Dan 228 - Združevanje političnih skupin z načelom

Kar lahko v zadnjem času z opazovanjem družbe spoznamo je to, da smo ljudje počasi začeli dojemati, da se moramo politično angažirati in ponovno vklopiti v sisteme upravljanja družbe, ker bomo le tako lahko na miren in demokratičen način povrnili družbo v stanje, v katerem bo dostojno življenje vsem zagotovljeno, ker dosedanji "voditelji" tega pač niso jemali kot nekaj prioritetnega. To je seveda razumljivo, saj so "voditelji" vedno odraz in zrcalo celotne družbe in tega, kaj ljudje sprejemamo in dopuščamo. Tako je v zadnjem času nastalo in še nastaja vedno več političnih strank, kot so Iniciativa za demokratični socializem, Demokratična stranka dela in Trajnostni razvoj Slovenije iz Združene levice ter Solidarnost in druga gibanja, ki še niti niso ustanovljena kot stranke, si pa tega želijo. To je vse lepo in prav, da so ljudje zainteresirani za sodelovanje v politiki, toda problem je v tem, da takšna razkropljenost in razdeljenost ljudi še vedno kaže na to, kako močno smo ljudje podvrženi egoizmu. Ko se pogovarjam z ljudmi iz omenjenih strank in drugimi, večinoma vsi prihajamo do sklepov in spoznanj, da je takšno deljenje nepotrebno in nesmiselno, ker si nas itak velika večina želi istega cilja: ustvariti družbo, v kateri bo vsem zagotovljeno dostojno življenje. Očitno pa je, da se še vedno nismo sposobni združiti v eno politično združenje (niti "Združena" levica), v katerem bi vsi delovali skladno z načelom, ki je najboljši za vse:

Upoštevajmo in obravnavajmo druge tako, kot bi hoteli biti sami na njihovem mestu.

Ugovor proti združevanju strank je seveda lahko ta, da so programi teh strank različni. To dejansko sploh ni problem. Zakaj? Dokler so ideje in predlogi ter programi strank v skladu z zgornjim načelom, potem se med seboj dopolnjujejo in je v določenih primerih zgolj potrebno izbrati tisti specifični predlog, ki bo praktično preverjeno najbolj učinkovito vodil v takšno družbo, v kateri bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. Če pa kakšen predlog že v osnovi nasprotuje zgoraj omenjenemu načelu, potem v nobenem primeru ni primeren za obravnavo. Problem različnih idej o programu torej sploh ni problem, dokler razumemo, da mora biti vsaka ideja in vsak program, ne glede na to, kdo ga poda, v skladu z načelom, ki je najboljši za vse. Mogoče se to ne sliši logično, toda dejstvo je, da ko smo samoiskreni in ko upoštevamo vse praktična dejstva in zgolj praktična dejstva, potem dokaj hitro ugotovimo, da je rešitev, ki je najboljša za vse in s tem tudi najboljša za vsakega posameznika, v glavnem vedno samo ena. Seveda to ne moremo uvideti, če delujemo na podlagi sebičnih interesov.

Obstaja torej še en veliko večji problem od tega, da imamo ljudje različne predloge o tem, kako priti do cilja = družbe, v kateri bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. To je problem egoizma in iracionalnega odločanja. To pomeni, da se ravnamo na podlagi svojih čustev, namesto na podlagi zdravega razuma = logičnega, racionalnega sklepanja. Tudi sam sem pri sodelovanju v strankah in političnih gibanjih opazil, da so ravno osebne zamere in prepričanja, ki  temeljijo na ignoranci in čustvenih reakcijah, glavni krivec za to, da se ljudje še vedno ne znamo združiti in sporazumeti zdravorazumsko, po praktičnem načelu, da bi skupaj podprli rešitev, ki je dejansko najboljša za vse.

Zato je moja odgovornost in odgovornost vseh nas, ki se tega zavedamo, da stojimo kot zgled združevanja in delovanja na podlagi zdravorazumskega odločanja v skladu z načelom, kjer se ne podrejamo čustvom, egoizmu in ignoranci do drugih in da tako na podlagi lastnega zglednega ravnanja tudi drugim pomagamo spoznati, kako lahko vsi odpravimo lasno podrejenost svojim sebičnim čustvom in posledično dosežemo sporazum političnega združenja, v katerem bomo dejansko vsi delovali tako, kot je najboljše za vse.

Osebno že vrsto let delam ravno na tem, da se preneham podrejati lastnim sebičnim čustvom in da se dejansko začnem usmerjati skladno z načelom, najboljšim za vse. Glede na moje dosežke v obliki samosprememb, ki sem jih dosegel s pomočjo samoiskrenega opazovanja lastnih umsko-čustvenih vzorcev, njihovega samoodpuščanja in praktične samokorekcije, lahko mirno rečem, da se ljudje vsekakor lahko precej hitro in enostavno začnemo spreminjati in odpravljati to lastno podrejenost sebičnim čustvom. To je v prvi vrsti najbolj koristno za nas same, saj se s tem razbremenimo škodljivih navad, travm iz preteklosti in drugih nepotrebnih umsko-čustvenih vzorcev, ter tako postanemo bolj zadovoljen, samodirektiven človek, ki ga je izredno težko manipulirati in izrabiti za kakšen sebični interes. S tem dosežemo tudi velik vpliv na svojo okolico, ko začnemo delati v korist vseh in ne samo sebe, ker to ljudje hitro opazijo in nas pri tem tudi podprejo. Tako lahko tudi drugim pomagamo do enakega osebnega stanja in samospoznanja. Posledično eden po eden začnemo spreminjati svet v takšnega, v katerem bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. Nekako podobno, kot opisuje Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek.

Če bi se radi naučili učinkovite samopomoči z omenjenimi orodij in postali tudi sami del rešitve družbenih problemov, vas vabim, da se prijavite na brezplačni spletni tečaj DIP Lite. V njem se boste naučili učinkovite samodirekcije in osnov o delovanju človeškega uma in čustev. Prav tako pa uporabe orodij za učinkovito osvobajanje od podrejenosti lastnim nepotrebnim umsko-čustvenim vzorcem in strahovom, zaradi katerih se tako pogosto omejujemo in ravnamo preveč sebično. Tečaj je sicer napisan v angleščini, vaje pa je mogoče opravljati tudi v slovenščini.

