2011 - Sledenje svojim dobrim občutkom je slepilo

V življenju si želimo dobrih, "pozitivnih" in razburljivih občutkov, ker si želimo zanimivega, veselega in vznemirljivega življenja. Toda kaj se zgodi, ko pozabimo na našo samoodgovornost do lastnih občutkov in želja in začnemo verjeti, da so te posledica nekega zunanjega vpliva? Pa poglejmo.

Ljudje hitro pozabimo oz. se največkrat sploh ne zavedamo, da si želje in občutke ustvarjamo sami. Kot sem že kdaj razlagal, z ustvarjanjem misli (razmišljanjem) si prikličemo slike in spomine, ki so povezani z občutki, katere smo popredalčkali v dve polarnosti. Na eni strani imamo "dobre", "pozitivne" občutke in emocije, na drugi pa "negativne", "slabe". Ker smo večino časa neiskreni do samega sebe, začnemo verjeti, da si misli, čustva in občutke ne ustvarjamo sami, ampak da so to posledica nekega zunanjega dejavnika, nad čimer mi nimamo vpliva (= prelaganje odgovornosti). Nato začnemo težiti samo k izkušnjam, pri katerih si ustvarimo "dobre", "pozitivne" občutke in čustva. "Slabih" misli, čustev in občutkov pa se poskušamo izogibati. To pomeni, da se poskušamo izogibati dogodkov in izkušenj, ob katerih si ustvarjamo "slabe", "negativne" misli, čustva in občutke in se pri tem pretvarjamo, da nad njimi nimamo vpliva. Z malo zdravega razuma hitro ugotovimo, kako daleč resnično seže človeška neumnost v smislu prelaganja odgovornosti, celo za svoje lastne misli in občutke.

Če malo pogledamo okrog sebe vidimo, kako vsi ljudje iščejo zabavo in dobre občutke v nekih zunanjih manifestacijah, kot so športno navijanje, popivanje, iskanje "ljubezenskih" seksualnih priložnosti, gledanje TV-ja, nakupovanje, obrekovanje in tako dalje in tako naprej.

Razumeti moramo, da smo sami odgovorni za naše misli, občutke in čustva, s tem pa smo torej sami odgovorni za to, kako se počutimo, ne glede na okoliščine. Seveda se polovica Zemljanov, ki vsak dan strada, ne bo dobro počutila, ker občutijo fizično bolečino. Ne smemo torej zamešati fizičnih občutkov z energetskimi občutki, ki si jih sami ustvarjamo skozi misli in čustva.

Če torej ne prevzamemo odgovornosti za svoje misli ter občutke in sledimo ter težimo le k situacijam, ki nam navidezno ustvarjajo dobre občutke, potem se zaslepimo in postanemo egoističen robot, ki se ne zmeni za nič kaj drugega kot to, kje, kdaj in kako bo spet našel nek "dober občutek" v neki zunanji manifestaciji, namesto da bi prevzeli odgovornost zase in si prenehali ustvarjati misli in občutke in jih definirati kot slabe in dobre. Namesto tega je veliko bolje, če se osredotočimo na sedanji trenutek vsakega našega vdiha in izdiha in se naučimo uživati s samim seboj in biti zadovoljen s samim seboj v vsaki situaciji, tako da vedno počnemo stvari tako, da so njihove posledice najboljše za vse. Potem ne rabimo nobenih zunanjih dejavnikov, preko katerih bi si v neiskrenosti do samega sebe ustvarjali polaritetne energetske čustvene manifestacije, ki bi nas potem usmerjale namesto nas.

Poznamo pa tudi še večje (ne)umnost, ko recimo ljudje navidezno prevzamejo odgovornost za svoje misli in občutke in si začnejo zavestno ponavljati le tiste, ki so jih definirali kot "pozitivne" in "dobre". Tako vidijo le "pozitivno" realnost, tisto "negativno" (lakota, revščina, vojne, zlorabe...)  pa kar čudežno odmislijo in se je izogibajo, kot da to v resnici sploh ne bi obstajalo. Takšen človek ne bo nikoli prevzel odgovornosti zase in za to kar se v svetu dogaja in bo zato zgolj nadaljeval svoje zasanjano življenje, pri čemer bo v resnici podpiral svet, takšen kot je zdaj, poln zlorab in revščine, ker se ne bo zavzel za praktične rešitve, ki bodo to odpravile.

Ne sledite torej svojim samo-namišljenim "dobrim" notranjim občutkom oz. "notranjemu glasu", ki vam pravi to in ono in vas želi popeljati do nirvane in dobrih čustev in občutkov, razen če želite postati popoln samo-omejen robot lastnih umskih in čustvenih kreacij.

Pomagajte si z zavednim dihanjem, s samo-odpuščanjem, napišite si svoje miselne in čustvene vzorce na papir in naredite samo-korekcijo. Prevzemite odgovornost zase, nihče drug je ne more. Veliko primerov lahko najdete, kako to počnemo Destonijci. Skratka, ne dopustite si, da bi se še naprej slepili in bili neiskreni do samega sebe, ne bežite pred samo-odgovornostjo, saj vas bo to pripeljalo v obup in neželene situacije, v skrajnem primeru pa kakšno umobolnico. Tam vam z vsemi strupi, pardon, "zdravili", vsekakor ne bodo nič kaj pomagali, ker smo si naše umske motnje samo-zaslepljenosti sami ustvarili, kar pomeni, da si jih moramo tudi sami odpraviti s samo-iskrenostjo in samo-odgovornostjo. Z zunanjimi "zdravili" si jih lahko zgolj začasno potlačimo, kar negativne posledice še poslabša.

