Dan 247 - Razumevanje samega sebe

Prejšnji blog je v angleščini.

V današnji družbi se nikoli zares ne naučimo, kako smo kot človeško bitje zgrajeni in kako samega sebe ustvarjamo. Tega ne vedo naši starši in tudi v nobeni šoli tega ne bomo slišali. Človek je zgrajen iz treh povezanih delov, ki jih lahko vidite na spodnji sliki.

Prvi sestavni del, iz katerega smo kot človek sestavljeni, je naše fizično telo. Vsi se zavedamo, da ga imamo. Ne moremo pa trditi, da mi smo to fizično telo, da smo popolnoma poenoteni in poenakovredeni z njim. Če bi to držalo, potem bi se zavedali vsake svoje celice, vseh organov, vseh premikov v našem telesu. Ko bi nas kaj bolelo ali ko bi zboleli, bi točno vedeli, kaj je temu vzrok in kako se pozdraviti. Vendar tega ne vemo, ker smo dejansko precej ločeni od svojega fizičnega telesa. Ga zgolj uporabljamo kot ogrodje, s katerim se lahko premikamo v tej naši fizični realnosti.

V samem bistvu smo živo bitje s sposobnostjo zavedanja in samodirekcije. Če se zavemo svoje lokacije v telesu in jo poskušamo določiti, bi jo opredelili približno tam, kjer je na sliki zelena točka v glavi. Naše fizično telo in mi kot živo bitje sta torej dva sestavna dela nas kot človeka, ki ju je mogoče ločiti. To dejstvo lahko opazimo recimo takrat, kot človek umre in živega bitja ni več v telesu, telo pa še vedno obstaja. Včasih se zgodi, da ima kdo nesrečo in pade v komo, kjer morajo telo priključiti na aparate, ki širijo in krčijo pljuča in poganjajo kri po telesu. V takšnem primeru lahko telo kot organizem še vedno živi in celo raste, živega bitja pa ni več v njem.

Tretji sestavni del nas kot človeka pa je tisti, ki se ga večina ljudi najmanj zaveda. To je naš um ali umsko-zavestni sistem. To so naše misli, naša čustva in spomini. Obstaja kot energetsko polje po celem telesu, ki si ga skozi odraščanje sami razvijamo in izpopolnjujemo z uporabo misli. Na žalost nam nikoli nihče ne razloži, da mi kot živo bitje nismo naše misli, naša čustva in spomini. Mi kot živo bitje si naše misli zgolj sami ustvarjamo. Zato je naš um orodje (kot kladivo), s katerim ustvarjamo sami sebe. Lahko ga uporabljamo sebi in drugim v podporo, ali pa sebi in drugim v škodo. Nobenega orodja ne moremo učinkovito uporabljati, če se sploh ne zavedamo, da ga imamo in če ne razumemo, kako deluje. To bi moralo biti vsem razumljivo. Popolnoma enako velja za naš um.

Kot otroci se začnemo učiti besed od staršev. Iz teh besed začnemo sestavljati misli. Vendar od staršev ne povzamemo zgolj besed, ki jih slišimo, ampak tudi energetski naboj, ki ga te besede nosijo. Ta naboj so predvsem čustva. Če se eden od staršev na nas jezno dere, čutimo to energijo jeze, ki jo besede prinašajo v naše telo, ko zvok (energetski naboj) potuje skozenj. Potem se, pogosto nezavedajoč, odločimo, kako se bomo na te čustveno nabite besede odzvali. Besede lahko v celoti sprejmemo, skupaj z njihovim čustvenim naboje, lahko si do njih ustvarimo odpor, ker nam občutek ni prijeten, lahko pa smo tudi nevtralni in pustimo, da gre vse skupaj skozi nas, brez da bi besede ali energijo ponotranjili. Najpogosteje besede sprejmemo skupaj s čustvenim nabojem ali pa do njih ustvarimo odpor. Sčasoma si tako tudi sami začnemo ustvarjati čustva, z uporabo naučenih in ponotranjenih besed, nabitih s čustveno energijo. Razvijemo umsko-čustvene vzorce razmišljanja, reagiranja in ravnanja, ki jih v veliki meri prekopiramo od svojih staršev in drugih. Pri tem se začnemo podrejati lastnim mislim in čustvom in se prenehamo zavedati, da si točno te misli in čustva sami ustvarjamo. Tako si zgradimo avtomatiziran sistem, umsko-čustveni sistem ali um, ki nas začne usmerjati namesto nas. Tako postanemo neke vrste pol-avtomatski živi robot, ker se podrejamo lastnim ustvarjenim miselno-čustvenim vzorcem (programom), ki se neprestano izvajajo v naši podzavesti, ker smo jih tja potlačili, namesto da bi zanje prevzeli odgovornost in poiskali ustrezno praktično rešitev, ki ne bo temeljila na čustveni reakciji. Skozi odraščanje si na primer lahko ustvarimo strah pred psi, ker nas je en pes ugriznil. Zdaj pa smo podrejeni temu strahu in ga ne znamo odstraniti, ker se ne zavedamo, kako smo si ga sploh ustvarili in ker verjamemo, da smo mi naše misli in naša čustva. Druga posledica našega nerazumevanja delovanja lastnega uma in s tem samega sebe je tudi to, da nas lahko posledično drugi manipulirajo. Kdor razume, kako deluje človeški um, lahko to znanje uporabi v škodo ljudi, ki se tega ne zavedajo. Um vsakega človeka je namreč po načinu delovanja popolnoma enak. Tako lahko nekdo zavedno manipulira misli in čustva drugega človeka tako, da uporablja specifične besede, za katere ve, kakšen učinek bodo imele na tega človeka. Ker se takšen človek ne zaveda (ali pa zelo slabo) lastnih misli in čustev, enostavno (čustveno) reagira na besede tako, kot je predvideval in želel tisti, ki ga manipulira. Tako se manipulirani človek začne obnašati tako, kot je želel tisti, ki ga manipulira. To taktiko in slabost ljudi znajo zelo dobro izkoriščati korporacije v svojih propagandnih sporočilih na TV in povsod drugod. Pa tudi politiki in razne skrivne skupine ljudi, ki želijo množice usmerjati v svojo korist.