Bodimo torej sprememba, ki jo želimo videti v svetu, da se bomo lahko združili z načelom, ki je najboljši za vse!

Dan 160 - Čustvena reakcija na suženjske službe

Opazil sem svoj umski vzorec, ki sem si ga sprožil ob čakanju na sodelavce, da me poberejo in da se skupaj odpeljemo na gradbišče, kjer opravljam počitniško delo. Na trenuten sistem zaposlitve sem reagiral z obsojanjem in s čustvom jeze, ker je organiziran nesprejemljivo, saj ljudje drug drugega izkoriščajo za sebične koristi in se drug drugemu podrejajo in nadrejajo, brez dejanskega zavedanja svoje enakovrednosti. S tem sem začel v mislih soditi in obsojati sistem in ljudi in si tako dovolil, da si posledično ustvarim čustvo jeze. To mi ni prav nič pomagalo pri ničemer, saj sem svojo pozornost iz realnosti preusmeril v um in tako v veliki meri izgubil stik s praktično realnostjo in si ustvaril stres ob občutku jeze. Veliko bolje bi bilo, da sistema in ljudi sploh ne bi začel soditi in se ob tem jeziti, ker to ničesar ne spremeni in stvar le še poslabša. Sproščeno bi stal na postaji v zavednem dihanju, ker v tistem trenutku tako ali tako nisem mogel početi kaj drugega. Vendar to ne pomeni, da bi postal do stanja sveta / sistem zaposlovanja apatičen, ravno nasprotno. Pomembno je, da se naučimo v vsakem dihu življenja podpirati in uresničevati dostojno življenje za vse, ker bomo le tako lahko vsem zagotovili dostojno in zabavno življenje.

Torej, za odpravo tega vzorca bom uporabil samo-iskreno samo-odpuščanje, ki ji bo sledila praktična samo-korekcija v vseh trenutkih, kjer bom opazil, da se mi takšen vzorec pojavlja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi sistem zaposlovanja in druge ljudi za to, da je sistem zaposlovanja nesprejemljiv, nepravičen in neenakovreden. Ko opazim in se zavem, da sodim in valim krivdo za nepravičnost sistema zaposlovanja na druge - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem sam del tega sistema in da je edina dejansko konstruktivna rešitev ta, da se sam zavzemam za družbo in sistem zaposlovanja, kjer bo dostojno in zabavno življenje za vse zagotovljeno. Obvezujem se, da ne bom več sodil in obsojal drugih za to, da je sistem nepravičen in nesprejemljiv, namesto tega se bom sam zgledno zavzemal za sistem, v katerem bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno, kot ga recimo predstavlja predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čustveno reagirati z jezo na misel, da je sistem zaposlovanja nepravičen in nesprejemljiv. Zavedam se, da sem čustveno reagiral z jezo zato, ker sem takoj začel krivdo za nesprejemljivost sistema valiti na druge, namesto da bi samo-iskreno pogledal nase in se prepričal, da sem sam zgleden pri ustvarjanju boljšega sistema. Obvezujem se, da ne bom več sodil in krivil drugih za to, da imamo nepravičen in nesprejemljiv družbeni sistem, namesto tega bom v takšnem trenutku vedno pogledal nase in se prepričal, da sem sam zgleden in učinkovit pri ustvarjanju sistema, kjer je dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno in da si pri tem ne ustvarjam nepotrebnih čustvenih reakcij.

Dan 152 - Kar mora vsak vedeti o politiki

Prejšnji blog je v angleščini.

Politika, kot jo poznamo pri nas in drugod po svetu, torej demokratično predstavniška, je do sedaj delovala večinoma po enakih vzorcih. Dejstvo je, da naj bi politiki - poslanci - danes še vedno predstavljali določene skupine ljudi, ki so jih za to izvolili. Torej interese določenih skupin prebivalstva. Zato imamo tudi različne stranke, ker naj bi se vsaka predvsem osredotočala na določeno ciljno skupino prebivalstva (oz. politično idejo, ki jo ta skupina podpira) in njihove interese.

V praksi se je izkazalo, da so do sedaj imeli odločilen vpliv na politiko v naši državi in drugod po svetu predvsem ljudje, ki podlegajo pohlepu in sebičnosti. S poudarkom na predvsem. To je očitno zato, ker se večinoma nihče ni držal principov in etičnih načel lastne stranke, v kateri je deloval. Vselej so prevladovale težnje sebičnosti in osebnega pohlepa nad principom enakovredne so-odgovornosti za dostojno življenje vseh. To se izraža v vedno večji revščini ter zlorabi ljudi in okolja, zgolj za volj dobičkov, ki odtekajo v zasebne žepe zaradi želje po vse večjih dobičkih in večjem vplivu nad drugimi. Obe želji sta v današnjem kapitalizmu neločljivo povezani.

Za takšno stanje smo krivi in odgovorni vsi. Nekateri so imeli možnost sebičnost izvajati bolj, drugi manj, vsi skupaj pa smo to večinsko dopuščali. Zato se moramo večinsko tudi zazreti vase in se spremeniti, da bomo lahko zares začeli soustvarjali družbo, v kateri bomo drug drugemu zagotovili dostojno življenje. Na osebni ravni smo zato predvsem odgovorni za svoje misli, čustva in navade, s katerimi ustvarjamo ali dopuščamo zlorabe soljudi. Torej za vsakršno razmišljanje, čustvovanje ali obnašanje, kjer posledično sočloveka ne obravnavamo tako, kot bi želeli biti sami obravnavani na njegovem mestu. Zlorabe popravljamo z lastnim zgledom in s povezovanjem z ljudmi, ki zlorab ne sprejemajo in ne dopuščajo.

