April 2012 - Dan 1 - Samoodločba

Potovanje do življenja je samo-obveza, s katero vsakodnevno vzpostavljam samo-direkcijo tako, da v samo-iskrenosti razdelam določen miselno-čustveni konstrukt, reakcijo ali navado, ki sem jo dovolil in sprejel vase (kot del moje osebnosti) in ni v skladu z načelom 'kar je praktično najboljše za vse'. S samo-odpuščanjem takšen vzorec odpravim in ga nadomestim z novo samo-usmeritvijo, ki je v skladu s tem, kar je najboljše za vse življenje, v enosti in enakovrednosti. Tako hodim svoj proces samo-spoznavanja in samo-popravljanja, kjer ustavljam in odpravljam lastne umske omejitve in zablode, ter se osredotočim na fizični svet in lastno uveljavljanje zglednih praktičnih rešitev, ki bodo vsem nam na Zemlji zagotovile dostojno življenje, brez kakršnihkoli zlorab in trpljenja. To je potovanje vsakega posameznika, ki se je že pripravljen rešiti svoje umske kletke zablod, verovanj, reakcij in navad, ki nas omejujejo in usmerjajo v zlorabe, ker nismo nikoli zanje sprejeli samo-odgovornosti. Ta proces prerojevanja samega sebe v samo-iskreno, samo-odgovorno in samo-direktivno živo bitje traja najmanj 7 let vsakodnevne popravne aplikacije, ker se v tem času tudi večinoma zamenjajo vse celice v telesu, ki v sebi hranijo naše stare navade in spomine. Tako se bom skupaj z ostalimi, ki že hodimo ta proces, prerodil iz organskega robota zlorab v samo-direktivno živo bitje in pričel živeti v popolnem zavedanju fizične sedanjosti in moje enosti in enakovrednosti z njo, s tem pa bom odpravil vse umsko-čustvene zablode, navade in reakcije, s katerimi se omejujem in preko katerih dopuščam zlorabe. Naučil se bom živeti po principu 'kar je praktično najboljše za vse nas' in razvil zdrav razum. To je obveza o samo-izpopolnitvi, h kateri stremim in katero bom vzpodbujal v drugih, saj je to edino zdravo-razumsko načelo, katerega posledice so najboljše za vse nas. Vse ostalo vodi v zlorabe življenja in je nesprejemljivo, zato se mora ustaviti in končati. Ta obveza povezuje vse Destonijce. Skupaj bomo ustvarili nov sistem podpore, ki bo obsegal in enakovredno upošteval celotno stvarstvo in vsem zagotovil enakovreden položaj izjemnega, dostojnega in zabavnega življenja.

Samo-odpuščanje:

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti in biti prepričan, da nisem sposoben in da se ne bom zmogel v naslednjih sedmih letih vsakodnevno popravno aplicirati s pomočjo dnevnika. 
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati izgovore za mojo namišljeno nezmožnost vsakodnevnega samo-popravnega apliciranja s pomočjo dnevnika.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu in dvoma v samega vase ob odločitvi, da se bom vsakodnevno samo-popravno apliciral s pomočjo dnevnika.

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu ob misli na to, da kdaj ne bom mogel napisat dnevnika, ker ne bom imel časa.

Samo-popravek:

• Kadarkoli opazim in se zavem, da iščem izgovore in dvomim v samega sebe in si vzbujam strah zaradi lastne obveze/odločitve o vsakodnevnem samo-popravnem apliciranju s pomočjo dnevnika - se ustavim in diham. Zavem se, da s tem sabotiram samega sebe in lastno samo-direkcijo in samo-zaupanje skozi miselni samogovor. Ne dopustim in ne dovolim si, da bi iskal izgovore in dvomil v samega sebe in si vzbujal brezpredmeten strah pred lastno odločitvijo/obvezo do vsakodnevnega samo-popravnega apliciranja s pomočjo dnevnika.

