Ta teden moram posneti video čestitko, v kateri bom nekomu čestital za rojstni dan. Opazil sem, da pri tem še vedno dobim tremo in da se začnem soditi in obsojati, se počutiti osramočenega. V bistvu me je že pred samim snemanjem strah tega, da bi se kasneje na posnetku videl in začel soditi in počutiti ponižanega. Ta strah imam že od otroštva, trenutno pa ne znam natančno opredeliti, kdaj in zakaj sem ga ustvaril.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je že pred snemanjem samega sebe strah, da se bom kasneje videl na posnetku in sodil/obsojal kot smešnega in se zato počutil ponižano in osramočeno.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se moram pred kamero napravljati in delati drugačnega, "boljšega" kot sem sicer, ker drugače ne bom dovolj "dobro" izpadel in se mi bodo drugi smejali.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se užaljenega in osramočenega, kadar me drugi vidijo na posnetki in se mi smejijo ali me sodijo kot neumnega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil besedi "neumen človek" pripenjati negativno čustvo in se ob njej počutiti manjvrednega, osramočenega, kadar me nekdo označi za neumnega. Spoznal sem in zavedam se, da je neumno dejanje v bistvu dejanje, ki ga nekdo ne naredi iz uma, ampak spontano, zato je neumno obnašanje spontano, torej ni premišljeno v naprej, še vedno pa je to spontan fizičen izraz živega bitja. Zato je neumno obnašanje dejansko bližje samemu življenju, kot pa umno/umsko obnašanje, ki je egoistično in podrejeno čustvom. Zato se obvezujem, da besedam "neumnost" in "neumno obnašanje" ne bom več pripenjal negativnega čustvenega naboja in se ob njih ne bom več počutil osramočeno in manjvredno, namesto tega sem bom zavedal, da je neumno vedenje spontano in kvečjemu nepremišljeno in da nima nobenega smisla, da se tudi ob nepremišljenem ravnanju / obnašanju sodim in počutim manjvrednega/osramočenega, ker takšno moje čustveno stanje ne bo ničesar spremenilo.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil gledati video posnetke samega sebe z namenom, da bi se sodil in presojal ter primerjal z drugimi in z lastnimi idejami o tem, kaj je primerno in kaj ni, kaj je sramotno in kaj ni. Kadar opazim in se zavem, da gledam posnetke samega sebe z namenom, da bi se sodil, presojal in primerjal - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ravno s takšnim izhodiščem dovolim, da se sodim in obsojam in si ustvarjam čustvo strahu pred osramočenostjo, ker dejansko vem, da si bom slej ali prej sam ustvaril ta občutek osramočenosti, ker se neprestano sodim, obsojam in primerjam. Zato se obvezujem, da posnetkov samega sebe ne bom več delal in gledal z namenom, da bi se sodil, presojal, obsojal in primerjal z drugimi v smislu, kaj je dobro/sprejemljivo in kaj je sramotno/neprimerno/smešno.
Odpustim si, da si nisem dovolil biti sproščen pred kamero, ko se snemam ali kadar se opazujem na posnetku, brez da bi se obsojal, sodil in primerjal.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da z sojenjem, obsojanjem in primerjanjem samega sebe, ko se snemam ali gledam na posnetku, nikoli ne dosežem nič koristnega. Zgolj to, da se počutim manjvredno, osramočeno ali večvredno, kadar se mi zdi, da sem "dober" ali "boljši" kot kdo drug.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti se soditi, presojati in primerjati zato, da bi se počutil večvrednega in boljšega od drugih, da bi si z dobrim občutkom "zvišal" lastno vrednost v lastnih očeh in v očeh drugih. Ko vidim in se zavem, da se želim posneti, se gledati na posnetku in se soditi, presojati in primerjati zato, da bi se dobro/bolje počutil in se videl kot večvrednega/boljšega od drugih - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem sodelujem v pozitivni polarnosti občutka osramočenosti, s čimer podpiram tudi prav to negativno polarnost osramočenosti, ki je ne želim občutiti. Zato se obvezujem, da se ne bom več snemal, gledal svojih posnetkov in se sodil, presojal in primerjal zato, da bi se bolje počutil o samem sebi in da bi se počutil superiornega, boljšega od drugih, kot tudi ne v negativni polarnosti občutka osramočenosti in manjvrednosti. Namesto tega bom ob snemanju in gledanju samega sebe dihal v zavedanju, da je vsakršno sojenje, obsojanje in primerjanje v smislu pozitivnega/negativnega občutka popolnoma nekoristno in nepotrebno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar