Dan 223 - Odvečna jeza na druge

Prejšnji blog je v angleščini.

Danes sem postal jezen in živčen, ker sem se nekaj dogovoril z X, kar potem ni bilo po dogovoru.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se kot zguba, ker sva se z X nekaj dogovorila, kar potem ni bilo po dogovoru. Zavedam se, da je nepotrebno, da se tako počutim, kadar si drugi premislijo, saj sem se sam držal dogovora, na druge pa nimam vpliva. Zato se obvezujem, da se ne bom več počutil kot zguba, kadar si bodo drugi premislili in se ne bodo držali dogovora, v katerem sem sodeloval.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi in obtoževati osebo X, ker se ni držala dogovora. Zavedam se, da je tudi vsako obtoževanje in sojenje sebično, ker se s tem postavljam v superioren položaj in krivim druge za svoje čustvo manjvrednosti ob tem, ko mislim, da sem zguba zaradi dejanj drugih. Zato se obvezujem, da ne bom več krivil in sodil drugih, kadar se ti ne bodo držali dogovora.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si pomagati drugim z namenom, da bi se sam bolje počutil o sebi in se dojemal kot superiornega, ker pomagam. Zavedam se, da je takšno delovanje še vedno sebično, ker se v njem podrejam pozitivnim čustvom, namesto da bi dihal in se ravnal po zdravem razumu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom dojemal kot dobrega človeka in se delal superiornega nad ostalimi, kadar bom pomagal drugim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati jezen, kadar vidim druge, da se nočejo spremeniti in delati tako, ko je najboljše za vse in s tem za njih. Ko opazim in se zavem, da se jezim na drugimi, kadar opazim/dojemam, da se nočejo spremeniti v njihovo dobro in v dobro vseh - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s to jezo zgolj meglim lasten um in da mi to popolnoma nič ne bo koristilo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom jezil na druge ob tem, ko bom videl/dojemal, da se nočejo spremeniti in delati tako, kot je najboljše za vse in najboljše za njih.

Dan 216 - O naraščanju živčnosti in sodbah skodelice ter osebe

Danes sem prevajal nek dokument in po parih urah dela sem opazil, kako postajam vedno bolj živčen, ker sem si ustvaril odpor. Med delom sem namreč začel razmišljati o tem, da že dovolj časa prevajam in da se lahko zdaj ustavim in se grem zabavat ali počet kaj drugega. Na tak način sem se sabotiral, ker se nisem več usmerjal v dihu ampak sem pustil mislim in posledičnim čustvenim energija, da me usmerjajo. Zato bom pisal o tem vzorcu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sabotirati samega sebe z mislimi, da sem po določenem času že opravil dovolj dela za danes, da se mi več ne da, da je delo dolgočasno in da zdaj lahko počnem še kaj drugega. Ko opazim in se zavem, da ob nekem delu razmišljam o tem, da je dolgočasno in nezabavno, da sem že dovolj naredil in da lahko sedaj preneham in počnem kaj drugega, kar dojemam kot bolj zabavno - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s takšnim razmišljanjem sabotiram in podlegam umu in čustvenim reakcijam, da me prevzamejo in usmerjajo, namesto da bi se usmerjal sam po zdravem razumu in dokončal, kar počnem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, kdaj bom med delom začel razmišljati o tem, da je delo dolgočasno in da bi se raje zabaval. Obvezujem se, da bom ob tem vedno ustavil in zadihal, naredil kratek premor s tem, da bom šel nekaj popit ali kaj podobnega in se nato usmeril nadaljevati z delom, dokler ga ne bom končal oz. dokler ne bom fizično utrujen ali dokler bo to primerno.

---

Opazil sem, kako različno dojemam dve skodelici za čaj zgolj zato, ker ima prva sive lise, druga pa črne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil skodelici drugače dojemati, črno-belo kot bolj privlačno in sivo-belo kot manj, zgolj zaradi barve, in si ob tem ustvarjati čustvo odpora/zavračanja do sive-bele in željo do črno-bele. Ko opazim in se zavem, da stvari sodim glede na barvo in si ob tem ustvarjam misli in čustva - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem samodejno in brez potrebe ali koristi podrejam umsko-čustvenim reakcijam. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom stvari sodil glede na barvo, namesto tega bom na vse sodbe, ki jih bom zaznal, izrekel samo-odpuščanje in se usmeril v zavedanju, da so vse barva zgolj barve in se osredotočil tudi na druge fizične lastnosti stvari, kot so tekstura, sestava, vrsta materiala in podobno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sivo barvo definirati kot dolgočasno, umazano, depresivno, grdo. Ko opazim in se zavem, da sivo barvo sodim kot dolgočasno, umazano, depresivno in grdo - se ustavim in diham. Zavedam se, da si z ustvarjanjem takšnih občutkov zgolj meglim realen pogled na stvari, kjer si posledično ustvarjam odpor in željo glede na barvo in se temu brez potrebe podrejam in s tem omejujem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da sive barve ne bom sodil in definiral kot dolgočasne, depresivne in grde. Namesto tega jo bom videl zgolj kot barvo, enakovredno vsem ostalim barvam.

