Dan 268 - Samoobsojanje in nesprejemanje samega sebe

Moj prejšnji blog je v angleščini.

Že od malega se zavedam svojega vzorca samoobsojanja in nesprejemanja samega sebe, do te mere, da se kot otrok nisem hotel fotografirati, ker me je bilo preveč strah, da bi na slikah samemu sebi (in drugim) izpadel čuden in da bi se počutil osramočeno. Skozi leta in predvsem z uporabo samoodpuščanja podobnih miselnih vzorcev sem te že do velike mere odpravil, ne pa povsem. Najbolj izrazito se mi ta vzorec še pojavi že ob sami misli na to, da bi si ogledal posnetek mene s televizije, ko sem se pred časom tam pojavil. Zato si bom ta posnetek pogledal še enkrat, da najdem izvor teh sodb in reakcij do samega sebe in jih odpravim. Omenjen posnetek je sledeč:

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil misliti/pričakovati, da bom na vsakem posnetku videti neroden, grd, čuden, neprimeren in si na podlagi teh domnev ustvarjati strah, da sem se osramotil in da se bom ob ogledu posnetka počutil osramočeno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil misliti/pričakovati, da se mi je na posnetku pri govorjenju zatikalo in da se nisem jasno izražal in da je to sramotno in nekaj, kar me dela manjvrednega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil med gledanjem svojih posnetkov razmišljati o tem, kako me bi/bosta pri ogledu istega posnetka dojemala/sodila moja starša, sorodniki, prijatelji, znanci in drugi in si predstavljati, na kaj vse bi lahko/bodo ti odreagirali z neodobravanjem, ne-sprejemanjem, nestrinjanjem, posmehom in obravnavanjem/presojanjem mene kot manjvrednega od njih zaradi nečesa, kar sem naredil/povedal. Ko opazim in se zavem, da pri ogledu/poslušanju svojega posnetka razmišljati o tem, kako me bi/bosta pri ogledu istega posnetka dojemala moja starša, sorodniki, prijatelji, znanci in drugi - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nepomembno, kako me (bi) pri ogledu/poslušanju posnetka dojemala starša, sorodniki, prijatelji, znanci in drugi, ker njihova mnenja/dojemanja ne spremenijo dejstva, da sem jaz kot živo bitje v vsakem primeru enakovreden vsem drugim, ne glede na to, kaj si drugi mislijo ali rečejo o meni, in da je vedno najbolj pomembno pri sprejemanju samega sebe in tega, kar počnem, to, da upoštevam, kakšen je (bil) moj namen in kdo sem (bil) v tem, ko sem nekaj počel, četudi to, kar sem počel, mogoče ni bilo izvedeno najboljše in sem naredil kakšno napako ali se zmotil ali ne dosegel zadanega cilja. Zato se obvezujem, da se bom pri gledanju/poslušanju svojih posnetkov ali poslušanju mnenj/sodb/kritik in tudi posmehovanja drugih vedno zavedal dejstva, da je pomemben predvsem moj namen in kdo sem bil pri tem in da se zato moram vedno sam sprejemati in se podpirati pri tem, kar počnem, tudi tako, da opazujem, kaj vse sem naredil dobro in da ne razmišljam o tem, kaj vse bi lahko drugi dojeli kot ne dovolj dobro, slabo, neustrezno, sramotno, itd.

V zgornjem samo-odpuščanju sem zadel bistvo oz. misli, s katerimi sem si ustvarjal strah/odpor do ogleda posnetka. To sem opazil že med pisanjem, ko sem se pomiril od živčnosti, ki sem si jo ustvaril pred pisanjem, ko sem poskušal pogledati posnetek, pa sem postal preveč živčen in začel raje pisati. Zdaj, po izgovorjavi zgornjih samoodpuščanj, je bila razlika v mojem doživljanju sebe ob ogledu posnetka precej drugačna in veliko bolj sproščena. Pred tem si posnetka nisem drznil pogledat in sem ga na vsak način raje hotel ustaviti, ker sem se presojal in me je bilo strah, da me bo zaradi tega sram samega sebe. Po pisanju samoodpuščanj pa sem posnetek gledal z lahkoto. Na začetku in enkrat vmes sem še doživel rahlo živčnost/strah, ko sem v mislih začel pričakovati, da se na posnetku ne bom dobro izrazil, pa sem potem zadihal in se takoj zavedal korekcije, ki sem jo zgoraj napisal. Z definicijo korekcije sem zaenkrat zadovoljen in mislim, da bo tudi v morebitnih drugih bodočih podobnih primerih ustrezna in učinkovita.

