Dan 229 - Strah iz otroštva

Že kar nekaj časa nisem napisal bloga, tako da prav paše malo pisat. Zadnje čase se predvsem posvečam prodajnim aktivnostim. Ker nisem prej nikoli v življenju prodajal stvari, deloval kot kakšen zastopnik ali nekdo, ki mora sodelovati z veliko nepoznanimi ljudmi, mi to predstavlja nov izziv. Pojavljajo se mi namreč razni strahovi in dvomi vase, čeprav sem si miselne vzorce na to temo že precej izpisoval in odpuščal. Vseeno pa je razlika med samim spoznanjem o tem, da me recimo ni treba biti strah, da me bo nekdo zavrnil, in med tem, ko dejansko pred nekom stojim in moram to spoznanje aplicirati v praksi tako, da dejansko ustavim misli in posledično strahove, ki si jih ob tem ustvarjam. Biti moram vztrajen in dosleden in se nežno a vztrajno potiskati skozi strahove in čustva odpora do prodajnih aktivnost. Tako z vsakim korakom postane lažje in bolj sproščeno, še posebej, ker si lahko pomagam s samoodpuščanjem misli, s katerimi samega sebe sabotiram. Tako bom danes pisal in izgovarjal samoodpuščanja še na razne takšne misli, ki sem jih zasledil, da bom hitreje in lažje opravil samokorekcijo v praksi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi med klicem stranke pozabil, kaj sem hotel povedat ali kaj bi moral povedati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se mi strank smejala in me poniževala, ker bi pozabil, kaj sem hotel povedati in da bi se posledično počutil osramočeno, manjvredno, kot zguba.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se sodim kot manjvrednega in osramočenega, kadar pozabim, kaj vse naj bi povedal stranki. Ko opazim in se zavem, da sodim sebe ali druge, kadar pozabim/pozabijo, kaj sem hotel/so hoteli povedati - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so takšne sodbe popolnoma nepotrebne in brez predmetne, ker z njimi le sabotiram sebe in druge. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom sodil kot manjvrednega in osramočenega, ko bom pozabil, kaj vse bi naj povedat stranki in da tudi drugih ne bom sodil kot manjvredne in osramočene, ko se jim bo to zgodilo. Namesto tega se bom usmeril v dihu povedati do, kar se mi bo zdelo najbolj zdravorazumsko.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil klicanje strank dojemati kot nastop, pri katerem je glavni namen stranke, da me sodi in presoja, kako se bom izkazal. Spoznal sem, da imam ta vzorec iz otroštva, ko sem videl/dojemal, da me oče neprestano sodi in presoja in sem se posledično začel soditi in presojati še sam, da bi lahko nekaj naredil tako, da bi oče to odobraval in pohvalil. Ko opazim in se zavem, da nekaj dojemam kot nastop in da nekoga dojemam kot očeta, ki me bo sodil in presojal - se ustavim in diham. Zavedam se, da se mi ni treba soditi in presojati in s tem prilagajati sodbam in pričakovanjem drugih, zato ker ima vsak človek svoje sodbe in pričakovanja, ki jih tako ali tako večino časa ne morem vedeti in tudi če bi jih, so sodbe teh ljudi zgolj odraz njihovih lastnih mnenj in predsodkov, ki pa itak niso v korist ne njim ne meni, kadar temeljijo na umsko-čustvenih blodnjah in tem, da se oni sami primerjajo z mano in se postavljajo v meni superioren ali inferioren položaj. Zato se obvezujem, da ne bom več klicev strank dojemal kot nastop, ob katerem se bi moral presojati in soditi.

Bom nadaljeval naslednjič...

Dan 186 - Samo-zaupanje pri razgovoru za službo

Začel sem iskati zaposlitev in opazil sem, da me še vedno postane strah že ob sami misli na intervju, ker si očitno ne zaupam dovolj. Zato bom pisal na to temo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dvomiti vase in v svoje sposobnosti ter izkušnje pri iskanju zaposlitve kadar grem na razgovor. Ko opazim in se zavem, da dvomim vase in v svoje sposobnosti pri iskanju zaposlitve, ko grem na razgovor - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da nima nobenega smisla, da kakorkoli dvomim vase, si karkoli domišljam vnaprej in si ustvarjam strah pred tem, da bi se slabo predstavil, ker se s tem zgolj sabotiram. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal dvoma vase in v moje sposobnosti za neko delo, namesto tega se bom odločno usmeril v zavedanju, da sem vedno pripravljen vložiti potreben trud za to, da nekaj naredim tako, kot je treba, in/ali da se naučim vsega, česar še ne znam.

