Dan 210 - Samo-iskreno samo-usmerjanje

Danes sem prvi dan zapisoval, kaj sem vsako uro počel:

10h - vstajanje, igranje iger na Wii U
11h - branje mailov, pogovor s poslovnim partnerjem, branje knjige
12h - uporaba programa TechnoTutor, menjava žarnice na avtomobilu
13h - poslovno kosilo, poslušanje izobraževalnih avdio intervjujev
15h - služba
22h - branje novic in sprostitev, deljenje samo-podpornih dnevnikov so-Destonijcev, pregled mailov
23h - pisanje dnevnika in priprava na spanje

Glede umsko-čustvenih reakcij lahko identificiram kar nekaj primerov, kjer nisem bil popolnoma samo-direktiven in sem se podrejal čustvom. Recimo zjutraj se mi "ni dalo" takoj vstati, ker vedel, da me čaka veliko stvari za opraviti in ker sem posteljo dojemal kot bolj udobno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil takoj zjutraj, ko se zbudim, razmišljati o tem, kaj vse me čaka in kako je postelja bolj udobna. Ko opazim in se zavem, da razmišljam o opravkih, ko se zbudim - se ustavim in diha. Zavedam se, da si s tem zgolj ustvarjam odpor pred vstajanjem in občutek obremenjenosti, namesto da bi preprosto dihal, se vstal in užival v jutranjem prebujanju fizičnega telesa. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da zjutraj ne bom razmišljal o stvareh, ki me čakajo, namesto tega bom pozoren na dihanje in prebujanje/ogrevanje telesa in se bom takoj vstal in poskrbel, da mi je v telesu udobno. Šele potem bom preveril, s katerim opravilom lahko začnem širiti obzorja in veščine.

Pri menjavi žarnice na avtomobilu mi je pomagal znanec, do katerega sem zaznal čustvene reakcije obsojanja in nezaupanja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi osebo X kot manjvredno, neodgovorno in nezaupanja vredno glede na pretekle spomine nanjo. Ko opazim in se zavem, da sodim osebo X kot manjvredno, neodgovorno in nezaupanja vredno - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem ustvarjam zlorabo, ker osebi ne dam priložnost v vsakem trenutku, da postane bolj samo-direktivna in samo-odgovorna. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom osebo X sprejemal takšno kot je ne sodil ali presojal. Namesto tega jo bom podpiral, da se osvobodi svojih samo-omejitev in da postane kar se da efektivno živo bitje, kot bi želel, da nekdo podpira mene, če bi bil sam na njenem mestu.

Prav tako sem opazil čustveno reakcijo in sodbe na osebo, ki je kadila marihuano.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi osebo X in biti jezen nanjo, ker kadi marihuano. Ko opazim in se zavem, da sodim osebo X in sem jezen nanjo, ker kadi marihuano - se ustavim in diham. Zavedam se, da s sojenjem in presojanjem ne bom ničesar spremenil, ker s tem nisem nikomur v podporo, niti ne sebi, ker sem čustveno nestabilen, namesto da bi se usmerjal v dihu. Zato se obvezujem, da ne bom več sodil osebe X ali katerekoli druge, ker kadi marihuano ali uživa droge, ker je to sebično ne nekonstruktivno. Namesto tega se obvezujem, da bom osebo X sprejel v trenutku, kakršna je, se postavil v njeno kožo in stal v podporo z lastnimi primeri, kako lahko vsakdo preseže svoje (čustvene) odvisnosti in samo-omejitve in postane bolj osvobojen in samo-direktiven človek.

