Dan 203 - Skupaj, za dostojno življenje vseh

Vsi si želimo dostojnega življenja in če ga želimo uresničiti za vse, je najbolj pomembno, da najprej začnemo samo-iskreno opazovati samega sebe, svoje vzorce razmišljanja, čustvovanja in ravnanja. Zgolj tako lahko prevzamemo odgovornost zase, z uporabo pisanja, samo-odpuščanja in praktične samo-korekcije, kjer svoje delovanje uskladimo s Principom: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu. O tem pišem pogosto. Prav tako pa je hkrati s tem pomembno, da se ljudje začnemo združevati v skupino, katere cilj bo uresničitev Dostojnega Življenja za Vse po Principu. Nihče ne more sam spremeniti družbenega sistema, brez da bi hkrati sodeloval z drugimi.

Tako se pojavi problem, kako osnovati takšno skupino ljudi, ki se jim lahko zaupa, da ne bodo sebični in da bodo složno, z lastnim zgledom, stremeli k vpeljevanju praktičnih rešitev za zagotovitev Dostojnega Življenja za Vse. Edini učinkovit način, kako preveriti človeka, če res stremi k nesebičnosti in k omenjenem cilju po Principu je ta, da se opazuje njegova dejanja, njegovo govorjenje in njegovo pisanje. Skozi pisanje osebnih dnevnikov namreč posameznik razvija samo-direkcijo in kaže svoje namere. Tako lahko kdorkoli preveri, do kakšne mere se pisanje posameznika sklada s tem, kar ta posameznik resnično živi v praksi. Dokler se ljudje ravnamo po čustvih, namesto po Principu, se nam ne da zaupati, da bomo preprečevali vse zlorabe življenja in da ne bomo sebični. Že samo ustvarjanje čustev in njim podrejanje ter ravnanje ali odločanje posameznika na podlagi lastnih čustev, je sebično, kot sem že pisal v tem članku. Zato je ključnega pomena, da se vsi začnemo zavedati, kako deluje naš umsko-čustveni sistem in kako si sami ustvarjamo čustva. Le tako lahko prevzamemo odgovornost za svoja čustva s samo-odkritim samo-odpuščanjem, kjer se nato uskladimo s Principom, po katerem se ravnamo objektivno in racionalno, v korist vseh živečih. Tako prevzamemo samo-odgovornost in moč nazaj v svoje roke, s čimer si omogočimo, da začnemo aktivno stremeti k zglednemu preprečevanju vsakršnih zlorab življenja, saj je to najboljše za vse.

Ko smo si s tem na jasnem, ugotovimo, da za učinkovito vpeljavo ustreznih sprememb v družbi, ki so usklajene s Principom, potrebujemo organizacijo združenih ljudi, ki bodo lahko učinkovito pomagali tudi vsem ostalim prevzeti odgovornost zase in za družbo, da skupaj ustvarimo družbeni sistem, v katerem bo Dostojno Življenje zagotovljeno Vsem. Trenutno je očitno, da je za to najboljša oblika organizacije ljudi politična stranka, katere člani bodo delovali po Principu. Ko enkrat razumemo, da je ravnanje po Principu edino ravnanje, ki je najboljše za vse nas, potem spoznamo, da različnih strank sploh ne potrebujemo in da bodo te sčasoma, ko se bodo ljudje vedno bolj zavedali Principa, prenehale obstajati. O tem sem pisal že v tem članku. Edina prepreka, ki nam zaenkrat še vsem ljudem preprečuje, da bi se združili v takšno skupno družbo/stranko ljudi, v kateri se vsi ravnamo po Principu, je naša lastna apatična sebičnost. Zato mora vsak to lastno apatično sebičnost preseči in odstraniti z uporabo samo-iskrenega samo-odpuščanja in praktične samo-korekcije. Kako ta proces poteka, lahko spremljate tudi v mojih dnevnikih ali dnevnikih mnogih drugih, ki že prevzemajo odgovornost zase in stremijo k Dostojnemu Življenju za Vse po Principu.

Sam se sprašujem, kako bi takšen postopek združevanja ljudi pod skupnim Principom, ki je najboljši za vse nas, lahko kar se da učinkovito uvedli v praksi. Za ta namen sem pripravil diagram, ki temelji na mojih izkušnjah o tem, kako to učinkovito doseči:

Povezave iz diagrama:
Video temeljnih človekovih pravic - Equal Life Foundation
Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek (ZŽD)
Tečaj DIP Lite - Naučite se učinkovite samodirekcije in samopomoči

Dan 129 - Nujnost popolne transparentnosti delovanja

Popolna transparentnost in (samo-)odkritost delovanja človeških bitij je nujna, še posebej v združenjih, kot so politične stranke, društva, podjetja in druge organizacije. To pa zato, ker je edini vzrok in razlog, zakaj nekdo ne bi žele delovati po principu popolne transparentnosti in (samo-)odkritosti ta, da deluje v svojo korist tako, da škoduje drugim in zato noče, da bi to postalo očitno. Mnogo ljudi bo trdilo, da hočejo in morajo vsaj deloma delovati skrivoma, 'za zaprtimi vrati' zato, ker se bojijo drugih nepoštenjakov, ki bi utegnili njihovo odkritost zlorabiti za svoje lastne interese. Takšno upravičevanje lastne želje po prikrivanju ni nič drugega kot poskus manipuliranja resnice življenja in mnenja drugih, da bi se ti strinjali s potrebo po skrivanju lastnih namer pred drugimi. Kako to vem? Ker sem sam preučil lastno delovanje uma in lastno željo po skrivanju namer pred drugimi in ugotovil, da ko človeško bitje prevzame popolno odgovornost za svoje misli in ravnanje in ko odstrani težnje in želje po egoizmu in doseganju lastnega interesa na način, ki škoduje drugim, posledično odstrani tudi vse strahove pred samo-odkritim, transparentnim delovanjem in s tem sprejme samo-odgovornost za delovanje po principu solidarnosti, kjer se po svojih trenutnih najboljših zmožnostih ravna in deluje s soljudmi tako, da je rezultat koristen za vse življenje in da življenju ni v škodo. To pomeni, da deluje in soustvarja s svojimi soljudmi tako, da rezultat lastnega in skupnega delovanja povzdigne in izboljša življenje vsem ljudem, kot tudi ostalim oblikam življenja, na katere vpliva, pri čemer je nujna posameznikova ustrezna materialno-lastniška skromnost. Ugotovil sem, da ko hočemo v življenju nekaj resnično imeti in to tudi ohranjati, s čimer mislim predvsem na vrednote in principe, kot so dostojnost življenja, praktično zagotovljene temeljne človekove pravice, varnost, solidarnost, sočutnost, sožitje in možnost poštenega dela za pošteno plačilo, moramo to nujno in predvsem najprej sami dajati in zagotavljati drugim. Takšno transparentno in samo-odkrito delovanje vsakega posameznika je edini praktični način, s katerim bomo vsem zagotovili dostojno življenje tako, da bomo odstranili in izkoreninili vse ne-transparentnosti in dopuščene zlorabe življenja, začenši pri sebi.

