Dan 229 - Strah iz otroštva

Že kar nekaj časa nisem napisal bloga, tako da prav paše malo pisat. Zadnje čase se predvsem posvečam prodajnim aktivnostim. Ker nisem prej nikoli v življenju prodajal stvari, deloval kot kakšen zastopnik ali nekdo, ki mora sodelovati z veliko nepoznanimi ljudmi, mi to predstavlja nov izziv. Pojavljajo se mi namreč razni strahovi in dvomi vase, čeprav sem si miselne vzorce na to temo že precej izpisoval in odpuščal. Vseeno pa je razlika med samim spoznanjem o tem, da me recimo ni treba biti strah, da me bo nekdo zavrnil, in med tem, ko dejansko pred nekom stojim in moram to spoznanje aplicirati v praksi tako, da dejansko ustavim misli in posledično strahove, ki si jih ob tem ustvarjam. Biti moram vztrajen in dosleden in se nežno a vztrajno potiskati skozi strahove in čustva odpora do prodajnih aktivnost. Tako z vsakim korakom postane lažje in bolj sproščeno, še posebej, ker si lahko pomagam s samoodpuščanjem misli, s katerimi samega sebe sabotiram. Tako bom danes pisal in izgovarjal samoodpuščanja še na razne takšne misli, ki sem jih zasledil, da bom hitreje in lažje opravil samokorekcijo v praksi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi med klicem stranke pozabil, kaj sem hotel povedat ali kaj bi moral povedati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se mi strank smejala in me poniževala, ker bi pozabil, kaj sem hotel povedati in da bi se posledično počutil osramočeno, manjvredno, kot zguba.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se sodim kot manjvrednega in osramočenega, kadar pozabim, kaj vse naj bi povedal stranki. Ko opazim in se zavem, da sodim sebe ali druge, kadar pozabim/pozabijo, kaj sem hotel/so hoteli povedati - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so takšne sodbe popolnoma nepotrebne in brez predmetne, ker z njimi le sabotiram sebe in druge. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom sodil kot manjvrednega in osramočenega, ko bom pozabil, kaj vse bi naj povedat stranki in da tudi drugih ne bom sodil kot manjvredne in osramočene, ko se jim bo to zgodilo. Namesto tega se bom usmeril v dihu povedati do, kar se mi bo zdelo najbolj zdravorazumsko.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil klicanje strank dojemati kot nastop, pri katerem je glavni namen stranke, da me sodi in presoja, kako se bom izkazal. Spoznal sem, da imam ta vzorec iz otroštva, ko sem videl/dojemal, da me oče neprestano sodi in presoja in sem se posledično začel soditi in presojati še sam, da bi lahko nekaj naredil tako, da bi oče to odobraval in pohvalil. Ko opazim in se zavem, da nekaj dojemam kot nastop in da nekoga dojemam kot očeta, ki me bo sodil in presojal - se ustavim in diham. Zavedam se, da se mi ni treba soditi in presojati in s tem prilagajati sodbam in pričakovanjem drugih, zato ker ima vsak človek svoje sodbe in pričakovanja, ki jih tako ali tako večino časa ne morem vedeti in tudi če bi jih, so sodbe teh ljudi zgolj odraz njihovih lastnih mnenj in predsodkov, ki pa itak niso v korist ne njim ne meni, kadar temeljijo na umsko-čustvenih blodnjah in tem, da se oni sami primerjajo z mano in se postavljajo v meni superioren ali inferioren položaj. Zato se obvezujem, da ne bom več klicev strank dojemal kot nastop, ob katerem se bi moral presojati in soditi.

Bom nadaljeval naslednjič...

Dan 224 - Strah pred nastopom in neizpolnjevanjem pričakovanj

Danes bom še enkrat iz drugega zornega kota raziskal dvome in strahove, ki se mi pojavljajo ob misli na nek javni nastop pred ljudmi.

