Na tej strani delim osebni proces samo-odkritosti, samo-odpuščanja in samo-korekcije, v sklopu uveljavljanja praktičnih rešitev za dostojno živenje vseh.
Danes sem postal jezen in živčen, ker sem se nekaj dogovoril z X, kar potem ni bilo po dogovoru.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se kot zguba, ker sva se z X nekaj dogovorila, kar potem ni bilo po dogovoru. Zavedam se, da je nepotrebno, da se tako počutim, kadar si drugi premislijo, saj sem se sam držal dogovora, na druge pa nimam vpliva. Zato se obvezujem, da se ne bom več počutil kot zguba, kadar si bodo drugi premislili in se ne bodo držali dogovora, v katerem sem sodeloval.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi in obtoževati osebo X, ker se ni držala dogovora. Zavedam se, da je tudi vsako obtoževanje in sojenje sebično, ker se s tem postavljam v superioren položaj in krivim druge za svoje čustvo manjvrednosti ob tem, ko mislim, da sem zguba zaradi dejanj drugih. Zato se obvezujem, da ne bom več krivil in sodil drugih, kadar se ti ne bodo držali dogovora.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si pomagati drugim z namenom, da bi se sam bolje počutil o sebi in se dojemal kot superiornega, ker pomagam. Zavedam se, da je takšno delovanje še vedno sebično, ker se v njem podrejam pozitivnim čustvom, namesto da bi dihal in se ravnal po zdravem razumu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom dojemal kot dobrega človeka in se delal superiornega nad ostalimi, kadar bom pomagal drugim.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati jezen, kadar vidim druge, da se nočejo spremeniti in delati tako, ko je najboljše za vse in s tem za njih. Ko opazim in se zavem, da se jezim na drugimi, kadar opazim/dojemam, da se nočejo spremeniti v njihovo dobro in v dobro vseh - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s to jezo zgolj meglim lasten um in da mi to popolnoma nič ne bo koristilo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom jezil na druge ob tem, ko bom videl/dojemal, da se nočejo spremeniti in delati tako, kot je najboljše za vse in najboljše za njih.
Danes sem se odločil posneti vložnik (vlog) in pri tem sem še vedno opazil strah pred tem, kako me bodo drugo sodili, ko bodo šli blizu mimo mene in slišali, kaj govorim. Zato bom pisal na to temo.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah tega, da me bodo drugi sodili kot manjvrednega zato, ker govorim neumnosti.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil da me je strah, da bi govoril neumnosti in povedal kaj neumnega.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da vsakdo kdaj pove kaj neumnega in da s tem ni nič narobe.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil človeka, ki pove nekaj neumnega/nepremišljenega/neresničnega soditi kot manjvrednega, butastega, smešnega, neumnega, retardiranega in ga posledično obravnavati manjvredno, zaničevalno, posmehovalno.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti vedno govoriti samo zelo pametne in modre stvari. Spoznal sem in zavedam se, da vsi ljudje večino časa govorimo o enostavnih, očitnih stvareh in da je popolnoma nesmiselno hoteti/želeti si biti pameten skozi modro govorjenje.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti se prikazati kot pameten pred drugimi skozi pametne/modre izjave, da bi se s tem dokazal kot spoštovanja vreden.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah tega, da bi me drugi zavračali kot manjvrednega zaradi mojih izjav, ki bi jih sodili kot neumne, butaste, nesmiselne.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvariti in sodelovati v vzorcu, kjer se želim pred drugimi prikazati kot spoštovanja vreden zaradi svoje inteligence/modrih izjav. Spoznal sem in zavedam se, da to izvira iz mojega občutka manjvrednosti in iz nesprejemanja samega sebe tudi takrat, ko nimam kaj pametnega povedati ali ko povem nekaj neumnega, butastega ali neresničnega. Ko opazim in se zavem, da se ne sprejemam kot enakovrednega, tudi kadar povem nekaj neumnega, butastega, neresničnega - se ustavim in diham. Zato se obvezujem, da se bom popolnoma sprejemal kot enakovrednega tudi takrat, ko bom povedal kaj neumnega, neresničnega, butastega in mi bo to izpostavljeno in da bom to izkoristil kot priložnost, da se naučim nekaj novega in si priznam, da nečesa nisem videl/spoznal in/ali da sem bil preveč egoističen in zato nisem upošteval vseh stvari ali pa sem si ustvaril neresnično mnenje, ki ni skladno z realnostjo.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da sem si ta vzorec strahu red govorjenjem neumnosti ustvaril še kot otrok, ko mi je X včasih povedal, da govorim neumnosti. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi mi X rekel, da govorim neumnosti - se ustavim in diham. Zavedam se, da ni smiselno, da sodelujem v tem vzorcu strahu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom ohranjal stabilnost in samozaupanje tudi takrat, ko mi bo izpostavljeno, da govorim neumnosti, bedarije, neresnice in/ali da sem si ustvaril mnenja, ki niso v skladu z realnostjo.