Odpustim si, da sem sprejem in si dovolil, da me je bilo strah, da bi se na zagovoru slabo predstavil in da bi me zavrnili. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi se na zagovoru slabo predstavil in da bi me zavrnili in da ne bi dobil dela - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da mi popolnoma nič ne pomaga, če si to zamišljam, ker se s tem zgolj sabotiram, namesto da bi bil odločen. Zato se obvezujem, da si ne bom več zamišljal in si ustvarjal strahu pred tem, da bi se na zagovoru slabo predstavil in da bi me zavrnili in da ne bi dobil službe, namesto tega se bom odločno usmeril v samo-zaupanju in zavedanju, da lahko vsako delo dobro opravim, ker sem pripravljen vložiti za to potreben trud in se naučiti vsega, česar še ne znam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jemati odzive ljudi na zagovoru za službo osebno, kjer sem dojemal, da vsakršna negativna opazka ali zavračanje mene in/ali moje predstavitve na zagovoru pomeni to, da je z mano kot živim bitjem nekaj narobe in da sem zato manjvreden in bi me moralo biti sram. Ko opazim in se zavem, da jemljem odzive drugih na zagovoru za delo osebno, kjer si mislim, da je z mano kot s živim bitjem nekaj narobe in da sem manjvreden in bi me moralo biti sram - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je kakršnokoli jemanje negativnih odzivov delodajalcev na mojem zagovoru za delo popolni nesmisel, saj so opazke drugih glede mene popolnoma njihove in v skladu s tem, kakšnega človeka iščejo za delo, za to nima nikakršne zveze z mano kot živim bitjem. Zato se obvezujem, da ne bom opazk in negativnih odzivov ali zavračanja mene kot kandidata za delovno mesto s strani delodajalcev jemal osebno in se z njimi poosebljal ali se na podlagi njih sodil, presojal in definiral kot manjvrednega ali večvrednega. Namesto tega se bom zavedal, da so opazke in predsodki drugih njihova lastna odgovornost, da vsekakor nisem primeren za vsako delo in da se lahko vedno najde nekdo, ki je v danem trenutku bolj primeren, prav tako pa bom njihove pripombe upošteval in se iz njih učil, kako se lahko še izboljšam in postanem še bolj primeren kandidat za določeno delo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pri zagovoru za službo puščati odprt "zasilni izhod" nekje v mojih mislih, skozi katerega vase spuščam dvom o tem, da bi dejansko bil sposoben opravljati neko delo. Ko opazim in se zavem, da sem pustil nekje v mislih odprt "zasilni izhod", skozi katerega spuščam dvom v lastno sposobnost opravljanja nekega dela - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se ravno zaradi dopuščanja tega "zasilnega izhoda" sabotiram z ustvarjanjem dvoma v lastno sposobnost opravljanja nekega dela. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom dopuščal popolnoma nobenega "zasilnega izhoda" nekje v mislih, kjer bi si ustvarjal dvom v lastno sposobnost. Namesto tega se bom usmeril v dihu in v zavedanju, da sem popolnoma pripravljen in odločen storiti vse, kar je potrebno, da neko delo dobro opravim in da se naučim vsega, česar še ne znam, zato da bom delo lahko učinkovito opravljal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrejati se delodajalcem v smislu, da sem verjel, da moramo sprejeti in storiti vse, kar si ti želijo, zaradi strahu, da bi me zavrnili. Ko opazim in se zavem, da se podrejam delodajalcem v smislu, da verjamem, da moram sprejeti in storiti vse, kar si ti želijo, ker me je strah, da me ne bi sprejeli ali da bi me odpustili - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da sem v vsakem primeru sposoben sam opravljati delo učinkovito in da bom pri tem obravnaval delodajalce tako, kot bi želel biti obravnavan sam, zato bom tudi sam pričakoval in zahteval, da se delodajalci do mene obnašajo spoštljivo in me obravnavajo kot enakovredno živo bitje, v kolikor je to pač mogoče glede na njihovo trenutno dojemanje samega sebe in realnosti. Zato se obvezujem, da se ne bom podrejal nesmiselnim in zlorabljajočim zahtevam/pričakovanjem delodajalcev in da bom vedno pozoren na to, da se ne podrejam strahu pred tem, da bi me zavrnili. Namesto tega jih bom obravnaval z razumevanjem in od njih zahteval ustrezno dostojno obravnavo, tako kot jih bom obravnaval jaz. Hkrati pa jih ne bom sodil in jemal osebno, kadar me ne bodo obravnavali dostojno in enakovredno, saj razumem, da je vsak človek omejen v svojem egoističnem razumevanju samega sebe in sveta in da ne morem drugih ljudi spreminjati s silo, ampak z zgledom.

---

Vabljeni v mednarodno FaceBook skupino, kot tudi lokalno, slovensko FaceBook skupino, kjer boste našli še več samopodpornih spletnih dnevnikov.

Naučite se samo-odpuščanja in se osvobodite vseh svojih čustvenih bremen, strahov in umskih samo-omejitev, naučite se učinkovite samo-podpore in samo-direkcije in postanite sam svoj vodja: Desteni'I'Process Lite, na kratko DIP Lite, je brezplačen spletni tečaj, kjer so omenjena orodja predstavljena na enostaven in zabaven način.