Ponavadi, kadar resno pomislim na to, da bi lahko tako nastopil, precej hitro, v parih sekundah, začutim nervozo in strah. Posledično se mi sprosti adrenalin, kar opazim kot nemirnost in rahlo tresenje ali trzanje okončin. Takšen strah pred nastopom imam že od otroštva, ko sem nastopal na kakšni šolski prireditvi ali bil kako drugače izpostavljen pred ljudmi. Pri tem me je bilo predvsem strah tega, da bo nekdo od mene nekaj zahteval, jaz pa ne bom primerno izpolnil pričakovanj, ker niti ne bom razumel, kaj se od mene pričakuje, ali pa tega ne bom znal narediti in bom zato grajan ali posmehovan in označen za manjvrednega. Na nek način sem ponotranjil pričakovanja drugih, četudi nisem točno vedel, kaj pričakujejo. Glede na to sem se potem sodil in obsojal kot manjvrednega in se počutil osramočeno, če sem dojemal, da nisem izpolnil pričakovanj.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati pričakovanja, da se moram izkazati kot popoln človek brez napak, ki vse ve in naredi točno to in še več, kot od njega drugi pričakujejo. Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam pričakovanja pred nastopom v smislu, da se moram izkazati kot popoln človek brez napak, ki vse ve in naredi točno to in še več, kot od njega drugi pričakujejo - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so takšne pričakovanja nerealna in nepotrebna, ker nihče ni popoln, ker nihče ne ve vsega in ker vsi delamo napake, zato ni nobene potrebe po tem, da bi me bilo tega strah ali da bi se počutil osramočeno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si pred nastopom ne ustvarjam nobenih pričakovanj, namesto tega se bom usmeril v dihu in v razumevanju, da sem zgolj človek, tako kot vsi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah tega, da bi se mi med nastopom zgodilo kaj sramotnega (da bi bil neroden, da bi se mi kaj zareklo, da bi povedal kaj nelogičnega, nesmiselnega, neresničnega), da bi se potem počutil osramočeno, ker bi se mi drugi posmehovali. Ko opazim in se zavem, da me je strah tega, da bi se mi med nastopom zgodilo kaj sramotnega (da bi bil neroden, da bi se mi kaj zareklo, da bi povedal kaj nelogičnega, nesmiselnega, neresničnega) in da bi se potem počutil osramočeno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se to tako ali tako lahko vedno zgodi in se tudi kdaj bo zgodila in da je popolnoma nesmiselno, da bi se potem počutil osramočeno in da bi me bilo tega strah, ker sem zgolj človek, tako kot vsi in noben človek ni popoln.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dojemati in označevati nastop pred ljudmi, kamerami, mikrofonom, na odru, itd., kot nekaj drugačnega, posebnega, bolj pomembnega od vsakdanjega življenja, ko zgolj hodim po ulici, zlagam perilo, se pogovarjam z znancem ali neznancem in komu kaj razlagam. Ko opazim in se zavem, da nastop pred ljudmi, kamerami, mikrofonom, na odru, itd., dojemam in označujem kot nekaj več, nekaj bolj pomembnega in posebnega od drugih stvari, ki jih dojemam kot vsakdanje - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je to zgolj iluzija, ki si jo ustvarjam s tem, da si hkrati s tem ustvarjam pričakovanja v smislu, da se moram pokazati/dokazati pred drugimi ljudmi kot nekdo, ki si nastopa zasluži in ki je zaradi tega nekaj več od ostalih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom dojemal in označeval nastopa pred ljudmi, kamerami, mikrofonom, na odru, itd., kot nekaj več, nekaj drugačnega, posebnega, bolj pomembnega od vsakdanjega življenja in da si ob tem ne bom ustvarjal dodatnih pričakovanj v smislu, da se moram kakorkoli dokazati drugim ljudem. Prav tako si  ne bom ustvarjal čustev manjvrednosti in večvrednosti zaradi samega dejstva, da sem nekje izpostavljen na način, ki ga drugi vidijo kot nastop in nekaj posebnega.

Dan 223 - Odvečna jeza na druge

Prejšnji blog je v angleščini.