• Kadar opazim in se zavem, da si vzbujam strah ob misli, da ne bom mogel vsak dan napisati dnevnika, ker ne bom imel časa - se ustavim in diham. Zavem se, da lahko dnevnik napišem tudi kasneje, ko bom imel čas in da mi ni nujno to početi popolnima vsak dan. V tem primeru se le podaljša moj proces potovanja do življenja, kar pa še ne pomeni, da mi je spodletelo in da sem nesposoben. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi si vzbujal strah z mislijo, da bom verjetno kakšen dan izpustil in da bi se ob tem obsojal in označeval kot manjvrednega in verjel, da mi je spodletelo. Enostavno bom nadaljeval s samo-popravno aplikacijo preko dnevnika takoj, ko bom za to imel spet čas.

2012 - Samodirekcija

Ohranjanje samo-direkcije po principu 'Kar je praktično najboljše za vse življenje v enosti in enakovrednosti' je nekaj, česar se moramo vsi naučiti, saj nas v vseh drugih primerih namesto nas usmerjajo naši samo-sprejeti predsodki, občutki, čustva, ideje in verovanja, ki vedno izhajajo iz našega sprejetega ega / osebnosti, kar posledično vedno vodi v zlorabo nas samih in Življenja na sploh. Skozi celotno zgodovino človeštva smo ljudje prelagali odgovornost za svoje misli, občutke in stanja na nekoga drugega, kar dokazujejo naše projekcije, ki jih v samo-iskrenosti z lahkoto opazimo že med samim pogovorom.

V svojem procesu sem (bolj ali man) vedno pozoren na to, da v samo-iskrenosti opazujem lastne misli in občutke zato, da razberem kdaj počnem neko stvar samo-direktivno, tako kot je najboljša za vse življenje v enosti in enakovrednosti, in kdaj nekaj počnem zaradi svojih dovoljenih in sprejetih občutkov, čustev, želja, predsodkov itd., ki izvirajo iz mojega ega in skozi katere se omejujem in si onemogočam, da bi vzpostavil popolno samo-direkcijo. Vse takšne moteče elemente potem po potrebi izpišem, da natančno ugotovim kako je nek umski konstrukt sestavljen, kje je njegov izvor, v katerih situacijah se mi sproža itd., glede na to pa lahko napišem samo-odpuščanje in samo-korekcijo. Slednja je navodilo, kako bom vzpostavil samo-direkcijo naslednjič, ko bom v podobni situaciji (vedno po principu 'Kar je praktično najboljše za vse življenje v enosti in enakovrednosti').

Najbolj moteči občutki v mojem procesu, s katerimi si največkrat odvračam pozornost od samo-direkcije in samo-iskrenosti, so: spolna vzburjenost / želja po spolnosti - orgazmu, 'dober' občutek vznemirjenosti / adrenalina ob zabavi (poslušanje glasbe, igranje iger ipd.), občutek strahu (ob samo-obsojanju in primerjanju z drugimi, nesprejemanju samega sebe itd.) in občutek odpora, kadar vzpostavljam samo-iskrenost in samo-direkcijo pri opazovanju lastnih umskih konstruktov (najbolj ko jih izpisujem v sklopu tečaja DIP).

Ugotovil sem, da pri vzpostavljanju samo-direkcije in samo-korekcije zelo pomaga, da si aktivnosti, ki jih želim narediti čez dan, zapišeš na seznam, vendar jim pri tem ne določim točnega časovnega okvira. Cilj naj bo le, da jih moramo dokončati isti dan, če pa si določimo točne časovne okvire se hitro zgodi, da jih ne izpolnimo, to pa vodi v samo-obsojanje. To pa pomeni, da v svojem procesu vzpostavljanja samo-iskrene samo-direkcije izvajamo samo-sabotažo, kar nima nobenega smisla in podaljšuje naš proces vzpostavljanja samega sebe kot enakovrednega, samo-iskrenega in samo-direktivnega živega bitja, ki se vedno ravna po principu 'Kar je praktično najboljše za vse življenje v enosti in enakovrednosti'.