Ko tako zgledno prevzamemo odgovornost zase, ugotovimo, da v resnici ne potrebujemo različnih strank, ker mora vsak izmed nas zgledno zagovarjati in zagotavljati dostojno življenje vsem. S tem pa tudi vsak politik. Pri takšnem osebnem delovanju različne politične stranke niso potrebne, ker odražajo zgolj sebičnost posameznih strankarskih skupin, ki so za dosego svojega ideološkega cilja pripravljene žrtvovati dostojnost življenja skupine ljudi, ki tej stranki niso pridruženi. To ni sprejemljivo. Potrebujemo torej zgolj "stranko dostojnega življenja za vse", se pravi, strank sploh ne potrebujemo. Skupini ljudi lažje vladaš, če jih med sabo razdeliš in skregaš. Komu je torej v interesu, da so ljudje med seboj razdeljeni v stranke in da se kregajo, namesto da bi delovali složno tako, da bi drug drugemu zagotavljali dostojno življenje?

Zavedati se moramo, da so za v politiko predstavniške demokracije, dokler jo še imamo, primerni zgolj in samo ljudje - poslanci, ki se odkrito in jasno zavzemajo za dostojno življenje vseh ljudi enakovredno in to tako, da to pokažejo s svojim življenjskim zgledom. To pomeni, da so očitno skromni pri posedovanju osebne lastnine, bolj od povprečnega človeka, in da se odpovedujejo osebnim dobičkom in koristim na račun svojega položaja. Prav tako delujejo odkrito in transparentno, ničesar ne skrivajo, ne delujejo za zaprtimi vrati in vzpodbujajo vse ljudi, da z njimi konstruktivno sodelujejo pri iskanju in vpeljevanju rešitev, ki bodo vsem zagotovile dostojno življenje. Ne obljubljajo, ampak priznavajo in izpostavljajo družbene probleme in predstavljajo možne rešitve. Prevzemajo odgovornost in ne krivijo drugih ter izpostavljajo so-odgovornost vseh sodelujočih. Imajo jasna in stabilna načela, ki vselej sovpadajo s principom "ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam". Seveda lahko ugotavljamo, da takšnih ljudi še ni prav dosti, zato je nujno, da takšni postanemo mi sami. Torej jaz in ti. Ko nas bo dovolj, bomo lahko precej hitro zagotovili vsem dostojno in zabavno življenje. Edino, kar nam to preprečuje, sta naša lastna apatičnost in sebična hudobija vsakega posameznika, kar pa lahko in mora vsak odpraviti skozi proces samo-iskrenosti, samo-odpuščanja in praktične samo-korekcije, kot ga lahko zasledite tudi v mojih in mnogih drugih spletnih dnevnikih.

Dan 111 - O čem se pogovarjamo?

Se ljudje sploh zavedamo, o čem se vsak dan pogovarjamo? Kaj je naš glavni cilj pogovorov? Težimo v pogovorih k resnici, k samo-odkritosti, k rešitvam, ki so najboljše za vse nas? Ne. Vsak dan opazujem, o čem se ljudje pogovarjamo. V naših pogovorih in izgovorjenih ali pisanih besedah se odražajo naše namere in te so v veliki večini povezane le z lastnim interesom. Ko se samo-iskreno opazujemo, vidimo, da so naši pogovori neposredno povezani z našimi mislimi in občutki, ki si jih pred tem in ob tem ustvarjamo, v vsakem pa se skriva naša samo-ustvarjena odvisnost od specifičnega lastnega interesa, katerega posledica je ta, da pri doseganju le-tega zanemarjamo in zlorabljamo druge, ker nam je najbolj pomembno le to, da zadostimo svojim umsko-energetskim potrebam po določenem dobrem občutku. Recimo:

V tišini stojimo s kolegi. Postane nam neprijetno, ker tišino med ljudmi označujemo kot nekaj sramotnega, turobnega, žalostnega. Zato začnemo razmišljati, o čem bi se lahko pogovarjali, da bi se ob tem bolje počutili. Omenimo nedavno nogometno tekmo, na kateri je zmagala ekipa, za katero smo se že enkrat prej odločili, da se nam zdi večvredna od drugih in smo se zato začeli z njo poistovečati. Ob tem podoživimo in si poustvarimo pozitiven občutek večvrednosti, ki smo ga doživeli, ko smo tekmo gledali in je naša ekipa zmagala. Nato začnejo vsi prispevati svoja mnenja in mi se počutimo dolžni braniti 'ugled' in namišljeno večvrednost 'naše' ekipe, saj se ob vsaki kritiki, ki zbija našo namišljeno večvrednost naše ekipe, počutimo manjvredno, sramotno. Tega pa nočemo, ker smo takšne občutke definirali kot negativne in neprijetne. Tako v pogovoru vedno težimo k 'zmagi' nad drugimi in k temu, da se sami počutimo večvredno na račun drugih, ki se morajo posledično ob tem počutiti manjvredno.

Podobno se lahko pogovarjamo o novicah, čenčah, lastnih izkušnjah, o vremenu in tako dalje in tako naprej, kjer vedno težimo k nekemu lastnemu pozitivnemu občutku zadovoljstva na račun drugih. V skrajnih primerih se lahko razjezimo, stepemo, komu zamerimo in v vseh pogledih delujemo tako, da izkoriščamo druge v lastno korist, v obliki dobrih občutkov ali denarja. V samo-iskrenosti lahko vidimo, da so dobri in slabi občutki ter denar zelo tesno povezani, saj se tako ali drugače v praksi odražajo eden z drugim in drugi s prvim. V vseh teh pogovornih kolobocijah in namerah, ki so dejansko osebne vojne, ki izhajajo iz naših osebnih miselnih samogovorov in kjer vse jemljemo osebno, popolnoma pozabimo na stvarno realnost, na zdrav razum, na soljudi in na to, kar je najboljše za vse. Pozabimo na dihanje, pozabimo na resničen svet, ker neprestano obstajamo v svoji glavi, v svojih mislih in občutkih, kjer vedno iščemo zgolj in le osebni interes na račun drugih, da bi se dobro/orgazmično počutili in imeli več denarja. Seveda ne smemo pozabiti še na strah, tega si vselej ustvarjamo ob misli na to, da bi nas lahko kdo prikrajšal za naše dobre/orgazmične občutke in naš denar. In zakaj nas je strah? Zato, ker sami to počnemo drugim, ker sami druge prikrajšujemo za njihove dobre/orgazmične občutke in njihov denar, saj tako delujemo vsak dan. In tako smo po lastni podobi ustvarili cel sistem v katerem živimo, monetarni in politični. Zato obstajajo večvredni in manjvredni, zmagovalci in poraženci, bogati in revni ter vojne in nasilje, vse dokler ne bom jaz spremenil svojih lastnih vzorcev, dokler ne bomo vsi spremenili svojih lastnih vzorcev razmišljanja in praktičnega vedenja tako, da bomo delovali v skladu s principom 'obravnavaj druge tako, kot želiš biti sam'. Za to pa potrebujemo samo-iskrenost, samo-odpuščanje in samo-korekcijo, kjer prevzamemo odgovornost zase kot živo bitje, se zavemo svoje enakovrednosti z vsem življenjem in za svoj cilj postavimo le to, kar je najboljše za vse življenje, ker smo dojeli, da je to hkrati tudi najboljše za nas kot enakovreden del življenja.

Dokler si želimo večvrednosti, pa naj bo to v obliki primerjanja, občutkov, denarja ali česarkoli, toliko časa bomo tudi manjvredni, saj eno ne more obstajati brez drugega. Bogati ne morejo obstajati brez revnih, zmagovalci ne brez poražencev. Obstaja zgolj in samo en način, kako smo lahko vsi zmagovalci v vseh pogledih: to se zgodi takrat, ko vsi prepoznamo enakovrednost življenja drug v drugemu in se začnemo v vseh pogledih praktično obravnavati tako, kot bi želeli biti sami obravnavani, če bi bili na mestu kogarkoli drugega. Tako enostavno je to, pa vendar nihče tega ne razume. To pa zato, ker imamo 'oprane možgane'.

Samo-iskrena samo-korekcija je proces, pri katerem si lahko pomagamo z brezplačnimi orodij, ki so ustvarjena ravno za ta namen. Vabim vse, da preizkusite brezplačen spletni tečaj, kjer vam bo dodeljen tudi osebni inštruktor, ki bo pomagal na podlagi lastnih izkušenj:

http://lite.desteniiprocess.com/

Dan 84 - Pozornost

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se sodim in obsojam, kadar sem len in ne pospravim za sabo, namesto da bi dihal in se usmeril pospravit za sabo. Obvezujem se, da se ne bom več sodil in obsojal in ustvarjal občutka manjvrednosti, kadar bom len in hkrati se obvezujem, da si ne bom več dopuščal, da me usmerja občutek lenobe, ampak se bom v dihu usmeril pospraviti za sabo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pustiti, da partnerka pospravlja za mano in dela/pospravlja namesto mene in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil, da sem len ob partnerki, namesto da bi se usmeril in pospravil sam za sabo. Obvezujem se, da si ne bom več dopuščal biti len ob partnerki, namesto tega se bom usmeril v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil naredit dober vtis na ženske s tem, da pospravljam ali kako drugače, zato da bi jim bil všeč in da bi lahko seksal z njimi. Spoznal sem in zavedam se, da se s tem podrejam želji po tem, da bi bil ženskam všeč. Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si, da bi bil ženskam všeč. Obvezujem se, da si ne bom več želel napraviti dober vtis na ženske zato, da bi dobil njihovo pozornost, naklonjenost. Zavedam se, da si moram pozornost in naklonjenost dati sam. Obvezujem se, da ne bom več pozornosti in naklonjenosti iskal pri ženskah, ampak si ju bom dal sam.

Zakaj si želim pozornosti od žensk?

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da si želim pozornost od žensk zato, da bi ne bil sam in da bi vedno imel možnost druženja in seksa in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil ženske definirati kot večinoma bolj zabavne in primerne za druženje, ker se do moških počutim manjvredno in ker moški kar naprej tekmujemo. Obvezujem se, da ne bom več definiral ženske kot bolj primerne in zabavne za druženje in da ne bom več pri ženskah iskal družbe, pozornosti in seksa ter se podrejal tem željam, ampak si bom to dal sam in se usmeril v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob moških počutiti se manjvredno, kadar dojemam, da so bolj pametni, bolj močno, da imajo več prijateljev/prijateljic in več denarja, višjo izobrazbo, da so bolj samozavestni. Obvezujem se, da se ne bom več tekmoval z moškimi in da se ne bom več z njimi primerjal in se počutil manjvrednega, ampak se bom usmeril v dihu in vsako primerjavo odstranil s samo-odpuščanjem.

