Dan 239 - Priznavanje napak

Odpustim si, da si nisem dovolil priznati svojih napak, ker sem to enačil z lastno manjvrednostjo, občutkom sramu in ponižanostjo. Ko opazim in se zavem, da priznavanje napake enačim z manjvrednostjo, občutkom sramu in s ponižanostjo - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je nesmiselno priznavanje napake definirati in povezovati z lastno manjvrednostjo, občutkom sramu in s ponižanostjo, saj s tem ničesar ne razrešim, le počutim se slabo. Zato se obvezujem, da priznavanje napake ne bom več definiral in povezoval z lastno manjvrednostjo, občutkom sramu in ponižanostjo. Namesto tega bom vsako napako priznal in jo izkoristil kot priložnost, da se naučim nekaj novega in izboljšam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil druge ljudi soditi/obsojati/dojemati kot manjvredne, ponižane in osramočene, kadar naredijo napako. Spoznal sem in zavedam se, da je takšno početje nesmiselno, saj ob tem posledično tudi sebe sodim in obsojam kot manjvrednega in osramočenega, če storim napako. Zato se obvezujem, da tudi drugih ne bom več definiral/dojemal/obsojal kot manjvredne, ponižane in osramočene, če bodo storili napako. Namesto tega jim bom pomagal/predlagal, kako lahko napako popravijo, če bo to potrebno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se kot nesposobnega, manjvrednega, osramočenega, kadar isto napako storim večkrat. Ko opazim in se zavem, da sem isto napako storil večkrat - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ne glede na to, kolikokrat sem naredil isto napak, še vedno ni smiselno, da se sodim in obsojam kot manjvrednega, osramočenega in nesposobnega, saj s tem ničesar ne razrešim. Zato se obvezujem, da bom ob večkratnem ponavljanju iste napake vedno pozoren na vzrok za ponavljanje napake in da bom vedno popravljal svoje ravnanje, dokler napake ne bom popolnoma odpravil.

Odpustim si, da si nisem dovolil priznati, da sem na pultu pozabil kruh, ker se nisem točno spomnil, če sem ga res pozabil jaz ali kdo drug.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi me drugi ljudje začeli soditi kot manjvrednega zato, ker delam napake. Zavedam se, da se dejansko jaz sam sodim kot manjvrednega, kadar delam napake in me zato drugi sodijo. Zato se obvezujem, da sodb drugih ne bom jemal osebno. Namesto tega bom izpostavil nesmisel energetskega obsojanja in presojanja ljudi v smislu manjvrednosti in večvrednosti, v povezavi z delanjem napak, saj to nikoli ne reši problema. Obvezujem se, da bom ob napakah pozoren na to, kaj je vzrok zanjo, da bom tako lahko sebe popravil ali predlagal drugim, kaj lahko storijo za to, da odpravijo vzrok za neko napako, da se ta ne bom več ponavljala.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi X, kadar vidim/dojemam, da ta dela napake ali slabo igra neko igro in se ob počutim tudi sam jezno ali večvredno, ker si mislim, da jaz takšnih napak ne bi delal. Ko opazim in se zavem, da sodim X, kadar vidim/dojemam, da ta dela napake ali slabo igra neko igro in da se ob tem tudi sam počutim jezno ali večvredno - se ustavim in diham. Zavedam se, da ob tem sodelujemo v energetskem presojanju/obsojanju drugih in napak, ki jih počnejo, kar nima nobenega smisla/koristi, saj gre zgolj za ustvarjanje energetskih reakcij v meni in posledično drugih, ki na moje vedenje reagirajo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom presojal in sodil X, kadar vidim/dojemam, da ta dela napake ali slabo igra neko igro. Namesto tega bom usmeril zavedanje na zavedno dihanje in po potrebi predlagal, kako lahko nekdo izboljša svoje početje na podlagi lastnih izkušenj.