Predlog sistemske rešitve za zagotovitev dostojnega življenja vsem: Living Income Guaranteed (LIG)
Opis je na voljo tudi v slovenščini: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek (ZŽD / LIG)

Dan 183 - Reakcije ob pristopanju k ljudem

Prejšnji blog je v angleščini.

Opažam, da si še vedno ustvarjam čustvo strahu ob tem, ko nameravam pristopiti k ljudem, ki jih ne poznam in jih kaj vprašati ali jim kaj predstaviti. O tem sem že pisal, vendar bom še enkrat podrobneje pregledal vzroke za to, da jih lahko odpravim.

Odpustim si, da si nisem dovolil popolnoma zaupati samemu sebi, kadar pristopim k tujcem, da bi se o nečem pozanimal ali da bi jim nekaj predstavil. Ko opazim in se zavem, da ne zaupam popolnoma samemu sebi, kadar pristopam/nagovarjam tujce - se ustavim in diham.  Zavedam se, da ni popolnoma nobenega razloga za to, da bi dvomil vase, ker se s tem le sabotiram. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da vzpostavim popolnoma samozaupanje, kadar bom pristopil k tujcem, da jih kaj vprašam ali da jim kaj predstavim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pristopati k ljudem iz energetske želje in pričakovanja, da bom nekaj dosegel. Ko opazim in se zavem, da pristopam k ljudem z željo/pričakovanjem, da bom nekaj dosegel - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da si s to željo/pričakovanjem hkrati ustvarjam strah pred tem, da tega ne bi dosegel in strah pred tem, da se stvari ne bi odvile tako, kot sem si zamislil in predstavljal, kar se tako ali tako največkrat zgodi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da k ljudem ne bom pristopal z energetsko željo/pričakovanjem, da bi nekaj dosegel. Namesto tega se bom usmerjal po zdravem razumu k splošnemu cilju, brez kakršnihkoli pričakovanj.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil zamišljati, kako naj bi izpadel moj pristop, kadar pristopam k ljudem, in se potem začel soditi in dvomiti vase, kadar se stvari ne odvijajo tako, kot sem si predstavljal. Ko opazim in se zavem, da si zamišljam, kako naj bi izpadel moj pristop k ljudem - se ustavim in diham. Zavedam se, da se tako ali tako v resnici stvari večinoma ne odvijejo tako, kot bi si predstavljal, zato nima nobenega smisla, da si to sploh zamišljam, ker se s tem samo pripravljam na posledično sojenje samega sebe. Obvezujem se, da bom pozoren na to, da si ne bom več zamišljal mojih pristopov k ljudem v zavedanju, da s tem sabotiram samega sebe. Namesto tega bom zavedno dihal in se prilagajal ljudem/stanju po zdravem razumu, v smeri moje namere, vendar brez pričakovanj.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si ljudem prikazati sebe kot večvrednega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je posledično strah, da bi me ljudje dojeli kot manjvrednega.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da se v obeh primerih sam sodim kot manjvrednega ali večvrednega od drugih ljudi.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si, da bi me drugi odobravali in sprejemali.
Odpustim si, da sem si posledično ustvaril strah pred tem, da me drugi ne bi odobravali in sprejemali.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da se moram vedno sam sprejemati in odobravati, ker tega nihče ne more namesto mene.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah, da bi me drugi zavrnili.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da sem se zavračal vedno sam. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal strahu pred tem, da bi me drugi zavrnili. Hkrati se obvezujem, da se nikoli ne bom zavrnil sam in se sodil kot ne dovolj dobrega/manjvrednega/nevrednega. Namesto tega bom vedno pozoren na to, da se popolnoma sprejemam in ne sodim kot manjvrednega, tudi kadar me drugi v nečem zavrnejo ali ne vidijo kot primernega/dovolj dobrega ali celo kot manjvrednega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah, da bi v družbi koga užalil.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo sram, kadar se v družbi koga užalil.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da si občutke vedno vsak ustvari sam, kjer so mu drugi le ogledalo.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah, da bi se v družbi komu zameril.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti imeti prijatelje, ki bi me imeli radi namesto mene (lol) in mi pomagali (namesto mene).
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah govoriti o stvareh, za katere vem, da jih drugi nočejo slišati in da bodo verjetno nanje odreagirali čustveno (jezno, užaljeno), samo zato, ker sem si želel biti v družbi priljubljen.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, kako se zaradi želje po tem, da bi bil v družbi priljubljen, sabotiram in s tem izogibam odgovornosti za zdrav razum in vedenje po principu ne obravnavaj drugih tako, kot ne želiš biti obravnavan sam. Hkrati si odpustim, da si nisem dovolil spoznati in si priznati, kako s tem dopuščam zlorabe, ki jih ljudje počnemo, samo zato, ker sem želel biti v družbi priljubljen in ne povzročati čustvenih reakcij drugih. Spoznal sem in zavedam se, da to ni sprejemljivo, ker sem s tem sam enako odgovoren za vse zlorabe, ki jih dopuščam. Zato se obvezujem, da se v družbi ne bom več pretvarjal in bil tiho zgolj zato, da bi ohranjal svojo priljubljenost in da ne bi povzročal negativnih čustvenih reakcij. Namesto tega bom vedno pozoren, da stojim za principi, ki so najboljši za vse in da izpostavljam zlorabe, ki so sebične in zato nesprejemljive in zanje podajal primere rešitev, ki so najboljše za vse, ali pa odpiral vprašanja o tem, kaj mora vsak storiti za to, da se neka zloraba odpravi.