Odpustim si, da si nisem dovolil biti samo-odkrit, samo-iskren in pogledati vsako točko z razumevanjem, da ta točka, misel, emocija nisem dejansko jaz, ampak je to le energetski sistem, ki sem ga zgradil in katerega se oklepam samo zato, ker nisem vedel kako bi drugače ali pa ker se mi je zdelo bolj enostavno slediti mislim, občutkom in jim verjeti ter jih prevzeti za svoje, namesto da bi se v samo-iskrenosti vpraša od kod sploh izvirajo in jih odstranil, odpravil, izničil s samo-odpuščanjem in bil vedno tu, v dihu, ter se usmerjal sam po zdravem razumu in tem, kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi me izločili iz družbe, da se ljudje ne bi hoteli družiti z mano in da bi tako zamudil druženje, življenje, kot ga imajo drugi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil zavidati tistim, ki se družijo in so 'normalno' vklopljeni v družbo in si želeti, da bi tudi mene vsi sprejemali in da bi bil 'normalno' vklopljen v družbo, namesto da bi spoznal in razumel, da s tem iščem pozornost, ker dojemam in verjamem, da sem ločen od družbe, ločen od 'normalne' vklopljenosti v družbo. Spoznal sem in zavedam se, da sem se sam definiral kot ločenega in ne-vklopljenega  nesprejetega v družbo, ne glede na to, če me drugi sprejemajo ali ne in kako me obravnavajo. Obvezujem se, da se ne bom več dojemal kot izločenega iz družbe in da si ne bom več želel, da bi bil 'normalno' vklopljen v družbo ker sem spoznal in razumem, da se ob tem že sam definiram kot iz-ločenega, nesprejetega. Spoznal sem in razumem, da to moje dojemanje tega, da me družba ali nekdo ne sprejema, me zavrača, da se z mano ne strinja in da se noče družiti z mano ali se do mene obnašati tako kot do ostalih ali tako kot do sebe, da to ne pomeni, da sem zaradi tega izločen iz družbe in nesprejet, ampak da sem to sam tako definiral. Zato se obvezujem, da se v nobenem primeru ne bom več definiral, dojemal kot izločenega iz družbe, nesprejetega, 'nenormalno' vklopljenega v družbo, ampak bom dihal in stal v enakovrednosti s tem kar je tu in odstranil vse definicije, kjer se še dojemam kot manjvrednega, nesprejetega in vse želje po tem, da bi bil sprejet in se hkrati zavedal, da sem že sprejet in da se moram sprejeti sam in se prenehati definirati kot nesprejetega, ter si sam dati nazaj tisto od česar dojemam, da sem ločen.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da svoj um definiram kot dolgočasnega, nezanimivega. Spoznal sem in zavedam se, da to uporabljam kot izgovor za to, da se mi ne bi bilo treba soočati z vzorci svojega uma. Obvezujem se, da svoj um ne bom več definiral kot dolgočasnega in to uporabljal kot izgovor, ampak se bom usmeril v dihu izpisovati vzorce.

Dan 73 - Pozornost v družbi

Dan 72 je v angleščini.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil tekmovati z drugimi moškimi za pozornost žensk v družbi. Ko opazim in se zavem, da tekmujem z drugimi moškimi za pozornost žensk v družbi - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem podpiram vzorec primerjanja in iskanja pozornosti v drugih, namesto da bi si to kar iščem dal sam. Obvezujem se, da ne bom več tekmoval z drugimi moškimi za pozornost žensk v družbi. Namesto tega se bom usmeril v dihu in si sam dal to kar iščem v drugih.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati se in se počutiti manjvrednega, kadar ženski ali nekomu nisem zanimiv in ne dobim pozornosti in kadar se ženska ali nekdo odloči družiti, pogovarjati se s kom drugim in ne z mano. Ko opazim in se zavem, da se obsojam in počutim manjvrednega zato, ker se nekomu ne zdim zanimiv in se noče pogovarjati, družiti z mano - se ustavim in diham. Obvezujem se, da se ne bom več obsojal in se počutil manjvrednega, kadar kakšni ženski ali nekomu ne bom zanimiv in kadar se nekdo ne bo želel pogovarjati ali družiti z mano. Namesto tega se bom usmeril v dihu in reakcije odstranil s samoodpuščanjem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se odtujenega, nesprejetega, izločenega, manjvrednega, kadar nisem vključen v družbo, pogovor ali kadar dojemam, da se drugi bolje poznajo in so bolj povezani med samo, kakor jaz. Ko opazim in se zavem, da se počutim odtujenega, nesprejetega, izločenega, manjvrednega, kadar nisem vključen v družbo, pogovor ali kadar dojemam, da se drugi bolje poznajo in so bolj povezani med sabo - se ustavim in diham. Zavedam se, da se dojemam negativno zaradi želje po sprejetosti od drugih in želje po enakem zanimanju in povezanosti z drugimi. Obvezujem se, da se ne bom več počutil izločenega, odtujenega, nesprejetega, izločenega in manjvrednega, ampak se bom sprejemal sam kot enakovreden. Hkrati se obvezujem, da se bom sam vključeval in sprejemal samega sebe kot enakovrednega v družbi in vsak občutek odtujenosti, izločenosti takoj odstranil s samoodpuščanjem ter se usmeril v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se užaljenega, manjvrednega in to jemati osebno, če se nekomu ne zdim zanimiv, če me ne kdo neha/noče poslušati ali če kdo drugo odvzame pozornost mojemu sogovorniku/sogovornici. Ko opazim in se zavem, da se počutim užaljeno/manjvredno in da jemljem osebno, če se nekomu ne zdim zanimiv, če me ne kdo neha/noče poslušati ali če kdo drugo odvzame pozornost mojemu sogovorniku/sogovornici - se ustavim in diham. Obvezujem se, da se ne bom več počutil užaljeno in manjvredno in da ne bom več jemal tega osebno in da bom vsako reakcijo odstranil s samoodpuščanjem in se usmeril v dihu.

Odpustim si, da si nisem dovolil in sprejel spoštovati samega sebe kot enakovrednega v družbi. Obvezujem se, da se bom spoštoval in sprejemal kot enakovrednega v vsaki družbi.

Dan 63 - Pozornost, primerjanje

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati pozornost in družbo, še posebej od žensk, da bi se skozi njihovo potrditev in sprejemanje počutil bolje in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil družabne aktivnosti s prijatelji definirati kot bolj pozitivne, zabavne, kot aktivnosti, ki jih počnem sam ali z neznanci.

Obvezujem se, da aktivnosti, v katerih sodelujejo prijatelji, znanci ne bom več definiral kot pozitivne, bolj zabavne in večvredne in da ne bom več od drugih iskal pozornosti in potrditev, ampak si bom pozornost namenil sam in se usmerjal v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati pričakovanja do aktivnosti, ki jih bom počel s prijatelji, znanci in jim pripisovati pozitiven naboj ter se jih posledično veseliti in se ob tem počutiti več kot, ter aktivnostim, ki jih bom počel sam pripisovati nevtralen, negativen naboj in se ob njih počutiti osamljeno, manjvredno. Spoznal sem in razumem, da od prijateljev, znancev, ob druženju z njimi, pričakujem pozornost in sprejemanje, pri čemer temu pripisujem pozitiven energetski naboj, kjer se počutim več kot, namesto da bi se usmerjal v dihu.

