Dan 238 - Izvor zavajanja

Ukrajinski politiki so poskušali prepričati ameriške k vojaškemu posredovanju v Ukrajini tako, da so jim poslali lažne fotografije, ki naj bi dokazovale, da se po ukrajinskih cestah vozijo ruska oklepna vozila. Američani so kmalu ugotovili, da gre za zavajanje, saj naj bi slike bile posnete leta 2008. Celotna novica.

Zavajanje ni sprejemljivo, ker z njim nikoli zares ne rešimo problema. Zavajamo vsi, ker ta vzorec obnašanja izhaja iz našega otroštva, ko smo zavajali starše, da bi dosegli nek sebičen interes. Sebičnost izhaja iz ideje o lastnini in posledičnem strahu pred izgubo nečesa, kar nikoli ni bilo in ne more biti zares naše. Največkrat nas je strah izgubiti neko pozitivno čustvo ali prepričanje, s katerim se poosebimo. Dokler nas je strah izgubiti naša pozitivna čustva, prepričanja in ideje, smo njihov suženj. Podrejanje čustvom in nepotrebno poosebljanje z idejami in prepričanji pa so odraz našega nerazumevanja delovanja lastnega uma in čustev. Spoznajmo torej, kako delujejo naš um in naša čustva, da se bomo lahko prenehali bati izgubiti svojo sebičnost. Le tako jo bomo lahko tudi odpravili in pričeli dejansko živeti brez strahu. Zdravorazumsko, brez potrebe po zavajanju.

Odpustimo si vzorce zavajanja in postanimo samoodkriti. Uskladimo se s temeljnim Principom, ki je najboljši za vse življenje: Ne obravnavam in ignoriram drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan in ignoriran sam na njihovem mestu.

Dan 236 - Ljudje v mehurčkih

Med odraščanjem opazujemo ljudi, ki jih večinoma skrbijo le lastne potrebe, hotenja in poželenja. Zato tudi sami začnemo usmerjati pozornost večinoma le na lastne potrebe, hotenja in poželenja, ki so večinoma odraz našega podrejanja lastnim čustvom. Ta pa so posledica našega nerazumevanja in neznanja uporabe lastnega uma in misli na konstruktiven, samopodporen način. Tako začnemo vedno bolj ignorirati skupne družbene probleme, h katerim seveda tudi sami pripomoremo. Ignoriramo posledice, ki jih ustvarjamo s tem, ko želimo zadovoljevati zgolj in le svoje lastne namišljene potrebe, hotenja in poželenja. Tako začnemo ljudje živeti v mehurčkih, kot egoisti. Izvor tega mehurčka je seveda v našem umu, kjer se selektivno odločamo, čemu bomo namenili svojo pozornost. Če se odločamo, da bomo svojo pozornost dajali predvsem svojim sebičnim mislim in posledičnim čustvom na način, kjer bomo želeli doživljati čimveč pozitivnih čustev ob zadovoljevanju namišljenih/imaginarnih potreb, ki nam jih vsiljujejo družba, TV in drugi mediji, potem temu namenimo večino časa svojega življenja. Posledično v službo hodimo zato, da dobimo čimveč denarja, s katerim poskušamo zadovoljiti čimveč namišljenih potreb:

• želimo najboljši telefon, ker se lahko potem pohvalimo pred kolegi
• želimo modno/drago obleko, ker se bomo počutili bolj spoštovano v družbi
• želimo najboljši avto, ker je to statusni simbol in bomo bolj privlačni za potencialne partnerje
• želimo otroke, ker večina naših sorodnikov želi otroke in bi se morali ubadati z jamranjem staršev in drugih, ki bi nas sodili kot čudne in celo manjvredne, če jih ne bi imeli
• hočemo občutiti čustvo zmage, moči, nadvlade in veselja ob gledanju/igranju raznih športov, ker se drugače v življenju počutimo manjvredne in nemočne
• gledamo TV in uživamo alkohol in druge droge, da bi pozabili na svoja čustva strahu, manjvrednosti in nemoči
• itd.