Odpustim si, da si nisem dovolil odpustiti si željo/idejo po tem, da bom pri ljudeh priljubljen. Ko opazim in se zavem, da si želim biti pri ljudeh priljubljen - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da priljubljenost nima nobenega pomena, saj je zgolj še ena želja po večvrednosti. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom oklepal nikakršne želje po priljubljenosti, ampak da bom stal za principi, ki so najboljši za vse.

---

Vabljeni v mednarodno FaceBook skupino, kot tudi lokalno, slovensko FaceBook skupino, kjer boste našli še več samopodpornih spletnih dnevnikov.

Naučite se samo-odpuščanja in se osvobodite vseh svojih čustvenih bremen, strahov in umskih samo-omejitev, naučite se učinkovite samo-podpore in samo-direkcije in postanite sam svoj vodja: Desteni'I'Process Lite, na kratko DIP Lite, je brezplačen spletni tečaj, kjer so omenjena orodja predstavljena na enostaven in zabaven način.

Predlog sistemske rešitve za zagotovitev dostojnega življenja vsem: Living Income Guaranteed (LIG)
Opis je na voljo tudi v slovenščini: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek (ZŽD / LIG)

Dan 163 - Osramočen pred kamero

Prejšnji blog je v angleščini.

Ta teden moram posneti video čestitko, v kateri bom nekomu čestital za rojstni dan. Opazil sem, da pri tem še vedno dobim tremo in da se začnem soditi in obsojati, se počutiti osramočenega. V bistvu me je že pred samim snemanjem strah tega, da bi se kasneje na posnetku videl in začel soditi in počutiti ponižanega. Ta strah imam že od otroštva, trenutno pa ne znam natančno opredeliti, kdaj in zakaj sem ga ustvaril.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je že pred snemanjem samega sebe strah, da se bom kasneje videl na posnetku in sodil/obsojal kot smešnega in se zato počutil ponižano in osramočeno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se moram pred kamero napravljati in delati drugačnega, "boljšega" kot sem sicer, ker drugače ne bom dovolj "dobro" izpadel in se mi bodo drugi smejali.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se užaljenega in osramočenega, kadar me drugi vidijo na posnetki in se mi smejijo ali me sodijo kot neumnega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil besedi "neumen človek" pripenjati negativno čustvo in se ob njej počutiti manjvrednega, osramočenega, kadar me nekdo označi za neumnega. Spoznal sem in zavedam se, da je neumno dejanje v bistvu dejanje, ki ga nekdo ne naredi iz uma, ampak spontano, zato je neumno obnašanje spontano, torej ni premišljeno v naprej, še vedno pa je to spontan fizičen izraz živega bitja. Zato je neumno obnašanje dejansko bližje samemu življenju, kot pa umno/umsko obnašanje, ki je egoistično in podrejeno čustvom. Zato se obvezujem, da besedam "neumnost" in "neumno obnašanje" ne bom več pripenjal negativnega čustvenega naboja in se ob njih ne bom več počutil osramočeno in manjvredno, namesto tega sem bom zavedal, da je neumno vedenje spontano in kvečjemu nepremišljeno in da nima nobenega smisla, da se tudi ob nepremišljenem ravnanju / obnašanju sodim in počutim manjvrednega/osramočenega, ker takšno moje čustveno stanje ne bo ničesar spremenilo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil gledati video posnetke samega sebe z namenom, da bi se sodil in presojal ter primerjal z drugimi in z lastnimi idejami o tem, kaj je primerno in kaj ni, kaj je sramotno in kaj ni. Kadar opazim in se zavem, da gledam posnetke samega sebe z namenom, da bi se sodil, presojal in primerjal - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ravno s takšnim izhodiščem dovolim, da se sodim in obsojam in si ustvarjam čustvo strahu pred osramočenostjo, ker dejansko vem, da si bom slej ali prej sam ustvaril ta občutek osramočenosti, ker se neprestano sodim, obsojam in primerjam. Zato se obvezujem, da posnetkov samega sebe ne bom več delal in gledal z namenom, da bi se sodil, presojal, obsojal in primerjal z drugimi v smislu, kaj je dobro/sprejemljivo in kaj je sramotno/neprimerno/smešno.