Obvezujem se, da si ne bom več ustvarjal pričakovanja do prijateljev, znancev, ljudi, da me bodo sprejemali in mi dajali pozornost ter da si ne bom več do aktivnosti, ki jih bom počel skupaj z drugimi ustvarjal pričakovanja po pozornosti in sprejemanju in temu pripisoval pozitiven naboj. Namesto tega se bom usmerjal v dihu po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil žensko družbo definirati kot bolj zabavno, zanimivo od moške družbe, ker v tem vidim priložnost, da dobim od njih pozornost in sprejemanje, ob čemer se počutim pozitivno, več kot, ker to dojemam kot dokaz, da sem dovolj dober, zanimiv, večvreden, enakovreden ostalim moškim, s katerimi se primerjam in ob njih počutim manjvrednega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil primerjati se z drugimi moškimi, še posebej v družbi žensk, in se ob njih počutiti manjvrednega, ker jih definiram kot lepše, pametnejše, bolj izkušene, bogatejše, močnejše itd. Zavedam se, da s tem ustvarjam in sodelujem v energetski polarnosti uma, kjer skušam ustvarjeno manjvrednost kompenzirati z občutkom večvrednosti ob tem, da dobim pozornost, potrditev, sprejemanje od žensk ali drugih moških.

Obvezujem se, da se ne bom več primerjal z drugimi moškimi in da hkrati ne bom več iskal pozornosti od žensk, zato da bi se počutil večvrednega, enakovrednega. Namesto tega se bom usmerjal v dihu.

Dan 46 - Naključne misli

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da ne znam/ne zmorem biti dovolj samo-iskren, da bi si učinkovito pojasnil in odpravil svoje miselne vzorce in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil vdati se v to prepričanje. Spoznal sem, da se s tem izmikam soočenju s sabo z ubiranjem lažje poti, s čimer se vdajam in podrejam umu, namesto da bi se usmeril v dihu. Obvezujem se, da bom vsako idejo o tem, da nisem/ne morem/ne znam biti dovolj samo-iskren in učinkovit v samo-korekciji takoj odstranil in se usmeril v dihu k pisanju.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil med opravljanjem nekega opravila razmišljati o drugih stvareh, ki s trenutni niso povezane, in se s tem motiti ter sabotirati, ker posledično postanem živčen/zaskrbljen, ker v mislih skačem med različnimi temam in razmišljam, kaj vse moram narediti in kako bom to naredil, posledično pa nisem učinkovit pri delu trenutnega opravila. Kadar opazim in se zavem, da v mislih skačem k drugim opravilom/temam od trenutnega, ki ga opravljam - se ustavim in diham. Obvezujem se, da bom vsako miselno tavanje drugam in stran od trenutnega opravila, ki ga opravljam takoj odstranil s samo-odpuščanjem in se usmeril v dihu tukaj v fizičnem opravljati opravilo, ki ga opravljam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se večvrednega, kadar mi ženska, ki jo definiram kot privlačno, nameni pozornost/pogled. Spoznal sem, da svojo vrednost sodim po tem, koliko pozornosti dobim od žensk, za katere menim, da so privlačne. Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil svojo vrednost v družbi soditi po tem, koliko pozornosti dobim od 'privlačnih' žensk in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem grd/neprivlačen/nezanimiv/manjvreden, kadar ne dobim pozornosti od 'privlačnih' žensk in se ob tem počutiti manjvredno, ter da sem lep/privlačen/zanimiv/večvreden, kadar dobim pozornost od 'privlačnih' žensk in se ob tem počutiti večvredno. Zavedam se, da s tem sodim samega sebe in pogojujem svojo vrednost s tem, koliko pozornosti dobim, s čimer ustvarjam trenje za preživetje svojega uma. Obvezujem se, da svoje vrednosti ne bom več pogojeval s tem, koliko pozornosti dobim od 'privlačnih' žensk in da bom vsak občutek večvrednost/manjvrednosti ob tem takoj odstranil s samo-odpuščanjem in usmerjanjem v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se bojim, da bom podal napačen/nesmiseln odgovor, kadar profesor nekaj vpraša in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil soditi samega sebe kot neumnega/manjvrednega, če podam napačen/neprimeren odgovor in se ob tem počutiti manjvredno in odpustim si, da se počutim večvredno in pozitivno, kadar podam pravilen/primeren odgovor. Zavedam se, da s tem ustvarjam polarnost in trenje ter energijo za preživetje svojega uma. Obvezujem se, da bom vsako sojenje in vse občutke manjvrednosti/večvrednosti ob podajanju odgovorov na vprašanja profesorja takoj odstranil s samo-odpuščanjem in usmerjanjem v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se takoj postaviti v manjvreden položaj, kadar pridem v družbo in verjeti, da se moram dokazati. Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se takoj začeti primerjati in presojati sebe in druge, kadar pridem v družbo, ter se na podlagi primerjav v smislu, ali sem sam sposoben enako nastopati kot drugi, soditi kot manjvrednega in se počutiti manjvredno, kadar dojemam, da nisem sposoben enakega nastopa ter počutiti se večvredno, kadar dojemam, da sem sposoben enakega/boljšega nastopanja. Zavedam se, da s tem sojenjem/presojanjem in primerjanjem ustvarjam umsko dimenzijo polarnost, s katero zgolj ustvarjam energijo za preživetje svojega uma/ega. Obvezujem se, da bom vsako primerjanje/sojenje in postavljanje sebe v manjvreden/večvreden položaj, kadar pridem v družbo, takoj odstranil s samo-odpuščanjem in se usmeril v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se večvredno, kadar sem od nekoga starejši in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil do mlajših obnašati se pokroviteljsko in verjeti, da sem od njih pametnejši ter se ob tem počutiti večvredno in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem neumnejši od meni starejših in se ob tem počutiti manjvredno. Zavedam se, da s tem sodelujem v obliki umske polarnosti v mislih, s katero zgolj ustvarjam trenje in energijo za preživetje svojega uma/ega. Obvezujem se, da bom vsak občutek večvrednosti ov mlajših, občutek manjvrednosti ob starejših in vsako prepričanje, da sem pametnejši od mlajših in neumnejši od starejših takoj odstranil s samo-odpuščanjem in  se usmeril v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je glasno govorjenje/dretje in spuščanje neobičajnih/živalskih glasov neumno in sramotno ter se ob tem počutiti manjvredno in obsojati tiste, ki to počnejo kot neumne in se ob tem počutiti večvredno. Spoznal sem, da s to zavestno polarnostjo in separacijo zgolj ustvarjam energijo za preživetje svojega uma/ega. Obvezujem se, da bom vsako reakcijo/reakcijo na glasno, nenavadno govorjenje in/ali spuščanje neobičajnih/živalskih glasov takoj odstranil s samo-odpuščanjem in samo-korekcijo.