Na poslovnem kosilu sem kravato v roza barvi, na katero sem čustveno reagiral s sodbo, da je ta barva otročja, sramotna.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kravate in oblačila v roza barvi soditi kot neprimerna in sramotna za moškega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati občutek sramu, kadar nosim roza oblačila.
Ko opazim in se zavem, da roza oblačila (kravato) sodim kot otročjo in sramotno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so takšne definicije nepotrebne in nesmiselne in da se mi ni potrebno bati reakcij drugih, kadar nosim roza oblačila, ker razumem, da me oblačila ne definirajo. Zato se obvezuje, da bom vedno pozoren na to, da roza oblačil (kravat) na moških ne bom sodil in presojal kot otročja, neresna in sramotna in da se ne bom več ustvarja občutka sramu ob tem, ko bom nosil roza oblačila (kravato) z zavedanjem, da me oblačila in barve ne definirajo in da so reakcije drugih zgolj izraz njihovih lastnih sodb, kar lahko uporabim za to, da izpostavim problem nepotrebnega in neprimernega sojenja in čustvenih reakcij.

V službi nisem imel izrazitih reakcij, je pa res, da sem bil včasih nekoliko nervozen in obupan, kadar nisem točno vedel, kako naj rešim problem.

Po službi sem se malo "sprosti" z branjem novic o igrah. To v resnici ni bilo sproščanje, ker sem pri tem sodeloval v čustvenih energijah vznemirjenja. To čustvo je doseglo vrhunec, ko sem opazil znižano ceno za igro, ki jo že dalj časa spremljam. Takoj sem nato želel kupiti in ko sem prišel do plačila, sem se ustavil in malo zamislil. Trenutno namreč nimam veliko denarja, prav tako mi ta igra sploh ni posebej zanimiva. Ugotovil sem, da sem jo želel imeti predvsem zato, ker jo vsi tako hvalijo in obožujejo. Po samo-iskreni oceni sem hitro ugotovil, da nima nobenega smisla, da jo kupim, ker bi s tem zgolj sledil svojemu pozitivnemu čustvu vznemirjenja ob tem, ko kupim nekaj novega, čeprav tega sploh ne potrebujem in niti nimam resnične želje/zanimanja, da bi to imel. Tako sem v trenutku izvedel praktično samo-korekcijo, zadihal in sprostil čustvo vznemirjenja in poželenja in preklical nakup.

Tako, jutri nimam službe in bom imel še več časa za koristno samo-usmerjanje. Zdaj grem pa počasi spat.

Dan 206 - Božja moč

Poslušal sem pesem In My Heart od Moby-a, kjer se ponavlja zgolj tale stavek:

Lord, I want to be up in my heart
Be, ohh, just in my heart, oh Lord

V prevodu bi se lahko glasil takole:

Gospod (Bog),  želim biti zgoraj, v svojem srcu

Biti, oh, zgolj v svojem srcu, Gospod

Celoten komad lahko poslušate na YouTube.

Ob tem sem se začel zavedati, kako se ljudje ločujemo od božanstev, kako se ljudje podrejamo raznim lastnim idejam o tem, da obstaja nekaj večjega od nas. In kako s tem prelagamo odgovornost za samega sebe, kako se s tem predajamo rutinskim vzorcem obnašanja, namesto da bi se zavedali, da imamo vso moč v svojih rokah, da je zgolj od nas osebno odvisno, kdo smo in kaj počnemo. Vsak posameznik ima popoln vpliv na samega sebe in na to, kaj je in kaj počne. S tem pa ima vsak posameznik tudi izredno moč vplivanja na svet, še posebej kadar se poveže z drugimi. Vendar pa se večina ljudi še vedno zelo slabo zaveda, kakšno moč ima že samo vsak zgleden posameznik, kaj šele zgledna skupina ljudi. K takšnemu zamorjenemu, razdeljenemu, apatičnemu, podrejenemu in zavedenemu stanju človeštva so skozi tisočletja našega obstoja pripomogle različne vplivne skupine posameznikov, ki so se združili v raznih političnih kabalih z namenom, da bi si ljudi podjarmili in jih kontrolirali v svojo sebično korist. Tem ljudem je uspelo večino ljudi prepričati, da smo brez moči, da sami ničesar ne moremo, da smo si preveč različni, da bi se povezali in da posameznik nima vpliva na družbo in realnost in da bo zato za vse probleme poskrbel nekdo drug. Tako so si nas podredili, da nas lažje kontrolirajo, manipulirajo in izkoriščajo za sebične koristi. To se najbolj očitno odraža v raznih verskih skupnostih.