Svet, v katerem živimo, ima specifična naravna pravila, ki jih ni moč spreminjati, ker so vgrajena v samo stvarnost. Eno teh pravil je princip vzrok-posledica. Vsak vzrok neizbežno vodi v točno določeno posledico in vsak vzrok delovanja se pri ljudeh začne z mislijo. Kdor v svojih mislih želi dobro le sebi in ignorira škodljive posledice, ki jih s tem povzroča drugim, si želi delovati skrivoma, 'za zaprtimi vrati', ne-transparentno, ker globoko v sebi ve in razume, da so njegovi nameni bolestni, neprimerni in nesprejemljivi za vse. In dokler takšen človek ne želi sprejeti odgovornosti za svoje škodljive in egocentrične misli in posledično ravnanje tako, da si jih sam odpusti in svoje delovanje praktično uskladi z ravnanjem, ki je vsemu življenju v podporo in korist, toliko časa ga bo strah odkritega delovanja in toliko časa bo želel upravičevati svojo težnjo po ne-transparentnem delovanju. To je resnica, ki jo lahko v samo-iskrenosti spozna vsak, zato zgoraj napisano ni neka teoretična filozofska teza, ki sem si jo jaz izmislil, ampak je resnično vzročno-posledično dejstvo, ki neovrgljivo obstaja, četudi vanj ne verjamemo in ga ignoriramo.

Človeški ego je edina bolestna manifestacija v realnosti, ki noče sprejeti resnice življenja, ki noče sprejeti samo-odgovornosti. Toda dejstvo je tudi, da si človeški ego ljudje ustvarjamo sami v mislih, zato smo tudi sami odgovorni, da ga odstranimo s samo-iskrenostjo, samo-odpuščanjem in praktično samo-korekcijo. Ko odpravimo lasten egoizem do te mere, da v vsakem trenutku praktično delujemo samo-iskreno tako, da se vse naše misli in vsi naši principi ujemajo z našim praktičnim življenjem tako, da nikoli ne škodimo življenju (tudi lastnemu) in da naše sodelovanje in soustvarjanje s so-bitij vedno vodi le v izboljšanje življenja, neškodljivo izražanje in ohranjanje dostojnosti življenja, šele takrat lahko trdimo, da smo resnično usklajeni z resnico življenja in stvarnosti. Resnica življenja pa je ta, da se lahko človeška bitja in nasploh vsa bitja izražamo učinkovito in za vse sprejemljivo šele takrat, ko delujemo popolnoma transparentno in ne-egoistično, torej sočutno in solidarno, kjer se vsi ljudje obravnavamo enakovredno in dostojno, tako med seboj, kot tudi do drugih oblik življenja. Tega si nisem izmislil jaz, to je pravilo stvarnosti, ki temelji na principu vzrok-posledica in je del samega bistva stvarnosti in je zato resnica, katere obstoj ni odvisen od vere ljudi. Ljudje pa lahko resnico le sprejmemo vase in se po njej odkrito in transparentno ravnamo, ali pa jo ignoriramo in s tem povzročamo trpljenje in škodo človeškim bitjem in življenju kot celoti.

Ne trdim, da sem sam že dosegel takšno raven skladnosti lastnega ravnanja z resnico stvarnosti, vsekakor pa je to moj primarni cilj, ker sem ugotovil, da se s tem združujem z resničnim življenjem, ki je povsod okrog nas, tako kot Sila iz filmov Vojna zvezd, če hočete; In ko se sami uskladimo s to silo / resnico življenja, takrat šele spoznamo dejansko, resnično moč življenja, ki je ni mogoče uničiti ali izpriditi, ker predstavlja bistvo stvarnosti in je tu tudi takrat, ko vanjo ne verjamemo. Skorumpirati je mogoče le človeka z egom, ker je bistvo samega človeškega egoizma to, da je v neskladju z resnico življenja, opisano zgoraj. Beseda korupcija izhaja iz latinske besede corrumpere [1,2], kar pomeni "pokvariti, okužiti, zastrupiti, omadeževati" resnico stvarnosti. Pa tudi "zavêsti" nekoga stran od resnice, ali "podkupiti" nekoga, da deluje v neskladju z resnico življenja in stvarstva.

V trenutku samo-iskrenosti ugotovimo, da zaenkrat še vsi ljudje imamo ego in zato bolj ali manj egoistično delujemo. Smo torej skorumpirani, v neskladju z resnico življenja in stvarnosti. To nam vsak trenutek dokazujejo vse zlorabe življenja in trpljenje, ki ga ustvarjamo in dopuščamo, kot tudi naši strahovi in pomisleki pred popolno transparentnostjo lastnega delovanja. Čas je, da prevzamemo samo-odgovornost, da resnično odrastemo in pričnemo živeti brez egoizma in korupcije, da se prenehamo skrivati drug pred drugim za anonimnostjo, za tajnostjo in 'za zaprtimi vrati'. Čas je, da postanemo popolnoma transparentni, samo-odgovorni in da svoje ravnanje uskladimo z vzroki, ki vodijo le v posledice, ki so ne le sprejemljive, ampak tudi najboljše za vse življenje. To je proces samo-korekcije, ki ga hodim sam in ki ga mora vsak izmed nas opraviti sam, ker ga ne more nihče namesto nas. Drugi so lahko le za zgled, v pomoč in podporo. Kako se to najlažje in najhitreje počne, lahko razberete iz tega bloga in drugih, ki jih boste našli na strani Destonijcev. Uporabe samo-odpuščanja in apliciranja samo-korekcije se lahko naučite tudi s pomočjo brezplačnega spletnega tečaja DIP Lite.

Nikoli ni prepozno, dokler ni zares prepozno. Naš čas je omejen, zato moramo prenehati poskušati in dejansko storiti to, kar je najboljše za vse življenje in takšno delovanje ohraniti, da nam nikoli več ne bo treba trpeti. Trpljenje kateregakoli človeškega bitja in življenja nasploh je nesprejemljivo in to moramo tudi sami praktično odražati v transparentnih, odkritih in neprekinjenih, konstantnih dejanjih solidarnosti.

Solidarnost ne pomeni, da se nekoga milostno usmilimo, to je egoizem. Beseda solidarnost [3] izhaja iz francoske besede solidarité in pomeni "vzajemna odgovornost, skupnost interesov in odgovornosti", ta pa iz besede solidaire, kar pomeni "soodvisnost, celovitost, celostnost". Zato nikar ne mislite, da ste solidarni, če vsake kvatre enkrat kakšnemu revežu kaj podarite, ker to ljudje počnemo le zato, da bi upravičili svoj siceršnji egoizem in ignoranco in se zato malo bolje počutili. Ljudje postanemo dejansko solidarni šele takrat, ko so vsa naša dejanja in vsi naši principi v skladu z dejanskim pomenom besede solidarnost in v skladu z resnico življenja.

Viri:

[1] “Online Etymology Dictionary.” [Online].
Dostopno na: http://www.etymonline.com/index.php?term=corrupt&allowed_in_frame=0.
[Dostopano: 10.2. 2014].

[2] “Wiktionary.” [Online].
Dostopno na: http://en.wiktionary.org/wiki/corrumpo#Latin.
[Dostopano: 10.2. 2014].

[3] “Online Etymology Dictionary.” [Online].
Dostopno na: http://www.etymonline.com/index.php?allowed_in_frame=0&search=solidarity&searchmode=none.
[Dostopano: 11.2. 2014].