April 2012 - Dan 6 - Prevzemanje odgovornosti 2

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dopustiti sistem, v katerem je vrednost življenja podrejena vrednosti denarja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejemati in verjeti v načelo, da so ljudje, ki ne opravljajo dela, manjvredni in neupravičeni do dostojnega in zabavnega življenja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dopustiti sistem, v katerem potrebujem zunanjo motivacijo zato, da nekaj naredim in kjer delam stvari samo za denar in sem njegov suženj, namesto da bi to zlorabljajoče suženjstvo ustavil in spoznal ter si ustvaril notranjo življenjsko motivacijo (ki sem jo
že imel kot otrok, ko denarja še sploh poznal nisem) da raziskujem, spoznavam in delam stvari tako, kot je to najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejeti svoj 'podrejeni' položaj in iskati rešitelja/voditelja, da me namesto mene vodi in usmerja, namesto da bi sam prevzel odgovornost zase in stal v enosti in enakovrednosti z vsem kar obstaja, ter se samo-direktivno usmerjal po principu zdravega razuma in tega, kar je najboljše za vse nas.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem prestar za spremembe in da bodo naše napake/posledice, ki smo jih sprejeli in dopustili zaradi neodgovornosti, rešili mladi in naši zanamci, namesto da bi spoznal, da s tem še naprej podpiram zlorabljajoč sistem in sabotiram samega sebe, ker se izmikam samo-odgovornosti in ker verjamem, da se bom s smrtjo vsem sprejetim in dopuščenim posledicam izognil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je moje življenje bolj pomembno od kateregakoli drugega in s tem opravičeval moje egocentrične zablode, zlorabe in ignorance, namesto da bi spoznal in se zavedal, da bom naslednjič sam doživel negativne posledice takšnega ravnanja in zato začel vse obravnavati enakovredno in jim pomagati tako, kot želim da drugi pomagajo meni, ter stremeti k praktičnim rešitvam, ki bodo vsem nam omogočile dostojno in zabavno življenje.

April 2012 - Dan 5 - Prevzemanje odgovornosti

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejeti avtomobil na fosilno gorivo kot nekaj samoumevnega in s tem sprejel nepotrebno izčrpavanje naravnih dobrin, onesnaževanje in ustvarjanje vojn ter trpljenja, samo zato, da se lahko vozim z avtomobilom in podpiram svojo lenobo ter prezir do vseh boljših rešitev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejemati tehnologijo, tehnološki razvoj in izdelke kot neko samoumevno višjo silo, katere produkti so mi vedno na razpolago in na katero nimam vpliva ter s tem pozabil na lastno odgovornost pri sodelovanju in sprejemanju potrošniške družbe z načrtovano pokvarljivostjo izdelkov, kjer brez pomisleka kupujem stvari in jih mečem stran, zgolj zaradi lasnega iskanja sreče in zadovoljstva v materialnih dobrinah in želje po vedno novih različicah iste stvari, ob kateri si za trenutek ustvarim zadovoljstvo ob nakupu, čeprav vem, da si te občutke ustvarjam sam in jih moram zato tudi sam ustavim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil hoditi po trgovinah in si ogledovati in izbirati izdelke, ki so mi všeč glede na moj občutek zadovoljstva ali odpora, ter si ustvarjati želje/hrepenenja po njih in misli o tem, kako jih bom kupil in uporabljal ter v njih iskal srečo in se skrival pred lastnim nezadovoljstvom nad samim sabo, namesto da bi te egocentrične blodnje ustavil in v samo-iskrenosti pogledal svet in posledice, ki jih s tem povzročam, ter se začel zanimati in zavzemati za praktične rešitve, ki bodo ustavile vse zlorabe in zablode kapitalizma, ter vsem omogočile dostojno in zabavno življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejeti kapitalizem kot nekaj samoumevnega in nespremenljivega, ter s tem sprejel vse zlorabe življenja, lakote, vojne, onesnaženje, ki jih s tem podpiram in sprejemam samo zato, ker imam dovolj denarja, da lahko vse te posledice spregledam in jih odmislim ter živim v lastnem namišljenem svetu izobilja, ter s tem preziram vse druge ljudi, živali in naravo in jih označujem za manjvredne, nepomembne in celo zagovarjam sistem zlorab z raznimi idejami in teorijami, zakaj bi to naj bilo dobro in nespremenljivo, namesto da bi spoznal svojo lastno samo-omejenost in odgovornost do sebe in vseh ostalih, da se popravim in začnem obravnavati vse enakovredno ter praktično pomagati ustvariti svet, kjer bomo vsi živeli dostojno in zabavno življenje, saj bom v nasprotnem primeru prenašal hude posledice lastne neodgovornosti, kakor tudi neodgovornost drugih, saj se posledicam nikoli ne da izogniti. Ne dopustim in ne dovolim si, da bi bežal v lasten namišljeni svetu in se skrival pred realnostjo, temveč prevzamem popolno odgovornost zase, za svoje misli, občutke in ravnanja in se osredotočim na samo-popravke po principu zdravega razuma in tega, kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejeti revščino ter ogromne razlike med bogatimi in revnimi kot nekaj samoumevnega in nespremenljivega, ker še nikoli nisem sprejel odgovornosti za moje predsodke, ideje in verovanja ter obsojanja/presojanja drugih, ter za ustvarjanje sistema/družbe, ki bo vsem omogočil(a) dostojno in zabavno življenje v enosti in enakovrednosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil zamotiti in hipnotizirati samega sebe s televizijo in raznimi oblikami zabave, kjer slepo sledim svojim željam po dobrih občutkih, namesto da bi spoznal, da si te občutke ustvarjam sam in se z njimi sabotiram in delam neučinkovitega, da mi ne bi bilo treba sprejeti odgovornosti zase, za svoje misli in občutke ter navade, ker me je tega strah, saj še tega nikoli nisem zares storil in ker se bojim izgubiti svoje občutke in navade ob katerih se zabavam in bežim pred realnostjo in pred posledicami lastnega brezbrižnega podpiranja sistema zlorab ter pred grozovitimi posledicami le-tega, ki se odražajo povsod po svetu. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi se slepil in bežal pred lastno odgovornostjo, ki jo imam kot elitni član tega sveta, da se zavzamem za vsa bitja, ki nimajo te sreče in možnosti, da bi si pomagali, ker živijo v preveliki lakoti in revščini, samo zato, da lahko jaz živim razkošno in ignorantsko. Zavem se, da živim in sodelujemo pri ustvarjanju sveta, kjer 2/3 prebivalstva nima sanitarij in čiste pitne vode in da sem te posledice pomagal sam ustvariti z neodgovornim in ignorantskim podpiranjem kapitalizma, kjer je edina vrednota denar/dobiček. Zavem se, da smo vsi enostni in enakovredni in da bodo enake posledice doletele tudi mene, dokler se ne bom ustavil in dokler ne bomo skupaj ustavili sistema zlorab in se zavzeli za praktične rešitve, ki bodo vsem omogočile dostojno in zabavno življenje. Zavem se, da vsa potrebna tehnologija in infrastruktura za dostojno življenje vseh že obstaja in da je problem zgolj v nas ljudeh, v meni, ker še nisem naredil samo-popravka in začel vsa živa bitja in naravo obravnavati enakovredno in se z vsakim dihom zavzemati za praktične rešitve, ki so najboljše za vse nas. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi še naprej odlašal in se slepil, namesto tega prevzamem samo-odgovornost za vse kar počnem, mislim, čutim in začnem hoditi svoj proces samo-popravka, da bomo lahko skupaj čim prej ustavili vso to nepotrebno trpljenje in ustvarili dostojno in zabavno življenje za vse.

