Dan 237 - Samoodgovornost v prepirih

Že dalj časa živim s partnerko z namenom, da si praktično pomagava pri odpravljanju lastnih čustvenih reakcij in umskih zablod. To večkrat postane velik osebni izziv, saj zahteva od obeh, da sva popolnoma samoiskrena in da se zavedava najine odgovornosti do lastnih misli in čustvenih reakcij. V trenutku, ko nekdo za svoje misli in čustva začne kriviti drugo osebo, namesto da bi se ustavil z zavednim dihanjem in si jih odpustil, zapade v čustveno obsedenost, kjer začne recimo jezno obtoževati in prepričevati drugega in ga nato hoče okriviti za svojo reakcijo in nastali problem. In če se tudi drugi ne ustavi in začne tudi sam sodelovati v takšni čustveni obsedenosti, hitro pride do prepiranja. Prepiri so vedno posledica čustev in tega, da tisti, ki v njem sodelujejo, za svoje reakcije, misli in čustva krivijo druge, da bi se sami rešili odgovornosti in se na koncu počutili kot "zmagovalci" čustvenega dvoboja v prepričanju, da je za nastal prepir kriv nekdo drug. Skratka, tudi danes se je zgodilo nekaj podobnega in čeprav sem na začetku bil pozoren na to, da prevzamem odgovornost za svoja čustva, tega kljub temu nisem naredil dovolj odločno, da bi prepir preprečil. Zato bom s samoodpuščanjem še dodatno raziskal, kako lahko v prihodnje dosežem popolno čustveno stabilen, da lahko preprečim in/ali ustavim prepir s čustvenimi reakcijami, še preden se začne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti pokazati drugim njihove čustvene reakcije in pri tem ne upoštevati dejstva, da ljudje tega v splošnem nočemo, razen če sami izrazimo željo po tem, da nam nekdo pomaga uvideti naše lastne vzorce, ki jih drugače sami ne opazimo oz. nočemo videti. Ko opazim in se zavem, da želim drugim pokazati njihove čustvene reakcije, ne da bi za to od njih pridobil strinjanje - se ustavim in diham. Zavedam se, da bom brez njihovega strinjanja zgolj povzročal dodatne čustvene reakcije in odpor v drugem človeku, kar ne bo vodilo k rešitvi problema. Zato se obvezujem, da bom pozoren na to, da bom pred takšnim dejanjem dobil privolitev druge osebe in se prepričal, da sem sam popolnoma čustveno stabilen, da ne bom sam s svojimi reakcijami povzročal problem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se močnega in vplivnega, kadar se zavem, da vidim čustvene reakcije v drugih ljudeh, kadar jih ti ne.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se kot ne dovolj samodirektivnega, če drugim ne pokažem njihovih reakcij, kadar jih opazim. Zavedam se, da je ta sodba popolnoma nepotrebna in da je bolj konstruktivno, da v primerih, ko ne dobim strinjanja za to, da nekomu povem, kakšne reakcije sem pri njih opazil, da tega ne počnem in se osredotočim na dihanje in na to, da sam ostanem stabilen in da preprečim dodatne čustvene reakcije. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se v primeru, ko ostanem tiho in ne govorim o čustvenih reakcijah drugih, ne sodim kot premalo samodirektivnega in zato manjvrednega, saj vem, da s tem preprečujem dodatne nepotrebne čustvene reakcije, ki ne bi rešile problema.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovoli reagirati z užaljenostjo in občutkom ponižanosti na mojo partnerko, ko sem videl/dojemal, da me ta poskuša manipulirati in me zavajati.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi ljudi, za katere vidim/dojemam, da me poskušajo manipulirati in zavajati, kot sovražnike, zlobneže in zato manjvredne od mene. Ko opazim in se zavem, da mojo partnerko ali kogarkoli vidim/dojemam, da me poskuša manipulirati in zavajati - se ustavim in diham. Spoznal sem in razumem, da to počnemo vsi ljudje v afektu in kadar nas obsedejo naše sebične misli in da je popolnoma nesmiselno, da to jemljem osebno in se počutim ponižano, užaljeno in večvredno od takšni ljudi, saj s tem ne rešim problema in ga nisem zmožen usmeriti k samoiskrenosti in samo-odgovornosti vseh udeleženih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom počutil užaljeno in ponižano, kadar bom videl/dojel, da me nekdo želi manipulirati in zavajati in da tega ne bom jemal osebno. Namesto tega bom zavedno dihal in se prepričal, da sem čustveno stabilen in se nato usmeril tako, da ne sodelujem v zlorabi in da prevzamem odgovornost za iskanje/vpeljavo ustrezne rešitve.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se užaljeno in ponižano, kadar moja partnerka ali nekdo mene okrivi za svoje čustvene reakcije. Ko opazim in se zavem, da se počutim užaljeno in ponižano, kadar moja partnerka ali nekdo neposredno ali posredno okrivi mene za svoje čustvene reakcije - se ustavim in diham. Zavedam se da je popolnoma nesmiselno, da bi to jemal osebno, se ob tem počutil manjvredno in ponižano in posledično poskušal pridobiti strinjanje sočloveka, da se moti in da nisem jaz kriv za njegove čustvene reakcije, da se potem ne bi več počutil manjvredno oz. ponižano. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom več počutil/definiral/dojemal ponižano, kadar bo moja partnerka ali nekdo posredno ali neposredno krivil/a mene za svoje čustvene reakcije. Namesto tega bom zavedno dihal in se usmeril tako, da preneham sodelovati v čustveni igri reakcij se usmeril tako, da preprečim nadaljnje reakcije.