Posledično začnemo bežati pred negativnimi čustvi (strah, sram, manjvrednost) in posledično tudi pred vsako aktivnostjo, ob kateri si jih vzbujamo. Tako postanemo izjemno omejen človek, ki živi v svojem umskem mehurčku sebičnih želja in strahov pred tem, da bi ta mehurček počil. Še posebej, če kdo omeni samoodgovornost, samodirekcijo, samospremembo, samoodkritost ali kakšno podobno bistveno aktivnost uspešnih in zadovoljnih ljudi. Večinoma nas je namreč strah samemu sebi priznati, da imamo moč v svojih rokah, da smo sam svoj bog, ker se nam zdi veliko lažje, da se ne premaknemo, da se ne spremenimo in da se še naprej izgovarjamo na to, da je za vse naše probleme kriv nekdo drug. Zato tudi volimo politike, da se lahko kasneje na njih izgovarjamo. Ste to vedeli? Volilni sistem, kjer volimo svoje predstavnike, je neposredna, direktna posledica tega, da nočemo biti odgovorni sami zase in da želimo druge okriviti za naše lastne probleme.

Kadar nočemo, da bi naš sebični balonček počil, takrat začnemo z ignoriranjem in nasprotovanjem vsem argumentom, ki nam jih nekdo drug ponuja v dokaz, da je naš balonček iluzoren, nesmiseln, škodljiv in nesprejemljiv. Takrat zavedno in nezavedno začnemo vklapljati razne mehanizme, s katerimi želimo obvarovati "status quo" oziroma svoj sebični mehurček:

• spremenimo temo pogovora
• začnemo zehati
• zelo se nam začne muditi k nekim drugim aktivnostim
• zabuljimo se v TV in se delamo, kot da ne slišimo in da nas ne zanima
• ujezimo se in trdimo, da imamo mi prav in da drugi ničesar ne vedo in da so nesramni
• pravimo, da ima vsak pravico do svojega mnenja in da je naše mnenje drugačno
• začnemo naštevati izgovore, zakaj nekaj za nas ne velja in zakaj se mi ne moremo spremeniti
• itd.

Odkar vsakodnevno hodim proces samoiskrenega samoodpuščanja in odstranjevanja svojega sebičnega mehurčka, vedno bolj opažam, kako drugi, ki tega še ne počnejo, živijo v svojih sebičnih mehurčkih. Spoznal sem, da je od jakosti sebičnega mehurčka posameznika odvisno marsikaj glede interakcije s takšno osebo. Bolj, kot je mehurček debel, težje se je s takšno osebo pogovarjati o kakršnikoli pomembni temi, saj se zelo hitro prestraši, da bi se ta njen mehurček razpočil. Potem bi namreč takšna oseba bila postavljena pred dejstvo, da mora prevzeti odgovornost zase in za posledice, ki jih ustvarja in se spremeniti tako, da ne bo več ustvarjal škodljivih posledic - da ne bo več sebična. To pa zahteva vložek dela in napora, kjer začnemo odstranjevati in spreminjati lastne načine razmišljanja in uporabe svojega uma tako, da odstranimo strahove, omejitve in navade, ki smo jih prej živeli že bolj kot ne popolnoma avtomatično. Večino ljudi to precej prestraši, kar posledično pomeni, da se bojijo živeti.

Če si živ, spoznavaš nove stvari, ker se jih začneš zavedati. Ko se začneš zavedati, da si doslej ravnal neprimerno in škodljivo, si pred odločitvijo: se boš spremenil in popravil ter tako postal boljši in manj omejen človek, ali pa boš spoznanje poskušal pozabiti, potlačiti, ker te je strah spremembe in ker si nočeš priznati, da si do zdaj ravnal neprimerno in škodljivo? Prva možnost vodi v izboljšanje življenja, druga pa v še večje kopičenje škodljivih posledic zase in za svojo okolico. Odločitev se v teoriji torej zdi zelo enostavna. Zanimivo pa je, da se v praksi ljudje še vedno veliko raje odločajo za drugo možnost. Tako nadaljujejo s kopičenjem škodljivih posledic zase in za svojo okolico, dokler ne pridejo do neke skrajne točke, kjer že tako močno trpijo, da se odločijo spremeniti, če slučajno prej ne umrejo. Razlog za to, da se večina ljudi večinokrat raje odloči za drugo možnost je ravno ta, sebični mehurček, oziroma domačnost sebičnega mehurčka in poosebljanje z njegovo iluzorno naravo.

