Dan 241 - Obsojanje, iskanje krivca, nezaupanje

Prejšnji blog je v angleščini.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati politike, za katere opazim/dojemam, da so sebični in nerazumni, kot manjvredne in bolj krive za zlorabe, ki se dogajajo. Ko opazim in se zavem, da obsojam politike, za katere opazim/dojemam, da so sebični in nerazumni, kot manjvredne in bolj krive za zlorabe, ki se dogajajo - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da:

1. z obsojanjem politikov ničesar ne dosežem, ker se zaradi tega ne bodo spremenili;
2. s čustvenimi sodbami ne vidim objektivne realne situacije in tako ne vidim ustrezne praktične rešitve, ki je najboljša za vse;
3. si s prelaganjem krivde na politike odvzemam moč, da bi sam stal kot rešitev in zgled, ker se preveč osredotočam na druge.

Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom obsojal politikov, za katere opazim/dojemam, da so sebični in nerazumni, kot manjvredne in bolj krive za zlorabe, ki se dogajajo. Namesto tega bom pozoren na nesprejemljiv/nepotreben vzorec, ki sem ga opazil v politiku in preveril, če ga sam tudi kje izvajam, ter hkrati poiskal rešitev zanj in to rešitev predstavil tudi drugim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati krivca za mojo jezo nad zlorabami, ki jih dopuščamo, nekje izven sebe, v drugih ljudeh, politikih. Ko opazim in se zavem, da sem postal jezen, ko vidim neko zlorabo življenja, ki jo dopuščamo, in da za to iščem krivca ali krivim druge - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ne bom rešil problema svoje jeza tako, da bom iskal krivce, na katerega bi stresal svojo jezo, ker bom s tem samo povzročil še kakšno dodatno nepotrebno reakcijo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom postal jezen ob tem, ko bom opazil zlorabo življenja in da ne bom iskal krivca, na katerega bi želel svojo jezo stresati. Namesto tega bom dihal, ustavil vsako reakcijo in preveril, kakšna je praktična rešitev za zlorabo, ki sem jo opazil, ter to rešitev uporabil sam in jo delil z drugimi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vse ljudi in politike obravnavati in soditi kot pokvarjene in nezaupanja vredne. Ko opazim in se zavem, da že v naprej predpostavljam, da so vsi ljudje in politiki pokvarjeni in nezaupanja vredni - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s takšnim vnaprejšnjim presojanjem ljudem že v naprej onemogočim, da bi jih spoznal takšne, kakršni so v resnici. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da nobenega človeka ali politika ne bom v naprej sodil kot pokvarjenega in nezaupanja vrednega. Namesto tega bom vsakega spoznal in delil z njim svoja spoznanja o tem, kako lahko vsi postanemo zgledni in zaupanja vredni.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi zlonamerni ljudje sabotirali projekte, v katerih sodelujem. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi zlonamerni ljudje sabotirali projekte, v katerih sodelujem - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s strahom ne rešim problema, ravno nasprotno, posledično želim kontrolirati druge ljudi in situacije, kar je praktično nemogoče in ni prava rešitev. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal strahu pred tem, da bi zlonamerni ljudje sabotirali projekte, v katerih sodelujem. Namesto tega se usmerjam v samozaupanju, da znam ustrezno oceniti in prepoznati zlorabe in jih tudi preprečiti z ustreznim predvidevanjem, brez da bi si ob tem ustvarjal strah, da bi se to zgodilo.