Dan 118 - Jaz sem rešitev problema

Argument, na katerega pogosto naletim pri pogovoru z ljudmi o potrebnih in predlaganih spremembah, ki so najboljše za vse življenje, je ta, da do teh sprememb nikoli ne bo prišlo, ker se drugi ljudje nikoli ne bodo spremenili. Tako ljudje sabotirajo sami sebe pri lastni spremembi na podlagi prepričanja, da se sploh ni smiselno zavzemati za spremembe, ki so najboljše za vse nas, ker so drugi ljudje itak preveč omejeni in nepripravljeni za sodelovanje. Dejansko pa to sploh ni pomembno pri samo-spremembi in samo-korekciji. Dejstvo je, da se mora spremeniti vsak izmed nas sam in tako z lastnim zgledom stati za rešitvami, ki so najboljše za vse, kot so recimo: pisanje blogov in uporabljanje samo-odpuščanja, samo-iskrenosti in samo-korekcije, razkrivanje zlorab in neumnosti sistema, preučevanje delovanja trenutnega sistema in predlaganje ter utemeljevanje rešitev, ki podpirajo dostojnost življenja za vse. Ko enkrat sami stojimo kot rešitev, ki jo želimo videti v svetu in pri tem sodelujemo z ostalimi, ki so to spoznali, potem je to vse, kar lahko sami storimo za odpravo vseh zlorab življenja na svetu. In to je dovolj, ker tako drugi opazijo, da se dejansko lahko spremenijo in živijo veliko bolje, ker imajo pred sabo za dokaz človeka, ki jim pri doseganju tega spoznanja in samo-korekcije celo lahko pomaga neposredno iz svojih izkušenj.

Do spremembe ne bo prišlo kar čez noč in veliko ljudi bo moralo po svoji krivdi prestati veliko hudega v življenju, da se bodo naučili, da moramo živeti po principu obravnavaj druge tako, kot želiš biti obravnavan sam, da bomo lahko vsi dostojno živeli v izobilju. Pa vseeno sprememba bo, tako da se bo vsak izmed nas posebej, eden po eden, začel zavedati življenja, ko bo počasi dojel, da so misli, občutki in strahovi iluzija, da se ne rabimo bati soseda, da ne rabimo biti pohlepni, da si strah pred izgubo sami ustvarjamo, ker ne znamo dajati tako, kot želimo prejeti in da je vse to enostavno popraviti s samo-iskrenostjo, samo-odpuščanjem in samo-korekcijo.

Kaj še čakamo? Druge, da nas bodo podprli, da bodo prevzeli odgovornost namesto nas? Nemogoče, saj dokler nekdo ne zna sam sebe podpirati kot življenje in sprejemati le tega, kar je najboljše za vse življenje, potem tudi drugega ne more pri tem podpirati. Lahko ga od tega samo odvrača. Zato še nikoli do zdaj v zgodovini človeštva nismo ustvarili dostojnosti in izobilja za vse življenje na Zemlji, ker ta rešitev nismo postali mi sami.

Pridruži se nam.

Bodimo rešitev, ki jo želimo videti - http://basicincome.me/about
Spoznajmo pravo življenje v sebi - http://lite.desteniiprocess.com/

Dan 110 - Kako prispevam k rešitvam?

Vsi bi radi živeli v sistemu, ki je najboljši za vse, kjer je za vse poskrbljeno, kjer nikoli ne bo nikogar strah za preživetje. Toda kaj smo pripravljeni storiti za to, da se takšen sistem dejansko vzpostavi?

Ko se pogovarjam z ljudmi o spremembah, ki jih moramo vpeljati za dobro vseh, opažam, da skoraj nihče ne razmišlja o tem, kako bi lahko sam prispeval k temu. To zelo očitno kaže na to, kako imamo ljudje oprane možgane, saj veliko ljudi verjame, da so popolnoma nemočni, da nimajo vpliva in da je poskušati karkoli spremeniti obsojeno na propad. Veliko ljudi sploh ne razmišlja o rešitvah ampak zgolj izpostavlja probleme, ki jih vidijo v ponujanih rešitvah. Sam sem spoznal, kako vsako moje dejanje in vsaka moja pasivnost vplivata na mojo okolico. Že samo govorjenje in besede imajo izjemen vpliv. Recimo na faksu v predavalnici profesorji večkrat zastavijo kakšno vprašanje, kateremu po navadi sledi tišina. Opazil sem, da kadar sem sam tiho, so večinoma tudi drugi sošolci tiho. Kadar pa kaj povem, tudi drugi veliko hitreje prispevajo k pogovoru. Prepričan sem, da vsi poznamo takšne situacije, kjer nam je nerodno, nas je strah ali pa sen nam 'ne da' in zato ostanemo pasivni in smo tiho, ker se ne želimo izpostavljati, zato ker v tem ne vidimo nobene neposredne osebne koristi. V množici podobnih situacij ljudje ostajamo pasivni, enostavno sprejemamo, kar se dogaja okrog nas in se usmerimo v akcijo le takrat, ko v njej vidimo lastni interes. In točno takšno obnašanje nas je pripeljalo do sistema in do situacije, ki jo imamo danes.

Da bomo lahko ustvarili sistem, kjer vsi živimo dostojno in brez strahu, moramo vsi stopiti izven okvirjev lastnega interesa in se začeti usmerjati po principu skupnega interesa vsega življenja in aktivno, neprestano praktično sodelovati z drugimi ljudmi na projektih, katerih glavni in edini cilj je vpeljevanje praktičnih rešitev, ki so najboljše za vse življenje. Vsak izmed nas mora usmeriti svoj napor in svoj denar v dobro vseh znotraj skupine, katere edini cilj je zagotoviti dostojno življenje vsem.

Vsak izmed nas se mora samo-iskreno vprašati, kako se bo spremenil, kaj bo prispeval in zakaj ne prispeva več v praktične rešitve za dostojno življenje vseh. Tako lahko vsak izmed nas hitro opazi, kje se omejuje, kje postavlja lasten interes (egoizem) pred skupen interes vsega življenja in si nato takšne težnje odpusti in se popravi, saj takšne naše težnje niso v skladu z življenjem, ampak v skladu z našim energetskim egocentričnim umom, ki smo si ga ustvarili sami, s katerim se omejujemo in od katerega smo si dopustili postati tako zelo energetsko čustveno odvisni, da na podlagi njega opravičujemo naše namerno zlorabljanje drugih za lasten interes. To ni dopustno. Če se nismo pripravljeni odreči egoističnim zlorabam, ki jih počnemo, potem s tem kažemo, da nismo živi, da ne razumemo življenja in da živimo zgolj za egocentrične občutke in strahove, katerim dajemo večji pomen od življenja samega. Če je to res, potem smo sistem, robot, ki se ne zna sam usmerjati, saj ga usmerjajo egocentrični občutki in strahovi.

Razvili smo orodje, s katerim lahko v samo-iskrenosti spoznamo svoje zablode, jih odpravimo in se popravimo tako, da začnemo dejansko praktično prispevati v skupno dobro vsega življenja. Priporočam, da ga preizkusite, saj je popolnoma brezplačno, v pomoč pa vam bo tudi osebni inštruktor, ki vam bo pomagal v procesu samo-spoznavanja in samo-korekcije na podlagi lastnih izkušenj:

http://lite.desteniiprocess.com/

Dan 77 - Zakaj se ljudje nočemo zlahka odpovedati egoizmu?