Resnično opolnomočeni kot živo bitje smo šele takrat, ko točno razumemo, kako deluje naš um in kako si z lastnimi mislimi ustvarjamo lastna čustva in miselne ter vedenjske vzorce. Če si ob tem postavimo še načelo, po katerem živimo, potem nas nihče več ne more manipulirati. Samo eno življenjsko načelo je takšno, s katerim v svojem svetu ne bomo ustvarjali konfliktov in neželenih posledic. To načelo je najboljše za vse življenje in se glasi: druge obravnavam in upoštevam tako, kot bi želel-a biti obravnavan-a in upoštevan-a sam-a na njihovem mestu. Pa se ravnamo po tem načelu v vsakem svojem dihu? Ne. Da to lahko dosežemo, moramo odstraniti vzorce mišljenje in ravnanja, ki se z načelom ne skladajo. To pa lahko zares učinkovito naredimo le skozi proces samoodkritosti, samoodpuščanja in praktične samokorekcije. Primere lahko najdete na mojem blogu. Kdo pa si želi natančno spoznati, kako deluje naš um in s katerimi orodji si lahko pomagamo prevzeti samodirekcijo in se opolnomočiti, pa priporočam spletni tečaj DIP Lite. Nihče drug ne bo vlagal v vaš osebni razvoj, to lahko storite le sami. Če nič ne naredimo, da nam bo v življenju bolje, nam bo zagotovo le še slabše. Izbira je torej očitna in lahka. Storite nekaj zase, naučite se uporabljati lasten um sebi in drugim v podporo.

Dan 236 - Ljudje v mehurčkih

Med odraščanjem opazujemo ljudi, ki jih večinoma skrbijo le lastne potrebe, hotenja in poželenja. Zato tudi sami začnemo usmerjati pozornost večinoma le na lastne potrebe, hotenja in poželenja, ki so večinoma odraz našega podrejanja lastnim čustvom. Ta pa so posledica našega nerazumevanja in neznanja uporabe lastnega uma in misli na konstruktiven, samopodporen način. Tako začnemo vedno bolj ignorirati skupne družbene probleme, h katerim seveda tudi sami pripomoremo. Ignoriramo posledice, ki jih ustvarjamo s tem, ko želimo zadovoljevati zgolj in le svoje lastne namišljene potrebe, hotenja in poželenja. Tako začnemo ljudje živeti v mehurčkih, kot egoisti. Izvor tega mehurčka je seveda v našem umu, kjer se selektivno odločamo, čemu bomo namenili svojo pozornost. Če se odločamo, da bomo svojo pozornost dajali predvsem svojim sebičnim mislim in posledičnim čustvom na način, kjer bomo želeli doživljati čimveč pozitivnih čustev ob zadovoljevanju namišljenih/imaginarnih potreb, ki nam jih vsiljujejo družba, TV in drugi mediji, potem temu namenimo večino časa svojega življenja. Posledično v službo hodimo zato, da dobimo čimveč denarja, s katerim poskušamo zadovoljiti čimveč namišljenih potreb:

• želimo najboljši telefon, ker se lahko potem pohvalimo pred kolegi
• želimo modno/drago obleko, ker se bomo počutili bolj spoštovano v družbi
• želimo najboljši avto, ker je to statusni simbol in bomo bolj privlačni za potencialne partnerje
• želimo otroke, ker večina naših sorodnikov želi otroke in bi se morali ubadati z jamranjem staršev in drugih, ki bi nas sodili kot čudne in celo manjvredne, če jih ne bi imeli
• hočemo občutiti čustvo zmage, moči, nadvlade in veselja ob gledanju/igranju raznih športov, ker se drugače v življenju počutimo manjvredne in nemočne
• gledamo TV in uživamo alkohol in druge droge, da bi pozabili na svoja čustva strahu, manjvrednosti in nemoči
• itd.

Posledično začnemo bežati pred negativnimi čustvi (strah, sram, manjvrednost) in posledično tudi pred vsako aktivnostjo, ob kateri si jih vzbujamo. Tako postanemo izjemno omejen človek, ki živi v svojem umskem mehurčku sebičnih želja in strahov pred tem, da bi ta mehurček počil. Še posebej, če kdo omeni samoodgovornost, samodirekcijo, samospremembo, samoodkritost ali kakšno podobno bistveno aktivnost uspešnih in zadovoljnih ljudi. Večinoma nas je namreč strah samemu sebi priznati, da imamo moč v svojih rokah, da smo sam svoj bog, ker se nam zdi veliko lažje, da se ne premaknemo, da se ne spremenimo in da se še naprej izgovarjamo na to, da je za vse naše probleme kriv nekdo drug. Zato tudi volimo politike, da se lahko kasneje na njih izgovarjamo. Ste to vedeli? Volilni sistem, kjer volimo svoje predstavnike, je neposredna, direktna posledica tega, da nočemo biti odgovorni sami zase in da želimo druge okriviti za naše lastne probleme.

