Dan 262 - Reakcije na ljudi v reakciji

Prejšnji blog je v angleščini.

Spoznal sem, da še vedno včasih reagiram na ljudi, ki so v čustveni reakciji, čeprav vedo, da je to nesmiselno in kako to ustaviti, pa tega vseeno ne naredijo takoj, ko jim to izpostavim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati z jezo na ljudi, ki so v čustveni reakciji, čeprav vedo, da je to nesmiselno in kako to ustaviti, pa tega vseeno ne naredijo takoj, ko jim to izpostavim. Ko opazim in se zavem, da reagiram z jezo ali kako drugače na človek v reakciji - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem s tem tudi sam v reakciji in zato nič drugačen ali bolj zgleden od drugih. Zato se obvezujem, da ljudi v reakciji, ki nočejo takoj ustaviti svoje reakcije, ne bom obsojal kot manjvredne in njihove reakcije jemal osebno. Namesto tega bom osredotočen na sproščeno dihanje in razumevanje drugega, da ga bom lahko podprl z besedami in dejanji, ki bodo pomagale umiriti reakcijo.

Dan 258 - Khazarijska mafija in zdravorazumski odziv brez reakcij

Prejšnji blog je v angleščini.

Pogosto odkrivam in prebiram prikrita dejstva o zgodovini. Nazadnje sem se seznanil s Khazarijsko mafijo, branje članka zelo priporočam. Gre za največjo skrivno organizirano kriminalno združbo psihopatov in sociopatov, katerih predniki izvirajo iz dežele Khazarije. Gre za častilce Baala ali hudiča, njihov cilj pa je s pomočjo "črne magije" oz. trikov, zvijač in prevar zavladati svetu s sedaj že splošno znanim Novim svetovnim redom, kar bi se naj zgodilo že leta 2012, pa se jim je načrt deloma sfižil, saj vedno več ljudi nasprotuje njihovim psihopatskim težnjam. Navadne ljudi, ki niso del njihovih elitnih skrivnih združb, namreč vidijo kot živino, rajo, ki je namenjena zadovoljevanju njihovih potreb. V rednih skrivnih obredih recimo darujejo Baalu dojenčke tako, da jim odrežejo glavo, pijejo njihovo kri in požrejo srce. Radi bi zmanjšali svetovno populacijo z biokemičnim orožjem, GSO hrano, zastrupljanjem v medicini in podobno. S svojim vplivom so med drugim dosegli, da se v večino zobnih past vstavlja fluorid, živčni strup, ki človeka pasivizira in naredi bolj dovzetnega za sledenje ukazom, kar so odkrili tudi Nemci s poskusi na taboriščnikih med 2. svetovno vojno. V ZDA na primer fluorid dodajajo kar neposredno v pitno vodo, pri nas zaenkrat še ne. Dejansko so se infiltrirali v večino svetovnih vodilnih organizacij in položajev, skozi stoletja pa so se naučili delovati skrajno dvolično in prikrito, kjer javnosti prikazujejo humanitarne namene, za zaprtimi vrati pa izvajajo svoje skrivne načrte in zlorabe v tajnosti. To jim še vedno uspeva predvsem zaradi skoraj popolnega nadzora nad bančnim sistemom in javnimi mediji, iz katerih dosledno cenzurirajo vse, kar bi utegnilo razkriti njihove resnične namere in zlorabe. Njihov vpliv ponazarja tudi dejstvo, da so zgodovino Khazarije popolnoma odstranili iz zgodovinskih učbenikov, saj tako ljudi ne vedo, da so častilci hudiča sploh kdaj obstajali in dejansko imeli svojo kraljevino. Ker zaenkrat še ne nadzorujejo interneta, čeprav se močno trudijo to doseči, so vse te informacije prosto na voljo vsakomur, ki ga resnično zanima dejansko delovanje in stanje sveta.