Včeraj sem naletel na tole vprašanja: Zakaj ljudje ne odpravimo egoizma in samo lastnega interesa in ne začnemo preprosto delati tako, kot je najboljše za vse? Zakaj preprosto ne obravnavamo vseh enakovredno, tudi ko vemo, da je to povsem mogoče, če se le želimo tako usmeriti?

Ko se začnemo zavedati lastnih misli skozi zavedno dihanje hitro ugotovimo, da imamo v glavi radio, ki kar naprej nekaj nabija. In ta radio, te naše misli, ki se nam pojavljajo, so skoraj vedno egoistične, egocentrične. 

Zakaj nam je torej tako težko se odreči nečemu egoizmu v zameno za to, kar je najboljše za vse?

Nas je strah odpovedati se egoizmu in zgolj lastnemu interesu, ker verjamemo, da nas bodo potem vsi 'povozili', 'okrog prinašali' in da zato tudi ne bomo nič imeli/dosegli?

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah odpraviti egoizem in lasten interes, ker verjamem, da me bodo potem vsi 'povozili', 'me prinašali okrog' in da zato ne bom ničesar imel. Zavedam se, da mi to pravi radio v glavi in da v resnici vem, da bom to kar dajem dobil nazaj in da moram sam biti sprememba v svetu, ki jo želim videt povsod, ker drugače je nikoli ne bo. Prav tako razumem, da sem v tem sistemo samo odgovoren za svoje preživetje in da moram zato v samoiskenosti najprej sebi zagotoviti dostojno življenje, prede lahko pomaga drugim in preden lahko zare pomagam vpeljati nov sistem. Zato se obvezujem da bom s samoodpuščanje vztrajno in brez prestanka izklapljal radio v glavi in se učil usmerjati po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse, in sodeloval pri vpeljavi Enakovrednega denarnega kapitalizma in še naprej pri vpeljavi vseh potrebnih sprememb, ki so nujne za to, da se končajo zlorabe življenja in da vsi dejansko začnemo dostojno živeti brez strahu, kjer se bomo lahko vsi zabavali ob delu.

Očitno je, da trenutni sistem ne podpira življenja in ljudem v nobeni meri ne zagotavlja polnega življenja, brez strahu, brez zlorab. Trenutni sistem ne podpira človeka pri tem, da svoje življenje izpopolni v svoj najboljši potencial. Vsi pa razumemo, da ta sistem sestavljamo zgolj mi, ljudje. In prav mi, ljudje, smo egoisti in večino časa gledamo zgolj na lasten interes, ker verjamemo radiu v glavi in mislim, ki nam jih ta kar naprej servira. Pa se sploh kdaj vrprašamo, od kod te misli pridejo? So to res naše misli? So mogoče prepričanja, ki so nam jih vcepljali v glavo starši, učitelji, še posebej pa TV? Verjamemo, da imamo svobodno izbiro. Pa ta svobodna izbira zares obstaja, če se vedno nezavedajoč se ravnamo kar po mislih, ki nam jih ta radio v glavi podaja kot po tekočem traku?

Torej, zakaj ljudje preprosto ne izklopimo tega radia, si odpustimo vse misli, ki nas definirajo in nadzirajo in ne začnemo živeti preprosto tukaj, sedaj, v dihu, po zdravem razumo, kjer bi se vsak izmed nas ravnal tako, kot je najboljše za vse?

Vsi si želimo tega, da bi dostojno živeli skupaj, v miru, in se zabavali ob delu, brez prepirov in omejitev, brez strahu. A hkrati nas je strah opustiti egoizem in ugasniti radio v glavi, ker verjamemo to ali ono in ker nas je strah tega in onega. Ampak to kaj verjamemo in česa nas je strah, te misli nam prav tako servira radio v glavi! Zato je čas, da se skupaj začnemo učiti, počasi a vztrajno, izklopiti radio v glavi, s katerim si mečemo polena pod noge med potjo do sprememb, ki so najboljše za vse nas, da izklopimo ta radio, ki nas nadzoruje in nam pere možgane in začnemu skupaj praktično spreminjati naše navade tako, da bomo skupaj dosegli enakovredne odnose med vsemi nami in zagotovili vsem nam na Zemlji dostojno, zabavno življenje v miru, brez strahu, v sistemu, ki bo zagotavljal vsakemu posamezniku, da razvije svoj najboljši potencial.

Sam za izklaplanje radia in spreminjanje lasnih navad in lastnega obnašanja uporabljam samoodpuščanje, primere katerega lahko najdete na tem blogu in mnogih drugih, kjer ljudje počnejo isto. Pridruži se še ti, živeti brez strahu in brez radia v glavi je veliko lepše in bolj zabavno, kar pa je najbolj pomembno: samodirektivno in po principu, kar je najboljše za vse nas.

Več samoodpuščanja:

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da so moji osebni egoistični cilji po dobrih občutkih, na katere me kar naprej napeljujejo misli, bolj pomembni od živeljenja in bolj pomembni od vsega ostalega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti pripravljen drugim ustvarjati nesrečo in bolečino zato, da bi sam prišel do lastnega občutka zmage in hkrati si odpustim, da sem dajal tej energiji v sebi, temu občutku, večjo veljavo kot življenju samemu. Zavedam se, da s tem dopuščam občutkov in mislim, da me usmerjajo namesto mene in da s tem ustvarjam zlorabe vseh vrst, ki obstajajo na svetu in zavedam se, da je to nedopustno, ker tudi sam ne bi žele, da me kdo zlorablja, ponižuje ali omejuje. Obvezujem se, da v sebi ne bom več dopuščal želje in hrepenenja po občutku zmage, da se ne bom več gnal za tem in hkrati, da se ne bom počutil slabo, manjvredno, ko bom videl druge v stanju 'zmage', ker se zavedam, da s tem zlorabljam samega sebe in vse okrog sebe, da pridem do svojih egoističnih ciljev, namesto da bi se usmerjal po tem, kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da bom brez egoizma in zgolj lastnih interesov šibek, da me tako rekoč ne bo več in da me boto potem drugi izrabljali in manipulirali. Zavedam se, da mi te misli servira radio, ki me skuša usmerjati namesto mene in zavedam se, da brez egoizma ne bom šibek in vodljiv ampak ravno nasprotno, saj si bom vedno sam dal direkcijo v vsakem trenutku tukaj, v vsakem dihu, in ne bom dopuščal, da me usmerja radio z mislimi, ki mi jih servira in za katere večino sploh točno ne vem, od kod so se vzele. Zato se obvezujem, da bom vse misli, ki mi jih servira radio raziskal v samoiskrenosti in vzroke zanje odpravil s samoodpuščanje ter tako počasi in vzrajno ugasnil radio, hkrati pa za vsako egoistično navado, vzorec, v samoiskrenosti poiskal svojo novo pratično usmeriltev, ki bo ustrezala zdravemu razumu in temu, kar je najboljše za vse življenje.