Danes sem postal jezen in živčen, ker sem se nekaj dogovoril z X, kar potem ni bilo po dogovoru.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se kot zguba, ker sva se z X nekaj dogovorila, kar potem ni bilo po dogovoru. Zavedam se, da je nepotrebno, da se tako počutim, kadar si drugi premislijo, saj sem se sam držal dogovora, na druge pa nimam vpliva. Zato se obvezujem, da se ne bom več počutil kot zguba, kadar si bodo drugi premislili in se ne bodo držali dogovora, v katerem sem sodeloval.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi in obtoževati osebo X, ker se ni držala dogovora. Zavedam se, da je tudi vsako obtoževanje in sojenje sebično, ker se s tem postavljam v superioren položaj in krivim druge za svoje čustvo manjvrednosti ob tem, ko mislim, da sem zguba zaradi dejanj drugih. Zato se obvezujem, da ne bom več krivil in sodil drugih, kadar se ti ne bodo držali dogovora.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si pomagati drugim z namenom, da bi se sam bolje počutil o sebi in se dojemal kot superiornega, ker pomagam. Zavedam se, da je takšno delovanje še vedno sebično, ker se v njem podrejam pozitivnim čustvom, namesto da bi dihal in se ravnal po zdravem razumu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom dojemal kot dobrega človeka in se delal superiornega nad ostalimi, kadar bom pomagal drugim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati jezen, kadar vidim druge, da se nočejo spremeniti in delati tako, ko je najboljše za vse in s tem za njih. Ko opazim in se zavem, da se jezim na drugimi, kadar opazim/dojemam, da se nočejo spremeniti v njihovo dobro in v dobro vseh - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s to jezo zgolj meglim lasten um in da mi to popolnoma nič ne bo koristilo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom jezil na druge ob tem, ko bom videl/dojemal, da se nočejo spremeniti in delati tako, kot je najboljše za vse in najboljše za njih.

Dan 216 - O naraščanju živčnosti in sodbah skodelice ter osebe

Danes sem prevajal nek dokument in po parih urah dela sem opazil, kako postajam vedno bolj živčen, ker sem si ustvaril odpor. Med delom sem namreč začel razmišljati o tem, da že dovolj časa prevajam in da se lahko zdaj ustavim in se grem zabavat ali počet kaj drugega. Na tak način sem se sabotiral, ker se nisem več usmerjal v dihu ampak sem pustil mislim in posledičnim čustvenim energija, da me usmerjajo. Zato bom pisal o tem vzorcu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sabotirati samega sebe z mislimi, da sem po določenem času že opravil dovolj dela za danes, da se mi več ne da, da je delo dolgočasno in da zdaj lahko počnem še kaj drugega. Ko opazim in se zavem, da ob nekem delu razmišljam o tem, da je dolgočasno in nezabavno, da sem že dovolj naredil in da lahko sedaj preneham in počnem kaj drugega, kar dojemam kot bolj zabavno - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s takšnim razmišljanjem sabotiram in podlegam umu in čustvenim reakcijam, da me prevzamejo in usmerjajo, namesto da bi se usmerjal sam po zdravem razumu in dokončal, kar počnem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, kdaj bom med delom začel razmišljati o tem, da je delo dolgočasno in da bi se raje zabaval. Obvezujem se, da bom ob tem vedno ustavil in zadihal, naredil kratek premor s tem, da bom šel nekaj popit ali kaj podobnega in se nato usmeril nadaljevati z delom, dokler ga ne bom končal oz. dokler ne bom fizično utrujen ali dokler bo to primerno.

---

Opazil sem, kako različno dojemam dve skodelici za čaj zgolj zato, ker ima prva sive lise, druga pa črne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil skodelici drugače dojemati, črno-belo kot bolj privlačno in sivo-belo kot manj, zgolj zaradi barve, in si ob tem ustvarjati čustvo odpora/zavračanja do sive-bele in željo do črno-bele. Ko opazim in se zavem, da stvari sodim glede na barvo in si ob tem ustvarjam misli in čustva - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem samodejno in brez potrebe ali koristi podrejam umsko-čustvenim reakcijam. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom stvari sodil glede na barvo, namesto tega bom na vse sodbe, ki jih bom zaznal, izrekel samo-odpuščanje in se usmeril v zavedanju, da so vse barva zgolj barve in se osredotočil tudi na druge fizične lastnosti stvari, kot so tekstura, sestava, vrsta materiala in podobno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sivo barvo definirati kot dolgočasno, umazano, depresivno, grdo. Ko opazim in se zavem, da sivo barvo sodim kot dolgočasno, umazano, depresivno in grdo - se ustavim in diham. Zavedam se, da si z ustvarjanjem takšnih občutkov zgolj meglim realen pogled na stvari, kjer si posledično ustvarjam odpor in željo glede na barvo in se temu brez potrebe podrejam in s tem omejujem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da sive barve ne bom sodil in definiral kot dolgočasne, depresivne in grde. Namesto tega jo bom videl zgolj kot barvo, enakovredno vsem ostalim barvam.

