Dan 170 - Sanjska podpora

Danes sem imel sanje, v katerih se mi je razkril umski vzorec, kjer postanem nervozen in jezen, kadar nekdo želi, da nekaj storim in si potem premisli oz., kadar ne razumem najbolje, kaj nekdo od mene želi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati nervozen in jezen, kadar nekdo želi, da nekaj zanj storim takrat, ko sem zaposlen z nečim, še posebej, če ga ne razumem najboljše ali pa če si vmes premisli. Ko opazim, da postajam nervozen in jezen, kadar nekdo želi, da nekaj zanj storim med tem, ko sem zaposlen - se ustavim in diham. Zavedam se, da je takšna čustvena reakcija nepotrebna, zato se obvezujem, da ne bom več reagiral z jezo in nervozo, kadar kdo nekaj želi od mene. Namesto tega bom dihal in se dogovoril za ustrezno praktično rešitev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi ljudi kot nevljudne in jih kriviti za mojo čustveno reakcijo jeze, kadar me zmotijo, ko sem z nečim zaposlen. Ko opazim in se zavem, da sodim ljudi kot nevljudne in krive za mojo čustveno reakcijo jeze, kadar me zmotijo, ko sem zaposlen - se ustavim in diham. Zavedam se, da je moj čustvena reakcija povsem nepotrebna, zato se obvezujem, da ne bom več sodil ljudi kot nevljudne/nesramne/vsiljive/moteče, kadar bodo želeli govoriti z mano oz. kadar bodo želeli, da nekaj storim zanje, med tem ko bom zaposlen. Namesto tega bom dihal in se dogovoril za praktično rešitev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jeziti se, kadar nekoga ne razumem/ne slišim najbolje in ga kriviti za svojo jezo, ker ga ne razumem/slišim. Ko opazim, da se jezim, ker nekoga ne razumem/ne slišim - se ustavim in diham. Zavedam se, da ni ta, ki ga ne razumem/slišim, kriv za mojo čustveno reakcijo jeze. Zato se obvezujem, da se ne bom več jezil (na sogovorca), kadar ga ne bom dobro razumel/slišal. Namesto tega bom dihal in ga vprašal še enkrat in primerno izboljšal pogoje pogovora.

Drugi del sanj mi je pokazal vzorec, kjer se zaradi svoje neodločnost/pomanjkanja samozaupanja v svoje izkušnje podrejam idejam koga drugega, čeprav vem, da ideja ne bo uspela in imam celo boljši predlog.

Odpustim si, da si nisem dovolil imeti samo-zaupanja v lastne izkušnje, kadar opazim, da ideja/težnja nekoga ni najboljša/najbolj primerna. Ko opazim in se zavem, da omahujem, da nisem odločen in da ne zaupam lastnim izkušnjam - se ustavim in diham. Spoznal sem, da nimam nobenega razloga za to, da ne bi zaupal lastnim izkušnjam in jih tudi jasno predstavil drugim, kadar vidim/dojemam, da njihove ideje niso najboljše/najbolj primerne in da imam sam boljši predlog, in bil hkrati odprt za predloge in dodatna pojasnila drugih, ki jih do takrat sam morda nisem upošteval. Obvezujem se, da bom zaupal svojim praktičnim izkušnjam in da jih bom odločno predstavljal drugim, kadar bom s tem lahko pomagal in da se ne bom več podrejal idejam drugim, kadar vidim, da niso najboljše/najbolj primerne v smislu praktičnih rešitev. Prav tako se obvezujem, da v takšnih primerih ne bom reagiral z jezo ali posmehom in druge sodil/obsojal, če bodo vseeno vztrajali in želeli izvesti nekaj, kar po mojih izkušnjah ni najboljše. Namesto tega bom dihal in jim predstavil nezaželene posledice, ki sem jih doživel sam pri tem, ko sem počel kaj podobnega in tako razložil, zakaj bi bil kak drug način bolj primeren.

Dan 139 - Potrpežljivost

Spoznal sem, kako pomembno je, da se zavedamo besed in njihovega pomena, ki jim ga dajemo, saj ta pomen tudi izživljamo. Če ob neki besedi čustveno reagiramo in jo definiramo ter dojemamo kot konfliktno, potem jo tudi tako živimo v praksi. Zato je pomembno, da besede definiramo in živimo tako, da so nam in drugim v podporo. Naprimer: odkrito pogledamo sebe in svoje življenje in identificiramo točke, ki jih želimo spremeniti, identificiramo kontekste in besede v zvezi z našim življenjem, ki bi jih želeli popraviti, izboljšati. Sam sem izbral besedo potrpežljivost, ker opažam, da mi to manjka. Zato bom besedo redefiniral tako, da se bom z njo in njeno definicijo lahko praktično podpiral v vsakdanjem življenju in si tako podaril vrlino potrpežljivosti.