Dan 218 - Reakcija ob snemanju vložnika

Danes sem se odločil posneti vložnik (vlog) in pri tem sem še vedno opazil strah pred tem, kako me bodo drugo sodili, ko bodo šli blizu mimo mene in slišali, kaj govorim. Zato bom pisal na to temo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah tega, da me bodo drugi sodili kot manjvrednega zato, ker govorim neumnosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil da me je strah, da bi govoril neumnosti in povedal kaj neumnega.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da vsakdo kdaj pove kaj neumnega in da s tem ni nič narobe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil človeka, ki pove nekaj neumnega/nepremišljenega/neresničnega soditi kot manjvrednega, butastega, smešnega, neumnega, retardiranega in ga posledično obravnavati manjvredno, zaničevalno, posmehovalno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti vedno govoriti samo zelo pametne in modre stvari. Spoznal sem in zavedam se, da vsi ljudje večino časa govorimo o enostavnih, očitnih stvareh in da je popolnoma nesmiselno hoteti/želeti si biti pameten skozi modro govorjenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti se prikazati kot pameten pred drugimi skozi pametne/modre izjave, da bi se s tem dokazal kot spoštovanja vreden.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah tega, da bi me drugi zavračali kot manjvrednega zaradi mojih izjav, ki bi jih sodili kot neumne, butaste, nesmiselne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvariti in sodelovati v vzorcu, kjer se želim pred drugimi prikazati kot spoštovanja vreden zaradi svoje inteligence/modrih izjav. Spoznal sem in zavedam se, da to izvira iz mojega občutka manjvrednosti in iz nesprejemanja samega sebe tudi takrat, ko nimam kaj pametnega povedati ali ko povem nekaj neumnega, butastega ali neresničnega. Ko opazim in se zavem, da se ne sprejemam kot enakovrednega, tudi kadar povem nekaj neumnega, butastega, neresničnega - se ustavim in diham. Zato se obvezujem, da se bom popolnoma sprejemal kot enakovrednega tudi takrat, ko bom povedal kaj neumnega, neresničnega, butastega in mi bo to izpostavljeno in da bom to izkoristil kot priložnost, da se naučim nekaj novega in si priznam, da nečesa nisem videl/spoznal in/ali da sem bil preveč egoističen in zato nisem upošteval vseh stvari ali pa sem si ustvaril neresnično mnenje, ki ni skladno z realnostjo.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da sem si ta vzorec strahu red govorjenjem neumnosti ustvaril še kot otrok, ko mi je X včasih povedal, da govorim neumnosti. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi mi X rekel, da govorim neumnosti - se ustavim in diham. Zavedam se, da ni smiselno, da sodelujem v tem vzorcu strahu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom ohranjal stabilnost in samozaupanje tudi takrat, ko mi bo izpostavljeno, da govorim neumnosti, bedarije, neresnice in/ali da sem si ustvaril mnenja, ki niso v skladu z realnostjo.

Odpustim si, da sem si ustvarjal strah, kadar zagledam človeka, ki mi gre na proti, ko snemam vložnik (vlog) in kadar opazim, da me drugi pri tem poslušajo, ker me je strah, da bodo moje govorjenje označili za neumno. Ko opazim in se zavem, da me je postalo strah, ko snemam vložnik in vidim, da mi gre nekdo nasproti ali da me posluša - se ustavim in diham. Zavedam se, da se lahko sprejemam v vsakem trenutku, tudi če me drugi sodijo in zavračajo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se bom vedno popolnoma sprejemal, ne glede na to, kako se drugi odzovejo name med mojim snemanjem vložnika, ko gredo blizu mimo mene in/ali ko me poslušajo. Prav tako se obvezujem, da njihovih pripomb ali obraznih grimas ne bom jemal osebno ampak jih bom opazoval, kakšne reakcije si ljudje ustvarjajo pri tem, ko opazujejo/poslušajo mene. Če bo kdo kaj pripomnil ali se vame obregnil, se bom nasmejal, mu prisluhnil in odgovoril o svojih spoznanjih o tem, kako ljudje sodimo po sebi druge.

Dodajam še današnji posnet vložnik:

Blaž Cegnar - Obišči moj osebni portal

Dan 160 - Čustvena reakcija na suženjske službe

Opazil sem svoj umski vzorec, ki sem si ga sprožil ob čakanju na sodelavce, da me poberejo in da se skupaj odpeljemo na gradbišče, kjer opravljam počitniško delo. Na trenuten sistem zaposlitve sem reagiral z obsojanjem in s čustvom jeze, ker je organiziran nesprejemljivo, saj ljudje drug drugega izkoriščajo za sebične koristi in se drug drugemu podrejajo in nadrejajo, brez dejanskega zavedanja svoje enakovrednosti. S tem sem začel v mislih soditi in obsojati sistem in ljudi in si tako dovolil, da si posledično ustvarim čustvo jeze. To mi ni prav nič pomagalo pri ničemer, saj sem svojo pozornost iz realnosti preusmeril v um in tako v veliki meri izgubil stik s praktično realnostjo in si ustvaril stres ob občutku jeze. Veliko bolje bi bilo, da sistema in ljudi sploh ne bi začel soditi in se ob tem jeziti, ker to ničesar ne spremeni in stvar le še poslabša. Sproščeno bi stal na postaji v zavednem dihanju, ker v tistem trenutku tako ali tako nisem mogel početi kaj drugega. Vendar to ne pomeni, da bi postal do stanja sveta / sistem zaposlovanja apatičen, ravno nasprotno. Pomembno je, da se naučimo v vsakem dihu življenja podpirati in uresničevati dostojno življenje za vse, ker bomo le tako lahko vsem zagotovili dostojno in zabavno življenje.