Dan 218 - Reakcija ob snemanju vložnika

Danes sem se odločil posneti vložnik (vlog) in pri tem sem še vedno opazil strah pred tem, kako me bodo drugo sodili, ko bodo šli blizu mimo mene in slišali, kaj govorim. Zato bom pisal na to temo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah tega, da me bodo drugi sodili kot manjvrednega zato, ker govorim neumnosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil da me je strah, da bi govoril neumnosti in povedal kaj neumnega.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da vsakdo kdaj pove kaj neumnega in da s tem ni nič narobe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil človeka, ki pove nekaj neumnega/nepremišljenega/neresničnega soditi kot manjvrednega, butastega, smešnega, neumnega, retardiranega in ga posledično obravnavati manjvredno, zaničevalno, posmehovalno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti vedno govoriti samo zelo pametne in modre stvari. Spoznal sem in zavedam se, da vsi ljudje večino časa govorimo o enostavnih, očitnih stvareh in da je popolnoma nesmiselno hoteti/želeti si biti pameten skozi modro govorjenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti se prikazati kot pameten pred drugimi skozi pametne/modre izjave, da bi se s tem dokazal kot spoštovanja vreden.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah tega, da bi me drugi zavračali kot manjvrednega zaradi mojih izjav, ki bi jih sodili kot neumne, butaste, nesmiselne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvariti in sodelovati v vzorcu, kjer se želim pred drugimi prikazati kot spoštovanja vreden zaradi svoje inteligence/modrih izjav. Spoznal sem in zavedam se, da to izvira iz mojega občutka manjvrednosti in iz nesprejemanja samega sebe tudi takrat, ko nimam kaj pametnega povedati ali ko povem nekaj neumnega, butastega ali neresničnega. Ko opazim in se zavem, da se ne sprejemam kot enakovrednega, tudi kadar povem nekaj neumnega, butastega, neresničnega - se ustavim in diham. Zato se obvezujem, da se bom popolnoma sprejemal kot enakovrednega tudi takrat, ko bom povedal kaj neumnega, neresničnega, butastega in mi bo to izpostavljeno in da bom to izkoristil kot priložnost, da se naučim nekaj novega in si priznam, da nečesa nisem videl/spoznal in/ali da sem bil preveč egoističen in zato nisem upošteval vseh stvari ali pa sem si ustvaril neresnično mnenje, ki ni skladno z realnostjo.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da sem si ta vzorec strahu red govorjenjem neumnosti ustvaril še kot otrok, ko mi je X včasih povedal, da govorim neumnosti. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi mi X rekel, da govorim neumnosti - se ustavim in diham. Zavedam se, da ni smiselno, da sodelujem v tem vzorcu strahu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom ohranjal stabilnost in samozaupanje tudi takrat, ko mi bo izpostavljeno, da govorim neumnosti, bedarije, neresnice in/ali da sem si ustvaril mnenja, ki niso v skladu z realnostjo.