Kadar nočemo, da bi naš sebični balonček počil, takrat začnemo z ignoriranjem in nasprotovanjem vsem argumentom, ki nam jih nekdo drug ponuja v dokaz, da je naš balonček iluzoren, nesmiseln, škodljiv in nesprejemljiv. Takrat zavedno in nezavedno začnemo vklapljati razne mehanizme, s katerimi želimo obvarovati "status quo" oziroma svoj sebični mehurček:

• spremenimo temo pogovora
• začnemo zehati
• zelo se nam začne muditi k nekim drugim aktivnostim
• zabuljimo se v TV in se delamo, kot da ne slišimo in da nas ne zanima
• ujezimo se in trdimo, da imamo mi prav in da drugi ničesar ne vedo in da so nesramni
• pravimo, da ima vsak pravico do svojega mnenja in da je naše mnenje drugačno
• začnemo naštevati izgovore, zakaj nekaj za nas ne velja in zakaj se mi ne moremo spremeniti
• itd.

Odkar vsakodnevno hodim proces samoiskrenega samoodpuščanja in odstranjevanja svojega sebičnega mehurčka, vedno bolj opažam, kako drugi, ki tega še ne počnejo, živijo v svojih sebičnih mehurčkih. Spoznal sem, da je od jakosti sebičnega mehurčka posameznika odvisno marsikaj glede interakcije s takšno osebo. Bolj, kot je mehurček debel, težje se je s takšno osebo pogovarjati o kakršnikoli pomembni temi, saj se zelo hitro prestraši, da bi se ta njen mehurček razpočil. Potem bi namreč takšna oseba bila postavljena pred dejstvo, da mora prevzeti odgovornost zase in za posledice, ki jih ustvarja in se spremeniti tako, da ne bo več ustvarjal škodljivih posledic - da ne bo več sebična. To pa zahteva vložek dela in napora, kjer začnemo odstranjevati in spreminjati lastne načine razmišljanja in uporabe svojega uma tako, da odstranimo strahove, omejitve in navade, ki smo jih prej živeli že bolj kot ne popolnoma avtomatično. Večino ljudi to precej prestraši, kar posledično pomeni, da se bojijo živeti.

Če si živ, spoznavaš nove stvari, ker se jih začneš zavedati. Ko se začneš zavedati, da si doslej ravnal neprimerno in škodljivo, si pred odločitvijo: se boš spremenil in popravil ter tako postal boljši in manj omejen človek, ali pa boš spoznanje poskušal pozabiti, potlačiti, ker te je strah spremembe in ker si nočeš priznati, da si do zdaj ravnal neprimerno in škodljivo? Prva možnost vodi v izboljšanje življenja, druga pa v še večje kopičenje škodljivih posledic zase in za svojo okolico. Odločitev se v teoriji torej zdi zelo enostavna. Zanimivo pa je, da se v praksi ljudje še vedno veliko raje odločajo za drugo možnost. Tako nadaljujejo s kopičenjem škodljivih posledic zase in za svojo okolico, dokler ne pridejo do neke skrajne točke, kjer že tako močno trpijo, da se odločijo spremeniti, če slučajno prej ne umrejo. Razlog za to, da se večina ljudi večinokrat raje odloči za drugo možnost je ravno ta, sebični mehurček, oziroma domačnost sebičnega mehurčka in poosebljanje z njegovo iluzorno naravo.

Kar pa je smešno in žalostno hkrati je to, da si ta sebični mehurček skozi odraščanje vsi s posnemanjem drugih ustvarimo zato, ker nas nihče ne nauči učinkovitega usmerjanja svoje pozornosti na način, ki bo za nas in našo okolico najbolj podporna. Posledično se ne naučimo svojih lastnih misli (uma) uporabljati konstruktivno. Zato nas je posledično strah živeti. Naš sebični mehurček je vse, kar poznamo in zato nas je strah tudi tega, da bi izgubili ta naš sebični mehurček. Posledično se branimo vsakršne spremembe. Če nam kdo pove, da je naš sebični mehurček škodljiv in neprimeren, smo užaljeni in se počutimo ogrožene. Karkoli, samo da si nam ne bi bilo treba spremeniti ali priznati, kar dejansko že vemo: da je naš sebični mehurček iluzija, s katero v realnem življenju sebi in drugim povzročamo trpljenje.

Rešitev za vse to je v nas samih in se izraža v naslednjih dejanjih:

• samoodkritost
• samoodpuščanje
• samoodgovornost
• spoznanje dejstva: jaz sem popolnoma odgovoren zase in enakovredno soodgovoren za stanje sveta. Sam moram torej postati sprememba, ki jo želim videti v svetu.
• spoznanje Principa, ki je najboljši za vse: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignorirali) sam na njihovem mestu
• samodirekcija in samokorekcija v skladu s spoznanjem dejstva in Principa

Če ste se odločili, da ste že dovolj pretrpeli in da ste že preveč omejeni in bi se torej raje naučili učinkovite uporabe svojih misli/uma, tako da ne le, da boste podporni sebi, ampak tudi vsem okrog sebe, potem vam priporočam brezplačni spletni tečaj DIP Lite.