---

Prav tako sem opazil, da imam do določenega znanca odpor, da se nočem z njim družiti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil do osebe X ustvarjati odpor, zavračanje in jo soditi kot manjvredno, ker jo sodim kot neodgovorno in zlobno zaradi stvari, ki jih je ta oseba počela v preteklosti. Zavedam se, da s tem, ko to osebo tako dojemam, sam ustvarjam zlorabo, ker se ne postavim v njeno kožo in se do nje vedem večvredno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da osebe X ne sodim kot manjvredne in da si ne ustvarjam odpora do druženja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se oseba X spet začela obnašati neodgovorno in da bi zato jaz moral prevzeti odgovornost, da se ukvarjam s posledicami, ki bi jih oseba X povzročila. Ko opazim in se zavem, da me je strah osebe X zato, ker me je strah, da bi moral jaz prevzeti odgovornost za morebitne posledice, ki bi jih ta oseba lahko povzročila - se ustavim in diham. Zavedam se, da je ta strah nepotreben, ker si vedno lahko zaupam, da se bom usmeril tako, da bom prej ali slej stvar ustrezno usmeril in da tako ali tako ne morem biti odgovoren namesto nekoga drugega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se bom zavedal, da je nesmiselno in nepotrebno, da bi me bilo strah pred nekimi posledicami, ki bi jih lahko povzročila oseba X in s katerimi bi se moral tudi jaz ukvarjati. Namesto tega se bom usmerjal v dihu glede na trenutno stanje in gradil na samozaupanju, da se lahko na vsako situacijo ustrezno odzovem po zdravem razumu in brez čustvenih reakcij.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil osebo X soditi kot manjvredno, hudobno in neodgovorno zato, ker se je do osebe Y obnašala nesprejemljivo, in to jemati kot izgovor za to, da lahko osebo X sodim in obravnavam manjvredno. Obvezujem se, da si ne bom več ustvarjal izgovorov, s katerimi bi opravičeval moje sodbe do osebe X.

Odpustim si, da si nisem dovolil sprejeti osebe X kot meni enakovredne, brez kakršnihkoli sodb in obsojanj. Zavedam se, da so vse umsko-čustvene sodbe sebične in nepotreben, ker zaradi njih ne sprejemam ljudi in stvari takšnih, kot so v resnici v danem trenutku. Zato se obvezujem, da bom popolnoma sprejemal osebo X kot sebi enakovredno, brez sodb in obsojanj.

Dan 215 - Strah pred posledicami dejanj drugih in še kaj

Izpisal bom nekaj reakcij, ki sem jih zaznal med današnjim dnem. Prva se nanaša na moje sodbe in strahove ob tem, ko oseba X uporablja droge:

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi X, ker kadi travo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi kajenje trave kot neodgovorno in to jemati za izgovor, da lahko sodim X kot vzrok za moje čustvo jeze.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jeziti se na X, ker kadi travo. Spoznal sem in zavedam se, da nima nobenega smisla, da sodim in se jezim na X, ker se s tem zgolj podrejam svojim čustvenim reakcijam, namesto da bi se usmeril v dihu. Ko opazim in se zavem, da X kadi travo - se ustavim in diham. Zavedam se, da vsak človek hodi skozi svoje proces posledic in prevzemanja odgovornosti zanje in da lahko jaz pri tem zgolj pomagam z lastnim zgledom in se učim na napakah drugih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da nisem jezen na X, če kadi travo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kriviti X za moj strah pred tem, da bi moral jaz prenašati neprijetne posledice, ki jih lahko ima trava na X in name. Ko opazim in se zavem, da krivim X za strah pred negativnimi posledicami kajenja trava - se ustavim in diham. Zavedam se, da si ta strah ustvarjam brez potrebe, ker ni ne koristi, saj se z njim delam le živčnega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal strahu pred morebitnimi negativnimi posledica tega, da X kadi travo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem odgovoren za posledice tega, da oseba X kadi travo. Zavedam se, da je oseba X sama odgovorna za posledice svojih ravnanj in da ja zanje niti ne morem odgovarjati. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom domišljal in verjel, da sem jaz odgovoren za posledice kajenja trave osebe X, saj se je ta oseba sama odločila, da sprejema posledice.