Kar pa je smešno in žalostno hkrati je to, da si ta sebični mehurček skozi odraščanje vsi s posnemanjem drugih ustvarimo zato, ker nas nihče ne nauči učinkovitega usmerjanja svoje pozornosti na način, ki bo za nas in našo okolico najbolj podporna. Posledično se ne naučimo svojih lastnih misli (uma) uporabljati konstruktivno. Zato nas je posledično strah živeti. Naš sebični mehurček je vse, kar poznamo in zato nas je strah tudi tega, da bi izgubili ta naš sebični mehurček. Posledično se branimo vsakršne spremembe. Če nam kdo pove, da je naš sebični mehurček škodljiv in neprimeren, smo užaljeni in se počutimo ogrožene. Karkoli, samo da si nam ne bi bilo treba spremeniti ali priznati, kar dejansko že vemo: da je naš sebični mehurček iluzija, s katero v realnem življenju sebi in drugim povzročamo trpljenje.

Rešitev za vse to je v nas samih in se izraža v naslednjih dejanjih:

• samoodkritost
• samoodpuščanje
• samoodgovornost
• spoznanje dejstva: jaz sem popolnoma odgovoren zase in enakovredno soodgovoren za stanje sveta. Sam moram torej postati sprememba, ki jo želim videti v svetu.
• spoznanje Principa, ki je najboljši za vse: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignorirali) sam na njihovem mestu
• samodirekcija in samokorekcija v skladu s spoznanjem dejstva in Principa

Če ste se odločili, da ste že dovolj pretrpeli in da ste že preveč omejeni in bi se torej raje naučili učinkovite uporabe svojih misli/uma, tako da ne le, da boste podporni sebi, ampak tudi vsem okrog sebe, potem vam priporočam brezplačni spletni tečaj DIP Lite.

Dan 223 - Odvečna jeza na druge

Prejšnji blog je v angleščini.

Danes sem postal jezen in živčen, ker sem se nekaj dogovoril z X, kar potem ni bilo po dogovoru.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se kot zguba, ker sva se z X nekaj dogovorila, kar potem ni bilo po dogovoru. Zavedam se, da je nepotrebno, da se tako počutim, kadar si drugi premislijo, saj sem se sam držal dogovora, na druge pa nimam vpliva. Zato se obvezujem, da se ne bom več počutil kot zguba, kadar si bodo drugi premislili in se ne bodo držali dogovora, v katerem sem sodeloval.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi in obtoževati osebo X, ker se ni držala dogovora. Zavedam se, da je tudi vsako obtoževanje in sojenje sebično, ker se s tem postavljam v superioren položaj in krivim druge za svoje čustvo manjvrednosti ob tem, ko mislim, da sem zguba zaradi dejanj drugih. Zato se obvezujem, da ne bom več krivil in sodil drugih, kadar se ti ne bodo držali dogovora.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si pomagati drugim z namenom, da bi se sam bolje počutil o sebi in se dojemal kot superiornega, ker pomagam. Zavedam se, da je takšno delovanje še vedno sebično, ker se v njem podrejam pozitivnim čustvom, namesto da bi dihal in se ravnal po zdravem razumu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom dojemal kot dobrega človeka in se delal superiornega nad ostalimi, kadar bom pomagal drugim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati jezen, kadar vidim druge, da se nočejo spremeniti in delati tako, ko je najboljše za vse in s tem za njih. Ko opazim in se zavem, da se jezim na drugimi, kadar opazim/dojemam, da se nočejo spremeniti v njihovo dobro in v dobro vseh - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s to jezo zgolj meglim lasten um in da mi to popolnoma nič ne bo koristilo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom jezil na druge ob tem, ko bom videl/dojemal, da se nočejo spremeniti in delati tako, kot je najboljše za vse in najboljše za njih.

Dan 201 - Čustva so vedno sebična

Skozi osebni proces samo-iskrenega opazovanja sebe in drugih sem prišel do spoznanja, da je čustveno delovanje vedno sebično. Kadarkoli smo čustveni, kadarkoli se podrejamo svojim čustvom in se usmerjamo na podlagi svojih čustev (ali bolj natančno: svojih čustvenih reakcij), delujemo sebično. Sebično zato, ker v afektu ali čustvenem stanju upoštevamo predvsem svoje čustvo, realno okolico pa zanemarjamo in ignoriramo.