Kaj je v bistvu učinek vere v "boga", ki je ločen od človeka in ima večjo moč od ljudi? Kdo ima od vere največjo korist? Če zgolj sledimo denarju, je odgovor na to vprašanje zelo enostaven. Bistvo vsake verske prevare v nekega "Boga", ki je vplivnejši od ljudi, je ta, da si posameznik, ki to verjame, sam odvzame moč iz svojih rok, da bi postal največ, kar lahko. S tem, ko se človek enkrat podredi ideji o "Bogu", se bo podredil tudi tistim ljudem, ki znajo druge prepričati, da vedo, kaj "Bog" hoče.

Ko sem tako v samo-iskrenosti preveril samega sebe, sem ugotovil, da še nisem zares odstranil svojo lastno podrejanje temu, da obstaja nek "Bog", v kakršnikoli obliki že, ki je večji in močnejši od mene. Da torej obstaja nekaj, čemur ne morem biti enakovreden in čemur se bom vedno primoran podrejati. Fizičnim zakonom verjetno res. Vse ostale ideje podrejenosti, ki izvirajo iz mojih misli, pa so čista iluzija.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da obstaja nek "Bog", kateremu bom vedno podrejen in kateremu ne morem biti enakovreden. Ko opazim in se zavem, da kogarkoli ali karkoli dojemam kot meni superiornega - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so vse ideje o "Bogu" zgolj moje ideje o tem in da imam v resnici vso moč o tem, kdo jaz sem in k čemu stremim, sam v svojih rokah, ne glede na to, kaj počnejo drugi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom nikomur in ničemer podrejal, ker s tem samemu sebi jemljem moč iz rok, da bi se sam usmerjal točno tako, kot želim in kot vem, da bo najboljše za vse.