Odpustim si, da si nisem dovolil biti sproščen pred kamero, ko se snemam ali kadar se opazujem na posnetku, brez da bi se obsojal, sodil in primerjal.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da z sojenjem, obsojanjem in primerjanjem samega sebe, ko se snemam ali gledam na posnetku, nikoli ne dosežem nič koristnega. Zgolj to, da se počutim manjvredno, osramočeno ali večvredno, kadar se mi zdi, da sem "dober" ali "boljši" kot kdo drug.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti se soditi, presojati in primerjati zato, da bi se počutil večvrednega in boljšega od drugih, da bi si z dobrim občutkom "zvišal" lastno vrednost v lastnih očeh in v očeh drugih. Ko vidim in se zavem, da se želim posneti, se gledati na posnetku in se soditi, presojati in primerjati zato, da bi se dobro/bolje počutil in se videl kot večvrednega/boljšega od drugih - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem sodelujem v pozitivni polarnosti občutka osramočenosti, s čimer podpiram tudi prav to negativno polarnost osramočenosti, ki je ne želim občutiti. Zato se obvezujem, da se ne bom več snemal, gledal svojih posnetkov in se sodil, presojal in primerjal zato, da bi se bolje počutil o samem sebi in da bi se počutil superiornega, boljšega od drugih, kot tudi ne v negativni polarnosti občutka osramočenosti in manjvrednosti. Namesto tega bom ob snemanju in gledanju samega sebe dihal v zavedanju, da je vsakršno sojenje, obsojanje in primerjanje v smislu pozitivnega/negativnega občutka popolnoma nekoristno in nepotrebno.

Dan 138 - Nenaden pojav treme

Danes si bom bolj podrobno ogledal svoj vzorec treme oziroma strahu pred nastopanjem ali govorjenjem pred več ljudmi, ki ga pogosto opazim med govorjenjem z ljudmi. Ko začnem nekaj razlagati, ponavadi treme in strahu še nimam, dobim jo v trenutku, ko se zavem, da me posluša več ljudi in da v bistvu nastopam. Takrat ponavadi več ljudi utihne, da bi slišali kaj govorim in takrat začnem tudi sam od sebe pričakovati, da bom 'nastop' izvedel tako kot je treba in da bom ljudem razložil, kar sem nameraval, tako da bodo razumeli. Od sebe torej začnem pričakovati uspešen nastop, s čimer si nato ustvarim strah pred tem, da bi pozabil, kaj sem mislil povedati ali da ne bi povedal tako, da bi me ljudje razumeli in da bi moj nastop označili kot slab. V bistvu se ne bojim sodb drugih ampak svojih lastnih. Bojim se, da bi se sam presodil in obsodil, da sem nekaj slabo povedal / predstavil zato, ker so poslušalci reagirali z neodobravanjem in nerazumevanjem povedanega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se sodim kot manjvrednega in da me je sram, kadar vidim / dojemam, da sem slabo povedal / predstavil nekaj poslušalcem in kadar vidim / dojemam, da ti reagirajo z nerazumevanjem ali neodobravanjem tega, kar sem povedal / predstavil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je pomembno, kako bom nekaj predstavil in kako bom nekaj povedal in da sem to dojeto pomembnost uporabil kot izgovor za to, da se začnem že pred in med govorom / predstavitvijo soditi, presojati in obsojati kot manjvrednega in si s tem povzročati strah in tremo zato, ker vidim / dojemam, da nečesa nisem naredil po svojih pričakovanjih ali pa da drugi reagirajo z nerazumevanjem, neodobravanjem tega, kar sem povedal / predstavil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se takoj obsodim kot slabega, manjvrednega in da si takoj ustvarim strah pred neuspehom in da me postane sram, takoj ko opazim ali dojemam, da nekdo ob mojemu govorjenju / predstavitvi odkimava z glavo, zavija z očmi, zeha, se odkašljuje, začne govoriti z nekom drugim ali se posmehuje / zasmeje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reakcije drugih ob mojem govorjenju / nastopu jemati osebno in jih uporabljati za izgovor za lastne reakcije strahu in treme, še posebej kadar opazim / dojemam, da nekdo odkimava z glavo, zavija z očmi, zeha, se odkašljuje, začne govoriti z nekom drugim ali se posmehuje / zasmeje.