To lahko preveri vsak sam. Čustva v svojem dojemanju delimo na dva pola: pozitivna in negativna čustva. Pozitivnih si večinoma želimo (ljubezen, sreča, poželenje, občutek večvrednosti, moči, varnosti, nepremagljivosti, itd.), negativnih pa ne maramo (strah, jeza, žalost, zamera, zavist, itd.). Ne glede na to, ali neko čustvo dojemamo kot pozitivno ali negativno, vsako čustvo odraža našo notranjo nestabilnost, saj si ob čustvih dovolimo, da nas usmerja naboj energije, ki ga občutimo okrog želodca in v prsih, namesto da bi se sami stabilno usmerjali. Večinoma se niti ne zavedamo, da smo si ta čustva (energetske naboje) sami ustvarili v telesu s pomočjo misli in razmišljanja. Čustva so torej vedno posledica misli.

Skozi odraščanje si ob določenih dogodkih ustvarimo določene misli, s katerimi si sprožimo določene čustvene reakcije. Tega se takrat slabo zavedamo, ker nam nihče ni razložil, kako deluje naš um in kako delujejo čustva. Zato si skozi odraščanje ustvarimo razne umsko-čustvene reakcije, ki potem postanejo naše navade. Recimo: vedno se razburimo z jezo, kadar nam nekaj ne uspe. Ali pa vedno reagiramo s strahom na psa, ker nas je enkrat ugriznil. Ali pa vedno si ustvarimo čustvo sramu, kadar nekdo govori o nas poniževalno. To so vse vzorci, ki si jih sami ustvarjamo popolnoma brez potrebe. Dejstvo je, da nam na nič v zunanjem ali notranjem svetu ni potrebno reagirati z mislimi ali s čustvi. Pa poskusite, če vam bo to uspelo vsaj eno uro? Kot boste ugotovili, ne bo šlo.

To ne pomeni, da so čustva del narave človeka in da se tega ne da spremeniti. To zgolj pomeni to, da sploh ne vemo, kako si čustva in umsko-čustvene reakcije ustvarjamo in zakaj. Če bi to resnično vedeli, bi jih lahko preprosto ustavili. Ker pa tega še ne moremo, to pomeni, da nikoli nismo zares raziskali, kako razmišljamo in kako si ustvarjamo čustva in zakaj se jim podrejamo v svojem praktičnem obnašanju.

Ljudje večinoma mislimo, da naše razmišljanje nima nobene realne posledice, dokler ga obdržimo zase v našem umu. Temu še zdaleč ni tako, saj si, kot smo ugotovili, s pomočjo misli ustvarjamo čustva, ki pa imajo na nas ponavadi velik vpliv, tudi zelo fizičen, ki ga zelo težko zanemarimo ali ignoriramo v vsakdanjem življenju. Zato je pomembno, da se začnemo zavedati, kako natančno deluje naš um in kako si ustvarjamo čustva, da se bomo lahko imeli pod nadzorom, da se bomo lahko usmerjali natančno tako, kot želimo. In ne tako, kot želijo naša čustva, ki smo si jih dejansko nevede sami ustvarili.

Čustven človek je nestabilen. Čustvenemu človeku se ne da zaupati, da se bo ravnal po principu: "ne obravnavaj drugih tako, kot ne želiš biti obravnavan sam". Dokler svoja ravnanja opravičujemo s čustvi, smo nepredvidljivi in sebični, saj je čustveno delovanje vedno sebično, ker so čustva sama po sebi vedno sebična. To pa zato, ker si čustva ustvarjamo vedno v mislih v povezavi s samim sabo, kar pomeni, da zunanji svet ignoriramo. Tudi ko mislimo na nekoga v naših mislih, se to še vedno dogaja v naših mislih zato, da bi ob tem nekaj občutili, da bi s tem nekaj pridobili predvsem zase. Da lahko to razumemo, se moramo opazovati samo-iskreno skozi konkretne primere, kjer si natančno zapišemo, kdaj in kako smo čutili določeno čustvo in zakaj smo si ga ustvarili. Dejstvo je, da za vsako čustvo natančno vemo, zakaj smo si ga ustvarili, s katerimi mislimi in kakšen je bil namen tega čustva.