Kadar prebiram takšna dejstva o raznih nedopustnih zlorabah in načrtnem hudodelstvu, se včasih še vedno ujezim, počutim nemočno in obupano, zato se moram še vedno opominjati, da mi ustvarjanje takšnih čustvenih reakcij nič ne koristi. Že davno tega sem spoznal, da v čustvenem stanju ne vidim praktičnih rešitev, ker mi čustva meglijo razum. Pa tudi, če vidim rešitve, jih v čustvenem stanju nisem sposoben učinkovito živeti in vpeljevati, saj je splošno znano, da ljudje s svojimi čustvenimi reakcijami naredimo več škode kot koristi. Poleg tega s čustvi izgubljamo nepotrebno energijo, ki bi jo lahko namenili koristnejšim aktivnostim. Nekateri trdijo, da moraš najprej postati jezen, da lahko potem kaj ukreneš proti zlorabam ali krivicam. To drži samo, če se podrejamo lastnim čustvom. Veliko boljše je, da sledimo načelu, ki je najboljši za vse. Z uporabo samoodpuščanja lahko torej vzorec negativnega čustvenega reagiranja na zlorabo odstranim in nadomestim z odločnim odzivom, ki bo namesto na čustvih temeljil na zdravem razumu in zlatem, temeljnem načelu, ki je najboljši za vse: vedno upoštevaj in obravnavaj druge tako, kot bi želel biti upoštevan in obravnavan sam na njihovem mestu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob branju in spoznavanju zlorab se jeziti in počutiti nemočno in obupano. Ko opazim in se zavem, da se ob branju in spoznavanju zlorab jezim in počutim nemočno in obupano - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s temi čustvenimi reakcijami odžiram energijo, ki jo lahko namenim za učinkovito življenje in vpeljevanje rešitev za videne zlorabe. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da med branjem in spoznavanjem zlorab, ki se dogajajo po svetu, nanje ne bom čustveno reagiral z jezo, obupom, občutkom nemoči, strahom itd., saj se zavedam, da je veliko bolj učinkovito to, da to energijo uporabim za dosledno življenje in vpeljevanje rešitev, ki bodo takšne zlorabe preprečile. Tako bom z lastnim zgledom naredil vse, kar lahko, da pomagam vsem zagotoviti dostojno življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil v jezi kriviti druge ljudi za zlorabe, ki smo jih vsi dopustili, ker jih nismo preprečili. Ko opazim in se zavem, da v jezi krivim druge za zlorabe, ki jih nismo preprečili - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem zgolj skušam sprostiti svoj neprijeten občutek jeze na druge, da mi ne bi bilo potrebno prevzeti odgovornosti zase in za to, da sam nisem deloval tako, da bi preprečil zlorabe. Zato se obvezujem, da ne bom več v jezi krivil drugih za moje lastno počutje. Namesto tega bom vedno pozoren na to, da živim in vpeljujem samoodgovornost, da delujem transparentno v skladu s temeljnim načelom in da vedno dajem prednost nesebičnim aktivnostim in preprečevanju zlorab življenje, tako da izpostavljam zlorabe in podajam rešitve zanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jeziti se na ljudi, ki še vedno vztrajajo v svoji ignoranci, sebičnosti in nepripravljenosti na izpostavljanje in preprečevanje zlorab življenja. Ko opazim in se zavem, da se jezim na ljudi, ki še vedno vztrajajo v svoji ignoranci, sebičnosti in nepripravljenosti na izpostavljanje in preprečevanje zlorab življenja - se ustavim in diham. Ob tem se spomnim na lasten proces in na to, kaj vse sem prehodil, da sem začel razmišljati in vpeljevati korekcijo in samoodgovornost v lastno življenje. Zavedam se, da bodo tudi drugi potrebovali nekaj časa, da spoznajo svojo odgovornost in celo doživeti različne zlorabe na lastni koži, preden bodo pripravljeni upoštevati še kaj več kot lastne sebične interese. Zato se obvezujem, da drugih ljudi ne bom obsojal zato, ker še vedno vztrajajo v svoji ignoranci, sebičnosti in nepripravljenosti na izpostavljanje in preprečevanje zlorab življenja, ker to nikomur ne koristi. Namesto tega bom stal za zgled, podajal rešitve in skušal pospešiti njihov proces prevzemanja odgovornosti zase tako, da jim bom jasno in nazorno prikazoval posledice, če tega ne bodo storili.