Ko bom naslednjič opazil začetek čustvenih reakcij oz. začetek prepira, bom naredil naslednje: Če bom želel izpostaviti nekaj, kar sem opazil v drugem človeku, ga bom vprašal za dovoljenje in se prepričal, da sem sam čustveno stabilen, da ne bom drugače po nepotrebnem ustvarjal dodatnih reakcij. Drugače pa se bom osredotočil na odpravljanje svojih čustvenih reakcij z govorjenjem samoodpuščanj ob tem, ko nekdo drug name čustveno reagira in če se ta še vedno ne bom ustavil in umiril v roku ene minute, se bom odstranil od osebe, ki je v reakciji, saj je to edini način, kako zagotoviti, da vsak prevzame odgovornost za svoje reakcije in da se s tem prepreči nadaljevanje prepira.

Dan 236 - Ljudje v mehurčkih

Med odraščanjem opazujemo ljudi, ki jih večinoma skrbijo le lastne potrebe, hotenja in poželenja. Zato tudi sami začnemo usmerjati pozornost večinoma le na lastne potrebe, hotenja in poželenja, ki so večinoma odraz našega podrejanja lastnim čustvom. Ta pa so posledica našega nerazumevanja in neznanja uporabe lastnega uma in misli na konstruktiven, samopodporen način. Tako začnemo vedno bolj ignorirati skupne družbene probleme, h katerim seveda tudi sami pripomoremo. Ignoriramo posledice, ki jih ustvarjamo s tem, ko želimo zadovoljevati zgolj in le svoje lastne namišljene potrebe, hotenja in poželenja. Tako začnemo ljudje živeti v mehurčkih, kot egoisti. Izvor tega mehurčka je seveda v našem umu, kjer se selektivno odločamo, čemu bomo namenili svojo pozornost. Če se odločamo, da bomo svojo pozornost dajali predvsem svojim sebičnim mislim in posledičnim čustvom na način, kjer bomo želeli doživljati čimveč pozitivnih čustev ob zadovoljevanju namišljenih/imaginarnih potreb, ki nam jih vsiljujejo družba, TV in drugi mediji, potem temu namenimo večino časa svojega življenja. Posledično v službo hodimo zato, da dobimo čimveč denarja, s katerim poskušamo zadovoljiti čimveč namišljenih potreb:

• želimo najboljši telefon, ker se lahko potem pohvalimo pred kolegi
• želimo modno/drago obleko, ker se bomo počutili bolj spoštovano v družbi
• želimo najboljši avto, ker je to statusni simbol in bomo bolj privlačni za potencialne partnerje
• želimo otroke, ker večina naših sorodnikov želi otroke in bi se morali ubadati z jamranjem staršev in drugih, ki bi nas sodili kot čudne in celo manjvredne, če jih ne bi imeli
• hočemo občutiti čustvo zmage, moči, nadvlade in veselja ob gledanju/igranju raznih športov, ker se drugače v življenju počutimo manjvredne in nemočne
• gledamo TV in uživamo alkohol in druge droge, da bi pozabili na svoja čustva strahu, manjvrednosti in nemoči
• itd.