Do takšnega samo-iskrenega samo-spoznavanja lahko začutimo odpor, kar je zopet čustvo, ki smo si ga sami ustvarili, kot obliko obrambnega mehanizma, da se nam ne bi bilo potrebno soočiti s samim sabo in s tem, kar v sebi dopuščamo in sprejemamo. To nakazuje na to, da ljudje skozi čustva (pozitivna ali negativna) neprestano poskušamo bežati stran od samega sebe. Nočemo se samo-odkrito soočiti s samim sabo in se pogledat v ogledalo, si priznati, zakaj si določeno čustvo ustvarjamo in da se v bistvu sploh nimamo pod nadzorom, ko to počnemo. Praktično je seveda nemogoče, da bi zbežali pred samim sabo, ker ne glede na to, kam gremo, smo vedno sami s seboj. In dejansko vedno tudi vemo, zakaj se počutimo tako, kot se.

Zna kdo odgovoriti na vprašanje, zakaj je temu tako, da se ljudje večinoma tako močno otepamo samo-iskrenega soočenja s samim sabo? Zakaj se tako podrejamo svojim sebičnim čustvom? Zakaj se tako otepamo lastne spremembe, lastne samo-odgovornosti za to, da bi svoje življenje uskladili s Principom: ne obravnavaj drugega tako, kot nočeš biti obravnavan sam? Zakaj nočemo svoje življenja in prostega časa posvetiti temu, da bi vsem na Zemlji zagotovili dostojno življenje? Zakaj se večina ljudi raje zlekne pred TV ali odide na pivo?

Ko smo resnično samo-iskreni hitro ugotovimo, zakaj. Zato, ker se podrejamo lastnim čustvom, ki smo si jih sami ustvarili, čeprav smo se tega slabo zavedali.

Dokler se podrejamo lastnim čustvom, smo živi robot, ki reagira na lastne pred-programirane energetske impulze. Kdor te naše impulze pozna, nas posledično lahko manipulira. Vse kar mora storiti je to, da v nas vzpodbudi tisti čustveni impulz, po katerem bomo odreagirali tako, kot si želi. To bolj ali manj počnemo vsi, saj vsi poznamo manipulacijo. Še posebej s pridom pa to izrabljajo politični kabali preko medijev, ki načrtno v ljudeh vzbujajo strahove in druga čustva, odvisno od reakcije, ki jo želijo vzpodbuditi v množici.

Čas je, da to ustavimo, da vzpostavimo popolno samo-direkcijo in da se ne podrejamo več svojim čustvom in čustvenim reakcijam, ker to nikomur ne koristi.

To dosežemo s samo-iskrenim izpisovanjem lastnih umsko-čustvenih vzorcev, s samo-odpuščanjem le teh in s praktično samo-korekcijo v vsakdanjem življenju. Sam to počnem že več let, zato sem veliko bolj učinkovit v vsakdanjem življenju, pri delu in pri odnosih z ljudmi. Čedalje manj se jezim, čedalje manj me je strah, čedalje manj se krivim, sodim, podrejam, čedalje manj sem žalosten, pa tudi manj evforičen ali vzhičen. Tako sem veliko bolj zadovoljen sam s sabo, ker imamo veliko več samo-zaupanja in samo-direkcije, ker vem kaj hočem (to, kar je najboljše za vse nas), ker vem, kdo sem (vsemu enakovredno živo bitje) in ker vem, da sem vedno zgolj in samo jaz tisti, ki imam moč spremeniti samega sebe tako, da nam bo vsem bolje.

K temu razumevanju so mi pomagali tudi drugi, ki so do takšnih spoznanj prišli že pred mano in hvaležen sem, da so mi pomagali. Zato tudi sam želim pomagati drugim spoznati, kako si lahko vsak sam pomaga postati svobodno, samo-direktivno živo bitje, ki stremi k družbi, kjer je dostojno življenje vsem zagotovljeno. Stremeti k čemurkoli drugemu (k sebičnosti) je vedno samo-destruktivno.

Kadarkoli nekoga zlorabimo (za sebično korist), zlorabimo samega sebe, čeprav nam mogoče to ni očitno na prvi pogled.

Dan 178 - Kako sem ustavil vojno

Prejšnji blog je v angleščini.