Odpustim si, da si nisem dovolil nikoli podvomiti v idejo "Boga", ker me je bilo strah prevzet odgovornost za usmerjanje samega sebe, ko bi si priznal, da ni nikogar drugega, ki bi me lahko vodil. Ko opazim in se zavem, da me je strah podvomiti v "Boga", ker me je strah samo-odgovornosti za vodenje samega sebe - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da sem se tako ali tako že od nekdaj vedno usmerjal in bil odgovoren zase sam, ne glede na to, če sem v to verjel ali ne. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal strahu pred samo-odgovornostjo za samo-usmerjanje po Principu, ker s tem zgolj ustvarjam neželene posledice zase in za druge, ker se izmikam samo-odgovornosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrejati se svojim vedenjskim navadam, mislim in čustvom, kot da so "Bog", ki me usmerja in govori, kaj naj počnem. Ko opazim in se zavem, da samega sebe dojemam podrejeno svojim lastnim vedenjskim navadam, mislim in čustvom - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da vse to ustvarjam sam in da imam že od nekdaj vso moč v svojih rokah, da se spremenim, da postanem točno to, kar želim in da počnem točno to, kar vem, da bo najboljše za vse življenje. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom podrejal svojim vedenjskim navadam, mislim in čustvom. Namesto tega si jih bom samo-iskreno odpuščal in jih nadomeščal s takšnimi, ki so vedno usklajeni s Principom, ki je najboljši za vse nas, s čimer bom stremel k svojemu največjemu potencialu, hkrati pa pomagal tudi drugim, da to dosežemo skupaj.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil prelagati odgovornost zase, za to kdo sem in kaj počnem, na "Boga". Ko opazim in se zavem, da prelagam odgovornost zase, za to kdo sem in kaj počnem, na "Boga" - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem namerno prelagam odgovornost zase in za posledice, ki jih ustvarjam, na neko namišljeno entiteto, da bi se bolje počutil. Zato se obvezujem, da ne bom več prelagal odgovornosti zase in za to, kdo sem in kaj počnem, namesto tega se bom usmerjal z razumevanjem, da imamo vso moč za to v svojih rokah in da bom svoj največji potencial lahko dosegel le tako, da se bom samovoljno uskladil s Principom, ki je najboljši za vse nas.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil prelagati odgovornost za stanje sveta na "Boga", na druge ljudi, zato da sem opravičil lastno sebičnost in se bolje počutil. Ko opazim in se zavem, da prelagam odgovornost za stanje sveta na "Boga", na druge ljudi - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem zgolj opravičujem lastno sebičnost. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom prelagal odgovornosti za stanje sveta na "Boga" in na druge ljudi, namesto tega bom stremel k prevzemanju popolne odgovornosti ne le zase, ampak tudi za cel svet in kar se v njem dogaja tako, da bom k vsemu pristopal kot enakovreden, saj bom le tako lahko postal največ, kar lahko in najbolje pripomogel k samo-odgovornemu ustvarjanju sveta, kjer bo dostojno življenje vsem zagotovljeno in kjer bodo vse zlorabe življenja preprečene.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sebična čustva in želje dojemati kot bolj pomembne zame od tega, da se vedno ravnam po Principu, ki je najboljši za vse nas. Ko opazim in se zavem, da svoje sebične želje in čustva dojemam kot bolj pomembne od lastnega ravnanja po Principu - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da te moje sebične želje in čustva v resnici niso najboljše zame, saj z njimi zase in za druge ustvarjamo posledice, ki so meni in drugim dejansko veliko bolj škodljive, kot pače bi se vedno usmerjal po Principu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren nato, da ne bom svojim sebičnih želja in čustev dojemal kot meni koristne, saj zelo dobro razumem, da lahko resnično dosežem svoj največji potencial zgolj tako, da se z vsakim dihom in izdihom usklajujem s Principom.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da sem jaz sam Bog, enakovreden vsem, kar obstaja, in da sem že od nekdaj popolnoma odgovoren zase, za to kdo sem in kaj počnem in za vse, kar se v svetu dogaja. Zato se obvezujem, da se ne bom več slepil pred tem dejstvom, da ne bom več prelagal odgovornosti in da bom v vsakem vdihu in izdihu stremel k popolnemu samo-usmerjanju po Princpu, ki je najboljši za vse nas.

Dan 176 - Pričakovane spremembe v svetu in politiki

Danes sem posnel tale video, kjer govorim o mojih spoznanjih na temo pričakovanja sprememb v svetu in politiki.

To je samo-podporni posnetek, kjer vadim samo-direktivno govorništvo v sklopu mojega procesa samo-iskrenega odpravljanja sebičnih umskih vzorcev in čustvenih reakcij.

Dan 110 - Kako prispevam k rešitvam?

Vsi bi radi živeli v sistemu, ki je najboljši za vse, kjer je za vse poskrbljeno, kjer nikoli ne bo nikogar strah za preživetje. Toda kaj smo pripravljeni storiti za to, da se takšen sistem dejansko vzpostavi?

Ko se pogovarjam z ljudmi o spremembah, ki jih moramo vpeljati za dobro vseh, opažam, da skoraj nihče ne razmišlja o tem, kako bi lahko sam prispeval k temu. To zelo očitno kaže na to, kako imamo ljudje oprane možgane, saj veliko ljudi verjame, da so popolnoma nemočni, da nimajo vpliva in da je poskušati karkoli spremeniti obsojeno na propad. Veliko ljudi sploh ne razmišlja o rešitvah ampak zgolj izpostavlja probleme, ki jih vidijo v ponujanih rešitvah. Sam sem spoznal, kako vsako moje dejanje in vsaka moja pasivnost vplivata na mojo okolico. Že samo govorjenje in besede imajo izjemen vpliv. Recimo na faksu v predavalnici profesorji večkrat zastavijo kakšno vprašanje, kateremu po navadi sledi tišina. Opazil sem, da kadar sem sam tiho, so večinoma tudi drugi sošolci tiho. Kadar pa kaj povem, tudi drugi veliko hitreje prispevajo k pogovoru. Prepričan sem, da vsi poznamo takšne situacije, kjer nam je nerodno, nas je strah ali pa sen nam 'ne da' in zato ostanemo pasivni in smo tiho, ker se ne želimo izpostavljati, zato ker v tem ne vidimo nobene neposredne osebne koristi. V množici podobnih situacij ljudje ostajamo pasivni, enostavno sprejemamo, kar se dogaja okrog nas in se usmerimo v akcijo le takrat, ko v njej vidimo lastni interes. In točno takšno obnašanje nas je pripeljalo do sistema in do situacije, ki jo imamo danes.

Da bomo lahko ustvarili sistem, kjer vsi živimo dostojno in brez strahu, moramo vsi stopiti izven okvirjev lastnega interesa in se začeti usmerjati po principu skupnega interesa vsega življenja in aktivno, neprestano praktično sodelovati z drugimi ljudmi na projektih, katerih glavni in edini cilj je vpeljevanje praktičnih rešitev, ki so najboljše za vse življenje. Vsak izmed nas mora usmeriti svoj napor in svoj denar v dobro vseh znotraj skupine, katere edini cilj je zagotoviti dostojno življenje vsem.

Vsak izmed nas se mora samo-iskreno vprašati, kako se bo spremenil, kaj bo prispeval in zakaj ne prispeva več v praktične rešitve za dostojno življenje vseh. Tako lahko vsak izmed nas hitro opazi, kje se omejuje, kje postavlja lasten interes (egoizem) pred skupen interes vsega življenja in si nato takšne težnje odpusti in se popravi, saj takšne naše težnje niso v skladu z življenjem, ampak v skladu z našim energetskim egocentričnim umom, ki smo si ga ustvarili sami, s katerim se omejujemo in od katerega smo si dopustili postati tako zelo energetsko čustveno odvisni, da na podlagi njega opravičujemo naše namerno zlorabljanje drugih za lasten interes. To ni dopustno. Če se nismo pripravljeni odreči egoističnim zlorabam, ki jih počnemo, potem s tem kažemo, da nismo živi, da ne razumemo življenja in da živimo zgolj za egocentrične občutke in strahove, katerim dajemo večji pomen od življenja samega. Če je to res, potem smo sistem, robot, ki se ne zna sam usmerjati, saj ga usmerjajo egocentrični občutki in strahovi.

Razvili smo orodje, s katerim lahko v samo-iskrenosti spoznamo svoje zablode, jih odpravimo in se popravimo tako, da začnemo dejansko praktično prispevati v skupno dobro vsega življenja. Priporočam, da ga preizkusite, saj je popolnoma brezplačno, v pomoč pa vam bo tudi osebni inštruktor, ki vam bo pomagal v procesu samo-spoznavanja in samo-korekcije na podlagi lastnih izkušenj:

