Ponavadi, kadar resno pomislim na to, da bi lahko tako nastopil, precej hitro, v parih sekundah, začutim nervozo in strah. Posledično se mi sprosti adrenalin, kar opazim kot nemirnost in rahlo tresenje ali trzanje okončin. Takšen strah pred nastopom imam že od otroštva, ko sem nastopal na kakšni šolski prireditvi ali bil kako drugače izpostavljen pred ljudmi. Pri tem me je bilo predvsem strah tega, da bo nekdo od mene nekaj zahteval, jaz pa ne bom primerno izpolnil pričakovanj, ker niti ne bom razumel, kaj se od mene pričakuje, ali pa tega ne bom znal narediti in bom zato grajan ali posmehovan in označen za manjvrednega. Na nek način sem ponotranjil pričakovanja drugih, četudi nisem točno vedel, kaj pričakujejo. Glede na to sem se potem sodil in obsojal kot manjvrednega in se počutil osramočeno, če sem dojemal, da nisem izpolnil pričakovanj.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati pričakovanja, da se moram izkazati kot popoln človek brez napak, ki vse ve in naredi točno to in še več, kot od njega drugi pričakujejo. Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam pričakovanja pred nastopom v smislu, da se moram izkazati kot popoln človek brez napak, ki vse ve in naredi točno to in še več, kot od njega drugi pričakujejo - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so takšne pričakovanja nerealna in nepotrebna, ker nihče ni popoln, ker nihče ne ve vsega in ker vsi delamo napake, zato ni nobene potrebe po tem, da bi me bilo tega strah ali da bi se počutil osramočeno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si pred nastopom ne ustvarjam nobenih pričakovanj, namesto tega se bom usmeril v dihu in v razumevanju, da sem zgolj človek, tako kot vsi.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah tega, da bi se mi med nastopom zgodilo kaj sramotnega (da bi bil neroden, da bi se mi kaj zareklo, da bi povedal kaj nelogičnega, nesmiselnega, neresničnega), da bi se potem počutil osramočeno, ker bi se mi drugi posmehovali. Ko opazim in se zavem, da me je strah tega, da bi se mi med nastopom zgodilo kaj sramotnega (da bi bil neroden, da bi se mi kaj zareklo, da bi povedal kaj nelogičnega, nesmiselnega, neresničnega) in da bi se potem počutil osramočeno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se to tako ali tako lahko vedno zgodi in se tudi kdaj bo zgodila in da je popolnoma nesmiselno, da bi se potem počutil osramočeno in da bi me bilo tega strah, ker sem zgolj človek, tako kot vsi in noben človek ni popoln.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dojemati in označevati nastop pred ljudmi, kamerami, mikrofonom, na odru, itd., kot nekaj drugačnega, posebnega, bolj pomembnega od vsakdanjega življenja, ko zgolj hodim po ulici, zlagam perilo, se pogovarjam z znancem ali neznancem in komu kaj razlagam. Ko opazim in se zavem, da nastop pred ljudmi, kamerami, mikrofonom, na odru, itd., dojemam in označujem kot nekaj več, nekaj bolj pomembnega in posebnega od drugih stvari, ki jih dojemam kot vsakdanje - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je to zgolj iluzija, ki si jo ustvarjam s tem, da si hkrati s tem ustvarjam pričakovanja v smislu, da se moram pokazati/dokazati pred drugimi ljudmi kot nekdo, ki si nastopa zasluži in ki je zaradi tega nekaj več od ostalih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom dojemal in označeval nastopa pred ljudmi, kamerami, mikrofonom, na odru, itd., kot nekaj več, nekaj drugačnega, posebnega, bolj pomembnega od vsakdanjega življenja in da si ob tem ne bom ustvarjal dodatnih pričakovanj v smislu, da se moram kakorkoli dokazati drugim ljudem. Prav tako si ne bom ustvarjal čustev manjvrednosti in večvrednosti zaradi samega dejstva, da sem nekje izpostavljen na način, ki ga drugi vidijo kot nastop in nekaj posebnega.