Dan 237 - Samoodgovornost v prepirih

Že dalj časa živim s partnerko z namenom, da si praktično pomagava pri odpravljanju lastnih čustvenih reakcij in umskih zablod. To večkrat postane velik osebni izziv, saj zahteva od obeh, da sva popolnoma samoiskrena in da se zavedava najine odgovornosti do lastnih misli in čustvenih reakcij. V trenutku, ko nekdo za svoje misli in čustva začne kriviti drugo osebo, namesto da bi se ustavil z zavednim dihanjem in si jih odpustil, zapade v čustveno obsedenost, kjer začne recimo jezno obtoževati in prepričevati drugega in ga nato hoče okriviti za svojo reakcijo in nastali problem. In če se tudi drugi ne ustavi in začne tudi sam sodelovati v takšni čustveni obsedenosti, hitro pride do prepiranja. Prepiri so vedno posledica čustev in tega, da tisti, ki v njem sodelujejo, za svoje reakcije, misli in čustva krivijo druge, da bi se sami rešili odgovornosti in se na koncu počutili kot "zmagovalci" čustvenega dvoboja v prepričanju, da je za nastal prepir kriv nekdo drug. Skratka, tudi danes se je zgodilo nekaj podobnega in čeprav sem na začetku bil pozoren na to, da prevzamem odgovornost za svoja čustva, tega kljub temu nisem naredil dovolj odločno, da bi prepir preprečil. Zato bom s samoodpuščanjem še dodatno raziskal, kako lahko v prihodnje dosežem popolno čustveno stabilen, da lahko preprečim in/ali ustavim prepir s čustvenimi reakcijami, še preden se začne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti pokazati drugim njihove čustvene reakcije in pri tem ne upoštevati dejstva, da ljudje tega v splošnem nočemo, razen če sami izrazimo željo po tem, da nam nekdo pomaga uvideti naše lastne vzorce, ki jih drugače sami ne opazimo oz. nočemo videti. Ko opazim in se zavem, da želim drugim pokazati njihove čustvene reakcije, ne da bi za to od njih pridobil strinjanje - se ustavim in diham. Zavedam se, da bom brez njihovega strinjanja zgolj povzročal dodatne čustvene reakcije in odpor v drugem človeku, kar ne bo vodilo k rešitvi problema. Zato se obvezujem, da bom pozoren na to, da bom pred takšnim dejanjem dobil privolitev druge osebe in se prepričal, da sem sam popolnoma čustveno stabilen, da ne bom sam s svojimi reakcijami povzročal problem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se močnega in vplivnega, kadar se zavem, da vidim čustvene reakcije v drugih ljudeh, kadar jih ti ne.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se kot ne dovolj samodirektivnega, če drugim ne pokažem njihovih reakcij, kadar jih opazim. Zavedam se, da je ta sodba popolnoma nepotrebna in da je bolj konstruktivno, da v primerih, ko ne dobim strinjanja za to, da nekomu povem, kakšne reakcije sem pri njih opazil, da tega ne počnem in se osredotočim na dihanje in na to, da sam ostanem stabilen in da preprečim dodatne čustvene reakcije. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se v primeru, ko ostanem tiho in ne govorim o čustvenih reakcijah drugih, ne sodim kot premalo samodirektivnega in zato manjvrednega, saj vem, da s tem preprečujem dodatne nepotrebne čustvene reakcije, ki ne bi rešile problema.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovoli reagirati z užaljenostjo in občutkom ponižanosti na mojo partnerko, ko sem videl/dojemal, da me ta poskuša manipulirati in me zavajati.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi ljudi, za katere vidim/dojemam, da me poskušajo manipulirati in zavajati, kot sovražnike, zlobneže in zato manjvredne od mene. Ko opazim in se zavem, da mojo partnerko ali kogarkoli vidim/dojemam, da me poskuša manipulirati in zavajati - se ustavim in diham. Spoznal sem in razumem, da to počnemo vsi ljudje v afektu in kadar nas obsedejo naše sebične misli in da je popolnoma nesmiselno, da to jemljem osebno in se počutim ponižano, užaljeno in večvredno od takšni ljudi, saj s tem ne rešim problema in ga nisem zmožen usmeriti k samoiskrenosti in samo-odgovornosti vseh udeleženih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom počutil užaljeno in ponižano, kadar bom videl/dojel, da me nekdo želi manipulirati in zavajati in da tega ne bom jemal osebno. Namesto tega bom zavedno dihal in se prepričal, da sem čustveno stabilen in se nato usmeril tako, da ne sodelujem v zlorabi in da prevzamem odgovornost za iskanje/vpeljavo ustrezne rešitve.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se užaljeno in ponižano, kadar moja partnerka ali nekdo mene okrivi za svoje čustvene reakcije. Ko opazim in se zavem, da se počutim užaljeno in ponižano, kadar moja partnerka ali nekdo neposredno ali posredno okrivi mene za svoje čustvene reakcije - se ustavim in diham. Zavedam se da je popolnoma nesmiselno, da bi to jemal osebno, se ob tem počutil manjvredno in ponižano in posledično poskušal pridobiti strinjanje sočloveka, da se moti in da nisem jaz kriv za njegove čustvene reakcije, da se potem ne bi več počutil manjvredno oz. ponižano. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom več počutil/definiral/dojemal ponižano, kadar bo moja partnerka ali nekdo posredno ali neposredno krivil/a mene za svoje čustvene reakcije. Namesto tega bom zavedno dihal in se usmeril tako, da preneham sodelovati v čustveni igri reakcij se usmeril tako, da preprečim nadaljnje reakcije.

