12.23.2014

Dan 215 - Strah pred posledicami dejanj drugih in še kaj

Izpisal bom nekaj reakcij, ki sem jih zaznal med današnjim dnem. Prva se nanaša na moje sodbe in strahove ob tem, ko oseba X uporablja droge:

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi X, ker kadi travo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi kajenje trave kot neodgovorno in to jemati za izgovor, da lahko sodim X kot vzrok za moje čustvo jeze.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jeziti se na X, ker kadi travo. Spoznal sem in zavedam se, da nima nobenega smisla, da sodim in se jezim na X, ker se s tem zgolj podrejam svojim čustvenim reakcijam, namesto da bi se usmeril v dihu. Ko opazim in se zavem, da X kadi travo - se ustavim in diham. Zavedam se, da vsak človek hodi skozi svoje proces posledic in prevzemanja odgovornosti zanje in da lahko jaz pri tem zgolj pomagam z lastnim zgledom in se učim na napakah drugih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da nisem jezen na X, če kadi travo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kriviti X za moj strah pred tem, da bi moral jaz prenašati neprijetne posledice, ki jih lahko ima trava na X in name. Ko opazim in se zavem, da krivim X za strah pred negativnimi posledicami kajenja trava - se ustavim in diham. Zavedam se, da si ta strah ustvarjam brez potrebe, ker ni ne koristi, saj se z njim delam le živčnega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal strahu pred morebitnimi negativnimi posledica tega, da X kadi travo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem odgovoren za posledice tega, da oseba X kadi travo. Zavedam se, da je oseba X sama odgovorna za posledice svojih ravnanj in da ja zanje niti ne morem odgovarjati. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom domišljal in verjel, da sem jaz odgovoren za posledice kajenja trave osebe X, saj se je ta oseba sama odločila, da sprejema posledice.

Druga reakcija je v povezavi s predlogom kolega, da bi posnel in začel snemati video dnevnike, ker so bolj učinkoviti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do snemanja video dnevnikov (vlogov), ker se ob njih sodim kot ne dovolj dober/učinkovit.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se ob snemanju vlogov kot neučinkovit in ne dovolj dober.

Odpusti si, da sem sprejel in si dovolil ob snemanju vlogov počutiti se manjvredno in osramočeno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se izgovarjati, da se počutim manjvredno in osramočeno zato, ker me bodo drugi sodili. Zavedam se, da sodbe drugih nimajo nikakršne zveze z mano, ker so izraz njihovih predsodkov, ne mojih. Zato se obvezujem, da se ne bom več za svoje sodbe samega sebe in čustva sramu izgovarjal na sodbe drugih. Namesto tega bom vedno pozoren na to, da ne dopuščam, da bi samega sebe sodil in si ob tem ustvarjal čustva stramu in manjvrednosti, ker to nima nobenega smisla in ker se s tem dejansko zlorabljam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati izgovore za to, da ne bi posnel vloga. Zavedam se, da se s tem podrejam lastnim strahovom in miselnim vzorcem, s katerimi se omejujem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom iskal in se podrejal izgovorom za to, da ohranjam svoje strahove in samoomejitve. Namesto tega se bom usmeril v dihu in v razumni in zdravorazumski meri naredil točno to, česar nočem in česar si ne upam zato, da odpravim svoje samoomejitve, ker so te banalne in nesprejemljive.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrejati se strahu, da me bo nekdo videl in se mi smejal, ko bom snemal vlog na prostem in da me bo nato sram. Zavedam se, da se mi lahko popolnoma vsi smejijo in me čudno gledajo med tem, ko počnem karkoli, pa to še vedno ne bo imelo nobene neposredne zveze z mano ampak z njihovimi predsodki in sodbami, zato se mi ni potrebno obremenjevati s strahom pred tem, da bi se to zgodilo, ker itak nima veze, tudi če se. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal in se podrejal strahu pred tem, da bi se mi ljudje smejali in me čudno gledali, ko snemam vlog na prostem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi snemanje vloga na prostem, kjer z iztegnjeno roko držim telefon pred sabo in se snemam ter govorim samemu sebi v kamero, kot čudno, smešno, noro, čudaško, neprimerno, zblojeno. Ko opazim in se zavem, da sodim snemanje vloga na prostem, kjer z iztegnjeno roko držim telefon pred sabo in se snemam ter govorim samemu sebi v kamero, kot čudno, smešno, noro, čudaško, neprimerno, zblojeno - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno in nepotrebno, da se oklepam teh sodb in definicij, ker si si s tem ustvarjam čustvo sramu in manjvrednosti, ki mi nikakor ne koristi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom sodil snemanja vloga na prostem ko nekaj čudnega, smešnega, norega, čudaškega, neprimernega, zblojenega. Namesto tega se obvezujem, da bom to videl kot zgolj snemanje vloga in nič več.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se mi vsi smejali in me imeli za norca in da zato v družbi ne bi bil sprejet kot enakovreden človek. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi se mi vsi smejali in me imeli za norca in da v družbi ne bi bil sprejet kot enakovreden človek - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno, da bi se to zgodilo, tudi če bi počel neke ekstremne in neumne stvari, kaj šele kaj pametnega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne ustvarjam več strahu pred tem, da bi se mi vsi smejali in me imeli za norca in da zato v družbi ne bi bil sprejet kot enakovreden človek, ker tako sprejet že itak nisem tudi zaradi sodb drugih.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da je strah zgolj začasno čustvo, ki zbledi po tem, ko spoznam, da sem še vedno tu, čeprav sem se soočil s tem, česar me je prej bilo strah. Zato se obvezujem, da se bom vedno soočil s strahom tako dolgo, da si dokažem, da sem še vedno tu, kljub strahu, ker bom tako praktično spoznal, da je strah nepotreben in da se mu je nesmiselno podrejati.

Ko bom naslednjič snemal vlog na prostem in opazil, da bi nekdo prihaja na proti ali se mi bliža in da me postaja strah njegovih morebnitnih sodb in da se sam sodim - bom enostavno pustil strahu, da se izprazni in se osredotočil na snemanje vloga v zavedanju, da se mi v nobenem primeru ne more nič zgoditi in da ne bom v nobenem primeru ničesar izgubil, kvečjemu pridobil samozavest in samozaupanje, ko bom praktično videl, da sem še vedno tu, kljub temu da je nekdo šel mimo mene med snemanjem vloga in slišal kaj govorim in si mislil, se smejal, metal po tleh, mršil, me zmerjal, sodil, preklinjal, zavračal  ter čustveno reagiral kolikor ga je volja. Jaz bom še vedno tu, snemal vlog in odpravljal svoje samoomejitve in postajal bolj samodirektiven, z več samozaupanja v to, da sem zgolj in le jaz tisti, ki se sodim, če že, in da se mi sploh ni treba, ker je to nesmiselno, neuporabno in nesprejemljivo, ker je samoomejujoče in mi preprečuje, da bi se sproščeno izražal v skladu s Principom: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti sam obravnavan (ignoriran) na mestu drugega.

Ni komentarjev:

Objavite komentar