Ko opazim in se zavem, da se obsojam in da me je strah pred neuspehom ob tem ko vidim / dojemam, da nekdo ob mojem govorjenju / nastopu reagira, odkimava z glavo, zavija z očmi, zeha, se odkašljuje, začne govoriti z nekom drugim ali se zasmeje - preusmerim pozornost na dotik rok in s tem prekinem misli samo-obsodb in strahu pred neuspehom. Zavedam se, da mi ni potrebno ustvarjati in sodelovati v vzorcu samo-obsojanja in da je strah sam po sebi popolnoma nepotreben, ker se z njim samo omejujem in si s tem nisem v podporo. Zato se obvezujem, da ne bom več ustvarjal misli samo-obsodb in strahu pred neuspehom in da bom namesto tega ob takšnih trenutkih preusmeril pozornost na dotik rok, se popolnoma in brezpogojno sprejemal in si s tem bil v podporo ter tako povedal / predstavil, kar sem želel, ne glede na to, kako bodo drugi na to reagirali.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da želim drugim predstavljati neko teoretično znanje, ki sem ga nekje pobral, nisem pa ga še sam izkusil, preizkusil skozi lastne izkušnje in spoznanja, kot da bi to teoretično znanje že sam preveril in spoznal skozi lastne izkušnje in spoznanja. Kadar opazim in se zavem, da želim predstaviti neko teoretično znanje na način, kot da ga že sam razumem na podlagi lastnih izkušenj in spoznanj, čeprav vem, da to ne drži - se ustavim in diham. Zavedam se, da si na tak način tudi ustvarjam tremo in strah pred neuspehom ter negotovost in ne-zaupanje v samega sebe, ker dejansko ne govorim iz lastnih izkušenj oz. govorim tako, kot da zagotovo vem, da je nekaj tako kot govorim, čeprav v resnici ne vem in nisem popolnoma prepričan. Zato se obvezujem, da ne bom več podajal teoretičnega znanja, v katerega še sam nisem popolnoma prepričan na podlagi lastnih izkušenj in spoznanj tako, kot da popolnoma drži. Namesto tega bom v takih primerih odkrit in bom povedal, da je to teorija, ki sem jo nekje pobral in kakšno je moje videnje le-te in kakšna so moja spoznanja o tem in si tako ne bom ustvarjal konflikta v sebi med tem, da želim neki teoriji dati večjo pomembnost in veljavo samo zato, ker se meni zdi pomembna in zanimiva in med tem, da me je strah neuspeha in tega, da bodo drugi ugotovili, da v resnici ne govorim iz lastnih izkušenj oz. da še sam nisem popolnoma prepričan v teorijo, ki jo razlagam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil besedi nastop in predstavitev povezati s strahom pred neuspehom.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah neuspeha.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil neuspeh povezovati s strahom pred smrtjo, trpljenjem in težkim življenjem.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da je neuspeh nekaj normalnega in nujnega za to, da se naučim nečesa novega.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da neuspehe doživljamo vsi ljudje in da si mi ni potrebno ustvarjati vzorca strahu pred neuspehom, ker je tak strah popolnoma nepotreben in si z njim nisem v podporo. Ko opazim in se zavem, da me je strah neuspeha med govorjenjem, predstavitvijo, nastopom - se ustavim in diham. Zavedam se, da je vsak neuspeh potreben in dober za to, da se nekaj naučim, da nekaj spoznam in da postanem bolj učinkovit. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal in izvajal vzorca strahu pred neuspehom. Namesto tega bom takšne misli takoj ustavil s preusmeritvijo pozornosti na dotik rok, sprejel vsakršen izid govora / nastopa / predstavitve kot nekaj koristnega zame in se podpiral v zavedanju svoje enakovrednosti, ne glede na reakcije drugih.

Dan 112 - Govoriti množici ljudi

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da sem nervozen, ko govorim množici ljudi.

Odpustim si, da si nisem dovolil biti sproščen, ko govorim množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se osmešil in osramotil, kadar govorim množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da se bom zmedel in da ne bom vedel kaj povedati, kadar govorim množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah neodobravanja, nestrinjanja in negativnih pripomb poslušalcev, ko govorim množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pripombe ločevati in označevati na pozitivne in negativne, kjer se počutim dobro ob pozitivnih in negativno ob negativnih pripombah.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da se mi bodo drugi posmehovali, ko govorim množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da jemljem posmeh, pripombe, neodobravanje, nestrinjanje in pripombe drugih osebno in da se ob tem počutim pozitivno/večvredno ali pa negativno/manjvredno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je sram in da se počutim manjvredno, če se ob govorjenju zagovorim ali besed ne izgovorim pravilno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se med govorjenjem množici ljudi sodim in da pri tem opazujem reakcije drugih in te reakcije jemljem osebno, kjer se počutim pozitivno/večvredno ali pa negativno/manjvredno glede na to, kako ocenim neko reakcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pogojevati svoje mnenje o sebi in svoje počutje na podlagi mnenj in reakcij drugih name.

Kadar opazim in se zavem, da me je strah, da sem živčen in nestrpen pred ali ob govorjenju množici ljudi - se ustavim in diham. Zavedam se, da ni popolnoma nobenega razloga za to, da bi me moralo biti česarkoli strah ali da bi se moral soditi na podlagi reakcij in pripomb drugih ali na podlagi lastnih reakcij. Obvezujem se, da si ne bom več dopustil in sprejel, da bi me bilo česarkoli strah ali da bi se sodil pred ali med govorjenjem množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil že predhodno soditi se in biti pozoren na reakcije drugih, kadar govorim množici, zato da bi lahko predvidel morebitne sodbe in reakcije drugih in se tako popravil, še preden bi do tega prišlo. Spoznal sem in zavedam se, da se ravno s takšnim razmišljanjem delam živčnega, kjer me je strah reakcij drugih, ker nikoli ne vem, kaj naj pričakujem. Zato se obvezujem, da si ne bom več dovolil soditi se in oprezati za reakcijami drugih zato, da bi se lahko čimprej popravil in prilagodil drugim tako, da jim bom všeč. Namesto tega se usmerim v dihu, brez strahu, samo-obsojanja in brez želje po tem, da bi bil drugim všeč in se zavedam, da sem si edino sam lahko všeč.