Kako dojemam potrpežljivost? Potrpežljiv je nekdo, ki čaka na nekaj in ob tem ni živčen, nervozen, jezen. Ko sem potrpežljiv, torej nisem čustven, kar pomeni, da tudi ne razmišljam o samem cilju, kot o nekem pogoju za svojo srečo in boljše počutje. Ne priganjam, ampak upoštevam in razumem dejanske okoliščine. S priganjanjem dosežem samo to, da delam več napak. V realnosti je za dosego vsakega cilja potrebno fizično ukrepanje in ravnanje, ki počasi in vztrajno pripelje do želenega rezultata. V umu si lahko zelo hitro ustvarjamo ideje in si v mislih izrišemo želeno stanje, vendar um je utvara in nima nobene praktične zveze z realnostjo, dokler se dejansko ne premaknemo in začnemo s praktičnimi aktivnostmi, katerih posledice bodo privedle do cilja in pri tem je zelo pomembno, da smo vztrajni. Če tri dni hodimo na vrh gore a si zadnjih deset metrov pred vrhom premislimo in gremo nazaj, nismo dosegli cilja, ker nismo bili dovolj vztrajni in potrpežljivi. Potrpežljivost torej pomeni vztrajnost v fizičnih aktivnostih, brez čustvenih reakcij, brez nepotrebnega ustvarjanja negativnega občutka nezadovoljstva ob tem, da cilj še ni dosežen in brez pogojevanja dobrega počutja z dejansko dosego cilja in brez prehitevanja samega sebe in dejanskega stanja. Zakaj bi se omejeval s tem, da svojo dobro voljo pogojujemo z dejansko dosego nekega cilja? Mogoče določenega cilja sploh nikoli ne bom dosegel, ker je nerealen, ali pa ga ne bom dosegel kmalu oz. takrat, ko sem si najprej zamislil, ker še nisem imeli vseh informacij ali pa ker se je situacija vmes spremenila, s tem pa tudi moj cilj ni več ustrezen in ga moramo popraviti, prilagoditi. Zakaj bi se ob takšnih trenutkih jezili in počutili nezadovoljno? To je skrajno nepotrebno in s tem si nikakor ne morem biti v podporo.

Potrpežljivost torej pomeni moje aktivno prizadevanje k specifičnemu cilju tako, da s tem ciljem ne pogojujem svojega dobrega počutja. Namesto tega sem potrpežljiv najprej do sebe in enako do drugih tako, da (se) ne priganjam brez potrebe, ampak da sem (si) v podporo in da se zavedam dejanskega stanja in realnosti okrog sebe in razumem, da so za dosego cilja potrebni specifični fizični koraki, ki se jih ne da prehitevati. Za vsak korak si moram vzeti čas, ki ga korak zahteva in potrebuje, da ga bom kvalitetno opravil in da me bo resnično pripeljal bližje k cilju.

Potrpežljivost je aktivno praktično prizadevanje k določenemu cilju z osredotočenjem na zavedno dihanja in dejansko stanje realnosti, brez pogojevanja lastnega dobrega počutja z dosego cilja.

Definicijo lahko preizkusim na praktičnih primerih, da vidim, če je realna in če jo lahko živim povsod tako, da mi bo v podporo.

Primer 1: Kuhanje kosila. Kuhanje mi ne gre od rok, ker sem zelo malo kuhal. Po navadi ob tem postanem živčen in nestrpen in nimamo potrpljenja, da bi si nekaj dobrega pripravil. Kako bom v tem primeru živel potrpežljivost? Prizadeval si bom, da pripravim dobro kosilo, pri čemer bom pozoren na potrebne korake in zavedno dihanje, da ne bom vmes po nepotrebnem razmišljal o cilju in se s tem delal nestrpnega. Zavedal se bom, da ni nobene potrebe, da bi bil slabe volje, dokler kosilo ni pripravljeno. Prav tako si ne bom ustvarjal nerealnih miselnih idej o tem, kako bi naj bilo kosilo videti na koncu in kakšen bo okus, ker si z nerealnimi pričakovanji zgolj pripravljam razočaranje. Če bom že prej zelo lačen, bom nekaj enostavnega pojedel, da me ne bo stiskalo v želodcu. Besed potrpežljivost torej lahko živim tako, da mi bo v podporo.

Primer 2: Nekdo me prosi, da mu pokažem, kako se nekaj naredi na računalniku. Potrpežljiv bom tako, da bom razumel dejansko stanje in sočloveka, ki nima takšnega razumevanja kot jaz. Upošteval bom, da ne morem korakov prehitevati, tako kot jih nisem mogel sam, ko sem se učil uporabljati računalnik. Zavedal se bom korakov, ki so potrebni za to, da se doseže cilj in jih predstavil tako, da bodo drugemu v podporo tam, kjer se sam ne znajde. Celoten proces pomoči oz. princip učitelj-učenec bom izkoristil za to, da se tudi sam naučim nečesa novega, v tem primeru razlagati stvari tako, da bom v čim bolj jasno podporo tam, kjer se drug ne znajde. Svoje počutje ne bom pogojeval s ciljem in odzivov ne bom jemal osebno, ampak kot pokazatelj tega, kako učinkovit sem pri podajanju podpore pri nečem, kar sam razumem bolje od nekoga drugega.