Torej, za odpravo tega vzorca bom uporabil samo-iskreno samo-odpuščanje, ki ji bo sledila praktična samo-korekcija v vseh trenutkih, kjer bom opazil, da se mi takšen vzorec pojavlja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi sistem zaposlovanja in druge ljudi za to, da je sistem zaposlovanja nesprejemljiv, nepravičen in neenakovreden. Ko opazim in se zavem, da sodim in valim krivdo za nepravičnost sistema zaposlovanja na druge - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem sam del tega sistema in da je edina dejansko konstruktivna rešitev ta, da se sam zavzemam za družbo in sistem zaposlovanja, kjer bo dostojno in zabavno življenje za vse zagotovljeno. Obvezujem se, da ne bom več sodil in obsojal drugih za to, da je sistem nepravičen in nesprejemljiv, namesto tega se bom sam zgledno zavzemal za sistem, v katerem bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno, kot ga recimo predstavlja predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čustveno reagirati z jezo na misel, da je sistem zaposlovanja nepravičen in nesprejemljiv. Zavedam se, da sem čustveno reagiral z jezo zato, ker sem takoj začel krivdo za nesprejemljivost sistema valiti na druge, namesto da bi samo-iskreno pogledal nase in se prepričal, da sem sam zgleden pri ustvarjanju boljšega sistema. Obvezujem se, da ne bom več sodil in krivil drugih za to, da imamo nepravičen in nesprejemljiv družbeni sistem, namesto tega bom v takšnem trenutku vedno pogledal nase in se prepričal, da sem sam zgleden in učinkovit pri ustvarjanju sistema, kjer je dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno in da si pri tem ne ustvarjam nepotrebnih čustvenih reakcij.

Dan 159 - Od žrtve do rešitelja problema

Opazil sem vzorec, da pogosto reagiram na druge, kadar zaznam v njihovem izražanju prelaganje krivde name za svoje občutke / stanje. Pogosto se v čustvenih reakcijah postavim v vlogo žrtve, s čimer si onemogočim, da bi zgledno stal kot primer rešitve problemov. Prav tako se v tako čustvenem stanju z drugimi ne morem pogovarjati konstruktivno, ker jih nato dejansko tudi sam krivim za svoje občutke.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati s samo-obsojanjem in občutkom manjvrednosti ter z jezo, kadar opazim / dojemam, da nekdo krivi mene za svoja čustva ali svoje stanje. Zavedam se, da takšna reakcija ni potrebna, ker z njo ne bom ničesar spremenil in da smo vsi odgovorni za svoja čustva, ker jih sami ustvarjamo. Zato se obvezujem, da se ne bom več sodil kot manjvrednega in se potem jezil na druge, ker se tako počutim, kadar bom opazil / dojemal, da nekdo krivi mene za svoja čustva ali svoje stanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se zlorabljenega, se videti kot žrtev in se počutiti užaljenega, kadar vidim / dojemam, da nekdo krivi in prelaga odgovornost name za svoja čustva in svoje stanje. Ko se zavem, da se počutim zlorabljenega, da se vidim kot žrtev in da se počutim užaljenega, kadar vidim / dojemam, da me nekdo krivi / sodi - se ustavim in diham. Zavem se, da se s tem samo izmikam odgovornosti, da bi situacijo učinkovito usmeril tako, da bi stal kot primer rešitve problema. Zato se obvezujem, da se ne bom več počutil zlorabljenega, se videl kot žrtev in se počutil užaljenega, kadar bom videl / dojemal, da me nekdo krivi za svoja čustva / svoje stanje. Namesto tega bom samo-odgovorno stal kot primer rešitve problema.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sebe videti kot žrtev in se počutiti užaljeno / prizadeto, manjvredno in jezno, kadar vidim / dojemam, da me nekdo ponižuje, žali, obsoja in obravnava manjvredno. Ko opazim in se zavem, da se vidim kot žrtev in da se počutil užaljeno / prizadeto, manjvredno in jezno, kadar vidim / dojemam, da me nekdo ponižuje, žali, obsoja in obravnava manjvredno - se ustavim in diham. Zavedam se, da si sam ustvarjam te občutke in da za njih niso krivi drugi, ne glede na to, kaj govorijo, počnejo in kako me obravnavajo. Zato se obvezujem, da se ne bom več videl kot žrtev in se počutil užaljeno / prizadeto, manjvredno in jezno. Namesto tega bom upošteval stanje sočloveka in stal kot primer rešitve problema.