Dan 66 - Občutek sramu in samoobsojanje pred kamero

April 2012 - Dan 4 - Strah, trema, samo-sabotiranje

Danes sem moral vstopiti v sobo, kjer so z mojega stališča 'pomembni  in vplivni ljudje' imeli sestanek, da bi pomagal nekaj pripraviti. Od začetka je bilo vse v redu, ko pa sem bil vse bližje vrat, pa me je postalo strah vstopiti prvi, ker sem razmišljal o tem, da se bo tisti trenutek vsa pozornost usmerila vame, ob čemer so prišli na plan moji strahovi o tem, da ne smem izpasti smešno/neumno in da se moram dokazati kot enakovredna/spoštovanja vredna oseba. Torej me je bilo strah, da bi naredil nekaj nehotenega, za kar bi se potem obsojal in zaradi česar bi se počutil manjvredno in osramočeno. V tem strahu sem sabotiral samega sebe preko lastnih misli in občutkov in prepustil kolegoma, da gresta naprej in vstopita prva.

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označevati ljudi kot pomembne in nepomembne, glede na to kakšen položaj zasedajo v družbi, koliko denarja imajo, koliko so stari in v kakšni navidezni  povezavi so do mene s sistemsko-družbenega stališča, namesto da bi spoznal in se zavedal, da smo vsi le ljudje in življenje in zato popolnoma enakovredni, in da so vse ostale definicije le utvara uma, s katerimi se po nepotrebnem sabotiram.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sabotirati samega sebe in samozaupanje tako, da sem začel razmišljati o tem, kako moram napraviti dober vtis in se dokazati kot enakovredna/spoštovanja vredna osebe, ter si ustvarjati občutke strahu ob misli na to, da bi storil kaj neželenega, za kar bi se potem obsojal in ustvarjal občutke manjvrednosti in osramočenosti, namesto da bi stal v samo-direkciji ter se zavedal svojega dihanja in tako preprečil samo-sabotiranje skozi misli in občutke.

• Kadarkoli opazim in se zavem, da označujem/sodim/obsojam ljudi kot manjvredne ali večvredne glede na to, kakšen položaj zasedajo v družbi, koliko denarja imajo, koliko so stari in v kakšni navidezni  povezavi so do mene s sistemsko-družbenega stališča - se ustavim in diham. Spoznam in zavem se, da so to le navidezne definicij ljudi, ki jih projiciram nanje in sam ustvarjam v svojih mislih in so zato le umska utvara. Ne dopustim in ne dovolim si, da bi ljudi sodil/označeval/obsijal glede na to, kakšen položaj zasedajo v družbi, koliko denarja imajo, koliko so stari in v kakšni navidezni povezavi so do mene s sistemsko-družbenega stališča, ter si tako do njih po nepotrebnem ustvarjal strahove in predsodke. Namesto tega vse ljudi in živa bitja spoznam in upoštevam kot enakovredna in v njih vidim in spoznam samega sebe. Zavem se, da se mi nikomur ni potrebno dokazovati ker sem z vsemi že enakovreden kot življenje in da se mi nikogar ni potrebno bati, ker strah je vedno strah pred izgubo in ker vem, da samega sebe ne morem nikoli izgubiti, ker sem vedno tu v enosti in enakovrednosti z vsemi, zato nikogar ne obsojam in s tem tudi ne obsojam samega sebe in tako preneham samo-sabotirati z ustvarjanjem nepotrebnih samo-obsojajočih misli.
• Kadarkoli opazim in se zavem, da bo pozornost preusmerjena name in da bom izpostavljen množici ljudi - se ustavim in diham. Zavem se svoje enakovrednosti in enosti z vsemi in si ne dopustim in ne dovolim sabotirati samega sebe z mislimi o tem, kaj bi se moralo/ne smelo zgoditi. Zavem se, da je biti izpostavljen množici popolnoma isto kot biti izpostavljen zgolj samemu sebi in za to ne ločim situacij na bolj pomembne in manj pomembne, s čimer bi si nato ustvarjal strah in tremo, ampak se zavem, da so vse situacije enakovredne in da se moram v vsaki situaciji zavedati svojega dihanja in se samo-usmerjati po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse nas, pri čemer je vsakršen strah popolnoma odveč. Vsaka situacija je popolnoma enaka tisti, ko sem popolnoma sam in brez skrbi, saj nihče ne more vplivati na moje misli in občutke ter strahove, ker si jih po nepotrebnem ustvarjam sam in niso odvisni od okoliščin. Zato jih popolnoma ustavim in se v vsakem sedanjem trenutku vdiha in izdiha zavedam svoje 'samotne' prisotnosti ter lastne mirnosti, tišine in miru v neprestani 'množično-samotni' družbi s samim sabo.