Posledično začnemo bežati pred negativnimi čustvi (strah, sram, manjvrednost) in posledično tudi pred vsako aktivnostjo, ob kateri si jih vzbujamo. Tako postanemo izjemno omejen človek, ki živi v svojem umskem mehurčku sebičnih želja in strahov pred tem, da bi ta mehurček počil. Še posebej, če kdo omeni samoodgovornost, samodirekcijo, samospremembo, samoodkritost ali kakšno podobno bistveno aktivnost uspešnih in zadovoljnih ljudi. Večinoma nas je namreč strah samemu sebi priznati, da imamo moč v svojih rokah, da smo sam svoj bog, ker se nam zdi veliko lažje, da se ne premaknemo, da se ne spremenimo in da se še naprej izgovarjamo na to, da je za vse naše probleme kriv nekdo drug. Zato tudi volimo politike, da se lahko kasneje na njih izgovarjamo. Ste to vedeli? Volilni sistem, kjer volimo svoje predstavnike, je neposredna, direktna posledica tega, da nočemo biti odgovorni sami zase in da želimo druge okriviti za naše lastne probleme.

Kadar nočemo, da bi naš sebični balonček počil, takrat začnemo z ignoriranjem in nasprotovanjem vsem argumentom, ki nam jih nekdo drug ponuja v dokaz, da je naš balonček iluzoren, nesmiseln, škodljiv in nesprejemljiv. Takrat zavedno in nezavedno začnemo vklapljati razne mehanizme, s katerimi želimo obvarovati "status quo" oziroma svoj sebični mehurček:

• spremenimo temo pogovora
• začnemo zehati
• zelo se nam začne muditi k nekim drugim aktivnostim
• zabuljimo se v TV in se delamo, kot da ne slišimo in da nas ne zanima
• ujezimo se in trdimo, da imamo mi prav in da drugi ničesar ne vedo in da so nesramni
• pravimo, da ima vsak pravico do svojega mnenja in da je naše mnenje drugačno
• začnemo naštevati izgovore, zakaj nekaj za nas ne velja in zakaj se mi ne moremo spremeniti
• itd.

Odkar vsakodnevno hodim proces samoiskrenega samoodpuščanja in odstranjevanja svojega sebičnega mehurčka, vedno bolj opažam, kako drugi, ki tega še ne počnejo, živijo v svojih sebičnih mehurčkih. Spoznal sem, da je od jakosti sebičnega mehurčka posameznika odvisno marsikaj glede interakcije s takšno osebo. Bolj, kot je mehurček debel, težje se je s takšno osebo pogovarjati o kakršnikoli pomembni temi, saj se zelo hitro prestraši, da bi se ta njen mehurček razpočil. Potem bi namreč takšna oseba bila postavljena pred dejstvo, da mora prevzeti odgovornost zase in za posledice, ki jih ustvarja in se spremeniti tako, da ne bo več ustvarjal škodljivih posledic - da ne bo več sebična. To pa zahteva vložek dela in napora, kjer začnemo odstranjevati in spreminjati lastne načine razmišljanja in uporabe svojega uma tako, da odstranimo strahove, omejitve in navade, ki smo jih prej živeli že bolj kot ne popolnoma avtomatično. Večino ljudi to precej prestraši, kar posledično pomeni, da se bojijo živeti.

Če si živ, spoznavaš nove stvari, ker se jih začneš zavedati. Ko se začneš zavedati, da si doslej ravnal neprimerno in škodljivo, si pred odločitvijo: se boš spremenil in popravil ter tako postal boljši in manj omejen človek, ali pa boš spoznanje poskušal pozabiti, potlačiti, ker te je strah spremembe in ker si nočeš priznati, da si do zdaj ravnal neprimerno in škodljivo? Prva možnost vodi v izboljšanje življenja, druga pa v še večje kopičenje škodljivih posledic zase in za svojo okolico. Odločitev se v teoriji torej zdi zelo enostavna. Zanimivo pa je, da se v praksi ljudje še vedno veliko raje odločajo za drugo možnost. Tako nadaljujejo s kopičenjem škodljivih posledic zase in za svojo okolico, dokler ne pridejo do neke skrajne točke, kjer že tako močno trpijo, da se odločijo spremeniti, če slučajno prej ne umrejo. Razlog za to, da se večina ljudi večinokrat raje odloči za drugo možnost je ravno ta, sebični mehurček, oziroma domačnost sebičnega mehurčka in poosebljanje z njegovo iluzorno naravo.