Dan 218 - Reakcija ob snemanju vložnika

Danes sem se odločil posneti vložnik (vlog) in pri tem sem še vedno opazil strah pred tem, kako me bodo drugo sodili, ko bodo šli blizu mimo mene in slišali, kaj govorim. Zato bom pisal na to temo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah tega, da me bodo drugi sodili kot manjvrednega zato, ker govorim neumnosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil da me je strah, da bi govoril neumnosti in povedal kaj neumnega.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da vsakdo kdaj pove kaj neumnega in da s tem ni nič narobe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil človeka, ki pove nekaj neumnega/nepremišljenega/neresničnega soditi kot manjvrednega, butastega, smešnega, neumnega, retardiranega in ga posledično obravnavati manjvredno, zaničevalno, posmehovalno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti vedno govoriti samo zelo pametne in modre stvari. Spoznal sem in zavedam se, da vsi ljudje večino časa govorimo o enostavnih, očitnih stvareh in da je popolnoma nesmiselno hoteti/želeti si biti pameten skozi modro govorjenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti se prikazati kot pameten pred drugimi skozi pametne/modre izjave, da bi se s tem dokazal kot spoštovanja vreden.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah tega, da bi me drugi zavračali kot manjvrednega zaradi mojih izjav, ki bi jih sodili kot neumne, butaste, nesmiselne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvariti in sodelovati v vzorcu, kjer se želim pred drugimi prikazati kot spoštovanja vreden zaradi svoje inteligence/modrih izjav. Spoznal sem in zavedam se, da to izvira iz mojega občutka manjvrednosti in iz nesprejemanja samega sebe tudi takrat, ko nimam kaj pametnega povedati ali ko povem nekaj neumnega, butastega ali neresničnega. Ko opazim in se zavem, da se ne sprejemam kot enakovrednega, tudi kadar povem nekaj neumnega, butastega, neresničnega - se ustavim in diham. Zato se obvezujem, da se bom popolnoma sprejemal kot enakovrednega tudi takrat, ko bom povedal kaj neumnega, neresničnega, butastega in mi bo to izpostavljeno in da bom to izkoristil kot priložnost, da se naučim nekaj novega in si priznam, da nečesa nisem videl/spoznal in/ali da sem bil preveč egoističen in zato nisem upošteval vseh stvari ali pa sem si ustvaril neresnično mnenje, ki ni skladno z realnostjo.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da sem si ta vzorec strahu red govorjenjem neumnosti ustvaril še kot otrok, ko mi je X včasih povedal, da govorim neumnosti. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi mi X rekel, da govorim neumnosti - se ustavim in diham. Zavedam se, da ni smiselno, da sodelujem v tem vzorcu strahu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom ohranjal stabilnost in samozaupanje tudi takrat, ko mi bo izpostavljeno, da govorim neumnosti, bedarije, neresnice in/ali da sem si ustvaril mnenja, ki niso v skladu z realnostjo.

Odpustim si, da sem si ustvarjal strah, kadar zagledam človeka, ki mi gre na proti, ko snemam vložnik (vlog) in kadar opazim, da me drugi pri tem poslušajo, ker me je strah, da bodo moje govorjenje označili za neumno. Ko opazim in se zavem, da me je postalo strah, ko snemam vložnik in vidim, da mi gre nekdo nasproti ali da me posluša - se ustavim in diham. Zavedam se, da se lahko sprejemam v vsakem trenutku, tudi če me drugi sodijo in zavračajo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se bom vedno popolnoma sprejemal, ne glede na to, kako se drugi odzovejo name med mojim snemanjem vložnika, ko gredo blizu mimo mene in/ali ko me poslušajo. Prav tako se obvezujem, da njihovih pripomb ali obraznih grimas ne bom jemal osebno ampak jih bom opazoval, kakšne reakcije si ljudje ustvarjajo pri tem, ko opazujejo/poslušajo mene. Če bo kdo kaj pripomnil ali se vame obregnil, se bom nasmejal, mu prisluhnil in odgovoril o svojih spoznanjih o tem, kako ljudje sodimo po sebi druge.

Dodajam še današnji posnet vložnik:

Blaž Cegnar - Obišči moj osebni portal

Dan 163 - Osramočen pred kamero

Prejšnji blog je v angleščini.