Dan 176 - Pričakovane spremembe v svetu in politiki

Danes sem posnel tale video, kjer govorim o mojih spoznanjih na temo pričakovanja sprememb v svetu in politiki.

To je samo-podporni posnetek, kjer vadim samo-direktivno govorništvo v sklopu mojega procesa samo-iskrenega odpravljanja sebičnih umskih vzorcev in čustvenih reakcij.

Dan 93 - Elizij

Prejšnji blog je v angleščini.

Danes sem si ogledal idejno zanimiv znanstveno-fantastični film, kjer je v sto let oddaljeni prihodnosti prikazana izrazita ločenost med bogatimi rojeno-srečneži, ki živijo na ogromni vesoljski postaji Elizij, kjer je življenje popolno, tehnološko dovršeno in brez bolezni, medtem ko so na Zemljo kakopak obsojeni vsi ostali reveži, katerih starši niso imeli denarja in sreče, da bi jim zagotovili vozovnico do postaje, zato se klavrno borijo za preživetje na popolnoma onesnaženi in opustošeni slabo-rodni grudi.

Tema je zanimiva zategadelj, ker ni nič kaj znanstveno-fantastična, saj odraža trenutno stanje sveta, kjer smo ljudje pozabili na enakovrednost življenja in vseh oblik slednjega in vso svojo pozornost namenili svojim energetskim občutkom, s katerimi opravičujemo svoje egoistične misli in dejanja, namesto da bi se usmerjali po zdravem razumu in stali kot zgled principa 'delaj drugim tako, kot želiš da bi drugi tebi', ki je najboljši za vse.

Dejstvo je, da se moramo vsi osredotočiti (pardon, osrediniti) sami nase, na svoje občutke ter misli, s katerimi si prve ustvarjamo, ker se lahko le tako zavemo svojega načina razmišljanja, odločanja in usmerjanja samega sebe, ki trenutno pri vseh ljudeh temelji na egoizmu, zakajti z vsakim samo-ustvarjenim strahom, slabo voljo ali pozitivnim občutkom, v katerem se znajdemo, upoštevamo zgolj in samo sebe in svojo odvisnost do teh in zato vedno reagiramo egoistično ter neobzirno do drugih, s čimer dejansko nismo škodljivi le sebi, ampak tudi vsej svoji okolici.

Naš um je naš ego, ki smo si ga ustvarili skozi odraščanje s pomočjo zunanjih vplivov, skozi gledanje televizije, skozi opazovanje obstoječih človeških obnašanj in prepričanj. V sedanjosti se vsak izmed nas ravna po tem svojem egoističnem programu, ker se tako nekako zdi najlažje in ker verjamemo, da smo to v kar verjamemo. A kot sem ugotovil, to kar verjamemo ni resnično, če preneha obstajati, ko v to ne verjamemo več. In enakovrednost vseh oblik življenja je resnična, ker se vsi rodimo na Zemlji iz skupne prsti in prahu, kamor se tudi enakovredno povrnemo. Vso ostalo sprenevedanje vmes pa je iluzija naših ustvarjenih egov. Čas je, da preidemo k stvar(nost)i in začnemo udejanjati to, kar je najboljše za vse, kar pomeni dajati drugim enako, kot želimo sebi in kot želimo, da bi drugi dajali nam. Tako bomo vsi živeli najboljša izpopolnjena življenja v raju na Zemlji. Za to se mora spremeniti vsak izmed nas, kakopak tega nihče ne more storiti namesto nas in v našem imenu. Ni ga junaka, ki bi nas odrešil lastne neiskrenosti do sebe. Čas je, da si odpustimo lastne egocentrične misli, občutke in navade in začnemo skupaj ustvarjati sistematične rešitve, ki so praktično najboljše za vse. Edina prepreka temu je vsak izmed nas sam, dokler ne popravimo svojih vzorcev obnašanja tako, da so v vsakem dihu v skladu s tem, kar je najboljše za vse.

Na teh naslovih lahko dobimo raznovrstno pomoč pri spoznavanju samega sebe in pri samo-korekciji, hkrati pa pomagamo vsem tako kot bi želeli, da drugi nam:

Desteni'I'Process Lite
Desteni'I'Process Pro
Slovenski Desteni Forum
Desteni Forum

Dan 61 - Živeti 'preprosto' in delati le to, kar me veseli

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si 'preprostega' življenja, kjer bi lahko počel le to, kar me veseli, namesto da bi spoznal in razumel, da je to kar me veseli trenutno pogojeno z mojimi občutki in definicijami, ki sem jih sprejel skozi um/ego, s čimer se jim podrejam in se ločujem od fizične realnosti ter prelagam odgovornost zase in za zlorabe, ki jih ljudje počnemo vsak dan skozi podpiranje sistema neenakovrednosti in izkoriščanja. Zavedam se, da je početi le to, kar te veseli, egoistično, ker s tem namerno ignoriram stanje sveta, namesto da bi stal kot primer spremembe in rešitve za svet in se usmerjal po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse, da čim prej zagotovimo vsem dostojno življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pozitivnim občutkom, sproščanju, zabavi, spanju, počivanju dajati in pripisovati večji pomen od usmerjanja samega sebe v aktivnostih kot so branja, pisanje, reševanja nalog tečaja DIP, deljenja blogov itd. Zavedam se, da se s tem izmikam samo-odgovornosti, da odpravim svojo podrejenost do in odvisnost od občutkov in umsko-zavestnega sistema in da tako postanem čim bolj učinkovit primer spremembe človeka, ki vedno stoji v enosti in enakovrednosti z vsem in se ravna po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse, da bomo čim prej zagotovili dostojno življenje vse.