---

Prav tako sem opazil, da imam do določenega znanca odpor, da se nočem z njim družiti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil do osebe X ustvarjati odpor, zavračanje in jo soditi kot manjvredno, ker jo sodim kot neodgovorno in zlobno zaradi stvari, ki jih je ta oseba počela v preteklosti. Zavedam se, da s tem, ko to osebo tako dojemam, sam ustvarjam zlorabo, ker se ne postavim v njeno kožo in se do nje vedem večvredno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da osebe X ne sodim kot manjvredne in da si ne ustvarjam odpora do druženja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se oseba X spet začela obnašati neodgovorno in da bi zato jaz moral prevzeti odgovornost, da se ukvarjam s posledicami, ki bi jih oseba X povzročila. Ko opazim in se zavem, da me je strah osebe X zato, ker me je strah, da bi moral jaz prevzeti odgovornost za morebitne posledice, ki bi jih ta oseba lahko povzročila - se ustavim in diham. Zavedam se, da je ta strah nepotreben, ker si vedno lahko zaupam, da se bom usmeril tako, da bom prej ali slej stvar ustrezno usmeril in da tako ali tako ne morem biti odgovoren namesto nekoga drugega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se bom zavedal, da je nesmiselno in nepotrebno, da bi me bilo strah pred nekimi posledicami, ki bi jih lahko povzročila oseba X in s katerimi bi se moral tudi jaz ukvarjati. Namesto tega se bom usmerjal v dihu glede na trenutno stanje in gradil na samozaupanju, da se lahko na vsako situacijo ustrezno odzovem po zdravem razumu in brez čustvenih reakcij.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil osebo X soditi kot manjvredno, hudobno in neodgovorno zato, ker se je do osebe Y obnašala nesprejemljivo, in to jemati kot izgovor za to, da lahko osebo X sodim in obravnavam manjvredno. Obvezujem se, da si ne bom več ustvarjal izgovorov, s katerimi bi opravičeval moje sodbe do osebe X.

Odpustim si, da si nisem dovolil sprejeti osebe X kot meni enakovredne, brez kakršnihkoli sodb in obsojanj. Zavedam se, da so vse umsko-čustvene sodbe sebične in nepotreben, ker zaradi njih ne sprejemam ljudi in stvari takšnih, kot so v resnici v danem trenutku. Zato se obvezujem, da bom popolnoma sprejemal osebo X kot sebi enakovredno, brez sodb in obsojanj.

Dan 117 - Zmeden in živčen lik

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obstajati kot zmeden in živčen lik, kadar nečesa ne razumem ali kadar moram predelati veliko informacij in ne vem kje bi začel.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil hoteti na hitro predelati čimveč informacij čim bolj podrobno, kadar nečesa ne razumem in ne vem, kje bi začel iskati informacije.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se sodim in da me je strah neuspeha, kadar nečesa ne razumem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati živčen, kadar nečesa ne razumem ali ko moram predelati veliko informacij.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati živčen, kadar nimam načrta o tem, kako bom nekaj predelal, naredil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah neuspeha, kadar nimam načrta o tem, kako bom nekaj naredil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati se, se počutiti izgubljenega in nemočnega ter tako obstajati kot zmeden in živčen lik, kadar nimam načrta o tem, kako bom nekaj naredil. Ko opazim, da obstajam kot zmeden in živčen lik - se ustavim in diham. Zavedam se, da se so vse misli in sodbe odveč in da se moram najprej umiriti, dihati in nehati razmišljati, da se bom lahko učinkovito usmeril in našel rešitev. Obvezujem se, da ne bom več obstajal kot zmeden in živčen lik, kadar nimam načrta o tem, kako bom nekaj naredil ali kadar ne vidim jasne rešitve, namesto tega se bom ustavil in dihal, nehal razmišljati in se nato sproščeno usmeril v dihu korak za korakom do rešitve.

Dan 76 - Živčno programiranje

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do programiranja.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da ne znam dobro programirati in da to ni zame.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil primerjati se z drugimi, ki programirajo, in se ob tem počutiti manjvredno.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob misli na programiranje ustvarjati odpor.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se in se obsojati kot manjvreden, kadar ne najdem in ne odpravim takoj napake.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati živčen in se hoteti vdati ter nehati programirati, kadar ne najdem, ne odpravim takoj napake ali ko ne vem, kako bi prišel do rešitve.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do iskanja rešitve za problem na internetu ali kje drugje.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti se vdati in prenehati s programiranjem, kadar ob iskanju ne najdem takoj primerne rešitve za problem.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si hitro, čim hitreje odpraviti napako, namesto da bi se enakomerno usmerjal v dihu.
Spoznal sem, da se s takšnimi vzorci sabotiram, namesto da bi se usmerjal v dihu in bil tako učinkovit in hitreje končal delo in tako imel več časa za kaj drugega. Obvezujem se, da se bom ob programiranju osredotočil na dihanje in vztrajnost ter si izpisal in odstranil vse morebitne misli, s katerimi si povzročam nervozo, občutek manjvrednosti in obup.