Dan 225 - (Ne)Učinkovito zastopništvo

Začel sem z aktivnostmi v sklopu prodaje napredne učne tehnologije TechnoTutor, kar pomeni, da se moram soočati s potencialnimi strankami in se naučiti učinkovite predstavitve izdelka, pa tudi znati zainteresirati ljudi, ki o tem še ničesar ne vedo. Ob tem izvajam tudi anketo na domu, pri čemer sem opazil, kako si dovolim, da se sabotiram z določenimi mislimi in čustvenimi reakcijami. Zato bom pisal na to temo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, kako me bodo ljudje dojemali, ko bodo odprli vrata in se jim bom predstavil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil razmišljati o tem, da bom pozabil, kaj moram povedati, ko bodo odprli vrata.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dvomiti vase in v svojo sposobnost odločnega nastopa in predstavitve. Ko opazim in se zavem, da dvomim v svojo sposobnost spontanega odločnega nastopa in predstavitve - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se edino sam lahko to preprečim s tem, ko si dovolim misliti o tem, da nečesa ne zmorem ali da nisem pripravljen. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da vase-dvomljive misli takoj ustavim z globokim vdihom in izdihom, ob čemer bom vzpostavil popolno samozaupanje ob zavedanju, da se vedno znam spontano predstaviti in stati za dejstvi, ki jih poznam o sebi, o izdelku ali o čemerkoli drugem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da privzemam umsko-čustveno stanje strank nase in da se jim avtomatično podrejam v strahu, da ne bi bil sprejet. Spoznal sem in razumem, da ljudje vedno uporabljamo svoja čustva za manipuliranje sebe in drugih in da moram zato sam stati kot samodirektiven človek, ki ne dopušča, da ga drugi manipulirajo in ki se ne podreja manipulacijam drugih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom podrejal umsko-čustvenim stanjem drugih. Namesto tega se bom odločno usmerjal k zastavljenim ciljem, za katere vem, da so najboljši za vse tako, da bom tudi drugim kar se da učinkovito predstavil, zakaj je nekaj najboljše tudi zanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem vsiljiv, ko pridem k nekomu na dom delat anketo in ga seznanit z izdelkom, ki lahko izjemno koristi celotni družini. Ko opazim in se zavem, da mislim/verjamem, da sem vsiljiv, ko pridem k nekomu na dom delat anketo in ga seznanit z izdelkom, ki lahko izjemno koristi celotni družini - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem dovoljujem, da me tudi drugi dojemajo vsiljivo, kar nima smisla. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom k strankam pristopil s samozaupanjem in razumevanjem, da jim delam uslugo, ker jim osebno predstavljam učno tehnologijo, ki bo z gotovostjo izjemno koristila celotni družini, če jo bodo le pravilno uporabljali.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob negativnih odzivih strank ustvarjati negativen občutek, kjer dojemam, da sem doživel poraz in da zato nisem primeren za zastopnika in posledično začeti dvomiti vase in v učno tehnologijo, čeprav objektivno vem, da je izjemno koristna. Ko opazim in se zavem, da sem sprejel in si dovolil ob negativnih odzivih strank ustvarjati negativen občutek - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ogromno ljudi ne bo zainteresiranih iz različnih razlogov, kar je v redu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ob negativnih odzivih strank ustvarjal negativnih čustev in misli, da nisem primeren za zastopnika in posledično začeti dvomiti vase in v učno tehnologijo. Namesto tega se bom zavedal, da človek v danem trenutku enostavno ni dojemljiv za to/naklonjen temu, kar predstavljam in da je zato bolje, da se osredotočim na naslednjega človeka, ki bo pokazal zanimanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah improviziranja in spontanosti, da se nebi zagovoril ali pozabil, kaj vse moram povedati. Ko pazim in se zavem, da me je strah improviziranja in spontanosti, da se nebi zagovoril ali pozabil, kaj vse moram povedati - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da spontanost pride s samozaupanjem in da je že moje izhodišče pri tem, da se moram na nekaj v naprej pripraviti to, da si ne zaupam, da bo nekaj lahko predstavil spontano. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si bom zgolj pripravil gradivo z opornimi točkami in da bom vzpostavljal spontano samodirekcijo ob tem, ko si bom zastavil jasen cilj, kaj želim doseči.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati strah pred tem, da bi ob neki stranki naredil napako, zaradi katere bi me ta zavrnila. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi ob neki stranki naredil napako, zaradi katere bi me ta zavrnila - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da sem zgolj človek in da je normalno in dobro, da delam veliko napak, da se iz vsake lahko kaj novega naučim in da ob tem ni nobene potrebe po tem, da bi se sodil/obsojal, čutil osramočenega, nesposobnega, da bi mi bilo žal za "izgubljeno priložnostjo" ali da bi se ob tem kakorkoli drugače "pomanjševal". Namesto tega se obvezuje, da bom vedno pozoren na to, da napake jemljem kot nekaj zabavnega, kjer se lahko naučim novih praktičnih pristopov in se pošalim na svoj račun.