Dan 138 - Nenaden pojav treme

Danes si bom bolj podrobno ogledal svoj vzorec treme oziroma strahu pred nastopanjem ali govorjenjem pred več ljudmi, ki ga pogosto opazim med govorjenjem z ljudmi. Ko začnem nekaj razlagati, ponavadi treme in strahu še nimam, dobim jo v trenutku, ko se zavem, da me posluša več ljudi in da v bistvu nastopam. Takrat ponavadi več ljudi utihne, da bi slišali kaj govorim in takrat začnem tudi sam od sebe pričakovati, da bom 'nastop' izvedel tako kot je treba in da bom ljudem razložil, kar sem nameraval, tako da bodo razumeli. Od sebe torej začnem pričakovati uspešen nastop, s čimer si nato ustvarim strah pred tem, da bi pozabil, kaj sem mislil povedati ali da ne bi povedal tako, da bi me ljudje razumeli in da bi moj nastop označili kot slab. V bistvu se ne bojim sodb drugih ampak svojih lastnih. Bojim se, da bi se sam presodil in obsodil, da sem nekaj slabo povedal / predstavil zato, ker so poslušalci reagirali z neodobravanjem in nerazumevanjem povedanega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se sodim kot manjvrednega in da me je sram, kadar vidim / dojemam, da sem slabo povedal / predstavil nekaj poslušalcem in kadar vidim / dojemam, da ti reagirajo z nerazumevanjem ali neodobravanjem tega, kar sem povedal / predstavil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je pomembno, kako bom nekaj predstavil in kako bom nekaj povedal in da sem to dojeto pomembnost uporabil kot izgovor za to, da se začnem že pred in med govorom / predstavitvijo soditi, presojati in obsojati kot manjvrednega in si s tem povzročati strah in tremo zato, ker vidim / dojemam, da nečesa nisem naredil po svojih pričakovanjih ali pa da drugi reagirajo z nerazumevanjem, neodobravanjem tega, kar sem povedal / predstavil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se takoj obsodim kot slabega, manjvrednega in da si takoj ustvarim strah pred neuspehom in da me postane sram, takoj ko opazim ali dojemam, da nekdo ob mojemu govorjenju / predstavitvi odkimava z glavo, zavija z očmi, zeha, se odkašljuje, začne govoriti z nekom drugim ali se posmehuje / zasmeje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reakcije drugih ob mojem govorjenju / nastopu jemati osebno in jih uporabljati za izgovor za lastne reakcije strahu in treme, še posebej kadar opazim / dojemam, da nekdo odkimava z glavo, zavija z očmi, zeha, se odkašljuje, začne govoriti z nekom drugim ali se posmehuje / zasmeje.