Odpustim si, da si nisem dovolil odpustiti in odpraviti svoje ideje, želje po tem, kako bi žele, hotel, da moje življenje poteka, kakor sem videl pri družini, sorodnikih, prijateljih, televiziji. Zavedam se, da bi s tem le nadaljeval vzorce, ki so nas pripeljali do situacije, v kateri je svet danes, kjer se vsak dan dogajajo zlorabe in se uničuje svet, narava, zato ker nihče noče prevzeti odgovornosti in poiskati rešitve ter živeti na praktičen način tako, kot je najboljše za vse, da bomo vsi lahko živeli dostojno, v enosti in enakovrednosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovoli želeti, hoteti si živeti po enakih in podobnih vzorcih kot moji starši, družina, prijatelji in drugi 'normalni' ljudje, namesto da bi spoznal in se zavedal, da so ravno ti 'normalni' vzorci življenja pripeljali do zlorab in stanja sveta, kot ga poznamo danes, kjer se vse borimo za preživetje, denar, in zlorabljamo drug drugega in zemljo, namesto da bi se spremenili in drug drugemu pomagali k samo-spremembi, da začnemo živeti tako, kot je najboljše za vse in ustvarimo sistem, ki bo vsem zagotovil dostojno življenje.

Odpustim si da sem sprejel in si dovolil zavidati ljudem, ki živijo 'normalno' življenje in ignorirajo stanje sveta in so nevedni ali pa se delajo nevedne in nočejo sprejeti odgovornosti zase in svet. Zavedam se, da si s tem želim tega, da se tudi meni ne bi bilo treba spremeniti in biti samo-iskren. Spoznal sem in zavedam se, da bolj kot prelagam samo-odgovornost in bolj kot gledam le nase, slabše bo stanje sveta in večje bolečine, muke, strah in travme bom doživljal, ker se bom neprestano bal izgubiti svoj način življenja, svoje življenjske vzorce, navade in svojo odvisnost od energetskih občutkov pozitivnosti, nevtralnosti in negativnosti, katerim se podrejam in jim dovoljujem, da me usmerjajo, namesto da bi se usmerjal sam v dihu, tako kot je praktično najboljše za vse.

Obvezujem se, da bom vsak da sproti odpravljal svojo odvisnost od energij, občutkov skozi pisanje in samo-odpuščanje ter samokorekcijo, da se osvobodim podrejenosti umu/egu in postanem samo-direktiven v vsakem trenutku diha, da bom lahko najbolj učinkovit pri spremembah in aktivnostih, ki so potrebne za vpeljavo sistema, ki bo vsem zagotovil dostojno življenje v enosti in enakovrednosti.

2012 - Skrivnost svobode misli

Vedno se sami odločimo, kdo mislimo da smo in po katerih principih bomo živeli. Vedno sami sprejmemo in si dovolimo vse, kar postanemo in počnemo, zato smo vedno samo-odgovorni. Zato se tudi lahko vedno spremenimo in naredimo samo-korekcijo. "Človeško naravo" si vsak posameznik ustvari popolnoma sam in to je dejstvo, ki ga nobeno prelaganje odgovornosti ne bo nikoli spremenilo. Na vašo(?) nepotrebno lastno žalost, resnica je kruta samo do tistih, ki prelagajo samo-odgovornost in živijo v svojih mislih, namesto v praktični realnosti, zato živijo v strahu pred samo-direkcijo. To je razumljivo, saj ljudje še nikoli zares nismo vodili sami sebe, ker vedno znova dopuščamo in si dovolimo, da nas vodijo strah, občutki in predsodki, ki pa si jih prav tako sami ustvarjamo in sprejemamo kot naša vodila. Zato vedno iščemo in dopuščamo neko "vodjo", na katero bomo lahko prenašali samo-odgovornost, kar vedno vodi v zlorabo. Posledično to vodi v samo-razdvojenost, kjer se zaradi lastnih misli, strahov in občutkov ločimo od fizične, praktične realnost in verjamemo, da smo mi naše misli, predsodki in občutki, v resnici pa so to samo energetski naboji našega umsko-zavestnega sistema, ki jih sami ustvarjamo in se razblinijo takoj, ko jih sami ustavimo in se prenehamo z njim identificirati (ali pa ob izgubi spomina, smrti...). To je dokaz, da nismo to, kar mislimo da smo in tudi ne to, kar čutimo da smo, ker smo sami sposobni kadarkoli ustvariti in izničiti katerokoli misel in/ali občutek! Vendar moramo najprej v samo-iskrenosti razumeti, kako smo si neke misli, ideje, predsodke, strahove in občutke sploh zgradili ter jih dopustili in sprejeli vase, da bi jih lahko ustavili. Ustvarjali smo jih celo življenje, zato ne moremo kar v momentu vsega ustaviti, ker smo te vzorce s prelaganjem odgovornosti zanje potlačili v podzavest in nezavedni um (= samo-ustvarjen energetski naboj). Iz tega sledi rek: človek, spoznaj se, da boš razumel zakaj in kako si postal suženj svojih lastnih misli, strahov in občutkov. Samo tako boš postal spet svobodno in samo-direktivno živo bitje. Toda, kdaj smo zares svobodni? Če živimo v okolju, kjer vladajo ustrahovanje, prisila in omejevanje, potem nismo svobodni. Če sprejemamo sistem, kjer se moč deli z vsotami denarja in kjer tisti z več njega ustrahujejo in nadzorujejo tiste z manj le-tega, potem ni nihče svoboden, še najmanj bogati, ki živijo v neprestanem strahu pred izgubo denarja in svojega položaja. Denar je orodje, ne problem, zblojeni smo ljudje in ko se nas dovolj od-blodi bomo vpeljali sistem, ki je najboljši za Vse Življenje: Enakovredni Denarni Sistem.