Ljudje smo v vojni na različnih koncih sveta že od kar vemo sami zase. Čemu? Je vojna nekaj, kar vsem koristi? Vojna sploh komu koristi? Vsekakor ne tistim, ki se v njej bojujejo. Verjetno pa do neke mere kakšnim svečenikom, bankirjem ali kabalistom, ki so jo začeli in plačali.




Razjasnimo:
Kabal: skrivna politična klika ali frakcija. (Pomen je preveden iz angleščine. Zanimivo, da v SSKJ te besede še ni.)
Klika: navadno manjša skupina ljudi v kaki skupnosti, ki se hoče okoristiti, uveljaviti na škodo drugih. (SSKJ)
Frakcija: 1. organizirana skupina v stranki, ki ima o posameznih vprašanjih drugačno mnenje kot večina: pripadati kaki frakciji; ekstremistična frakcija; boj proti frakcijam v stranki; razcepljenost stranke na frakcije 2. tesneje povezana skupina poslancev v parlamentu, ki so ali niso člani iste stranke ...

Ljudje smo po navadi preveč ekstrovertirani in kazalec moleči vstran od sebe (torej premalo samo-iskreni in samo-reflektivni), zato tudi vzroke za vojne iščemo izven sebe, nekje tam zunaj. Toda dejstvo je, da smo edini vzrok za vojne prav vedno mi, ljudje sami, ker jih ne preprečimo in ker v njih sodelujemo. Kako se torej vojna začne v nas, ljudeh? Je vojna zgolj fizična, ali tudi besedna in miselna? Vse se začne z mislijo, zato se tudi vsaka vojna začne z mislijo. Verjetno bo marsikdo presenečen, toda v vojnah sodelujemo vsak dan skoraj vsi.

Spoznal sem, da v sebi, v svojih misli, pogosto izvajam vojno, kadarkoli krivim nekoga drugega (na primer za moje stanje in doživljanje samega sebe), ali pa kadar tekmujem po principu, kjer lahko izgubim ali zmagam. V takšnih primerih vedno pride do vojne in sovraštva.

Lahko vojna obstaja, brez da bi tekmovali in krivili druge?

Ko krivimo druge in/ali tekmujemo, vedno ustvarimo razdor / separacijo med "nami" in "tistimi drugimi", kjer verjamemo, da so "tisti drugi" problem, z nami je pa vse v redu, čeprav smo med "nami" in "tistimi drugimi" ustvarili problem. Če verjamemo, da rešitev problema leži zgolj v "tistih drugih", kjer se morajo ti nam podrediti, se spremeniti ali umreti, potem nikakor ne vidimo svoje lastne so-odgovornosti, da sami stojimo kot primer praktične rešitve, ki je najboljša za vse. Zanimivo dejstvo: ta  rešitev je vedno nenasilna. Zanimivo dejstvo: Ljudje v trenutnem kapitalizmu tekmujemo vsak dan. Torej smo neprestano v vojni.

Kaj je rešitev obsojanja in tekmovanja?

Rešitev je ta, da najprej prenehamo obsojati in tekmovati na način, kjer mora nekdo zmagati in nekdo izgubiti (obstaja torej koristna oblika tekmovanja, kjer na koncu vsi zmagamo, ker imamo vsi od tega korist). To storimo s samo-dopuščanjem in samo-korekcijo. Prav tako pa moramo vedno sami prevzeti svoj del odgovornost za to, da stojimo kot praktični zgled rešitve, ki je najboljša za vse. Seveda je to nemogoče, če smo sebični. Zato potrebujemo samo-iskrenost in razumevanje, da je najboljše za vse vedno takšno ravnanje, kjer ne obravnavamo drugih tako, kot ne bi želeli biti obravnavani sami na njihovem mestu.

Kaj je najboljši katalizator / pospeševalec vojne?

Strah. Dokler se podrejamo lastnim strahovom, se ne moremo odločati in ravnati konstruktivno, po zdravem razumu, ker v stanju strahu vidimo le osebne sebične interese. Tudi in še posebej, kadar verjamemo, da mora umreti nekdo drug za to, da lahko mi preživimo, je to ekstremno sebično. Sebičnost ima svoje posledice, tako kot vsako (ne)ravnanje, ki pa so zelo nezaželene, ker s sebičnostjo povzročamo razdor / separacijo med nami in drugimi. V takšnem umskem iluzornem stanju se je zelo enostavno prepričati, da je naše življenje vredno več od življenja kateregakoli drugega živega bitja. Zdrav razum gre s takšno sebično sodbo po zlo (in po zlu), saj lahko ravnamo najboljše za vse le tako, da ne obravnavamo drugih tako, kot ne bi želimo biti obravnavani sami na njihovem mestu.