Odpustim si, da sem si ustvarjal strah, kadar zagledam človeka, ki mi gre na proti, ko snemam vložnik (vlog) in kadar opazim, da me drugi pri tem poslušajo, ker me je strah, da bodo moje govorjenje označili za neumno. Ko opazim in se zavem, da me je postalo strah, ko snemam vložnik in vidim, da mi gre nekdo nasproti ali da me posluša - se ustavim in diham. Zavedam se, da se lahko sprejemam v vsakem trenutku, tudi če me drugi sodijo in zavračajo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se bom vedno popolnoma sprejemal, ne glede na to, kako se drugi odzovejo name med mojim snemanjem vložnika, ko gredo blizu mimo mene in/ali ko me poslušajo. Prav tako se obvezujem, da njihovih pripomb ali obraznih grimas ne bom jemal osebno ampak jih bom opazoval, kakšne reakcije si ljudje ustvarjajo pri tem, ko opazujejo/poslušajo mene. Če bo kdo kaj pripomnil ali se vame obregnil, se bom nasmejal, mu prisluhnil in odgovoril o svojih spoznanjih o tem, kako ljudje sodimo po sebi druge.

Dodajam še današnji posnet vložnik:

Blaž Cegnar - Obišči moj osebni portal

Dan 215 - Strah pred posledicami dejanj drugih in še kaj

Izpisal bom nekaj reakcij, ki sem jih zaznal med današnjim dnem. Prva se nanaša na moje sodbe in strahove ob tem, ko oseba X uporablja droge:

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi X, ker kadi travo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi kajenje trave kot neodgovorno in to jemati za izgovor, da lahko sodim X kot vzrok za moje čustvo jeze.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jeziti se na X, ker kadi travo. Spoznal sem in zavedam se, da nima nobenega smisla, da sodim in se jezim na X, ker se s tem zgolj podrejam svojim čustvenim reakcijam, namesto da bi se usmeril v dihu. Ko opazim in se zavem, da X kadi travo - se ustavim in diham. Zavedam se, da vsak človek hodi skozi svoje proces posledic in prevzemanja odgovornosti zanje in da lahko jaz pri tem zgolj pomagam z lastnim zgledom in se učim na napakah drugih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da nisem jezen na X, če kadi travo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kriviti X za moj strah pred tem, da bi moral jaz prenašati neprijetne posledice, ki jih lahko ima trava na X in name. Ko opazim in se zavem, da krivim X za strah pred negativnimi posledicami kajenja trava - se ustavim in diham. Zavedam se, da si ta strah ustvarjam brez potrebe, ker ni ne koristi, saj se z njim delam le živčnega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal strahu pred morebitnimi negativnimi posledica tega, da X kadi travo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem odgovoren za posledice tega, da oseba X kadi travo. Zavedam se, da je oseba X sama odgovorna za posledice svojih ravnanj in da ja zanje niti ne morem odgovarjati. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom domišljal in verjel, da sem jaz odgovoren za posledice kajenja trave osebe X, saj se je ta oseba sama odločila, da sprejema posledice.

Druga reakcija je v povezavi s predlogom kolega, da bi posnel in začel snemati video dnevnike, ker so bolj učinkoviti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do snemanja video dnevnikov (vlogov), ker se ob njih sodim kot ne dovolj dober/učinkovit.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se ob snemanju vlogov kot neučinkovit in ne dovolj dober.