Odpustim si, da sem si ustvarjal strah, kadar zagledam človeka, ki mi gre na proti, ko snemam vložnik (vlog) in kadar opazim, da me drugi pri tem poslušajo, ker me je strah, da bodo moje govorjenje označili za neumno. Ko opazim in se zavem, da me je postalo strah, ko snemam vložnik in vidim, da mi gre nekdo nasproti ali da me posluša - se ustavim in diham. Zavedam se, da se lahko sprejemam v vsakem trenutku, tudi če me drugi sodijo in zavračajo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se bom vedno popolnoma sprejemal, ne glede na to, kako se drugi odzovejo name med mojim snemanjem vložnika, ko gredo blizu mimo mene in/ali ko me poslušajo. Prav tako se obvezujem, da njihovih pripomb ali obraznih grimas ne bom jemal osebno ampak jih bom opazoval, kakšne reakcije si ljudje ustvarjajo pri tem, ko opazujejo/poslušajo mene. Če bo kdo kaj pripomnil ali se vame obregnil, se bom nasmejal, mu prisluhnil in odgovoril o svojih spoznanjih o tem, kako ljudje sodimo po sebi druge.
Danes sem reagiral na partnerko s čustvom manjvrednosti, ker sem dojemal, da mi nekaj govori z obtožujočim glasom. Zato bom pisal o tem nepotrebnem umsko-čustvenem vzorcu in ga odpravil.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati s strahom in občutkom manjvrednosti na partnerkin glas, ki sem ga dojemal kot obtožujočega, ko me je spraševala, če sem dal oprati tudi njeno perilo.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti se braniti in se izgovarjati, zakaj nisem bil bolj pozoren, namesto da za to takoj prevzel odgovornost in se prepričal, da bom naslednjič bolj pozoren.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati se in se počutiti manjvredno, kadar mi nekdo nekaj govori z obtožujočim glasim.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jemati osebno obtožujoč glas nekoga, ki mi nekaj govori, in posledično nanj reagirati s čustvom manjvrednosti, strahu in s samo-obsojanjem. Ko opazim in se zavem, da dojemam ton glasu nekoga, ki mi nekaj govori, kot obtožujoč - se ustavim in diham. Zavedam se, da mi ni potrebno jemati takšnega tona glasu osebno in nanj reagirati. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom dojemal tona glasu nekoga kot obtožujočega in ga jemal osebno, namesto tega se bom usmeril v dihu, si odpustil vsako reakcijo manjvrednosti in se prepričal, da ne bom reagiral z jezo ali z reakcijo večvrednosti. Pozoren bom na svoj glas in to, da govorim z mirnim tonom.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se takoj obsojati in soditi kot manjvrednega, kadar nekdo reče, da ga nisem upošteval ali da sem nekaj naredil narobe.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi ugotovil, da nekoga / nečesa nisem upošteval in da sem posledično povzročil zlorabo. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi ugotovil, da nekoga / nečesa nisem upošteval ni posledično povzročil / dopustil zlorabo - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da za to ni potrebe, ker lahko vsak trenutek spoznanja moje zlorabe uporabim za to, da se popravim in da se prepričam, da bom v prihodnje ravnal bolj obzirno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom vsako spoznanje o lastnih napakah / zlorabah takoj preobrazil v samo-korekcijo in se prepričal, da bom v prihodnje bolj obziren.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da sem priznanje napake ali zlorabe, ki jo opazim pri sebi ali ki jo nekdo drug izpostavi na meni, jemal kot dokaz lastne manjvrednosti in se zato počutiti osramočenega in ponižanega. Ko opazim in se zavem, da priznanje lastne napake ali zlorabe jemljem kot dokaz lastne manjvrednosti - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno in brez potrebe, da se ob priznanju počutim manjvredno, osramočeno in ponižano, saj to ne odpravi storjenega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si bom vsako dopuščeno napako in zlorabo takoj priznal in to priložnost uporabil za to, da se takoj popravim in da se prepričam, da bom v prihodnje to preprečil.