http://lite.desteniiprocess.com/

Dan 74

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil slediti mislim, željam o tem, da bi bil z X tako, kot sem bil nekoč. Kadar opazim in se zavem, da sledim mislim, željam, da bi bil z X tako kot sem bil nekoč - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem te spomine definiral kot zelo pozitivne in moje doživljanje sebe takrat kot boljše kot kdaj drugič zato, ker sem vse, česar si nisem dal sam, projiciral na X in jo zato videl kot bolj pomembno, najbolj pomembno in potrebno za to, da imam vse to, kar se projiciral na X. Obvezujem se, da bom vse lastnosti, ki sem jih projiciral na X poiskal v sebi in si jih dal sam, ter se tako ne več ločeval.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ločiti se od brezskrbnosti, varnosti, zabave, sproščenosti, igrivosti, samozavesti, samo-direkcije, samo-sprejemanja in samovšečnosti. Ko opazim in se zavem, da iščem, si želim, hrepenim po družbi, brezskrbnosti, varnosti, zabavi, sproščenosti, igrivosti, samozavesti, samo-direkciji, samo-sprejemanju, samozavesti - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da si tega želim in da se ob tem spomnim na X oz. si želim biti z X, ker v njej to iščem, namesto da bi sam bil brezskrben, varen, zabaven, sproščen, igriv, samozavesten, samo-direktiven, samo-sprejemajoč in samovšečen. Obvezujem se, da teh lastnosti ne bom več projiciral na X ter jih iskal v X in se od njih ločil, ampak bom te lastnosti sam izražal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kriviti se in se obtoževati, obsojati, da po tem, ko z X nisva bila več v zvezi, nisem stal sam zase in da sem zaradi svojega ravnanja prizadel X in Y. Ko opazim in se zavem, da se krivim, obtožujem, obsojam za to, da po tem, ko z X nisva bila več v zvezi, nisem stal sam zase in sem zato prizadel X in Y - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da z samo-obsojanjem in samoobtoževanjem ne bom ničesar spremenil ali popravil, le počutil se bom manjvredno, negativno in slabo. Zato se obvezujem, da se ne bom več obtoževal, krivil, obsojal za to. Namesto tega se bom usmeril in se osredotočil na dihanje ter se prepričal, da se usmerjam po zdravem razumu in da ne dopuščam, da me usmerjajo spomini, misli, predvsem pa občutki.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil upati in želeti si, da bi spet lahko bil z X na tak način kot včasih in si predstavljati, kako bi moralo biti in kaj bi se moralo zgoditi, da bi spet lahko doživljal samega sebe kot sem se včasih z X. Ko opazim in se zavem, da upam in si želim, da bi spet lahko bil z X na tak način kot včasih in si predstavljam, kako bi moralo biti in kaj bi se moralo zgoditi, da bi spet lahko doživljal samega sebe kot sem se včasih z X - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem dopuščam občutkom in spominom, da me vlečejo nazaj v stare mind-fucke, zato se takoj ustavim in diham. Obvezujem se, da si ne bom več dopuščal upati in si želeti, da bi spet bil z X na tak način kot včasih oz. v njej iskal takšno doživljanje samega sebe kot sem se včasih, ker se zavedam, da to vodi v enake vzorce in mind-fucke, strahove, ločevanje, kot sem jih že doživljal in si ne bom dovolil, da bo jih še enkrat. Prav tako se obvezujem, da si ne bom več dopuščal, da bi si predstavljal kako bi moralo biti in kaj bi se moralo zgoditi, da bi se spet lahko doživljal tako kot sem se včasih z X, namesto tega se bom takoj ustavil z dihanjem in se fizično usmeril po zdravem razumu.

April 2012 - Dan 11 - Odpor

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvariti občutke odpora do pisanja in jih opravičevati z izgovori.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me občutek odpora vodi in odvrne od samo-direkcije, namesto da bi ga odpravil z zavednim dihanjem in samo-korekcijo. Kadar opazim in se zavem, da imam občutke odpora - se ustavim in diham. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi me ta občutek odpora vodil in me odvrnil od lastne samo-direkcije. Namesto tega ga ustavim z zavednim dihanjem in se fizično vodim ter opravim in dokončam, kar sem si zadal v samo-direkciji.