Svoboda ni v glavi, svoboda misli je zabloda.

Zares svobodni smo le takrat, ko nam je popolnoma vseeno kje živimo in kje se rodimo, saj je za vse poskrbljeno enakovredno in na način, ki je najboljši za vse nas. Zares svobodni smo samo takrat, ko ne živimo v strahu pred posledicami našega ravnanja, posledice pa vedno obstajajo. Destruktivnim posledicam pa se lahko izognemo zgolj in le takrat, ko vedno živimo po principu kar je Praktično Najboljše za Vse Življenje. Šele ko začnemo praktično živeti po tem principu postanemo zares svobodni, svobodni pred destruktivnimi in neprijetnimi posledicami. Svoboda lahko obstaja samo praktično, v fizičnem svetu, ker se le tukaj lahko zares izražamo. Svoboda misli pa je zabloda, kadar te misli niso praktično uresničene, saj potem živimo v namišljenem pravljičnem svetu, ki nikoli ni bil resničen, ker misli niso resnične. So le energetski naboj, ki se z lahkoto razblini, če ne prej pa ob naši smrti. Mi pa ostanemo, tudi ko se vse razblini, ko nimamo več spomina, ko nimamo več občutkov, ko ne poznamo nobene besede, ko se z ničemer ne definiramo, ko nimamo nobenega razumevanja o naši preteklosti, smo še vedno tukaj. Dokaz za to je vsako novorojeno bitje. Tukaj je, živi in ni omejeno z ničemer od zgoraj naštetega. Kaj pa, ko umremo in nimamo telesa? Tudi takrat smo še vedno tu, vedno smo tu in vedno si ustvarjamo lastno trpljenje. Če te dejansko zanima, kaj smo v raziskavah življenja ugotovili Destonijci, potem ti predlagam, da sam raziščeš naše strani in material.

2011 - Sledenje svojim dobrim občutkom je slepilo

V življenju si želimo dobrih, "pozitivnih" in razburljivih občutkov, ker si želimo zanimivega, veselega in vznemirljivega življenja. Toda kaj se zgodi, ko pozabimo na našo samoodgovornost do lastnih občutkov in želja in začnemo verjeti, da so te posledica nekega zunanjega vpliva? Pa poglejmo.

Ljudje hitro pozabimo oz. se največkrat sploh ne zavedamo, da si želje in občutke ustvarjamo sami. Kot sem že kdaj razlagal, z ustvarjanjem misli (razmišljanjem) si prikličemo slike in spomine, ki so povezani z občutki, katere smo popredalčkali v dve polarnosti. Na eni strani imamo "dobre", "pozitivne" občutke in emocije, na drugi pa "negativne", "slabe". Ker smo večino časa neiskreni do samega sebe, začnemo verjeti, da si misli, čustva in občutke ne ustvarjamo sami, ampak da so to posledica nekega zunanjega dejavnika, nad čimer mi nimamo vpliva (= prelaganje odgovornosti). Nato začnemo težiti samo k izkušnjam, pri katerih si ustvarimo "dobre", "pozitivne" občutke in čustva. "Slabih" misli, čustev in občutkov pa se poskušamo izogibati. To pomeni, da se poskušamo izogibati dogodkov in izkušenj, ob katerih si ustvarjamo "slabe", "negativne" misli, čustva in občutke in se pri tem pretvarjamo, da nad njimi nimamo vpliva. Z malo zdravega razuma hitro ugotovimo, kako daleč resnično seže človeška neumnost v smislu prelaganja odgovornosti, celo za svoje lastne misli in občutke.

Če malo pogledamo okrog sebe vidimo, kako vsi ljudje iščejo zabavo in dobre občutke v nekih zunanjih manifestacijah, kot so športno navijanje, popivanje, iskanje "ljubezenskih" seksualnih priložnosti, gledanje TV-ja, nakupovanje, obrekovanje in tako dalje in tako naprej.

Razumeti moramo, da smo sami odgovorni za naše misli, občutke in čustva, s tem pa smo torej sami odgovorni za to, kako se počutimo, ne glede na okoliščine. Seveda se polovica Zemljanov, ki vsak dan strada, ne bo dobro počutila, ker občutijo fizično bolečino. Ne smemo torej zamešati fizičnih občutkov z energetskimi občutki, ki si jih sami ustvarjamo skozi misli in čustva.

