več o tem sistemu tukaj.