April 2012 - Dan 8 - Samo-usmeritev, ljubosumje, prenašanje krivde na druge

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čakati, da me drugi usmerijo, namesto da bi vedno bil samo-direktiven in delal po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse. Kadar opazim in se zavem, da čakam druge, da me usmerijo, preneham čakati in se zavem, da je lahko učinkovito usmerjam le sam. Zato se samo-iskreno usmerim po zdravem razumu, tako kot je najboljše za vse in se preneham čakati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati ljubosumen na druge, kadar vidim kaj počnejo ali kadar si mislim kaj počnejo. Kadar opazim in se zavem, da sem ljubosumen in da mislim na to kaj drugi počnejo - se ustavim in diham. Ne dovolim si, da bi se primerjal z drugimi in si ustvarjal občutke ljubosumja. Namesto tega se zavem moje enakovrednosti in samodirekcije, zato prevzamem samo-odgovornost za svoje dobro počutje in zabavo in se usmerim v praktične aktivnosti, ki jih lahko počnem in s tem prekinem vzorec primerjanja in ljubosumja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati ljudi in postati jezen, zato ker se mi zdijo neodgovorni in brez samo-direkcije. Kadar opazim in se zavem, da obsojam ljudi in postajam jezen, zato ker opazim njihovo neodgovornost in pomanjkanje samo-direkcije - se ustavim in diham. Zavem se, da moram najprej pogledati nase, kje se obsojam sam in kje sem še sam neodgovoren in brez samo-direkcije. Ne dovolim in ne dopustim si obsojati drugih ali sebe in se jeziti nanje/nase, temveč enostavno prevzamem samo-odgovornost za svoje misli in občutke ter jih ustavim. Po zdravem razumu se samo-direktivno usmerim in v samo-iskrenosti naredim popravek ter z zgledom in odkritim pogovorom pomagam tudi drugim, da vzpostavijo zdrav razum in samo-direkcijo.

April 2012 - Dan 1 - Samoodločba

Potovanje do življenja je samo-obveza, s katero vsakodnevno vzpostavljam samo-direkcijo tako, da v samo-iskrenosti razdelam določen miselno-čustveni konstrukt, reakcijo ali navado, ki sem jo dovolil in sprejel vase (kot del moje osebnosti) in ni v skladu z načelom 'kar je praktično najboljše za vse'. S samo-odpuščanjem takšen vzorec odpravim in ga nadomestim z novo samo-usmeritvijo, ki je v skladu s tem, kar je najboljše za vse življenje, v enosti in enakovrednosti. Tako hodim svoj proces samo-spoznavanja in samo-popravljanja, kjer ustavljam in odpravljam lastne umske omejitve in zablode, ter se osredotočim na fizični svet in lastno uveljavljanje zglednih praktičnih rešitev, ki bodo vsem nam na Zemlji zagotovile dostojno življenje, brez kakršnihkoli zlorab in trpljenja. To je potovanje vsakega posameznika, ki se je že pripravljen rešiti svoje umske kletke zablod, verovanj, reakcij in navad, ki nas omejujejo in usmerjajo v zlorabe, ker nismo nikoli zanje sprejeli samo-odgovornosti. Ta proces prerojevanja samega sebe v samo-iskreno, samo-odgovorno in samo-direktivno živo bitje traja najmanj 7 let vsakodnevne popravne aplikacije, ker se v tem času tudi večinoma zamenjajo vse celice v telesu, ki v sebi hranijo naše stare navade in spomine. Tako se bom skupaj z ostalimi, ki že hodimo ta proces, prerodil iz organskega robota zlorab v samo-direktivno živo bitje in pričel živeti v popolnem zavedanju fizične sedanjosti in moje enosti in enakovrednosti z njo, s tem pa bom odpravil vse umsko-čustvene zablode, navade in reakcije, s katerimi se omejujem in preko katerih dopuščam zlorabe. Naučil se bom živeti po principu 'kar je praktično najboljše za vse nas' in razvil zdrav razum. To je obveza o samo-izpopolnitvi, h kateri stremim in katero bom vzpodbujal v drugih, saj je to edino zdravo-razumsko načelo, katerega posledice so najboljše za vse nas. Vse ostalo vodi v zlorabe življenja in je nesprejemljivo, zato se mora ustaviti in končati. Ta obveza povezuje vse Destonijce. Skupaj bomo ustvarili nov sistem podpore, ki bo obsegal in enakovredno upošteval celotno stvarstvo in vsem zagotovil enakovreden položaj izjemnega, dostojnega in zabavnega življenja.