Dan 67 - Življenje kot vrednota

Celotno 'življenje' in denarni sistem je danes osnovan in vzdrževan na podlagi strahu pred preživetjem in izgubo varnosti, ali z drugimi besedami, na boju za preživetje. Ta pa je neposredno povezan z denarjem. V kapitalizmu ljudje v sebi neprestano nosimo strah pred preživetjem in strah pred izgubo varnosti, torej strah pred izgubo osnovnih dobrin in potrebščin, ki jih vsakodnevno uporabljamo. Iz tega strahu se v nas rodi in poraja pohlep, kjer si poskušamo zagotoviti in nakopičiti čim več denarja, da bi se počutil bolj varno, hkrati pa se to navezuje in prepleta tudi s človeško odvisnostjo od pozitivnih (in negativnih) občutkov, kar se na primer kaže v ljudeh tudi tako, da postanemo odvisni od občutka zadovoljstva in vzburjenja, ko povečamo svoje premoženje ali kupimo nov produkt. Tako se lahko pripeljemo do stanja, kjer nam ne glede na količino denarja in premoženja, ki ga posedujemo, nikoli ni dovolj in si vedno želimo še več in še več, čeprav nimamo nobenega praktičnega razloga za to. Pri tem se s čustvi in občutki tako zaslepimo, da vidimo le še naš naslednji 'fiks', dober občutek, pri tem pa zanemarimo vse posledice, ki jih s tem povzročamo drugim ljudem, naravi in okolju.

Naučili in navadili smo se enostavno sprejemati stanje, kjer imajo redki pravico odločati o tem, koliko denarja bo nekdo dobil, če sploh. Ljudje smo vrednost življenja samega nadomestili z denarjem, kjer je slednji bolj pomemben od prvega in je edina možnost za preživetje in dostojno življenje neposredno odvisna od količine denarja, ki ga ljudje prejmemo, če do njega sploh imamo dostop. Glede na dejstvo, da smo vsi ljudje, kot tudi ostale oblike življenja, enakovredni in imamo posledično enakovredno pravico do dostojnega soobstoja, bi bilo edino pravično in sprejemljivo to, da imamo vsi enakovreden dostop do denarja, ker denar je življenje in življenje smo mi. Življenje je naša edina resnična in prava vrednota in edino življenje dejansko imamo, ko se rodimo na ta svet. In ker smo življenje po nepotrebnem nadomestili z denarjem in ga podredili denarju, moramo tako vsakemu zagotoviti dostop do zadostne količine denarja, da lahko dostojno živi, brez strahu pred izgubo življenja. Vsaj tako bi bilo, če bi naša vrednota dejansko bila življenje. Vendar se to do sedaj še ni zgodilo, ker naša vrednota v resnici ni življenje kot tako. Čemu smo ljudje dali večji pomen od življenja samega? Našim občutkom, mislim, skratka našemu egu, ki smo si ga skozi odraščanje ustvarili v nas skozi naučene besede, ki sestavljajo naša verovanja, prepričanja in posledično vzorce ravnanja, ki temeljijo na iluziji energije občutkov in misli, ki niso resnični. Ljudje smo naše življenje in naše usmerjanje samega sebe podredili občutkom in mislim, ki si jih ustvarjamo in ki se nam porajajo v glavi in telesu. Pa sploh vemo, od kod prihajajo in kako jih ustvarjamo?

Ljudje verjamemo, da je v človeški naravi, da se bojujemo za preživetje in da ne moremo ustvariti in obstajati v sistemu, kjer se nikomur ne bi bilo treba boriti za preživetje in neprestano živeti v strahu pred preživetjem in v strahu pred izgubo varnosti. Ljudje verjamemo, da smo pohlepni in da bomo kot takšni vedno obstajali in s tem opravičujemo trenutni kapitalistični sistem kot edini sistem, ki je primeren za človeka, čeprav je jasno, da z njim uničujemo ne le sebe, ampak tudi vse okrog nas, cel planet. Na podlagi česa verjamemo, da je to tako in da se ne moremo spremeniti? Na podlagi lastnih misli in občutkov? Kako lahko verjamemo lastnim mislim, prepričanjem in občutkom, če pa sploh ne vemo in ne razumemo, kako jih ustvarjamo in kje in kako smo se jih dejansko naučili?

Spoznal sem, da se ljudje neprestano izmikamo samo-odgovornosti, zato da bi se lahko osredotočili le na naš ego, torej na naše dobre občutke in naše ideje, prepričanja, preko katerih si jih ustvarjamo. Verjamemo, da so ti občutki nekaj naravnega in nekaj, na kar nimamo vpliva, ter tako prelagamo odgovornost zanje in se jim podrejamo. V resnici pa si jih ustvarjamo sami, ustvarjamo in podrejamo se lastnim energetskim občutkom strahu, vznemirjenja, ljubezni, sovraštva, jeze, itd., brez da bi sploh razumeli kako in zakaj, ter jim tako dajemo večji pomen od fizičnega, praktičnega življenja samega, zato se ne zmenimo za druge, ne zmenimo se za trpljenje drugih, ne zmenimo se za posledice naših dejanj, ki izvirajo iz naše odvisnosti in podrejenosti našim občutkom in prepričanjem in nočemo prevzeti odgovornost zanje, ker tega še nikoli nismo storili in ker se nam zdi veliko lažje, da se prepuščamo občutkom, da nas vodijo, kot pa da bi se morali dejansko usmerjati sami, glede na zdrav razum ter po principu kar je najboljše za vse življenje. S takšnim ravnanjem pa vsak dan dokazujemo in kažemo, da nam ni mar za življenje, za našo resnično vrednoto, da nam ni mar za to, kar resnično obstaja, ker nam je bolj mar za naše misli in občutke, ki so le energijski naboj v nas. Zaradi tega posledično dopuščamo vojne, lakote, revščino, zlorabe, neenakovrednost in vse ostale zlorabe, ki jih vsak človek nosi in dopušča v sebi.

Spoznal sem, da živim v iluziji mojega ega, uma, v iluziji misli, prepričanj, verovanj in občutkov, s čimer zlorabljam življenje in s čimer zapravljam čas s stvarmi, ki niso resnične, ker obstajajo le kot energija v mojih mislih in občutkih, ki si jih ustvarjam. Zato sem se odločil, da se nočem več podrejati samo-ustvarjenim občutkom in vzorcem, katerih povod in cilj nista življenje, ampak iluzija egoizma, energije in uma. Odločil sem se, da iluzijo zamenjam za resnično življenje, kjer bom v vsakem dihu živel kot življenje in podpiral praktično življenje v enosti in enakovrednosti, kot najvišjo in edino resnično vrednoto. To pomeni, da bom v sebi in drugih sprejemal le življenje in nič manj, zato ker vse ostalo ni vredno življenja.