Kaj je rešitev za strah?

Strah nas je vedno tega, da bomo nekaj izgubili. Toda dejstvo je, da če nekaj lahko izgubimo, potem tega zares nismo nikoli imeli. Zakaj bi se potem bali in si ustvarjali strah pred tem, da bomo nekaj izgubili, če pa se bo to tako ali tako zgodilo slej ali prej? Nam to kaj koristi? Čisto nič, ravno nasprotno, saj kot smo že ugotovili, v takšnem stanju vidimo le osebne sebične interese, s čimer povzročamo zgolj še več škode vsem. Toda takšno spoznanje nam koristi šele takrat, ko ga apliciramo tudi v praksi. Za to pa je potreben proces samo-odkritega pisanja o vseh primerih, kjer nas je nečesa strah (da bomo torej nekaj izgubili), samo-odpuščanja vseh teh strahov in praktične samo-korekcija, kjer si posledično ne ustvarjamo več strahu, ampak se samo-direktivno usmerimo po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse.
Zanimivo dejstvo: Refleksni strah pred poškodbo ali smrtjo je seveda koristen. Zato je potrebno razumeti, da zgoraj govorim o umskem strahu, ki je namišljen.

Vojno lahko resnično ustavimo in preprečimo zgolj tako, da ustavimo vojno v nas samih, ki jo izvajamo vsak dan. Če tega ne počnemo ali pa ne želimo početi skozi proces samo-odkritega spoznavanja svojih vzorcev razmišljanja in ustvarjanja čustvenih reakcij, njihovega samo-odpuščanja in praktične samo-korekcije, potem smo zgolj še eden od človeških kabalistov, ki se podrejajo svojim iluzornim strahovom pred izgubo svojih sebičnih želja in hotenj po udobju in moči na račun in v škodo soljudi, ki jih vidimo kot sebi manjvredne. To je iluzija, katere mati je naša zlobna umska domišljija. Je ne priporočam. Posledice sebičnega obnašanja so karmično zelo neprijetne, kot lahko v samo-iskrenosti ugotovi vsak sam na lastnih primerih. Ali pa še bo.

---

Naučite se samo-odpuščanja in se osvobodite vseh svojih čustvenih bremen, strahov in umskih samo-omejitev, naučite se učinkovite samo-podpore in samo-direkcije in postanite sam svoj vodja: Desteni'I'Process Lite, na kratko DIP Lite. (BREZPLAČNO!)

Pridružite se skupini ljudi, ki s svojim praktičnim zgledom in timskim delom vpeljujemo praktične rešitve za zagotovitev dostojnega in zabavnega življenja vsem: Destonians
(To smo tisti, ki smo že opravili tečaj DIP Lite na zgornji povezavi na bolj poglobljenem nivoju, zato z veseljem pomagamo pri razumevanju orodij za samopomoč.)

Vabljeni tudi v našo mednarodno FaceBook skupino, kot tudi lokalno, slovensko FaceBook skupino. 

Predlog sistemske rešitve za zagotovitev dostojnega življenja vsem: Living Income Guaranteed (LIG)
Opis je na voljo tudi v slovenščini: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek (ZŽD / LIG)

Dan 176 - Pričakovane spremembe v svetu in politiki

Danes sem posnel tale video, kjer govorim o mojih spoznanjih na temo pričakovanja sprememb v svetu in politiki.

To je samo-podporni posnetek, kjer vadim samo-direktivno govorništvo v sklopu mojega procesa samo-iskrenega odpravljanja sebičnih umskih vzorcev in čustvenih reakcij.

Dan 174 - Kako preprečiti propad socialne države

Prejšnji blog je v angleščini.

Danes sem posnel avdio blog, v katerem razpravljam na temo propadanje socialne države po principu problem-rešitev. Na tak način vadim samo-direkcijo, govorništvo in usmerjenost k rešitvam. S tem predvsem podpiram samega sebe, seveda pa lahko najde v tem podporo in navdih kdorkoli.