Druga reakcija je v povezavi s predlogom kolega, da bi posnel in začel snemati video dnevnike, ker so bolj učinkoviti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do snemanja video dnevnikov (vlogov), ker se ob njih sodim kot ne dovolj dober/učinkovit.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se ob snemanju vlogov kot neučinkovit in ne dovolj dober.

Odpusti si, da sem sprejel in si dovolil ob snemanju vlogov počutiti se manjvredno in osramočeno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se izgovarjati, da se počutim manjvredno in osramočeno zato, ker me bodo drugi sodili. Zavedam se, da sodbe drugih nimajo nikakršne zveze z mano, ker so izraz njihovih predsodkov, ne mojih. Zato se obvezujem, da se ne bom več za svoje sodbe samega sebe in čustva sramu izgovarjal na sodbe drugih. Namesto tega bom vedno pozoren na to, da ne dopuščam, da bi samega sebe sodil in si ob tem ustvarjal čustva stramu in manjvrednosti, ker to nima nobenega smisla in ker se s tem dejansko zlorabljam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati izgovore za to, da ne bi posnel vloga. Zavedam se, da se s tem podrejam lastnim strahovom in miselnim vzorcem, s katerimi se omejujem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom iskal in se podrejal izgovorom za to, da ohranjam svoje strahove in samoomejitve. Namesto tega se bom usmeril v dihu in v razumni in zdravorazumski meri naredil točno to, česar nočem in česar si ne upam zato, da odpravim svoje samoomejitve, ker so te banalne in nesprejemljive.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrejati se strahu, da me bo nekdo videl in se mi smejal, ko bom snemal vlog na prostem in da me bo nato sram. Zavedam se, da se mi lahko popolnoma vsi smejijo in me čudno gledajo med tem, ko počnem karkoli, pa to še vedno ne bo imelo nobene neposredne zveze z mano ampak z njihovimi predsodki in sodbami, zato se mi ni potrebno obremenjevati s strahom pred tem, da bi se to zgodilo, ker itak nima veze, tudi če se. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal in se podrejal strahu pred tem, da bi se mi ljudje smejali in me čudno gledali, ko snemam vlog na prostem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi snemanje vloga na prostem, kjer z iztegnjeno roko držim telefon pred sabo in se snemam ter govorim samemu sebi v kamero, kot čudno, smešno, noro, čudaško, neprimerno, zblojeno. Ko opazim in se zavem, da sodim snemanje vloga na prostem, kjer z iztegnjeno roko držim telefon pred sabo in se snemam ter govorim samemu sebi v kamero, kot čudno, smešno, noro, čudaško, neprimerno, zblojeno - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno in nepotrebno, da se oklepam teh sodb in definicij, ker si si s tem ustvarjam čustvo sramu in manjvrednosti, ki mi nikakor ne koristi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom sodil snemanja vloga na prostem ko nekaj čudnega, smešnega, norega, čudaškega, neprimernega, zblojenega. Namesto tega se obvezujem, da bom to videl kot zgolj snemanje vloga in nič več.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se mi vsi smejali in me imeli za norca in da zato v družbi ne bi bil sprejet kot enakovreden človek. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi se mi vsi smejali in me imeli za norca in da v družbi ne bi bil sprejet kot enakovreden človek - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno, da bi se to zgodilo, tudi če bi počel neke ekstremne in neumne stvari, kaj šele kaj pametnega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne ustvarjam več strahu pred tem, da bi se mi vsi smejali in me imeli za norca in da zato v družbi ne bi bil sprejet kot enakovreden človek, ker tako sprejet že itak nisem tudi zaradi sodb drugih.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da je strah zgolj začasno čustvo, ki zbledi po tem, ko spoznam, da sem še vedno tu, čeprav sem se soočil s tem, česar me je prej bilo strah. Zato se obvezujem, da se bom vedno soočil s strahom tako dolgo, da si dokažem, da sem še vedno tu, kljub strahu, ker bom tako praktično spoznal, da je strah nepotreben in da se mu je nesmiselno podrejati.