Uporabljajte naša predlagana orodja samo-iskrenosti, samo-odpuščanja in samo-korekcijske prakse in postanite praktivist za dostojno življenje vseh na Zemlji. Vse ostalo je zguba časa in denarja...

2011 - Upanje onemogoča izboljšanje sveta

Večina ljudi upa, da se bo svet izbojšal. To pa pomeni, da nihče nič ne naredi za to. Povprečen človek se ne vodi sam, ker ga vodijo njegovi strahovi in občutki, zato se tudi drži svojih navad, ki postanejo železna srajca. Dokler ima človek upanje, da se bo nekaj spremenilo in izboljšalo, ne bo za to storil nič, saj je sprejel svojo usodo kot nekaj na kar sam nima vpliva. To je glavni pogoj za nastanek upanja. Tisti ljudje, ki spoznajo, da smo vsi sami odgovorni za vse, kar si v življenju ustvarjamo, nikoli ne upajo. Namesto tega vedno ukrepajo. Odpustijo si vse svoje navade, misli, občutke, strahove, samodefinicije in postanejo samodirektivni. To je zdrav razum.

Upati = biti prepričan, da svoje usode ne moreš spremeniti in da je potreben zunanji vpliv, da se bo nekaj spremenilo. S tem ljudje samemu sebi zgradijo zapor navad, ki jih izživljajo vsak dan, kot recimo pralni stroj za pranje perila. Ima svoj program in deluje le, ko nanj nekdo pritisne na pravem mestu.

Ljudje se na splošno zelo dobro zavedajo, da je njihov glavni vzvod in motivator za stvari, ki jih počnejo v življenju, strah. Predvsem strah pred neimetjem denarja. Zato jih večina trdi, da je Enakovredni Denarni Sistem nemogoč, češ da ne bo nihče delal, ker v njem ljudi ne bo strah, da bi ostali brez denarja. To je seveda, samoiskreno pogledano, slepljenje samega sebe. Ljudje smo namreč danes v kapitalizmu tako podvrženi omenjenemu strahu, da se nam zdi, da brez njega sploh ne bi ničesar naredili. Dokaz, da je to slepljenje samega sebe, so denimo otroci, ki v zdravem okolju počnejo vse mogoče, pa sploh ne poznajo denarja in strahu kot motivatorja. So popolnoma naravno živi in radovedni, ker je to del dostojnega, normalnega življenja brez terorja in zlorab. To je zdrav razum. Seveda bo potreno določeno obdobje, da ljudje spoznajo, da je Enakovredni Denarni Sistem najboljši za vse, saj bo odpravil teror po preživetju in vzpostavil dostojno, enakovredno življenje za vse na Zemlji.

Vsekakor pa se to ne bo zgodilo, dokler bodo ljudje upali na boljše čase, molili zanje in hodili v svetišča zapravljat življensko energijo za ustvarjanje svoje umske kletke navad. Dokler boš nosil/a železno zrajco in počel/a vedno isto, tako kot že celo življenje, se ne bo nič spremenilo. Vsekakor pa se bo vse poslabšalo. Če hočeš kakršnokoli spremembo na bolje, jo moraš sam ustvariti. To je zdrav razum.

Torej zapomni si: če bo upanje umrlo zadnje, bomo ljudje propadli v zelo kratkem času. Če pa bo upanje umrlo prvo, se bomo ljudje zganili in naredili tako, da bo najboljše za vse, kot to počnemo Destonijci. Tako preprosto je to.

Nekateri bi rekli, da je upanje dobro, saj zaradi upanja da bomo nekaj dosegli začnemo nekaj početi. To je utvara. Nekaj začnemo početi kadar smo prepričani, da to lahko storimo. Upanje pa si ustvarimo takrat, ko sam sebi ne zaupamo, da lahko nekaj dosežemo. Seveda smo odvisni tudi od drugih, ampak če zgolj počnemo to kar vemo da lahko storimo, brez upanja, potem nismo razočarani, če nam to ne uspe, ampak zgolj poiščemo novo pot do istega cilja. Če pa ves čas upamo, da nam bo uspelo, sam sebe razočaramo ob prvem neuspehu in zgubljamo čas in lastno energijo za popolnoma nepotrebne stvari.

Torej, naj se um nekoga še tako trudi obračati izgovore zakaj je upati dobro, če premoremo pogledat na stvar samoiskreno in z zdravo pametjo vidimo, da upanje ni le nepotrebno, ampak celo popolnoma onemogoči človeku, da bi dejansko spremenil svoje navade in začel početi to, kar je najboljše za vse. Zato mora upanje umreti, preden se na Zemlji sploh lahko začne življenje. Do takrat pa bodo ljudje zgolj upali na boljše čase. To je zdrav razum.