Dan 224 - Strah pred nastopom in neizpolnjevanjem pričakovanj

Danes bom še enkrat iz drugega zornega kota raziskal dvome in strahove, ki se mi pojavljajo ob misli na nek javni nastop pred ljudmi.

Ponavadi, kadar resno pomislim na to, da bi lahko tako nastopil, precej hitro, v parih sekundah, začutim nervozo in strah. Posledično se mi sprosti adrenalin, kar opazim kot nemirnost in rahlo tresenje ali trzanje okončin. Takšen strah pred nastopom imam že od otroštva, ko sem nastopal na kakšni šolski prireditvi ali bil kako drugače izpostavljen pred ljudmi. Pri tem me je bilo predvsem strah tega, da bo nekdo od mene nekaj zahteval, jaz pa ne bom primerno izpolnil pričakovanj, ker niti ne bom razumel, kaj se od mene pričakuje, ali pa tega ne bom znal narediti in bom zato grajan ali posmehovan in označen za manjvrednega. Na nek način sem ponotranjil pričakovanja drugih, četudi nisem točno vedel, kaj pričakujejo. Glede na to sem se potem sodil in obsojal kot manjvrednega in se počutil osramočeno, če sem dojemal, da nisem izpolnil pričakovanj.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati pričakovanja, da se moram izkazati kot popoln človek brez napak, ki vse ve in naredi točno to in še več, kot od njega drugi pričakujejo. Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam pričakovanja pred nastopom v smislu, da se moram izkazati kot popoln človek brez napak, ki vse ve in naredi točno to in še več, kot od njega drugi pričakujejo - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so takšne pričakovanja nerealna in nepotrebna, ker nihče ni popoln, ker nihče ne ve vsega in ker vsi delamo napake, zato ni nobene potrebe po tem, da bi me bilo tega strah ali da bi se počutil osramočeno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si pred nastopom ne ustvarjam nobenih pričakovanj, namesto tega se bom usmeril v dihu in v razumevanju, da sem zgolj človek, tako kot vsi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah tega, da bi se mi med nastopom zgodilo kaj sramotnega (da bi bil neroden, da bi se mi kaj zareklo, da bi povedal kaj nelogičnega, nesmiselnega, neresničnega), da bi se potem počutil osramočeno, ker bi se mi drugi posmehovali. Ko opazim in se zavem, da me je strah tega, da bi se mi med nastopom zgodilo kaj sramotnega (da bi bil neroden, da bi se mi kaj zareklo, da bi povedal kaj nelogičnega, nesmiselnega, neresničnega) in da bi se potem počutil osramočeno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se to tako ali tako lahko vedno zgodi in se tudi kdaj bo zgodila in da je popolnoma nesmiselno, da bi se potem počutil osramočeno in da bi me bilo tega strah, ker sem zgolj človek, tako kot vsi in noben človek ni popoln.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dojemati in označevati nastop pred ljudmi, kamerami, mikrofonom, na odru, itd., kot nekaj drugačnega, posebnega, bolj pomembnega od vsakdanjega življenja, ko zgolj hodim po ulici, zlagam perilo, se pogovarjam z znancem ali neznancem in komu kaj razlagam. Ko opazim in se zavem, da nastop pred ljudmi, kamerami, mikrofonom, na odru, itd., dojemam in označujem kot nekaj več, nekaj bolj pomembnega in posebnega od drugih stvari, ki jih dojemam kot vsakdanje - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je to zgolj iluzija, ki si jo ustvarjam s tem, da si hkrati s tem ustvarjam pričakovanja v smislu, da se moram pokazati/dokazati pred drugimi ljudmi kot nekdo, ki si nastopa zasluži in ki je zaradi tega nekaj več od ostalih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom dojemal in označeval nastopa pred ljudmi, kamerami, mikrofonom, na odru, itd., kot nekaj več, nekaj drugačnega, posebnega, bolj pomembnega od vsakdanjega življenja in da si ob tem ne bom ustvarjal dodatnih pričakovanj v smislu, da se moram kakorkoli dokazati drugim ljudem. Prav tako si  ne bom ustvarjal čustev manjvrednosti in večvrednosti zaradi samega dejstva, da sem nekje izpostavljen na način, ki ga drugi vidijo kot nastop in nekaj posebnega.