Ko bom naslednjič snemal vlog na prostem in opazil, da bi nekdo prihaja na proti ali se mi bliža in da me postaja strah njegovih morebnitnih sodb in da se sam sodim - bom enostavno pustil strahu, da se izprazni in se osredotočil na snemanje vloga v zavedanju, da se mi v nobenem primeru ne more nič zgoditi in da ne bom v nobenem primeru ničesar izgubil, kvečjemu pridobil samozavest in samozaupanje, ko bom praktično videl, da sem še vedno tu, kljub temu da je nekdo šel mimo mene med snemanjem vloga in slišal kaj govorim in si mislil, se smejal, metal po tleh, mršil, me zmerjal, sodil, preklinjal, zavračal  ter čustveno reagiral kolikor ga je volja. Jaz bom še vedno tu, snemal vlog in odpravljal svoje samoomejitve in postajal bolj samodirektiven, z več samozaupanja v to, da sem zgolj in le jaz tisti, ki se sodim, če že, in da se mi sploh ni treba, ker je to nesmiselno, neuporabno in nesprejemljivo, ker je samoomejujoče in mi preprečuje, da bi se sproščeno izražal v skladu s Principom: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti sam obravnavan (ignoriran) na mestu drugega.

Dan 178 - Kako sem ustavil vojno

Prejšnji blog je v angleščini.

Ljudje smo v vojni na različnih koncih sveta že od kar vemo sami zase. Čemu? Je vojna nekaj, kar vsem koristi? Vojna sploh komu koristi? Vsekakor ne tistim, ki se v njej bojujejo. Verjetno pa do neke mere kakšnim svečenikom, bankirjem ali kabalistom, ki so jo začeli in plačali.




Razjasnimo:
Kabal: skrivna politična klika ali frakcija. (Pomen je preveden iz angleščine. Zanimivo, da v SSKJ te besede še ni.)
Klika: navadno manjša skupina ljudi v kaki skupnosti, ki se hoče okoristiti, uveljaviti na škodo drugih. (SSKJ)
Frakcija: 1. organizirana skupina v stranki, ki ima o posameznih vprašanjih drugačno mnenje kot večina: pripadati kaki frakciji; ekstremistična frakcija; boj proti frakcijam v stranki; razcepljenost stranke na frakcije 2. tesneje povezana skupina poslancev v parlamentu, ki so ali niso člani iste stranke ...

Ljudje smo po navadi preveč ekstrovertirani in kazalec moleči vstran od sebe (torej premalo samo-iskreni in samo-reflektivni), zato tudi vzroke za vojne iščemo izven sebe, nekje tam zunaj. Toda dejstvo je, da smo edini vzrok za vojne prav vedno mi, ljudje sami, ker jih ne preprečimo in ker v njih sodelujemo. Kako se torej vojna začne v nas, ljudeh? Je vojna zgolj fizična, ali tudi besedna in miselna? Vse se začne z mislijo, zato se tudi vsaka vojna začne z mislijo. Verjetno bo marsikdo presenečen, toda v vojnah sodelujemo vsak dan skoraj vsi.

Spoznal sem, da v sebi, v svojih misli, pogosto izvajam vojno, kadarkoli krivim nekoga drugega (na primer za moje stanje in doživljanje samega sebe), ali pa kadar tekmujem po principu, kjer lahko izgubim ali zmagam. V takšnih primerih vedno pride do vojne in sovraštva.

Lahko vojna obstaja, brez da bi tekmovali in krivili druge?