Dan 61 - Živeti 'preprosto' in delati le to, kar me veseli

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si 'preprostega' življenja, kjer bi lahko počel le to, kar me veseli, namesto da bi spoznal in razumel, da je to kar me veseli trenutno pogojeno z mojimi občutki in definicijami, ki sem jih sprejel skozi um/ego, s čimer se jim podrejam in se ločujem od fizične realnosti ter prelagam odgovornost zase in za zlorabe, ki jih ljudje počnemo vsak dan skozi podpiranje sistema neenakovrednosti in izkoriščanja. Zavedam se, da je početi le to, kar te veseli, egoistično, ker s tem namerno ignoriram stanje sveta, namesto da bi stal kot primer spremembe in rešitve za svet in se usmerjal po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse, da čim prej zagotovimo vsem dostojno življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pozitivnim občutkom, sproščanju, zabavi, spanju, počivanju dajati in pripisovati večji pomen od usmerjanja samega sebe v aktivnostih kot so branja, pisanje, reševanja nalog tečaja DIP, deljenja blogov itd. Zavedam se, da se s tem izmikam samo-odgovornosti, da odpravim svojo podrejenost do in odvisnost od občutkov in umsko-zavestnega sistema in da tako postanem čim bolj učinkovit primer spremembe človeka, ki vedno stoji v enosti in enakovrednosti z vsem in se ravna po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse, da bomo čim prej zagotovili dostojno življenje vse.

Odpustim si, da si nisem dovolil odpustiti in odpraviti svoje ideje, želje po tem, kako bi žele, hotel, da moje življenje poteka, kakor sem videl pri družini, sorodnikih, prijateljih, televiziji. Zavedam se, da bi s tem le nadaljeval vzorce, ki so nas pripeljali do situacije, v kateri je svet danes, kjer se vsak dan dogajajo zlorabe in se uničuje svet, narava, zato ker nihče noče prevzeti odgovornosti in poiskati rešitve ter živeti na praktičen način tako, kot je najboljše za vse, da bomo vsi lahko živeli dostojno, v enosti in enakovrednosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovoli želeti, hoteti si živeti po enakih in podobnih vzorcih kot moji starši, družina, prijatelji in drugi 'normalni' ljudje, namesto da bi spoznal in se zavedal, da so ravno ti 'normalni' vzorci življenja pripeljali do zlorab in stanja sveta, kot ga poznamo danes, kjer se vse borimo za preživetje, denar, in zlorabljamo drug drugega in zemljo, namesto da bi se spremenili in drug drugemu pomagali k samo-spremembi, da začnemo živeti tako, kot je najboljše za vse in ustvarimo sistem, ki bo vsem zagotovil dostojno življenje.

Odpustim si da sem sprejel in si dovolil zavidati ljudem, ki živijo 'normalno' življenje in ignorirajo stanje sveta in so nevedni ali pa se delajo nevedne in nočejo sprejeti odgovornosti zase in svet. Zavedam se, da si s tem želim tega, da se tudi meni ne bi bilo treba spremeniti in biti samo-iskren. Spoznal sem in zavedam se, da bolj kot prelagam samo-odgovornost in bolj kot gledam le nase, slabše bo stanje sveta in večje bolečine, muke, strah in travme bom doživljal, ker se bom neprestano bal izgubiti svoj način življenja, svoje življenjske vzorce, navade in svojo odvisnost od energetskih občutkov pozitivnosti, nevtralnosti in negativnosti, katerim se podrejam in jim dovoljujem, da me usmerjajo, namesto da bi se usmerjal sam v dihu, tako kot je praktično najboljše za vse.

Obvezujem se, da bom vsak da sproti odpravljal svojo odvisnost od energij, občutkov skozi pisanje in samo-odpuščanje ter samokorekcijo, da se osvobodim podrejenosti umu/egu in postanem samo-direktiven v vsakem trenutku diha, da bom lahko najbolj učinkovit pri spremembah in aktivnostih, ki so potrebne za vpeljavo sistema, ki bo vsem zagotovil dostojno življenje v enosti in enakovrednosti.

April 2012 - Dan 3 - Postati učitelj

Zadnji čas se odloča, o tem, v kateri smeri bi nadaljeval magistrski študij. Nekoga sem vprašal za mnenje in dobil odgovor, da bi bil zelo dober učitelj in da naj o tem razmislim. Ob tem se mi je pojavilo veliko strahov in samo-sabotirajočih misli.

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dvomiti v svojo sposobnost postati učitelj/profesor in verjeti, da nisem sposoben ter dovolj dober za učitelja/profesorja. 
• Kadarkoli opazim in se zavem, da dvomim v svojo sposobnost postati učitelj/profesor - se ustavim in diham. Spoznam, da s tem le sabotiram samega sebe skozi iskanje izgovorov. Ne dopustim in ne dovolim si sabotirati samega sebe z dvomi o tem, da lahko postanem dober učitelj/profesor.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podpirati lasten dvom vase z izgovori, da si težko zapomnim imena, da imam tremo pred nastopi in da se mi zdi delo učitelja/profesorja pretežko in prezahtevno zame.
• Kadarkoli opazim in se zavem, da iščem/uporabljam izgovore za sabotiranje samega sebe za to, da bi še naprej dvomil v lastno sposobnost postati dober učitelj/profesor - se ustavim in diham. Zavem se, da se s tem le poskušam izogniti prevzemanju odgovornosti zase v vlogi učitelja/profesorja, ker me je strah se spremeniti in postati samo-direktiven.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu ob misli na spremembo in potrebo po samo-direkciji, namesto da bi to ustavil in pogleda, kaj je praktično najboljše za vse v dani situaciji in to tudi storil.
• Kadarkoli opazim in se zavem, da si ustvarjam občutke strahu ob misli na spremembo ali potrebo po samo-direkciji - se ustavim in diham. Spoznam, da se spremembe neprestano dogajajo in da sem del njih in da je samo-direkcija zelo enostavna, kadar pogledam na stvari praktično in naredim po mojih močeh tako, da je najboljše za vse. Ne dopustim in ne dovolim si ustvarjati občutke strahu ob misli na spremembo in potrebo po samo-direkciji.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da si mora učitelj/profesor dobro in hitro zapomniti imena in imeti zelo dober spomin.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je sramotno in ponižujoče, če si takoj ne zapomniš imena sočloveka in če si ne zapomniš imen vseh, ki jih poznaš/srečaš, oziroma ime pozabiš.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da nekdo, ki je ali želi postati učitelj/profesor, ne sme imeti treme ali strahu pred nastopi, namesto da bi spoznal, da si tremo ustvarjamo vsi, dokler se ne prenehamo obsojati, soditi in primerjati z drugimi in samim sabo.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu pred in med nastopom/govorom pred drugimi ljudmi, namesto da bi se nehal obsojati, soditi, primerjati in se truditi na druge napraviti dober vtis, ker me je strah, da bi me zavrnili in označili za neumnega, manjvrednega.
• Kadarkoli opazim in se zavem, da me pred ali med nastopom postaja strah, ker se obsojam, sodim, primerjam in trudim napraviti dober vtis - se ustavim in diham. Ne dopustim in ne dovolim si, da bi se obsojal, sodil, primerjal in trudil napraviti dober vtis, ker s tem sabotiram samega sebe. Namesto tega se osredotočim na predstavo/govor in ljudi, katerim govorim/predstavljam in se ne obsojam in ne ustvarjam občutkov sramu, tudi kadar/če se zmotim, naredim napako ali kako drugače zmedem, ampak se preprosto popravim in nadaljujem.
•  Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti ter označiti delo učitelja/profesorja kot pretežko in prezahtevno zame, ker nisem želel prevzeti odgovornosti zase v vlogi učitelja/profesorja.
• Kadarkoli opazim in se zavem, da označujem delo učitelja/profesorja ali česarkoli drugega kot pretežko in prezahtevno zame - se ustavim in diham. Zavem se, da je nekaj videti težko/zahtevno kadar se primerjam in poskušam predstavljati samega sebe v situaciji, za katero še ne želim popolnoma prevzeti samo-odgovornost oziroma kadar si ne znam predstavljati, kako bi praktično to storil. Zato si ne dovolim in ne dopustim primerjati in si nekaj predstavljati, ampak enostavno prevzamem samo-odgovornost po zdravem razumu in zaupam samemu sebi, da bom v katerikoli dani situaciji našel rešitve in opravil naloge, ko bo to potrebno, pri čemer to ne bo ne težko in ne lahko, ampak enostavno in samo-direktivo, ker si ne bom dopustil in dovolil sabotirati samega sebe z mislimi o tem, kako in zakaj je nekaj težko.