www.equalmoney.org
www.destonians.com
www.desteni.org

2012 - Ustavimo poplavo oglasnih plakatov!?

Po e-pošti sem prejel povabilo in poziv k ustavitvi poplave oglasnih plakatov, ki vedno bolj kazijo naše okolje. Začetek se glasi takole:

Poziv slovenski vladi, ministrom, pristojnim za prostor, okolje in promet ter državnemu zboru:

Pozivamo vas, da preprečite nenadzorovano razprodajo slovenske krajine ter omejite škodljive družbene, okoljske in prometno-varnostne učinke poplave oglasnih vele-plakatov. Pozivamo vas, da preglasite interes kapitala ter sprejmete jasne in celovite ukrepe za ustavitev poplave oglaševanja izven mest.

Daj denar! Daj denar! Vsega je preveč samo denarja ni!!   ?!

Poziv podpiram in se mu pridružujem, čeprav vem, da od njega ne bo željenega učinka.

Namen poziva je vsekakor dobronameren, vendar takšne in podobne peticije in pozivi, kot lahko samo-iskreno razberemo s pogledom na splošno stanje družbe, nikakor ne pripomorejo k dolgotrajnemu izboljšanju česarkoli, kaj šele da bi zagotovili dejanske trajne rešitve.

Oglaševanje in sistematično programiranje zavesti ljudi v profil 'pridnega' in 'zvestega' potrošnika je zgolj posledica in stranski učinek samega sistema, ki je neposredno v svojem bistvu zasnovan tako, da ne ceni življenja samega, da ne ceni narave in tega, kar je najboljše za vse v njej. Ceni samo denar in dobiček, ki ga nikoli ni dovolj (za vse), saj celoten sistem temelji na dolgu in posledično na sužnjih. Vsi ljudje smo in bomo sužnji denarja, dokler bomo živeli po principih obstoječega kapitalizma.

Korporacijski ljudje bodo vedno iskali luknje v zakonih in sistemu na sploh, zaradi želje in potrebe po vse večjih dobičkih. Pri tem se nihče ne zmeni za to, kar je najboljše za vse nas, saj vsak 'le opravlja' svoje delo, ker pač imamo takšen sistem in ker vsi tako delajo. S tem razmišljanjem se vozimo v propad in večno trpljenje.

Dokler bo sámo bistvo kapitalističnega sistema gnilo in samo-destruktivno, potem ne bo popolnoma nič pomagalo k izboljšanju družbe, saj lahko le lepimo obliže na odtrgane noge. Bistvo kapitalizma je pokvarjeno, neuporabno, samo-destruktivno in nesprejemljivo, zato mora biti naš cilj odstraniti in spremeniti izvorni problem delovanja družbe in ga nadomestiti s takšnim, ki bo dejansko, praktično najboljši za vse nas v Enosti in Enakovrednosti, ne samo za (nekatere) ljudi.

Kdor je samo-iskren in si dejansko želi prispevati k takšni rešitvi, ki ni le scanje proti vetru, ampak dejanska praktična pot, ki jo mora vsak izmed nas prehoditi, da bomo lahko vsi živeli dostojno in zabavno življenje, ta bo razumel, kaj predstavlja Enakovredni Denarni Sistem in zakaj ga moramo nujno čim prej udejanjiti. Nihče ne bo tega storil namesto nas, nihče nas ne bo rešil lastnih sprejetih zablod, še najmanj obstoječi politiki in 'veljaki'. Najprej mora vsak izmed nas sprejeti samo-odgovornost in samo-direkcijo ter pričeti udejanjati samega sebe v vsakem trenutku po principi kar je Najboljše za Vse Življenje. Le z lastnim zgledom in skupnim delom lahko dosežemo to, kar smo vedno želeli: dostojno in zabavno življenje za vse na Zemlji, v Enosti in Enakovrednosti.

Blaž Cegnar,

Destonijec