Dan 224 - Strah pred nastopom in neizpolnjevanjem pričakovanj

Danes bom še enkrat iz drugega zornega kota raziskal dvome in strahove, ki se mi pojavljajo ob misli na nek javni nastop pred ljudmi.

Ponavadi, kadar resno pomislim na to, da bi lahko tako nastopil, precej hitro, v parih sekundah, začutim nervozo in strah. Posledično se mi sprosti adrenalin, kar opazim kot nemirnost in rahlo tresenje ali trzanje okončin. Takšen strah pred nastopom imam že od otroštva, ko sem nastopal na kakšni šolski prireditvi ali bil kako drugače izpostavljen pred ljudmi. Pri tem me je bilo predvsem strah tega, da bo nekdo od mene nekaj zahteval, jaz pa ne bom primerno izpolnil pričakovanj, ker niti ne bom razumel, kaj se od mene pričakuje, ali pa tega ne bom znal narediti in bom zato grajan ali posmehovan in označen za manjvrednega. Na nek način sem ponotranjil pričakovanja drugih, četudi nisem točno vedel, kaj pričakujejo. Glede na to sem se potem sodil in obsojal kot manjvrednega in se počutil osramočeno, če sem dojemal, da nisem izpolnil pričakovanj.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati pričakovanja, da se moram izkazati kot popoln človek brez napak, ki vse ve in naredi točno to in še več, kot od njega drugi pričakujejo. Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam pričakovanja pred nastopom v smislu, da se moram izkazati kot popoln človek brez napak, ki vse ve in naredi točno to in še več, kot od njega drugi pričakujejo - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so takšne pričakovanja nerealna in nepotrebna, ker nihče ni popoln, ker nihče ne ve vsega in ker vsi delamo napake, zato ni nobene potrebe po tem, da bi me bilo tega strah ali da bi se počutil osramočeno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si pred nastopom ne ustvarjam nobenih pričakovanj, namesto tega se bom usmeril v dihu in v razumevanju, da sem zgolj človek, tako kot vsi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah tega, da bi se mi med nastopom zgodilo kaj sramotnega (da bi bil neroden, da bi se mi kaj zareklo, da bi povedal kaj nelogičnega, nesmiselnega, neresničnega), da bi se potem počutil osramočeno, ker bi se mi drugi posmehovali. Ko opazim in se zavem, da me je strah tega, da bi se mi med nastopom zgodilo kaj sramotnega (da bi bil neroden, da bi se mi kaj zareklo, da bi povedal kaj nelogičnega, nesmiselnega, neresničnega) in da bi se potem počutil osramočeno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se to tako ali tako lahko vedno zgodi in se tudi kdaj bo zgodila in da je popolnoma nesmiselno, da bi se potem počutil osramočeno in da bi me bilo tega strah, ker sem zgolj človek, tako kot vsi in noben človek ni popoln.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dojemati in označevati nastop pred ljudmi, kamerami, mikrofonom, na odru, itd., kot nekaj drugačnega, posebnega, bolj pomembnega od vsakdanjega življenja, ko zgolj hodim po ulici, zlagam perilo, se pogovarjam z znancem ali neznancem in komu kaj razlagam. Ko opazim in se zavem, da nastop pred ljudmi, kamerami, mikrofonom, na odru, itd., dojemam in označujem kot nekaj več, nekaj bolj pomembnega in posebnega od drugih stvari, ki jih dojemam kot vsakdanje - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je to zgolj iluzija, ki si jo ustvarjam s tem, da si hkrati s tem ustvarjam pričakovanja v smislu, da se moram pokazati/dokazati pred drugimi ljudmi kot nekdo, ki si nastopa zasluži in ki je zaradi tega nekaj več od ostalih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom dojemal in označeval nastopa pred ljudmi, kamerami, mikrofonom, na odru, itd., kot nekaj več, nekaj drugačnega, posebnega, bolj pomembnega od vsakdanjega življenja in da si ob tem ne bom ustvarjal dodatnih pričakovanj v smislu, da se moram kakorkoli dokazati drugim ljudem. Prav tako si  ne bom ustvarjal čustev manjvrednosti in večvrednosti zaradi samega dejstva, da sem nekje izpostavljen na način, ki ga drugi vidijo kot nastop in nekaj posebnega.