April 2012 - Dan 1 - Samoodločba

Potovanje do življenja je samo-obveza, s katero vsakodnevno vzpostavljam samo-direkcijo tako, da v samo-iskrenosti razdelam določen miselno-čustveni konstrukt, reakcijo ali navado, ki sem jo dovolil in sprejel vase (kot del moje osebnosti) in ni v skladu z načelom 'kar je praktično najboljše za vse'. S samo-odpuščanjem takšen vzorec odpravim in ga nadomestim z novo samo-usmeritvijo, ki je v skladu s tem, kar je najboljše za vse življenje, v enosti in enakovrednosti. Tako hodim svoj proces samo-spoznavanja in samo-popravljanja, kjer ustavljam in odpravljam lastne umske omejitve in zablode, ter se osredotočim na fizični svet in lastno uveljavljanje zglednih praktičnih rešitev, ki bodo vsem nam na Zemlji zagotovile dostojno življenje, brez kakršnihkoli zlorab in trpljenja. To je potovanje vsakega posameznika, ki se je že pripravljen rešiti svoje umske kletke zablod, verovanj, reakcij in navad, ki nas omejujejo in usmerjajo v zlorabe, ker nismo nikoli zanje sprejeli samo-odgovornosti. Ta proces prerojevanja samega sebe v samo-iskreno, samo-odgovorno in samo-direktivno živo bitje traja najmanj 7 let vsakodnevne popravne aplikacije, ker se v tem času tudi večinoma zamenjajo vse celice v telesu, ki v sebi hranijo naše stare navade in spomine. Tako se bom skupaj z ostalimi, ki že hodimo ta proces, prerodil iz organskega robota zlorab v samo-direktivno živo bitje in pričel živeti v popolnem zavedanju fizične sedanjosti in moje enosti in enakovrednosti z njo, s tem pa bom odpravil vse umsko-čustvene zablode, navade in reakcije, s katerimi se omejujem in preko katerih dopuščam zlorabe. Naučil se bom živeti po principu 'kar je praktično najboljše za vse nas' in razvil zdrav razum. To je obveza o samo-izpopolnitvi, h kateri stremim in katero bom vzpodbujal v drugih, saj je to edino zdravo-razumsko načelo, katerega posledice so najboljše za vse nas. Vse ostalo vodi v zlorabe življenja in je nesprejemljivo, zato se mora ustaviti in končati. Ta obveza povezuje vse Destonijce. Skupaj bomo ustvarili nov sistem podpore, ki bo obsegal in enakovredno upošteval celotno stvarstvo in vsem zagotovil enakovreden položaj izjemnega, dostojnega in zabavnega življenja.

Samo-odpuščanje:

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti in biti prepričan, da nisem sposoben in da se ne bom zmogel v naslednjih sedmih letih vsakodnevno popravno aplicirati s pomočjo dnevnika. 
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati izgovore za mojo namišljeno nezmožnost vsakodnevnega samo-popravnega apliciranja s pomočjo dnevnika.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu in dvoma v samega vase ob odločitvi, da se bom vsakodnevno samo-popravno apliciral s pomočjo dnevnika.

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu ob misli na to, da kdaj ne bom mogel napisat dnevnika, ker ne bom imel časa.

Samo-popravek:

• Kadarkoli opazim in se zavem, da iščem izgovore in dvomim v samega sebe in si vzbujam strah zaradi lastne obveze/odločitve o vsakodnevnem samo-popravnem apliciranju s pomočjo dnevnika - se ustavim in diham. Zavem se, da s tem sabotiram samega sebe in lastno samo-direkcijo in samo-zaupanje skozi miselni samogovor. Ne dopustim in ne dovolim si, da bi iskal izgovore in dvomil v samega sebe in si vzbujal brezpredmeten strah pred lastno odločitvijo/obvezo do vsakodnevnega samo-popravnega apliciranja s pomočjo dnevnika.

• Kadar opazim in se zavem, da si vzbujam strah ob misli, da ne bom mogel vsak dan napisati dnevnika, ker ne bom imel časa - se ustavim in diham. Zavem se, da lahko dnevnik napišem tudi kasneje, ko bom imel čas in da mi ni nujno to početi popolnima vsak dan. V tem primeru se le podaljša moj proces potovanja do življenja, kar pa še ne pomeni, da mi je spodletelo in da sem nesposoben. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi si vzbujal strah z mislijo, da bom verjetno kakšen dan izpustil in da bi se ob tem obsojal in označeval kot manjvrednega in verjel, da mi je spodletelo. Enostavno bom nadaljeval s samo-popravno aplikacijo preko dnevnika takoj, ko bom za to imel spet čas.

2011 - Upanje onemogoča izboljšanje sveta

Večina ljudi upa, da se bo svet izbojšal. To pa pomeni, da nihče nič ne naredi za to. Povprečen človek se ne vodi sam, ker ga vodijo njegovi strahovi in občutki, zato se tudi drži svojih navad, ki postanejo železna srajca. Dokler ima človek upanje, da se bo nekaj spremenilo in izboljšalo, ne bo za to storil nič, saj je sprejel svojo usodo kot nekaj na kar sam nima vpliva. To je glavni pogoj za nastanek upanja. Tisti ljudje, ki spoznajo, da smo vsi sami odgovorni za vse, kar si v življenju ustvarjamo, nikoli ne upajo. Namesto tega vedno ukrepajo. Odpustijo si vse svoje navade, misli, občutke, strahove, samodefinicije in postanejo samodirektivni. To je zdrav razum.

Upati = biti prepričan, da svoje usode ne moreš spremeniti in da je potreben zunanji vpliv, da se bo nekaj spremenilo. S tem ljudje samemu sebi zgradijo zapor navad, ki jih izživljajo vsak dan, kot recimo pralni stroj za pranje perila. Ima svoj program in deluje le, ko nanj nekdo pritisne na pravem mestu.