Ko krivimo druge in/ali tekmujemo, vedno ustvarimo razdor / separacijo med "nami" in "tistimi drugimi", kjer verjamemo, da so "tisti drugi" problem, z nami je pa vse v redu, čeprav smo med "nami" in "tistimi drugimi" ustvarili problem. Če verjamemo, da rešitev problema leži zgolj v "tistih drugih", kjer se morajo ti nam podrediti, se spremeniti ali umreti, potem nikakor ne vidimo svoje lastne so-odgovornosti, da sami stojimo kot primer praktične rešitve, ki je najboljša za vse. Zanimivo dejstvo: ta  rešitev je vedno nenasilna. Zanimivo dejstvo: Ljudje v trenutnem kapitalizmu tekmujemo vsak dan. Torej smo neprestano v vojni.

Kaj je rešitev obsojanja in tekmovanja?

Rešitev je ta, da najprej prenehamo obsojati in tekmovati na način, kjer mora nekdo zmagati in nekdo izgubiti (obstaja torej koristna oblika tekmovanja, kjer na koncu vsi zmagamo, ker imamo vsi od tega korist). To storimo s samo-dopuščanjem in samo-korekcijo. Prav tako pa moramo vedno sami prevzeti svoj del odgovornost za to, da stojimo kot praktični zgled rešitve, ki je najboljša za vse. Seveda je to nemogoče, če smo sebični. Zato potrebujemo samo-iskrenost in razumevanje, da je najboljše za vse vedno takšno ravnanje, kjer ne obravnavamo drugih tako, kot ne bi želeli biti obravnavani sami na njihovem mestu.

Kaj je najboljši katalizator / pospeševalec vojne?

Strah. Dokler se podrejamo lastnim strahovom, se ne moremo odločati in ravnati konstruktivno, po zdravem razumu, ker v stanju strahu vidimo le osebne sebične interese. Tudi in še posebej, kadar verjamemo, da mora umreti nekdo drug za to, da lahko mi preživimo, je to ekstremno sebično. Sebičnost ima svoje posledice, tako kot vsako (ne)ravnanje, ki pa so zelo nezaželene, ker s sebičnostjo povzročamo razdor / separacijo med nami in drugimi. V takšnem umskem iluzornem stanju se je zelo enostavno prepričati, da je naše življenje vredno več od življenja kateregakoli drugega živega bitja. Zdrav razum gre s takšno sebično sodbo po zlo (in po zlu), saj lahko ravnamo najboljše za vse le tako, da ne obravnavamo drugih tako, kot ne bi želimo biti obravnavani sami na njihovem mestu.

Kaj je rešitev za strah?

Strah nas je vedno tega, da bomo nekaj izgubili. Toda dejstvo je, da če nekaj lahko izgubimo, potem tega zares nismo nikoli imeli. Zakaj bi se potem bali in si ustvarjali strah pred tem, da bomo nekaj izgubili, če pa se bo to tako ali tako zgodilo slej ali prej? Nam to kaj koristi? Čisto nič, ravno nasprotno, saj kot smo že ugotovili, v takšnem stanju vidimo le osebne sebične interese, s čimer povzročamo zgolj še več škode vsem. Toda takšno spoznanje nam koristi šele takrat, ko ga apliciramo tudi v praksi. Za to pa je potreben proces samo-odkritega pisanja o vseh primerih, kjer nas je nečesa strah (da bomo torej nekaj izgubili), samo-odpuščanja vseh teh strahov in praktične samo-korekcija, kjer si posledično ne ustvarjamo več strahu, ampak se samo-direktivno usmerimo po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse.
Zanimivo dejstvo: Refleksni strah pred poškodbo ali smrtjo je seveda koristen. Zato je potrebno razumeti, da zgoraj govorim o umskem strahu, ki je namišljen.

Vojno lahko resnično ustavimo in preprečimo zgolj tako, da ustavimo vojno v nas samih, ki jo izvajamo vsak dan. Če tega ne počnemo ali pa ne želimo početi skozi proces samo-odkritega spoznavanja svojih vzorcev razmišljanja in ustvarjanja čustvenih reakcij, njihovega samo-odpuščanja in praktične samo-korekcije, potem smo zgolj še eden od človeških kabalistov, ki se podrejajo svojim iluzornim strahovom pred izgubo svojih sebičnih želja in hotenj po udobju in moči na račun in v škodo soljudi, ki jih vidimo kot sebi manjvredne. To je iluzija, katere mati je naša zlobna umska domišljija. Je ne priporočam. Posledice sebičnega obnašanja so karmično zelo neprijetne, kot lahko v samo-iskrenosti ugotovi vsak sam na lastnih primerih. Ali pa še bo.