Dan 195 - Reakcija na samo-predstavitev pred skupino ljudi

Včeraj smo v službi imeli uvodno predavanje. Mentor je predlagal, da se najprej vsi na kratko predstavimo. V tistem momentu sem reagiral s strahom pred govorjenjem pred ljudmi, zato si bom še enkrat ogledal reakcijo, da jo lahko odstranim. Večkrat sem že pisal na to temo, zato bom predvsem iskal točke, ki jih še nisem usmeril.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil v sebi ustvarjati strah in dvom v samega sebe in v svojo sposobnost primerne usmeritve situacije, kadar na nek dogodek nisem pripravljen in nimam načrta za to, kaj bom in kako bom nekaj naredil in/ali kaj bom povedal ljudem, ki od mene nekaj pričakujejo. Ko opazim in se zavem, da me je strah, ker na nekaj nisem pripravljen in/ali ker ne vem, kaj točno bom povedal ljudem, ki od mene nekaj pričakujejo - se ustavim in diham. Zavedam se, da se mi ni treba posebej pripravljati za to, da bom nekaj povedal več ljudem, ker je to isto, kot če bi govoril enemu ali samemu sebi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom reagiral s strahom in paranojo, ko bom moral nekaj ljudem povedati/predstaviti in na to ne bom pripravljen, ker to nima nobenega smisla. Namesto tega se bom usmeril v dihu in spontano razložil/predstavil, kar pač naj bi, brez da bi se pri tem sodil, presojal in obsojal ali jemal reakcije drugih osebno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi/dojemati govorjenje samemu sebi, drugemu ali veliki množici ljudi kot nekaj popolnoma različnega in stopnjevati pričakovanja do samega sebe, glede na to, kolikim ljudem govorim. Ko opazim in se zavem, da sodim/dojemam govorjenje samemu sebi, drugemu ali veliki skupini ljudi kot nekaj popolnoma različnega in da stopnjujem pričakovanja do samega sebe glede na to kolikim ljudem govorim - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da število ljudi, ki me posluša, dejansko nima popolnoma nobenega vpliva na to, kdo jaz sem ali kdo naj bi bil in kako naj bi govoril in da je vsakršno ustvarjanje pričakovanja do samega sebe popolnoma nepotrebno, ker si s tem zgolj ustvarjam strah pred tem, da nekaj ne bo izpadlo tako, kot pričakujem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom sodil/dojemal govorjenja glede na to, kdo in koliko ljudi me posluša, ker to nima nobenega vpliva name, prav tako si ne bom ustvarjal nobenih posebnih pričakovanj v smislu, kako naj bi se pripravil in kako naj bi govoril množici ljudi, s tem pa si ne bom ustvarja strahu pred tem, da bi nekaj izpadlo drugače, ko bi si jaz mislil, da mora.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati s strahom, ko nekdo reče, da se moram predstaviti pred več ljudmi. Ko opazim in se zavem, da reagiram s strahom, ko nekdo reče, naj se predstavim pred več ljudmi - se ustavim in diham. Zavedam se, da je ta strah povsem odveč, ker se pač znam prestaviti. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne reagiram s strahom, kadar nekdo reče, naj se predstavim pred več ljudmi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, kadar vem, da se bo vsa pozornost preusmerila name in da bom moral ljudem nekaj povedati. Ko opazim in se zavem, da me je strah, ko vem, da se bo vsa pozornost preusmerila name in bom moral nekaj ljudem povedati - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da si mi v tem trenutku ni potrebno ustvarjati nobenih pričakovanja ali se na to kakorkoli pripravljati v mislih tako, da bi razmišljal o tem, kako bom nekaj povedal in podobno, saj si ravno s tem ustvarim strah in samo-presojanje/obsojanje. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom dovolil ustvarjati nobenih pričakovanja in razmišljati o tem, kako bom nekaj povedal, ko bom vedel, da se bo vsa pozornost ljudi usmerila vame in da bodo ti pričakovali, da jim nekaj povem. Namesto tega se bom usmeril v dihu in mogoče razmislil zgolj o tem, kaj lahko povem, ne pa kako bi naj to povedal.