Omenjene povezave:
Destonians
DIP Lite

Dan 158 - Kapitalizem je edini znani dober sistem, ki smo ga zmožni?

Rešitve za boljši sistem od trenutnega, nerazumno izkoriščevalskega kapitalizma, že obstajajo in so znane. Predvsem priporočam v branje Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek in predlog Enakovrednega denarnega sistema.

Vendar pa je dejstvo, da problem ni v tem, da ne bi poznali boljše oblike sistema, kjer bi vsi lahko živeli dostojno in zabavno življenje. Takšno prepričanje je bolj izgovor za to, da ne bi prevzeli odgovornost za trud k boljšemu sistemu, s čimer pokažemo tudi lastno ignoranco in nezanimanje za rešitve osebnih in družbenih problemov. Problem je torej v posamezniku, v nas, ki si skozi odraščanje in življenje ustvarimo prepričanje, da je človeška osebnost nespremenljiva, da je človek po "naravi" podrejen čustvom (torej egoizmu) in da zato ljudje nismo sposobni izboljšati sebe in postati živo bitje, ki živi po principu "ne obravnavaj drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan sam na mestu drugega". Takšno prepričanje si ljudje ustvarimo predvsem zaradi pomanjkanja zavedanja o tem, kako si ustvarjamo lastne misli in čustva. Oboje namreč jemljemo kot nekaj samoumevnega in se z njimi poosebljamo v trenutku, ko nam misli "padejo" na pamet in ko čustva doživimo. S tem se jim nezavedno podrejamo in dovolimo, da nas vodijo. Dejstvo pa je, da si misli in čustva vedno ustvarjamo sami, zato smo zanje popolnoma odgovorni. Kakor sem spoznal v lastnem raziskovanju svojih miselnih vzorcev, lahko tudi vedno samo-iskreno ugotovimo, ZAKAJ razmišljamo in čustvujemo, tako kot to pač počnemo, v kateremkoli določenem trenutku. Če sem tako bil prepričanja, da se moje "narave" ne da spremeniti in da sem podrejen lastnim čustvom, sem nato v samo-iskrenosti raziskal, zakaj tako razmišljam. Ugotovil sem, da sem to uporabljal kot izgovor za to, da mi ne bi bilo potrebno prevzeti odgovornosti za samega sebe in za to, da postanem dober človek. Dober v smislu, da ne obravnavam drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan sam na mestu drugega, pa tudi dober v smislu, da aktivno sodelujem pri ustvarjanju družbenih odnosov (sistema), kjer bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. Ko sem si ta vzorec odpustil, sem na podoben način nadaljeval z ostalimi vzorci, ki sem jih pri sebi opazil in jih tudi odpravil, s čimer še vedno nadaljujem. Tako sem si dokazal, da se vsak človek lahko spremeni sam in da je naša resnična narava zgolj ta, da smo učljivi in da si sami ustvarjamo lastno osebnost in lastne navade. Tako se tudi sami odločamo, na kakšen način se bomo odločali. Se bomo podrejali čustvom ali se bomo ravnali po principih, ki so najboljši za vse nas? Odločitev in odgovornost zanjo je popolnoma v naših rokah.

Naše življenje se v trenutku izboljša, ko prevzamemo odgovornost za svojo izobrazbo in lastno prevzgojo v človeka, ki se ne podreja čustvom, ampak živi po principih, ki so najboljši za vse nas. Tako lahko po tem s svojim zgledom pomagamo tudi drugim do takšnega osebnega stanja. Ta osebni proces lastne osvoboditve podrejenosti čustvom najlažje izvajamo z orodjem samo-iskrenega samo-odpuščanja s praktično samo-korekcijo, pri čemer si pomagamo s pisanjem in zavednim dihanjem. Primere uporabe lahko najdete na tem blogu in mnogih drugih.

Kogar opisani osebni proces že zanima, se lahko pridruži tudi mednarodni skupini, kjer si pomagamo in sodelujemo na projektih: http://destonians.com/

Svet bomo spremenili v vsem prijaznega le tako, da bomo z lastnim zgledom sodelovali pri izvajanju specifičnih projektov, ki so potrebni, da lahko vsem ljudem zagotovimo dostojno in zabavno življenje. Zato te vabim, da se nam pridružiš in postaneš človek, ki je del rešitve in ne del problema.