---

Naučite se samo-odpuščanja in se osvobodite vseh svojih čustvenih bremen, strahov in umskih samo-omejitev, naučite se učinkovite samo-podpore in samo-direkcije in postanite sam svoj vodja: Desteni'I'Process Lite, na kratko DIP Lite. (BREZPLAČNO!)

Pridružite se skupini ljudi, ki s svojim praktičnim zgledom in timskim delom vpeljujemo praktične rešitve za zagotovitev dostojnega in zabavnega življenja vsem: Destonians
(To smo tisti, ki smo že opravili tečaj DIP Lite na zgornji povezavi na bolj poglobljenem nivoju, zato z veseljem pomagamo pri razumevanju orodij za samopomoč.)

Vabljeni tudi v našo mednarodno FaceBook skupino, kot tudi lokalno, slovensko FaceBook skupino. 

Predlog sistemske rešitve za zagotovitev dostojnega življenja vsem: Living Income Guaranteed (LIG)
Opis je na voljo tudi v slovenščini: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek (ZŽD / LIG)

Dan 159 - Od žrtve do rešitelja problema

Opazil sem vzorec, da pogosto reagiram na druge, kadar zaznam v njihovem izražanju prelaganje krivde name za svoje občutke / stanje. Pogosto se v čustvenih reakcijah postavim v vlogo žrtve, s čimer si onemogočim, da bi zgledno stal kot primer rešitve problemov. Prav tako se v tako čustvenem stanju z drugimi ne morem pogovarjati konstruktivno, ker jih nato dejansko tudi sam krivim za svoje občutke.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati s samo-obsojanjem in občutkom manjvrednosti ter z jezo, kadar opazim / dojemam, da nekdo krivi mene za svoja čustva ali svoje stanje. Zavedam se, da takšna reakcija ni potrebna, ker z njo ne bom ničesar spremenil in da smo vsi odgovorni za svoja čustva, ker jih sami ustvarjamo. Zato se obvezujem, da se ne bom več sodil kot manjvrednega in se potem jezil na druge, ker se tako počutim, kadar bom opazil / dojemal, da nekdo krivi mene za svoja čustva ali svoje stanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se zlorabljenega, se videti kot žrtev in se počutiti užaljenega, kadar vidim / dojemam, da nekdo krivi in prelaga odgovornost name za svoja čustva in svoje stanje. Ko se zavem, da se počutim zlorabljenega, da se vidim kot žrtev in da se počutim užaljenega, kadar vidim / dojemam, da me nekdo krivi / sodi - se ustavim in diham. Zavem se, da se s tem samo izmikam odgovornosti, da bi situacijo učinkovito usmeril tako, da bi stal kot primer rešitve problema. Zato se obvezujem, da se ne bom več počutil zlorabljenega, se videl kot žrtev in se počutil užaljenega, kadar bom videl / dojemal, da me nekdo krivi za svoja čustva / svoje stanje. Namesto tega bom samo-odgovorno stal kot primer rešitve problema.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sebe videti kot žrtev in se počutiti užaljeno / prizadeto, manjvredno in jezno, kadar vidim / dojemam, da me nekdo ponižuje, žali, obsoja in obravnava manjvredno. Ko opazim in se zavem, da se vidim kot žrtev in da se počutil užaljeno / prizadeto, manjvredno in jezno, kadar vidim / dojemam, da me nekdo ponižuje, žali, obsoja in obravnava manjvredno - se ustavim in diham. Zavedam se, da si sam ustvarjam te občutke in da za njih niso krivi drugi, ne glede na to, kaj govorijo, počnejo in kako me obravnavajo. Zato se obvezujem, da se ne bom več videl kot žrtev in se počutil užaljeno / prizadeto, manjvredno in jezno. Namesto tega bom upošteval stanje sočloveka in stal kot primer rešitve problema.

Dan 66 - Občutek sramu in samoobsojanje pred kamero