Če torej ne prevzamemo odgovornosti za svoje misli ter občutke in sledimo ter težimo le k situacijam, ki nam navidezno ustvarjajo dobre občutke, potem se zaslepimo in postanemo egoističen robot, ki se ne zmeni za nič kaj drugega kot to, kje, kdaj in kako bo spet našel nek "dober občutek" v neki zunanji manifestaciji, namesto da bi prevzeli odgovornost zase in si prenehali ustvarjati misli in občutke in jih definirati kot slabe in dobre. Namesto tega je veliko bolje, če se osredotočimo na sedanji trenutek vsakega našega vdiha in izdiha in se naučimo uživati s samim seboj in biti zadovoljen s samim seboj v vsaki situaciji, tako da vedno počnemo stvari tako, da so njihove posledice najboljše za vse. Potem ne rabimo nobenih zunanjih dejavnikov, preko katerih bi si v neiskrenosti do samega sebe ustvarjali polaritetne energetske čustvene manifestacije, ki bi nas potem usmerjale namesto nas.

Poznamo pa tudi še večje (ne)umnost, ko recimo ljudje navidezno prevzamejo odgovornost za svoje misli in občutke in si začnejo zavestno ponavljati le tiste, ki so jih definirali kot "pozitivne" in "dobre". Tako vidijo le "pozitivno" realnost, tisto "negativno" (lakota, revščina, vojne, zlorabe...)  pa kar čudežno odmislijo in se je izogibajo, kot da to v resnici sploh ne bi obstajalo. Takšen človek ne bo nikoli prevzel odgovornosti zase in za to kar se v svetu dogaja in bo zato zgolj nadaljeval svoje zasanjano življenje, pri čemer bo v resnici podpiral svet, takšen kot je zdaj, poln zlorab in revščine, ker se ne bo zavzel za praktične rešitve, ki bodo to odpravile.

Ne sledite torej svojim samo-namišljenim "dobrim" notranjim občutkom oz. "notranjemu glasu", ki vam pravi to in ono in vas želi popeljati do nirvane in dobrih čustev in občutkov, razen če želite postati popoln samo-omejen robot lastnih umskih in čustvenih kreacij.

Pomagajte si z zavednim dihanjem, s samo-odpuščanjem, napišite si svoje miselne in čustvene vzorce na papir in naredite samo-korekcijo. Prevzemite odgovornost zase, nihče drug je ne more. Veliko primerov lahko najdete, kako to počnemo Destonijci. Skratka, ne dopustite si, da bi se še naprej slepili in bili neiskreni do samega sebe, ne bežite pred samo-odgovornostjo, saj vas bo to pripeljalo v obup in neželene situacije, v skrajnem primeru pa kakšno umobolnico. Tam vam z vsemi strupi, pardon, "zdravili", vsekakor ne bodo nič kaj pomagali, ker smo si naše umske motnje samo-zaslepljenosti sami ustvarili, kar pomeni, da si jih moramo tudi sami odpraviti s samo-iskrenostjo in samo-odgovornostjo. Z zunanjimi "zdravili" si jih lahko zgolj začasno potlačimo, kar negativne posledice še poslabša.

Uporabljajte naša predlagana orodja samo-iskrenosti, samo-odpuščanja in samo-korekcijske prakse in postanite praktivist za dostojno življenje vseh na Zemlji. Vse ostalo je zguba časa in denarja...

2011 - Od organskega robota do človeka s samodirekcijo

Vsaka naša odločitev in vsako naše dejanje je odvisno od tega, koliko denarja imamo, zato je v kapitalizmu denar primarno orodje, uporabljeno za popoln nadzor posameznika. Večina se je s tem sprijaznila do te mere, da vsakega, ki hoče sistem popraviti, označi kot neumnega in celo družbi nevarnega, zlobnega. S tem se neposredno kaže stanje predprogramiranega umskega sistema ljudi. Sodoben človek nima samodirekcije in je popolnoma apatičen, torej nesposoben reagiranja po zdravem razumu, ker ni samo-iskren. Vsak človek je od rojstva naprej posiljevan z umsko miselnostjo (umskimi sistemi), ki temeljijo na neiskrenosti do samega sebe. Najprej nas programirajo starši in ostali ljudje, ki vplivajo na našo 'vzgojo', kasneje pa vse vrste medijev. Kljub temu pa smo sami enako odgovorni za našo miselnost (umske vzorce) saj smo jih sprejeli kot del nas in si dovolili, da se po njih ravnamo. Kadarkoli za karkoli krivimo drugega, smo neiskreni do samega sebe. V skupini Desteni se ravnamo po praktičnih rešitvah, ki bodo v kočni fazi omogočile vsem enostno in enakovredno, dostojno življenje, brez kakršnihkoli zlorab. Razišči našo skupino, vključi se v Desteni'I'Process in rešitev Enakovrednega Denarnega Sistema. Sodeluj pri ustvarjanju življenja na zemlji, ki bo najboljše za vse.

2011 - Kaj pa ti misliš o tem in onem? (Odgovor na sporočilo Maje)

 Danes sem na Facebook strani prejel naslednje sporočilo:

"Najprej lep pozdrav in hvala, da si sprejel mojo prošnjo za prijateljstvo:)

Kot si mogoče opazil, sem imela konflikt z Valentinom. Zelo me skrbi, ko opazujem način dela v Desteni. Kar nekaj zadev v zvezi s to zadevo sem si že ogledala in se mi dozdeva, da je to skupina, ki širi sovraštvo do vseh, ki niso popolnoma enakega mnenja. To pa me spominja na nacizem, fašizem, stalinov komunizem,...Zelo dolgo sem verjela, da je Valentin prijazna oseba, ki si želi dobro... to mu vidim v očeh... sedaj pa ne vem več. Skrbi me, da nima več svojega mišljenja in da le slepo sledi ˝ukazom˝ oz. prepričanjem Bernarda, nikoli pa ne podvomi v pravilnost njegovih namer, verjamem, da želi dobro, ampak pravijo, da je ˝pot v pekel vedno tlakovana z dobrimi nameni˝:) Našla sem tudi ta posnetek na youtube-u. Zanima me, kaj si ti misliš o vsej zadevi, glede na to, da imaš tudi ti ta znak na profilni sliki.