Ljudje se na splošno zelo dobro zavedajo, da je njihov glavni vzvod in motivator za stvari, ki jih počnejo v življenju, strah. Predvsem strah pred neimetjem denarja. Zato jih večina trdi, da je Enakovredni Denarni Sistem nemogoč, češ da ne bo nihče delal, ker v njem ljudi ne bo strah, da bi ostali brez denarja. To je seveda, samoiskreno pogledano, slepljenje samega sebe. Ljudje smo namreč danes v kapitalizmu tako podvrženi omenjenemu strahu, da se nam zdi, da brez njega sploh ne bi ničesar naredili. Dokaz, da je to slepljenje samega sebe, so denimo otroci, ki v zdravem okolju počnejo vse mogoče, pa sploh ne poznajo denarja in strahu kot motivatorja. So popolnoma naravno živi in radovedni, ker je to del dostojnega, normalnega življenja brez terorja in zlorab. To je zdrav razum. Seveda bo potreno določeno obdobje, da ljudje spoznajo, da je Enakovredni Denarni Sistem najboljši za vse, saj bo odpravil teror po preživetju in vzpostavil dostojno, enakovredno življenje za vse na Zemlji.

Vsekakor pa se to ne bo zgodilo, dokler bodo ljudje upali na boljše čase, molili zanje in hodili v svetišča zapravljat življensko energijo za ustvarjanje svoje umske kletke navad. Dokler boš nosil/a železno zrajco in počel/a vedno isto, tako kot že celo življenje, se ne bo nič spremenilo. Vsekakor pa se bo vse poslabšalo. Če hočeš kakršnokoli spremembo na bolje, jo moraš sam ustvariti. To je zdrav razum.

Torej zapomni si: če bo upanje umrlo zadnje, bomo ljudje propadli v zelo kratkem času. Če pa bo upanje umrlo prvo, se bomo ljudje zganili in naredili tako, da bo najboljše za vse, kot to počnemo Destonijci. Tako preprosto je to.

Nekateri bi rekli, da je upanje dobro, saj zaradi upanja da bomo nekaj dosegli začnemo nekaj početi. To je utvara. Nekaj začnemo početi kadar smo prepričani, da to lahko storimo. Upanje pa si ustvarimo takrat, ko sam sebi ne zaupamo, da lahko nekaj dosežemo. Seveda smo odvisni tudi od drugih, ampak če zgolj počnemo to kar vemo da lahko storimo, brez upanja, potem nismo razočarani, če nam to ne uspe, ampak zgolj poiščemo novo pot do istega cilja. Če pa ves čas upamo, da nam bo uspelo, sam sebe razočaramo ob prvem neuspehu in zgubljamo čas in lastno energijo za popolnoma nepotrebne stvari.

Torej, naj se um nekoga še tako trudi obračati izgovore zakaj je upati dobro, če premoremo pogledat na stvar samoiskreno in z zdravo pametjo vidimo, da upanje ni le nepotrebno, ampak celo popolnoma onemogoči človeku, da bi dejansko spremenil svoje navade in začel početi to, kar je najboljše za vse. Zato mora upanje umreti, preden se na Zemlji sploh lahko začne življenje. Do takrat pa bodo ljudje zgolj upali na boljše čase. To je zdrav razum.

2011 - Od organskega robota do človeka s samodirekcijo

Vsaka naša odločitev in vsako naše dejanje je odvisno od tega, koliko denarja imamo, zato je v kapitalizmu denar primarno orodje, uporabljeno za popoln nadzor posameznika. Večina se je s tem sprijaznila do te mere, da vsakega, ki hoče sistem popraviti, označi kot neumnega in celo družbi nevarnega, zlobnega. S tem se neposredno kaže stanje predprogramiranega umskega sistema ljudi. Sodoben človek nima samodirekcije in je popolnoma apatičen, torej nesposoben reagiranja po zdravem razumu, ker ni samo-iskren. Vsak človek je od rojstva naprej posiljevan z umsko miselnostjo (umskimi sistemi), ki temeljijo na neiskrenosti do samega sebe. Najprej nas programirajo starši in ostali ljudje, ki vplivajo na našo 'vzgojo', kasneje pa vse vrste medijev. Kljub temu pa smo sami enako odgovorni za našo miselnost (umske vzorce) saj smo jih sprejeli kot del nas in si dovolili, da se po njih ravnamo. Kadarkoli za karkoli krivimo drugega, smo neiskreni do samega sebe. V skupini Desteni se ravnamo po praktičnih rešitvah, ki bodo v kočni fazi omogočile vsem enostno in enakovredno, dostojno življenje, brez kakršnihkoli zlorab. Razišči našo skupino, vključi se v Desteni'I'Process in rešitev Enakovrednega Denarnega Sistema. Sodeluj pri ustvarjanju življenja na zemlji, ki bo najboljše za vse.

2011 - Kaj je življenje? Z zgledom do denarja!

Ljudje si mislimo, da vemo, kaj je življenje. To je zato, ker preveč mislimo. Sistemi se od življenja razlikujejo predvsem po omejeni definiranosti, zatorej se življenja ne da definirati. To pomeni, da je življenje vse - vse kar ni sistem. Življenje obstaja v enosti in enakovrednosti. Egoizem je sistem, ki izkjučuje, ki se loči, ki ne obravnava vsega Enakovredno in Enostno, kakor Življenje. Ego še samega sebe ne obravnava enostno in enakovredno...

Življenje se zaveda svoje Enosti in Enakovrednosti, zato se ne ločuje. Življenje se vedno ravna po principu: Kar je Najboljše za Vse, je Najboljše za Vsakega Posameznika.
Življenje je vedno praktično.
Življenje je vedno samo-odgovorno in samo-iskreno.
Življenje ni odvisno in ne potrebuje namena, ker razume svoj smisel, s tem ko izpolnjuje princip življenja: Kar je Najboljše za Vse, je Najboljše za Vsakega Posameznika.
Življenje je vir energije, zato od nje ni odvisno.
Življenje obstaja zgolj in samo v trenutku sedanjosti, v fizični stvarnosti, v dihu človeka. Kdor se ne zaveda svojega dihanja v vsakem trenutku, se obseda z egoizmom. Ego je sistem, ki izniči življenje in izčrpava življensko energijo zgolj zato, da se lahko ohrani kot sistem.

V vsakem trenutku diha si določamo usodo, kjer lahko praktično ravnamo po principu Kar je Najboljše za Vse, ali pa nam to spodleti, ker si dovolimo, da se obsedemo z egoizmom. To je zadnje življenje za vse egoistične sisteme, kot smo mi - ljudje. S smrtjo sistemov se rodi Življenje in življenje je edino, ki zdrži preizjušnjo časa. Spoznaj se, človek! Življenje ti nikoli ni bilo usojeno, ker se ga ne da izboriti. Življenje moraš postati z lastno voljo in zgledom, zato pokaži z vsakim dihom, kdo si! To je človekova zadnja priložnost. Vsak dan je sodni dan, dokler smrt ne izniči egoizma! Kdo si drzne postati življenje?

Pridruži se skupini Desteni pri uveljavljanju življenja na vseh področjih obstoja. Spoznaj praktične principe za dostojno življenje vseh na Zemlji in praktično pomagaj pri ustvarjanju sveta brez zlorab in trpljenja, z lastnim zgledom. Postani živ dokaz svoje zmožnosti delovanja po principu Enosti in Enakovrednosti, ter kar je praktično najboljše za vse in si prisluži denarno svobodo in finančno neodvisnost!

Kje, kako, zakaj?

www.desteniiprocess.com
www.equalmoney.org
www.desteni.si
www.desteni.co.za