Odpusti si, da sem sprejel in si dovolil ob snemanju vlogov počutiti se manjvredno in osramočeno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se izgovarjati, da se počutim manjvredno in osramočeno zato, ker me bodo drugi sodili. Zavedam se, da sodbe drugih nimajo nikakršne zveze z mano, ker so izraz njihovih predsodkov, ne mojih. Zato se obvezujem, da se ne bom več za svoje sodbe samega sebe in čustva sramu izgovarjal na sodbe drugih. Namesto tega bom vedno pozoren na to, da ne dopuščam, da bi samega sebe sodil in si ob tem ustvarjal čustva stramu in manjvrednosti, ker to nima nobenega smisla in ker se s tem dejansko zlorabljam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati izgovore za to, da ne bi posnel vloga. Zavedam se, da se s tem podrejam lastnim strahovom in miselnim vzorcem, s katerimi se omejujem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom iskal in se podrejal izgovorom za to, da ohranjam svoje strahove in samoomejitve. Namesto tega se bom usmeril v dihu in v razumni in zdravorazumski meri naredil točno to, česar nočem in česar si ne upam zato, da odpravim svoje samoomejitve, ker so te banalne in nesprejemljive.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrejati se strahu, da me bo nekdo videl in se mi smejal, ko bom snemal vlog na prostem in da me bo nato sram. Zavedam se, da se mi lahko popolnoma vsi smejijo in me čudno gledajo med tem, ko počnem karkoli, pa to še vedno ne bo imelo nobene neposredne zveze z mano ampak z njihovimi predsodki in sodbami, zato se mi ni potrebno obremenjevati s strahom pred tem, da bi se to zgodilo, ker itak nima veze, tudi če se. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal in se podrejal strahu pred tem, da bi se mi ljudje smejali in me čudno gledali, ko snemam vlog na prostem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi snemanje vloga na prostem, kjer z iztegnjeno roko držim telefon pred sabo in se snemam ter govorim samemu sebi v kamero, kot čudno, smešno, noro, čudaško, neprimerno, zblojeno. Ko opazim in se zavem, da sodim snemanje vloga na prostem, kjer z iztegnjeno roko držim telefon pred sabo in se snemam ter govorim samemu sebi v kamero, kot čudno, smešno, noro, čudaško, neprimerno, zblojeno - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno in nepotrebno, da se oklepam teh sodb in definicij, ker si si s tem ustvarjam čustvo sramu in manjvrednosti, ki mi nikakor ne koristi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom sodil snemanja vloga na prostem ko nekaj čudnega, smešnega, norega, čudaškega, neprimernega, zblojenega. Namesto tega se obvezujem, da bom to videl kot zgolj snemanje vloga in nič več.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se mi vsi smejali in me imeli za norca in da zato v družbi ne bi bil sprejet kot enakovreden človek. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi se mi vsi smejali in me imeli za norca in da v družbi ne bi bil sprejet kot enakovreden človek - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno, da bi se to zgodilo, tudi če bi počel neke ekstremne in neumne stvari, kaj šele kaj pametnega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne ustvarjam več strahu pred tem, da bi se mi vsi smejali in me imeli za norca in da zato v družbi ne bi bil sprejet kot enakovreden človek, ker tako sprejet že itak nisem tudi zaradi sodb drugih.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da je strah zgolj začasno čustvo, ki zbledi po tem, ko spoznam, da sem še vedno tu, čeprav sem se soočil s tem, česar me je prej bilo strah. Zato se obvezujem, da se bom vedno soočil s strahom tako dolgo, da si dokažem, da sem še vedno tu, kljub strahu, ker bom tako praktično spoznal, da je strah nepotreben in da se mu je nesmiselno podrejati.

Ko bom naslednjič snemal vlog na prostem in opazil, da bi nekdo prihaja na proti ali se mi bliža in da me postaja strah njegovih morebnitnih sodb in da se sam sodim - bom enostavno pustil strahu, da se izprazni in se osredotočil na snemanje vloga v zavedanju, da se mi v nobenem primeru ne more nič zgoditi in da ne bom v nobenem primeru ničesar izgubil, kvečjemu pridobil samozavest in samozaupanje, ko bom praktično videl, da sem še vedno tu, kljub temu da je nekdo šel mimo mene med snemanjem vloga in slišal kaj govorim in si mislil, se smejal, metal po tleh, mršil, me zmerjal, sodil, preklinjal, zavračal  ter čustveno reagiral kolikor ga je volja. Jaz bom še vedno tu, snemal vlog in odpravljal svoje samoomejitve in postajal bolj samodirektiven, z več samozaupanja v to, da sem zgolj in le jaz tisti, ki se sodim, če že, in da se mi sploh ni treba, ker je to nesmiselno, neuporabno in nesprejemljivo, ker je samoomejujoče in mi preprečuje, da bi se sproščeno izražal v skladu s Principom: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti sam obravnavan (ignoriran) na mestu drugega.