Ko opazim in se zavem, da se obsojam in da me je strah pred neuspehom ob tem ko vidim / dojemam, da nekdo ob mojem govorjenju / nastopu reagira, odkimava z glavo, zavija z očmi, zeha, se odkašljuje, začne govoriti z nekom drugim ali se zasmeje - preusmerim pozornost na dotik rok in s tem prekinem misli samo-obsodb in strahu pred neuspehom. Zavedam se, da mi ni potrebno ustvarjati in sodelovati v vzorcu samo-obsojanja in da je strah sam po sebi popolnoma nepotreben, ker se z njim samo omejujem in si s tem nisem v podporo. Zato se obvezujem, da ne bom več ustvarjal misli samo-obsodb in strahu pred neuspehom in da bom namesto tega ob takšnih trenutkih preusmeril pozornost na dotik rok, se popolnoma in brezpogojno sprejemal in si s tem bil v podporo ter tako povedal / predstavil, kar sem želel, ne glede na to, kako bodo drugi na to reagirali.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da želim drugim predstavljati neko teoretično znanje, ki sem ga nekje pobral, nisem pa ga še sam izkusil, preizkusil skozi lastne izkušnje in spoznanja, kot da bi to teoretično znanje že sam preveril in spoznal skozi lastne izkušnje in spoznanja. Kadar opazim in se zavem, da želim predstaviti neko teoretično znanje na način, kot da ga že sam razumem na podlagi lastnih izkušenj in spoznanj, čeprav vem, da to ne drži - se ustavim in diham. Zavedam se, da si na tak način tudi ustvarjam tremo in strah pred neuspehom ter negotovost in ne-zaupanje v samega sebe, ker dejansko ne govorim iz lastnih izkušenj oz. govorim tako, kot da zagotovo vem, da je nekaj tako kot govorim, čeprav v resnici ne vem in nisem popolnoma prepričan. Zato se obvezujem, da ne bom več podajal teoretičnega znanja, v katerega še sam nisem popolnoma prepričan na podlagi lastnih izkušenj in spoznanj tako, kot da popolnoma drži. Namesto tega bom v takih primerih odkrit in bom povedal, da je to teorija, ki sem jo nekje pobral in kakšno je moje videnje le-te in kakšna so moja spoznanja o tem in si tako ne bom ustvarjal konflikta v sebi med tem, da želim neki teoriji dati večjo pomembnost in veljavo samo zato, ker se meni zdi pomembna in zanimiva in med tem, da me je strah neuspeha in tega, da bodo drugi ugotovili, da v resnici ne govorim iz lastnih izkušenj oz. da še sam nisem popolnoma prepričan v teorijo, ki jo razlagam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil besedi nastop in predstavitev povezati s strahom pred neuspehom.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah neuspeha.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil neuspeh povezovati s strahom pred smrtjo, trpljenjem in težkim življenjem.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da je neuspeh nekaj normalnega in nujnega za to, da se naučim nečesa novega.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da neuspehe doživljamo vsi ljudje in da si mi ni potrebno ustvarjati vzorca strahu pred neuspehom, ker je tak strah popolnoma nepotreben in si z njim nisem v podporo. Ko opazim in se zavem, da me je strah neuspeha med govorjenjem, predstavitvijo, nastopom - se ustavim in diham. Zavedam se, da je vsak neuspeh potreben in dober za to, da se nekaj naučim, da nekaj spoznam in da postanem bolj učinkovit. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal in izvajal vzorca strahu pred neuspehom. Namesto tega bom takšne misli takoj ustavil s preusmeritvijo pozornosti na dotik rok, sprejel vsakršen izid govora / nastopa / predstavitve kot nekaj koristnega zame in se podpiral v zavedanju svoje enakovrednosti, ne glede na reakcije drugih.

Dan 66 - Občutek sramu in samoobsojanje pred kamero

April 2012 - Dan 8 - Samo-usmeritev, ljubosumje, prenašanje krivde na druge

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čakati, da me drugi usmerijo, namesto da bi vedno bil samo-direktiven in delal po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse. Kadar opazim in se zavem, da čakam druge, da me usmerijo, preneham čakati in se zavem, da je lahko učinkovito usmerjam le sam. Zato se samo-iskreno usmerim po zdravem razumu, tako kot je najboljše za vse in se preneham čakati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati ljubosumen na druge, kadar vidim kaj počnejo ali kadar si mislim kaj počnejo. Kadar opazim in se zavem, da sem ljubosumen in da mislim na to kaj drugi počnejo - se ustavim in diham. Ne dovolim si, da bi se primerjal z drugimi in si ustvarjal občutke ljubosumja. Namesto tega se zavem moje enakovrednosti in samodirekcije, zato prevzamem samo-odgovornost za svoje dobro počutje in zabavo in se usmerim v praktične aktivnosti, ki jih lahko počnem in s tem prekinem vzorec primerjanja in ljubosumja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati ljudi in postati jezen, zato ker se mi zdijo neodgovorni in brez samo-direkcije. Kadar opazim in se zavem, da obsojam ljudi in postajam jezen, zato ker opazim njihovo neodgovornost in pomanjkanje samo-direkcije - se ustavim in diham. Zavem se, da moram najprej pogledati nase, kje se obsojam sam in kje sem še sam neodgovoren in brez samo-direkcije. Ne dovolim in ne dopustim si obsojati drugih ali sebe in se jeziti nanje/nase, temveč enostavno prevzamem samo-odgovornost za svoje misli in občutke ter jih ustavim. Po zdravem razumu se samo-direktivno usmerim in v samo-iskrenosti naredim popravek ter z zgledom in odkritim pogovorom pomagam tudi drugim, da vzpostavijo zdrav razum in samo-direkcijo.