Samo-odpuščanje:

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti in biti prepričan, da nisem sposoben in da se ne bom zmogel v naslednjih sedmih letih vsakodnevno popravno aplicirati s pomočjo dnevnika. 
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati izgovore za mojo namišljeno nezmožnost vsakodnevnega samo-popravnega apliciranja s pomočjo dnevnika.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu in dvoma v samega vase ob odločitvi, da se bom vsakodnevno samo-popravno apliciral s pomočjo dnevnika.

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu ob misli na to, da kdaj ne bom mogel napisat dnevnika, ker ne bom imel časa.

Samo-popravek:

• Kadarkoli opazim in se zavem, da iščem izgovore in dvomim v samega sebe in si vzbujam strah zaradi lastne obveze/odločitve o vsakodnevnem samo-popravnem apliciranju s pomočjo dnevnika - se ustavim in diham. Zavem se, da s tem sabotiram samega sebe in lastno samo-direkcijo in samo-zaupanje skozi miselni samogovor. Ne dopustim in ne dovolim si, da bi iskal izgovore in dvomil v samega sebe in si vzbujal brezpredmeten strah pred lastno odločitvijo/obvezo do vsakodnevnega samo-popravnega apliciranja s pomočjo dnevnika.

• Kadar opazim in se zavem, da si vzbujam strah ob misli, da ne bom mogel vsak dan napisati dnevnika, ker ne bom imel časa - se ustavim in diham. Zavem se, da lahko dnevnik napišem tudi kasneje, ko bom imel čas in da mi ni nujno to početi popolnima vsak dan. V tem primeru se le podaljša moj proces potovanja do življenja, kar pa še ne pomeni, da mi je spodletelo in da sem nesposoben. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi si vzbujal strah z mislijo, da bom verjetno kakšen dan izpustil in da bi se ob tem obsojal in označeval kot manjvrednega in verjel, da mi je spodletelo. Enostavno bom nadaljeval s samo-popravno aplikacijo preko dnevnika takoj, ko bom za to imel spet čas.

2011 - Od organskega robota do človeka s samodirekcijo

Vsaka naša odločitev in vsako naše dejanje je odvisno od tega, koliko denarja imamo, zato je v kapitalizmu denar primarno orodje, uporabljeno za popoln nadzor posameznika. Večina se je s tem sprijaznila do te mere, da vsakega, ki hoče sistem popraviti, označi kot neumnega in celo družbi nevarnega, zlobnega. S tem se neposredno kaže stanje predprogramiranega umskega sistema ljudi. Sodoben človek nima samodirekcije in je popolnoma apatičen, torej nesposoben reagiranja po zdravem razumu, ker ni samo-iskren. Vsak človek je od rojstva naprej posiljevan z umsko miselnostjo (umskimi sistemi), ki temeljijo na neiskrenosti do samega sebe. Najprej nas programirajo starši in ostali ljudje, ki vplivajo na našo 'vzgojo', kasneje pa vse vrste medijev. Kljub temu pa smo sami enako odgovorni za našo miselnost (umske vzorce) saj smo jih sprejeli kot del nas in si dovolili, da se po njih ravnamo. Kadarkoli za karkoli krivimo drugega, smo neiskreni do samega sebe. V skupini Desteni se ravnamo po praktičnih rešitvah, ki bodo v kočni fazi omogočile vsem enostno in enakovredno, dostojno življenje, brez kakršnihkoli zlorab. Razišči našo skupino, vključi se v Desteni'I'Process in rešitev Enakovrednega Denarnega Sistema. Sodeluj pri ustvarjanju življenja na zemlji, ki bo najboljše za vse.