Ta teden moram posneti video čestitko, v kateri bom nekomu čestital za rojstni dan. Opazil sem, da pri tem še vedno dobim tremo in da se začnem soditi in obsojati, se počutiti osramočenega. V bistvu me je že pred samim snemanjem strah tega, da bi se kasneje na posnetku videl in začel soditi in počutiti ponižanega. Ta strah imam že od otroštva, trenutno pa ne znam natančno opredeliti, kdaj in zakaj sem ga ustvaril.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je že pred snemanjem samega sebe strah, da se bom kasneje videl na posnetku in sodil/obsojal kot smešnega in se zato počutil ponižano in osramočeno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se moram pred kamero napravljati in delati drugačnega, "boljšega" kot sem sicer, ker drugače ne bom dovolj "dobro" izpadel in se mi bodo drugi smejali.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se užaljenega in osramočenega, kadar me drugi vidijo na posnetki in se mi smejijo ali me sodijo kot neumnega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil besedi "neumen človek" pripenjati negativno čustvo in se ob njej počutiti manjvrednega, osramočenega, kadar me nekdo označi za neumnega. Spoznal sem in zavedam se, da je neumno dejanje v bistvu dejanje, ki ga nekdo ne naredi iz uma, ampak spontano, zato je neumno obnašanje spontano, torej ni premišljeno v naprej, še vedno pa je to spontan fizičen izraz živega bitja. Zato je neumno obnašanje dejansko bližje samemu življenju, kot pa umno/umsko obnašanje, ki je egoistično in podrejeno čustvom. Zato se obvezujem, da besedam "neumnost" in "neumno obnašanje" ne bom več pripenjal negativnega čustvenega naboja in se ob njih ne bom več počutil osramočeno in manjvredno, namesto tega sem bom zavedal, da je neumno vedenje spontano in kvečjemu nepremišljeno in da nima nobenega smisla, da se tudi ob nepremišljenem ravnanju / obnašanju sodim in počutim manjvrednega/osramočenega, ker takšno moje čustveno stanje ne bo ničesar spremenilo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil gledati video posnetke samega sebe z namenom, da bi se sodil in presojal ter primerjal z drugimi in z lastnimi idejami o tem, kaj je primerno in kaj ni, kaj je sramotno in kaj ni. Kadar opazim in se zavem, da gledam posnetke samega sebe z namenom, da bi se sodil, presojal in primerjal - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ravno s takšnim izhodiščem dovolim, da se sodim in obsojam in si ustvarjam čustvo strahu pred osramočenostjo, ker dejansko vem, da si bom slej ali prej sam ustvaril ta občutek osramočenosti, ker se neprestano sodim, obsojam in primerjam. Zato se obvezujem, da posnetkov samega sebe ne bom več delal in gledal z namenom, da bi se sodil, presojal, obsojal in primerjal z drugimi v smislu, kaj je dobro/sprejemljivo in kaj je sramotno/neprimerno/smešno.

Odpustim si, da si nisem dovolil biti sproščen pred kamero, ko se snemam ali kadar se opazujem na posnetku, brez da bi se obsojal, sodil in primerjal.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da z sojenjem, obsojanjem in primerjanjem samega sebe, ko se snemam ali gledam na posnetku, nikoli ne dosežem nič koristnega. Zgolj to, da se počutim manjvredno, osramočeno ali večvredno, kadar se mi zdi, da sem "dober" ali "boljši" kot kdo drug.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti se soditi, presojati in primerjati zato, da bi se počutil večvrednega in boljšega od drugih, da bi si z dobrim občutkom "zvišal" lastno vrednost v lastnih očeh in v očeh drugih. Ko vidim in se zavem, da se želim posneti, se gledati na posnetku in se soditi, presojati in primerjati zato, da bi se dobro/bolje počutil in se videl kot večvrednega/boljšega od drugih - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem sodelujem v pozitivni polarnosti občutka osramočenosti, s čimer podpiram tudi prav to negativno polarnost osramočenosti, ki je ne želim občutiti. Zato se obvezujem, da se ne bom več snemal, gledal svojih posnetkov in se sodil, presojal in primerjal zato, da bi se bolje počutil o samem sebi in da bi se počutil superiornega, boljšega od drugih, kot tudi ne v negativni polarnosti občutka osramočenosti in manjvrednosti. Namesto tega bom ob snemanju in gledanju samega sebe dihal v zavedanju, da je vsakršno sojenje, obsojanje in primerjanje v smislu pozitivnega/negativnega občutka popolnoma nekoristno in nepotrebno.