Primer 3: Igranje iger z drugimi oz. čakanje, da pridem na vrsto. Svojega dobrega počutja ne bom pogojeval s tem, da sem na vrsti. Kadar bom čakal, se bom postavil tudi v kožo drugih in upošteval realnost situacije ter po potrebi pomagal drugim, ki so že na vrsti ali tistim, ki še čakajo in bil v podporo, ali pa zgolj zavedno dihal in trenutek čakanja izkoristil, da sem sproščen in zadovoljen sam s sabo v svojem telesu. Namesto, da bi zavidal nekomu, ki je na vrsti in si žele, da bi bil sam na njegovem mestu, bom delil njegovo zadovoljstvo.

V zgornjih primerih sem si pomagal z mojo novo definicijo besede potrpežljivost in ugotovil, da mi bo v vseh podobnih primerih v podporo. Zdaj moram storiti le še to, da beseda postane konj!

Dan 112 - Govoriti množici ljudi

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da sem nervozen, ko govorim množici ljudi.

Odpustim si, da si nisem dovolil biti sproščen, ko govorim množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se osmešil in osramotil, kadar govorim množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da se bom zmedel in da ne bom vedel kaj povedati, kadar govorim množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah neodobravanja, nestrinjanja in negativnih pripomb poslušalcev, ko govorim množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pripombe ločevati in označevati na pozitivne in negativne, kjer se počutim dobro ob pozitivnih in negativno ob negativnih pripombah.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da se mi bodo drugi posmehovali, ko govorim množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da jemljem posmeh, pripombe, neodobravanje, nestrinjanje in pripombe drugih osebno in da se ob tem počutim pozitivno/večvredno ali pa negativno/manjvredno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je sram in da se počutim manjvredno, če se ob govorjenju zagovorim ali besed ne izgovorim pravilno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se med govorjenjem množici ljudi sodim in da pri tem opazujem reakcije drugih in te reakcije jemljem osebno, kjer se počutim pozitivno/večvredno ali pa negativno/manjvredno glede na to, kako ocenim neko reakcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pogojevati svoje mnenje o sebi in svoje počutje na podlagi mnenj in reakcij drugih name.

Kadar opazim in se zavem, da me je strah, da sem živčen in nestrpen pred ali ob govorjenju množici ljudi - se ustavim in diham. Zavedam se, da ni popolnoma nobenega razloga za to, da bi me moralo biti česarkoli strah ali da bi se moral soditi na podlagi reakcij in pripomb drugih ali na podlagi lastnih reakcij. Obvezujem se, da si ne bom več dopustil in sprejel, da bi me bilo česarkoli strah ali da bi se sodil pred ali med govorjenjem množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil že predhodno soditi se in biti pozoren na reakcije drugih, kadar govorim množici, zato da bi lahko predvidel morebitne sodbe in reakcije drugih in se tako popravil, še preden bi do tega prišlo. Spoznal sem in zavedam se, da se ravno s takšnim razmišljanjem delam živčnega, kjer me je strah reakcij drugih, ker nikoli ne vem, kaj naj pričakujem. Zato se obvezujem, da si ne bom več dovolil soditi se in oprezati za reakcijami drugih zato, da bi se lahko čimprej popravil in prilagodil drugim tako, da jim bom všeč. Namesto tega se usmerim v dihu, brez strahu, samo-obsojanja in brez želje po tem, da bi bil drugim všeč in se zavedam, da sem si edino sam lahko všeč.

Dan 76 - Živčno programiranje

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do programiranja.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da ne znam dobro programirati in da to ni zame.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil primerjati se z drugimi, ki programirajo, in se ob tem počutiti manjvredno.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob misli na programiranje ustvarjati odpor.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se in se obsojati kot manjvreden, kadar ne najdem in ne odpravim takoj napake.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati živčen in se hoteti vdati ter nehati programirati, kadar ne najdem, ne odpravim takoj napake ali ko ne vem, kako bi prišel do rešitve.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do iskanja rešitve za problem na internetu ali kje drugje.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti se vdati in prenehati s programiranjem, kadar ob iskanju ne najdem takoj primerne rešitve za problem.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si hitro, čim hitreje odpraviti napako, namesto da bi se enakomerno usmerjal v dihu.
Spoznal sem, da se s takšnimi vzorci sabotiram, namesto da bi se usmerjal v dihu in bil tako učinkovit in hitreje končal delo in tako imel več časa za kaj drugega. Obvezujem se, da se bom ob programiranju osredotočil na dihanje in vztrajnost ter si izpisal in odstranil vse morebitne misli, s katerimi si povzročam nervozo, občutek manjvrednosti in obup.