Kar pa je smešno in žalostno hkrati je to, da si ta sebični mehurček skozi odraščanje vsi s posnemanjem drugih ustvarimo zato, ker nas nihče ne nauči učinkovitega usmerjanja svoje pozornosti na način, ki bo za nas in našo okolico najbolj podporna. Posledično se ne naučimo svojih lastnih misli (uma) uporabljati konstruktivno. Zato nas je posledično strah živeti. Naš sebični mehurček je vse, kar poznamo in zato nas je strah tudi tega, da bi izgubili ta naš sebični mehurček. Posledično se branimo vsakršne spremembe. Če nam kdo pove, da je naš sebični mehurček škodljiv in neprimeren, smo užaljeni in se počutimo ogrožene. Karkoli, samo da si nam ne bi bilo treba spremeniti ali priznati, kar dejansko že vemo: da je naš sebični mehurček iluzija, s katero v realnem življenju sebi in drugim povzročamo trpljenje.

Rešitev za vse to je v nas samih in se izraža v naslednjih dejanjih:

• samoodkritost
• samoodpuščanje
• samoodgovornost
• spoznanje dejstva: jaz sem popolnoma odgovoren zase in enakovredno soodgovoren za stanje sveta. Sam moram torej postati sprememba, ki jo želim videti v svetu.
• spoznanje Principa, ki je najboljši za vse: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignorirali) sam na njihovem mestu
• samodirekcija in samokorekcija v skladu s spoznanjem dejstva in Principa

Če ste se odločili, da ste že dovolj pretrpeli in da ste že preveč omejeni in bi se torej raje naučili učinkovite uporabe svojih misli/uma, tako da ne le, da boste podporni sebi, ampak tudi vsem okrog sebe, potem vam priporočam brezplačni spletni tečaj DIP Lite.

Dan 230 - Radikalna preobrazba

Beseda radikalen izvira iz latinske besede radix, ki pomeni 'vir, izvor, bistvo'. Radikalna preobrazba je torej takšna, ki se nanaša na preobrazbo bistva. Bistvo pa je to, kar je za kaj najvažnejše in najznačilnejše.

V samoiskrenosti hitro ugotovimo, da ljudje večino časa skrbimo le za osebni interes. Zato je za večino ljudi in človeško družbo nasploh najznačilnejše to, da smo sebični, saj drug drugega zlorabljamo zato, da bi zadostili osebnim željam. Te pa večinoma niso zdravorazumske v smislu zadovoljevanja osebnih fizičnih potreb za doseganje osebnega dostojnega življenja. Razlog zato leži v tem, da se podrejamo čustvom in mislim, s katerimi si čustva ustvarjamo, česar se pogosto niti ne zavedamo. Posledično sprejemamo sebične misli kot nekaj samoumevnega in sprejemljivega in jih začnemo zasledovati in živeti v praktičnem življenju. Pri tem pa pogosto zavestno ignoriramo škodljive posledice, ki jih s svojim sebičnim ravnanjem povzročamo drugim. Vse zlorabe življenja, v katerih ljudje sodelujemo, jih ustvarjamo, sprejemamo ali ignoriramo, so posledica naše podrejenosti lastnim sebičnim mislim in čustvom. V takšnem stanju nismo samodirektivni, ker dopuščamo, da nas usmerjajo lastna čustva, energetski občutki, s katerimi se poosebljamo in jih obravnavamo kot bolj pomembne od tega, da se ravnamo po Principu in da vsem zagotovimo dostojno življenje. To ni sprejemljivo, ker s tem škodujemo sebi in vsem okrog nas.

Zato se moramo vsi radikalno preobraziti tako, da ne bomo več podrejeni lastnim sebičnim mislim in čustvom. To praktično pomeni, da se uskladimo s Principom, ki je najboljši za vse:

Ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu.