Ne želim nobenemu nič slabega, le močno me skrbi... Hvala za tvoj odgovor. lepo te pozdravljam, naj ti sveti sonce:)
Maja

Pozabila sem pripeti link:) lp,
(Pripeta povezava:) Desteni Preacher of Hate, Bernard Poolman - part 1"

Naj pojasnim, da je pred tem Valentin odstranil Majo iz svoje Facebook skupine. Torej Maja:
O Valentinu ne bom razpravljal, ker je to obrekovanje, kar pomeni, da v prid svojega ega (osebnosti) govoriš o nekom, ki ni prisoten, in s tem o tej osebi ustvarjaš umska prepričanja, ki so v podporo le tvojemu egu, s tem pa dopuščaš hinavščino in zlorabo.

Način dela v Desteni je enostaven: samo-odkritost, samo-odpuščanje, samokorekcijska praksa, zdrav razum, po principu kar je najboljše za vse, v enosti in enakovrednosti.

Nikjer nisem opazil tvoje odkrite uporabe teh "načinov dela", ker jih tudi nisem iskal, zato te prosim, če mi jih predstaviš. Tako te bom lahko najbolj učinkovito podpiral v tvojem procesu. Vsekakor ti predlagam, da jih sama praktično preizkusiš, saj je gledati nekoga pri opravljanju nečesa precej lažje, kot to početi sam. Z zanimanjem bom bral tvoj samo-iskreni blog in poslušal tvoje vlog posnetke, kjer boš odkrito delila svoj proces in svojo nič-slabega-želečo skrb, saj ti bomo tako lahko vsi Destoniani pomagali pri tvojem procesu odpravljanja lastnih umsko-predprogramiranih vzorcev razmišljanja (ega), ki smo si jih ljudje dopustili sprejeti kot del naše osebnosti in kateri nas delajo nezmožne, da bi praktično živeli v enosti in enakovrednosti, po principu kar je najboljše za vse (torej zdravega razuma).

Glede pravilnosti namer:
Namere nikoli niso "pravilne" ali "nepravilne", ker je to umsko-polaritetna utvara in projekcija, ki jo ljudje projeciramo na neko stvar, glede na svoja prepričanja in verovanja, ki smo si jih dopustili sprejeti v naš um od staršev, prijateljev in ostale družbe. Tudi ti v tem primeru nisi izjema. Zato je tukaj jasno, da moraš svojo skrb o tem, "da (Valentin) nima več svojega mišljenja in da le slepo sledi 'ukazom' oz. prepričanjem Bernarda", najprej usmeriti nase in v samo-iskrenosti poiskati in odpraviti vse samo-sprejete in dopuščene primere, kjer sama počneš isto. Ne sodi drugega, da ti ne bo sojeno.

Torej, člani Desteni se učimo ravnati po principu zdravega razuma, kar pomeni, da dejstva (fizično realnost) obravnavamo objektivno, po principu kar je najboljše za vse, pri čemer ne odobravamo nikakršnih zlorab.

"se mi dozdeva, da je to skupina, ki širi sovraštvo do vseh, ki niso popolnoma enakega mnenja. To pa me spominja na nacizem, fašizem, stalinov komunizem"

Tvoj 'dozdev' v objektivni realnosti ni pomemben, saj izhaja iz tvoje subjektivne osebnosti (ega), ki temelji na umsko-predprogramiranih miselnih vzorcih, prepričanjih, verovanjih, ki si jih sprejela kot del svoje osebnosti. Uporabi samo-iskrenost, samo-odpuščanje in samokorekcijsko prakso (pri katerih ti lahko pomagam), saj boš z učinkovito uporabo le-teh postala vešča objektivnega razumevanja posledic, ki jih v tem primeru kopičijo člani Desteni s svojimi ravnanji po navedenih principih. Tako ne boš več potrebovala tujega mnenja o tem, če je nekaj "dobro" ali "slabo", saj boš znala sama razbrati, kaj je najboljše za vse in kaj je dobro le za posameznika/manjšo skupino.

Naj še pojasnim, da je "ta znak na profilni sliki", ki ga imam tudi jaz, priponka v podporo Enakovrednemu Denarnemu Sistemu (Equal Money System), predlagan s strani skupine Desteni, s katerim bomo vsem na Zemlji praktično zagotovili dostojno življenje. O njem se pripravlja zelo obširna knjiga, kjer bo vse v zvezi s tematiko objasnjeno, tudi v slovenščini, v kolikor nama bo z Valentinom uspelo učinkovito in pravočasno prevesti obširna besedila. Vabim vas, da se prijavite na prejem obvestila, ko bo knjiga nared: http://equalmoney.org/the-book/


Hvala, Maja, za tvoje sporočilo, naj ti bo moj odgovor v podporo.