April 2012 - Dan 7 - Glasba, ples in klubi

Bil sem v klubu, kjer so predvajali glasbo, s katero se nisem nikoli identificiral, je posebej poslušal ali nanjo plesal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati in označevati druge zvrsti glasbe kot jo sam ponavadi poslušam in ljudji ki jo poslušajo, kot manjvredne, nezanimive in nezabavne. Ne dovolim in ne doupstim si označevati glasbo in ljudi kot bolj ali manj zanimive, bolj ali manj vredne in bolj ali manj zabavne, ampak sem z vsemi enakovreden.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati predsodke o tem, kakšni so ljudje in dogodki, ki jih ne poznam in katerih se še nikoli nisem udeležil. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi si ustvarjal mnenja in predsodke o nečem, česar nisem sam doživel ali se udeležil. Ne dovolim in ne dopustim si privzemati mnenj/izkušnj drugih za svoje lastne, ko mi o nečem razlagajo ali nekaj opisujejo, namesto tega mnenja in izkušnje drugih enakovredno upoštevam.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati strah pred tem, da ne bom sprejet v določeno družbo, če se ne bom obnašal podobno kot drugi. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi si ustvarjal občutke strahu in misli o tem, da ne bom sprejet v družbo in da se moram vklopiti vanjo in obnašati podobno ostalim, namesto da bi spoznal in razumel, da sem že del družbe in se sam sprejel kot enakovreden del nje/samega sebe.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se moram dokazati pred drugimi, da me bodo sprejeli, namesto da bi spoznal, da moram sprejeti samega sebe kot enakovrednega. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi se dokazoval pred drugimi in verjel da se moram, namesto tega samega sebe sprejmem kot enakovrednega z vsemi in vsem in razumem, da sem že povsod enakovredno sprejet, zato ker sem del te stvarnosti. Če kdo verjame ali trdi drugače pa je to njegov predsodek in umski kompleks, ki ga nosi v sebi in s katerim se še ni soočil.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je sram plesati pred drugimi.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe med plesanjem kot čudnega, smešnega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil misliti na to, kaj si drugi mislijo o meni med tem ko plešem, namesto da bi se sprejel in nehal obsojati in primerjati.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati druge (ki plešejo), kot smešne in čudne.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil začeti dvomiti v sebe, se obsojati, primerjati in da me postane sram, če vem da me nekdo gleda/opazuje kako plešem ali nekaj počnem.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe kot smešnega, manjvrednega in verjeti, da si delam sramoto, če se mi nekdo smeji ali norčuje iz mene, namesto da bi vse te misli ustavil in razumel, da si drugi reakcije ustvarjajo sami in so njihova odgovornost in jim pomagal to spoznati, da bodo lahko takšne samo-omejitve hitreje odpravili.
Ne dovolim in ne dopustim si, da bi me bilo sram (plesati) pred drugimi in da bi se obsojal in primerjal, namesto tega se zavem, da je plesati ali početi nekaj pred drugimi enako kot to početi sam, ker si vse predsodke, obsojanja in primerjanja vedno ustvarjam sam in je zato vzrok takšnih misli in občutkov v meni, ne v drugih, zato rečem 'dovolj' in ustavim vse misli obsojanja in primerjanja in vse občutke strahu in sramu.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je to, kako dobro se počutim in ali sem pripravljen plesati odvisno od tega, katero glasbo poslušam in kakšen ritem ima, namesto da bi spoznal, da je to popolnoma odvisno od mene in da lahko uživam in plešem ob katerikoli glasbi.
Ne dovolim in ne dopustim si, da bi glasba vplivala na to kako se počutim in kaj želim početi, ker si vse očutke ob njej ustvarjam sam in jih zato lahko ustavim in se samo-direktivno usmerjam, ne glede na to kakšno glasbo poslušam.