April 2012 - Dan 3 - Postati učitelj

Zadnji čas se odloča, o tem, v kateri smeri bi nadaljeval magistrski študij. Nekoga sem vprašal za mnenje in dobil odgovor, da bi bil zelo dober učitelj in da naj o tem razmislim. Ob tem se mi je pojavilo veliko strahov in samo-sabotirajočih misli.

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dvomiti v svojo sposobnost postati učitelj/profesor in verjeti, da nisem sposoben ter dovolj dober za učitelja/profesorja. 
• Kadarkoli opazim in se zavem, da dvomim v svojo sposobnost postati učitelj/profesor - se ustavim in diham. Spoznam, da s tem le sabotiram samega sebe skozi iskanje izgovorov. Ne dopustim in ne dovolim si sabotirati samega sebe z dvomi o tem, da lahko postanem dober učitelj/profesor.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podpirati lasten dvom vase z izgovori, da si težko zapomnim imena, da imam tremo pred nastopi in da se mi zdi delo učitelja/profesorja pretežko in prezahtevno zame.
• Kadarkoli opazim in se zavem, da iščem/uporabljam izgovore za sabotiranje samega sebe za to, da bi še naprej dvomil v lastno sposobnost postati dober učitelj/profesor - se ustavim in diham. Zavem se, da se s tem le poskušam izogniti prevzemanju odgovornosti zase v vlogi učitelja/profesorja, ker me je strah se spremeniti in postati samo-direktiven.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu ob misli na spremembo in potrebo po samo-direkciji, namesto da bi to ustavil in pogleda, kaj je praktično najboljše za vse v dani situaciji in to tudi storil.
• Kadarkoli opazim in se zavem, da si ustvarjam občutke strahu ob misli na spremembo ali potrebo po samo-direkciji - se ustavim in diham. Spoznam, da se spremembe neprestano dogajajo in da sem del njih in da je samo-direkcija zelo enostavna, kadar pogledam na stvari praktično in naredim po mojih močeh tako, da je najboljše za vse. Ne dopustim in ne dovolim si ustvarjati občutke strahu ob misli na spremembo in potrebo po samo-direkciji.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da si mora učitelj/profesor dobro in hitro zapomniti imena in imeti zelo dober spomin.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je sramotno in ponižujoče, če si takoj ne zapomniš imena sočloveka in če si ne zapomniš imen vseh, ki jih poznaš/srečaš, oziroma ime pozabiš.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da nekdo, ki je ali želi postati učitelj/profesor, ne sme imeti treme ali strahu pred nastopi, namesto da bi spoznal, da si tremo ustvarjamo vsi, dokler se ne prenehamo obsojati, soditi in primerjati z drugimi in samim sabo.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu pred in med nastopom/govorom pred drugimi ljudmi, namesto da bi se nehal obsojati, soditi, primerjati in se truditi na druge napraviti dober vtis, ker me je strah, da bi me zavrnili in označili za neumnega, manjvrednega.
• Kadarkoli opazim in se zavem, da me pred ali med nastopom postaja strah, ker se obsojam, sodim, primerjam in trudim napraviti dober vtis - se ustavim in diham. Ne dopustim in ne dovolim si, da bi se obsojal, sodil, primerjal in trudil napraviti dober vtis, ker s tem sabotiram samega sebe. Namesto tega se osredotočim na predstavo/govor in ljudi, katerim govorim/predstavljam in se ne obsojam in ne ustvarjam občutkov sramu, tudi kadar/če se zmotim, naredim napako ali kako drugače zmedem, ampak se preprosto popravim in nadaljujem.
•  Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti ter označiti delo učitelja/profesorja kot pretežko in prezahtevno zame, ker nisem želel prevzeti odgovornosti zase v vlogi učitelja/profesorja.
• Kadarkoli opazim in se zavem, da označujem delo učitelja/profesorja ali česarkoli drugega kot pretežko in prezahtevno zame - se ustavim in diham. Zavem se, da je nekaj videti težko/zahtevno kadar se primerjam in poskušam predstavljati samega sebe v situaciji, za katero še ne želim popolnoma prevzeti samo-odgovornost oziroma kadar si ne znam predstavljati, kako bi praktično to storil. Zato si ne dovolim in ne dopustim primerjati in si nekaj predstavljati, ampak enostavno prevzamem samo-odgovornost po zdravem razumu in zaupam samemu sebi, da bom v katerikoli dani situaciji našel rešitve in opravil naloge, ko bo to potrebno, pri čemer to ne bo ne težko in ne lahko, ampak enostavno in samo-direktivo, ker si ne bom dopustil in dovolil sabotirati samega sebe z mislimi o tem, kako in zakaj je nekaj težko.