Opazil sem svoj umski vzorec, ki sem si ga sprožil ob čakanju na sodelavce, da me poberejo in da se skupaj odpeljemo na gradbišče, kjer opravljam počitniško delo. Na trenuten sistem zaposlitve sem reagiral z obsojanjem in s čustvom jeze, ker je organiziran nesprejemljivo, saj ljudje drug drugega izkoriščajo za sebične koristi in se drug drugemu podrejajo in nadrejajo, brez dejanskega zavedanja svoje enakovrednosti. S tem sem začel v mislih soditi in obsojati sistem in ljudi in si tako dovolil, da si posledično ustvarim čustvo jeze. To mi ni prav nič pomagalo pri ničemer, saj sem svojo pozornost iz realnosti preusmeril v um in tako v veliki meri izgubil stik s praktično realnostjo in si ustvaril stres ob občutku jeze. Veliko bolje bi bilo, da sistema in ljudi sploh ne bi začel soditi in se ob tem jeziti, ker to ničesar ne spremeni in stvar le še poslabša. Sproščeno bi stal na postaji v zavednem dihanju, ker v tistem trenutku tako ali tako nisem mogel početi kaj drugega. Vendar to ne pomeni, da bi postal do stanja sveta / sistem zaposlovanja apatičen, ravno nasprotno. Pomembno je, da se naučimo v vsakem dihu življenja podpirati in uresničevati dostojno življenje za vse, ker bomo le tako lahko vsem zagotovili dostojno in zabavno življenje.
Torej, za odpravo tega vzorca bom uporabil samo-iskreno samo-odpuščanje, ki ji bo sledila praktična samo-korekcija v vseh trenutkih, kjer bom opazil, da se mi takšen vzorec pojavlja.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi sistem zaposlovanja in druge ljudi za to, da je sistem zaposlovanja nesprejemljiv, nepravičen in neenakovreden. Ko opazim in se zavem, da sodim in valim krivdo za nepravičnost sistema zaposlovanja na druge - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem sam del tega sistema in da je edina dejansko konstruktivna rešitev ta, da se sam zavzemam za družbo in sistem zaposlovanja, kjer bo dostojno in zabavno življenje za vse zagotovljeno. Obvezujem se, da ne bom več sodil in obsojal drugih za to, da je sistem nepravičen in nesprejemljiv, namesto tega se bom sam zgledno zavzemal za sistem, v katerem bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno, kot ga recimo predstavlja predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čustveno reagirati z jezo na misel, da je sistem zaposlovanja nepravičen in nesprejemljiv. Zavedam se, da sem čustveno reagiral z jezo zato, ker sem takoj začel krivdo za nesprejemljivost sistema valiti na druge, namesto da bi samo-iskreno pogledal nase in se prepričal, da sem sam zgleden pri ustvarjanju boljšega sistema. Obvezujem se, da ne bom več sodil in krivil drugih za to, da imamo nepravičen in nesprejemljiv družbeni sistem, namesto tega bom v takšnem trenutku vedno pogledal nase in se prepričal, da sem sam zgleden in učinkovit pri ustvarjanju sistema, kjer je dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno in da si pri tem ne ustvarjam nepotrebnih čustvenih reakcij.