Dan 138 - Nenaden pojav treme

Danes si bom bolj podrobno ogledal svoj vzorec treme oziroma strahu pred nastopanjem ali govorjenjem pred več ljudmi, ki ga pogosto opazim med govorjenjem z ljudmi. Ko začnem nekaj razlagati, ponavadi treme in strahu še nimam, dobim jo v trenutku, ko se zavem, da me posluša več ljudi in da v bistvu nastopam. Takrat ponavadi več ljudi utihne, da bi slišali kaj govorim in takrat začnem tudi sam od sebe pričakovati, da bom 'nastop' izvedel tako kot je treba in da bom ljudem razložil, kar sem nameraval, tako da bodo razumeli. Od sebe torej začnem pričakovati uspešen nastop, s čimer si nato ustvarim strah pred tem, da bi pozabil, kaj sem mislil povedati ali da ne bi povedal tako, da bi me ljudje razumeli in da bi moj nastop označili kot slab. V bistvu se ne bojim sodb drugih ampak svojih lastnih. Bojim se, da bi se sam presodil in obsodil, da sem nekaj slabo povedal / predstavil zato, ker so poslušalci reagirali z neodobravanjem in nerazumevanjem povedanega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se sodim kot manjvrednega in da me je sram, kadar vidim / dojemam, da sem slabo povedal / predstavil nekaj poslušalcem in kadar vidim / dojemam, da ti reagirajo z nerazumevanjem ali neodobravanjem tega, kar sem povedal / predstavil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je pomembno, kako bom nekaj predstavil in kako bom nekaj povedal in da sem to dojeto pomembnost uporabil kot izgovor za to, da se začnem že pred in med govorom / predstavitvijo soditi, presojati in obsojati kot manjvrednega in si s tem povzročati strah in tremo zato, ker vidim / dojemam, da nečesa nisem naredil po svojih pričakovanjih ali pa da drugi reagirajo z nerazumevanjem, neodobravanjem tega, kar sem povedal / predstavil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se takoj obsodim kot slabega, manjvrednega in da si takoj ustvarim strah pred neuspehom in da me postane sram, takoj ko opazim ali dojemam, da nekdo ob mojemu govorjenju / predstavitvi odkimava z glavo, zavija z očmi, zeha, se odkašljuje, začne govoriti z nekom drugim ali se posmehuje / zasmeje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reakcije drugih ob mojem govorjenju / nastopu jemati osebno in jih uporabljati za izgovor za lastne reakcije strahu in treme, še posebej kadar opazim / dojemam, da nekdo odkimava z glavo, zavija z očmi, zeha, se odkašljuje, začne govoriti z nekom drugim ali se posmehuje / zasmeje.