A ni zanimivo, kako je beseda radikalen dobila zelo negativen prizvok, ker se jo pogosto uporabljati v kontekstu nasilja. Večina ljudi pa sploh ne ve, kaj beseda pomeni. Če na besede reagiramo čustveno, recimo s strahom, potem vsekakor ne razumemo njihovega pomena in smo vodljivi, kar dobro izkoriščajo lastniki medijskih korporacij za manipulacijo množic. Kdor se ne zaveda, kako njegov lastni um deluje in kako si ljudje sami ustvarjamo čustva in se jim nato podrejamo, je enostavno vodljiv s strani tistih, ki to razumejo. To ni sprejemljivo in zato je še toliko bolj pomembno, da se vsi radikalno preobrazimo in začnemo vselej ravnati po Principu, ki je najboljši za vse. Radikalna sprememba torej ne vključuje nasilja. Vključuje pa popolno samoiskrnost in samodirekcijo, da samo postanemo zgledna sprememba, ki jo želimo videti v svetu, da bomo vsi lahko drug drugemu zagotovili dostojno življenje z vpeljavo sistema, ki bo temeljil na Zagotovljenem življenjskem dohodku, ker lahko le tako vsem zagotovimo osnovne človekove pravice in dostojno življenje v praksi.

Dan 58 - Strah pred samo-odgovornostjo, varnost

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah prevzeti odgovornost zase in odpustim si, da sem sprejel in si dovolil upirati se samo-iskrenemu odpravljanju vzorcev.

Odpustim si, da si nisem dovolil biti samo-iskren in svoje vzorce, misli, čustva, občutke pokazati samemu sebi, brez obsojanj, strahu in odpora.

Odpustim si, da si nisem dovolil odpraviti strahu in odpora pred samo-iskrenim pisanjem in si pokazati vseh vzorcev in vseh vzrokov za te vzorce v samo-iskrenosti, brez obsojanja, ter si jih odpustiti s pisanjem.

Odpustim si, da si nisem dovolil v samo-iskrenosti pogledati vzorca strahu pred tem, da bi ostal sam in bil popolnoma samo-odgovoren zase, brez pomoči partnerke, družine, prijateljev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah soočiti se s strahom pred tem, da ostanem sam, brez partnerke, družine, prijateljev, ki bi mi pomagali in na katere bi se lahko zanašal.

Odpusti si, da si nisem dovolil postati eno s strahom pred tem, da sem sam popolnoma samo-odgovoren zase in si ga odpustiti ter vstati iz strahu skozi samo-direkcijo in dihanje.

Odpustim si, da si nisem dovolil postati eno s strahom pred tem, da ostanem popolnoma sam, brez partnerke, prijateljev in družine, na katere bi se lahko zanašal, ter si strah odpustil in se dvignil iz strahu z dihanjem in samodirekcijo.

Obvezujem se, da se ne bom podrejal strahu pred tem, da ostanem popolnoma sam, brez partnerke, prijateljev in družine, na katere bi se lahko obrnil in nanje zanašal in hkrati se obvezujem, da bom postal eno z vsemi strahovi pred samoto, osamljenostjo, izgubo, popolno samo-odgovornostjo, pisanjem in jih izničil ter odpustil s samoodpuščanjem in se usmeril v dihu po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi izgubil vse stike z ljudmi, katere definiram kot prijatelje in kot tiste, pri katerih lahko najdem pomoč, varnost, sproščenost, zadovoljstvo, veselje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi izgubil občutke varnosti, ki jih dobim ob partnerki, prijateljih in družini in hkrati si odpustim, da sem se ločil od občutka varnosti, sproščenosti, zadovoljstva in veselja tako, da sem začel te občutke pogojevati s partnerko, prijatelji in družino.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke varnosti povezovati s partnerko, prijatelji in družino, namesto da bi sam stal kot varnost, v enosti z varnostjo. Obvezujem se, da občutkov varnosti ne bom več povezoval s partnerko, prijatelji in družino, ampak se bom sam apliciral kot sam svoja varnost, z grajenjem samozaupanja in samo-direkcije skozi pisanje in aplikacijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil varnost povezovati s partnerjem in premoženjem, rednim dohodkom ter redno službo.