Dan 138 - Nenaden pojav treme

Danes si bom bolj podrobno ogledal svoj vzorec treme oziroma strahu pred nastopanjem ali govorjenjem pred več ljudmi, ki ga pogosto opazim med govorjenjem z ljudmi. Ko začnem nekaj razlagati, ponavadi treme in strahu še nimam, dobim jo v trenutku, ko se zavem, da me posluša več ljudi in da v bistvu nastopam. Takrat ponavadi več ljudi utihne, da bi slišali kaj govorim in takrat začnem tudi sam od sebe pričakovati, da bom 'nastop' izvedel tako kot je treba in da bom ljudem razložil, kar sem nameraval, tako da bodo razumeli. Od sebe torej začnem pričakovati uspešen nastop, s čimer si nato ustvarim strah pred tem, da bi pozabil, kaj sem mislil povedati ali da ne bi povedal tako, da bi me ljudje razumeli in da bi moj nastop označili kot slab. V bistvu se ne bojim sodb drugih ampak svojih lastnih. Bojim se, da bi se sam presodil in obsodil, da sem nekaj slabo povedal / predstavil zato, ker so poslušalci reagirali z neodobravanjem in nerazumevanjem povedanega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se sodim kot manjvrednega in da me je sram, kadar vidim / dojemam, da sem slabo povedal / predstavil nekaj poslušalcem in kadar vidim / dojemam, da ti reagirajo z nerazumevanjem ali neodobravanjem tega, kar sem povedal / predstavil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je pomembno, kako bom nekaj predstavil in kako bom nekaj povedal in da sem to dojeto pomembnost uporabil kot izgovor za to, da se začnem že pred in med govorom / predstavitvijo soditi, presojati in obsojati kot manjvrednega in si s tem povzročati strah in tremo zato, ker vidim / dojemam, da nečesa nisem naredil po svojih pričakovanjih ali pa da drugi reagirajo z nerazumevanjem, neodobravanjem tega, kar sem povedal / predstavil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se takoj obsodim kot slabega, manjvrednega in da si takoj ustvarim strah pred neuspehom in da me postane sram, takoj ko opazim ali dojemam, da nekdo ob mojemu govorjenju / predstavitvi odkimava z glavo, zavija z očmi, zeha, se odkašljuje, začne govoriti z nekom drugim ali se posmehuje / zasmeje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reakcije drugih ob mojem govorjenju / nastopu jemati osebno in jih uporabljati za izgovor za lastne reakcije strahu in treme, še posebej kadar opazim / dojemam, da nekdo odkimava z glavo, zavija z očmi, zeha, se odkašljuje, začne govoriti z nekom drugim ali se posmehuje / zasmeje.

Ko opazim in se zavem, da se obsojam in da me je strah pred neuspehom ob tem ko vidim / dojemam, da nekdo ob mojem govorjenju / nastopu reagira, odkimava z glavo, zavija z očmi, zeha, se odkašljuje, začne govoriti z nekom drugim ali se zasmeje - preusmerim pozornost na dotik rok in s tem prekinem misli samo-obsodb in strahu pred neuspehom. Zavedam se, da mi ni potrebno ustvarjati in sodelovati v vzorcu samo-obsojanja in da je strah sam po sebi popolnoma nepotreben, ker se z njim samo omejujem in si s tem nisem v podporo. Zato se obvezujem, da ne bom več ustvarjal misli samo-obsodb in strahu pred neuspehom in da bom namesto tega ob takšnih trenutkih preusmeril pozornost na dotik rok, se popolnoma in brezpogojno sprejemal in si s tem bil v podporo ter tako povedal / predstavil, kar sem želel, ne glede na to, kako bodo drugi na to reagirali.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da želim drugim predstavljati neko teoretično znanje, ki sem ga nekje pobral, nisem pa ga še sam izkusil, preizkusil skozi lastne izkušnje in spoznanja, kot da bi to teoretično znanje že sam preveril in spoznal skozi lastne izkušnje in spoznanja. Kadar opazim in se zavem, da želim predstaviti neko teoretično znanje na način, kot da ga že sam razumem na podlagi lastnih izkušenj in spoznanj, čeprav vem, da to ne drži - se ustavim in diham. Zavedam se, da si na tak način tudi ustvarjam tremo in strah pred neuspehom ter negotovost in ne-zaupanje v samega sebe, ker dejansko ne govorim iz lastnih izkušenj oz. govorim tako, kot da zagotovo vem, da je nekaj tako kot govorim, čeprav v resnici ne vem in nisem popolnoma prepričan. Zato se obvezujem, da ne bom več podajal teoretičnega znanja, v katerega še sam nisem popolnoma prepričan na podlagi lastnih izkušenj in spoznanj tako, kot da popolnoma drži. Namesto tega bom v takih primerih odkrit in bom povedal, da je to teorija, ki sem jo nekje pobral in kakšno je moje videnje le-te in kakšna so moja spoznanja o tem in si tako ne bom ustvarjal konflikta v sebi med tem, da želim neki teoriji dati večjo pomembnost in veljavo samo zato, ker se meni zdi pomembna in zanimiva in med tem, da me je strah neuspeha in tega, da bodo drugi ugotovili, da v resnici ne govorim iz lastnih izkušenj oz. da še sam nisem popolnoma prepričan v teorijo, ki jo razlagam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil besedi nastop in predstavitev povezati s strahom pred neuspehom.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah neuspeha.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil neuspeh povezovati s strahom pred smrtjo, trpljenjem in težkim življenjem.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da je neuspeh nekaj normalnega in nujnega za to, da se naučim nečesa novega.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da neuspehe doživljamo vsi ljudje in da si mi ni potrebno ustvarjati vzorca strahu pred neuspehom, ker je tak strah popolnoma nepotreben in si z njim nisem v podporo. Ko opazim in se zavem, da me je strah neuspeha med govorjenjem, predstavitvijo, nastopom - se ustavim in diham. Zavedam se, da je vsak neuspeh potreben in dober za to, da se nekaj naučim, da nekaj spoznam in da postanem bolj učinkovit. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal in izvajal vzorca strahu pred neuspehom. Namesto tega bom takšne misli takoj ustavil s preusmeritvijo pozornosti na dotik rok, sprejel vsakršen izid govora / nastopa / predstavitve kot nekaj koristnega zame in se podpiral v zavedanju svoje enakovrednosti, ne glede na reakcije drugih.