Ko opazim in se zavem, da se obsojam in da me je strah pred neuspehom ob tem ko vidim / dojemam, da nekdo ob mojem govorjenju / nastopu reagira, odkimava z glavo, zavija z očmi, zeha, se odkašljuje, začne govoriti z nekom drugim ali se zasmeje - preusmerim pozornost na dotik rok in s tem prekinem misli samo-obsodb in strahu pred neuspehom. Zavedam se, da mi ni potrebno ustvarjati in sodelovati v vzorcu samo-obsojanja in da je strah sam po sebi popolnoma nepotreben, ker se z njim samo omejujem in si s tem nisem v podporo. Zato se obvezujem, da ne bom več ustvarjal misli samo-obsodb in strahu pred neuspehom in da bom namesto tega ob takšnih trenutkih preusmeril pozornost na dotik rok, se popolnoma in brezpogojno sprejemal in si s tem bil v podporo ter tako povedal / predstavil, kar sem želel, ne glede na to, kako bodo drugi na to reagirali.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da želim drugim predstavljati neko teoretično znanje, ki sem ga nekje pobral, nisem pa ga še sam izkusil, preizkusil skozi lastne izkušnje in spoznanja, kot da bi to teoretično znanje že sam preveril in spoznal skozi lastne izkušnje in spoznanja. Kadar opazim in se zavem, da želim predstaviti neko teoretično znanje na način, kot da ga že sam razumem na podlagi lastnih izkušenj in spoznanj, čeprav vem, da to ne drži - se ustavim in diham. Zavedam se, da si na tak način tudi ustvarjam tremo in strah pred neuspehom ter negotovost in ne-zaupanje v samega sebe, ker dejansko ne govorim iz lastnih izkušenj oz. govorim tako, kot da zagotovo vem, da je nekaj tako kot govorim, čeprav v resnici ne vem in nisem popolnoma prepričan. Zato se obvezujem, da ne bom več podajal teoretičnega znanja, v katerega še sam nisem popolnoma prepričan na podlagi lastnih izkušenj in spoznanj tako, kot da popolnoma drži. Namesto tega bom v takih primerih odkrit in bom povedal, da je to teorija, ki sem jo nekje pobral in kakšno je moje videnje le-te in kakšna so moja spoznanja o tem in si tako ne bom ustvarjal konflikta v sebi med tem, da želim neki teoriji dati večjo pomembnost in veljavo samo zato, ker se meni zdi pomembna in zanimiva in med tem, da me je strah neuspeha in tega, da bodo drugi ugotovili, da v resnici ne govorim iz lastnih izkušenj oz. da še sam nisem popolnoma prepričan v teorijo, ki jo razlagam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil besedi nastop in predstavitev povezati s strahom pred neuspehom.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah neuspeha.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil neuspeh povezovati s strahom pred smrtjo, trpljenjem in težkim življenjem.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da je neuspeh nekaj normalnega in nujnega za to, da se naučim nečesa novega.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da neuspehe doživljamo vsi ljudje in da si mi ni potrebno ustvarjati vzorca strahu pred neuspehom, ker je tak strah popolnoma nepotreben in si z njim nisem v podporo. Ko opazim in se zavem, da me je strah neuspeha med govorjenjem, predstavitvijo, nastopom - se ustavim in diham. Zavedam se, da je vsak neuspeh potreben in dober za to, da se nekaj naučim, da nekaj spoznam in da postanem bolj učinkovit. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal in izvajal vzorca strahu pred neuspehom. Namesto tega bom takšne misli takoj ustavil s preusmeritvijo pozornosti na dotik rok, sprejel vsakršen izid govora / nastopa / predstavitve kot nekaj koristnega zame in se podpiral v zavedanju svoje enakovrednosti, ne glede na reakcije drugih.

Dan 112 - Govoriti množici ljudi

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da sem nervozen, ko govorim množici ljudi.

Odpustim si, da si nisem dovolil biti sproščen, ko govorim množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se osmešil in osramotil, kadar govorim množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da se bom zmedel in da ne bom vedel kaj povedati, kadar govorim množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah neodobravanja, nestrinjanja in negativnih pripomb poslušalcev, ko govorim množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pripombe ločevati in označevati na pozitivne in negativne, kjer se počutim dobro ob pozitivnih in negativno ob negativnih pripombah.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da se mi bodo drugi posmehovali, ko govorim množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da jemljem posmeh, pripombe, neodobravanje, nestrinjanje in pripombe drugih osebno in da se ob tem počutim pozitivno/večvredno ali pa negativno/manjvredno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je sram in da se počutim manjvredno, če se ob govorjenju zagovorim ali besed ne izgovorim pravilno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se med govorjenjem množici ljudi sodim in da pri tem opazujem reakcije drugih in te reakcije jemljem osebno, kjer se počutim pozitivno/večvredno ali pa negativno/manjvredno glede na to, kako ocenim neko reakcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pogojevati svoje mnenje o sebi in svoje počutje na podlagi mnenj in reakcij drugih name.

Kadar opazim in se zavem, da me je strah, da sem živčen in nestrpen pred ali ob govorjenju množici ljudi - se ustavim in diham. Zavedam se, da ni popolnoma nobenega razloga za to, da bi me moralo biti česarkoli strah ali da bi se moral soditi na podlagi reakcij in pripomb drugih ali na podlagi lastnih reakcij. Obvezujem se, da si ne bom več dopustil in sprejel, da bi me bilo česarkoli strah ali da bi se sodil pred ali med govorjenjem množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil že predhodno soditi se in biti pozoren na reakcije drugih, kadar govorim množici, zato da bi lahko predvidel morebitne sodbe in reakcije drugih in se tako popravil, še preden bi do tega prišlo. Spoznal sem in zavedam se, da se ravno s takšnim razmišljanjem delam živčnega, kjer me je strah reakcij drugih, ker nikoli ne vem, kaj naj pričakujem. Zato se obvezujem, da si ne bom več dovolil soditi se in oprezati za reakcijami drugih zato, da bi se lahko čimprej popravil in prilagodil drugim tako, da jim bom všeč. Namesto tega se usmerim v dihu, brez strahu, samo-obsojanja in brez želje po tem, da bi bil drugim všeč in se zavedam, da sem si edino sam lahko všeč.