Ko bom naslednjič opazil začetek čustvenih reakcij oz. začetek prepira, bom naredil naslednje: Če bom želel izpostaviti nekaj, kar sem opazil v drugem človeku, ga bom vprašal za dovoljenje in se prepričal, da sem sam čustveno stabilen, da ne bom drugače po nepotrebnem ustvarjal dodatnih reakcij. Drugače pa se bom osredotočil na odpravljanje svojih čustvenih reakcij z govorjenjem samoodpuščanj ob tem, ko nekdo drug name čustveno reagira in če se ta še vedno ne bom ustavil in umiril v roku ene minute, se bom odstranil od osebe, ki je v reakciji, saj je to edini način, kako zagotoviti, da vsak prevzame odgovornost za svoje reakcije in da se s tem prepreči nadaljevanje prepira.

Dan 235 - Reakcija na čustva

Danes mi je bilo na določen čustven način izpostavljeno, da nisem pospravil kruha v vrečko. Na to sem reagiral z jezo in občutkom manjvrednosti, ker sem sprejel sodbo drugega kot resnično in se z njo poistovetil. Hkrati sem sem začel drugo osebo posledično soditi tudi sam, da bi ji vrnil občutek in ji pokazal, kaj počne. To je seveda neučinkovito, ker tako ustvarimo zgolj še večje reakcije. Zato si bom to reakcijo izpisal, da lahko naredim korekcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti in soditi kot manjvrednega, ko je oseba X rekla, da ne delam tako, kot je najboljše za vse, ker nisem pospravil kruha v vrečko in da sem zato sebičen. Ko opazim in se zavem, da jemljem osebno, kadar mi nekdo reče, da sem sebičen in da ne delam tako, kot je najboljše za vse - se ustavim in diham. Zavedam se, da reagiram na način/čustva, s katerimi mi to nekdo pove in da je popolnoma nesmiselno, da to jemljem osebno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ko nekdo izpostavi neko mojo napačno ravnanje na čustven način, da ne bom tega jemal osebno in da bom dihal in odgovarjal nazaj, ko bom čutil energetsko potrebo po tem, da bi kaj rekel/se branil. Namesto tega bom priznal/potrdil svojo napako in povedal/naredil korekcijo in se odstranil od osebe, ki bo še naprej želela soditi moje ravnanje na čustven način, ker to ni koristno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovoli, da me je strah, da bi nekdo izpostavil, da sem sebičen in ignorantski in da bi me drugi tako presojali, ker sam tako presojam druge in posledično sebe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da ljudi presojam in sodim kot ignorantske in sebične tako, da se ob tem sam definiram/počutim večvredno, druge pa definiram kot manjvredne. Ko opazim in se zavem, da uporabljam izraze ignorantsko in sebično in se pri tem sam počutim večvrednega - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s tem krepim svoj ego in posledično zlorabljam druge in sebe. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ob uporabi besed sebično in ignorantsko ne bom počutil večvrednega in s tem druge sodil kot manjvredne. Namesto tega bom ob uporabi teh besed vedno preveril, da sem sam brez čustvenih reakcij in da je moja namera ta, da sam stojim za zgled in da hkrati drugim pomagam razumeti, da sta sebičnost in ignoranca neprimerna načina obnašanja.

Dan 211 - Užaljenost

Zapiski za današnje aktivnosti.

9h- vstal in se obril
10- poslušal samo-podporni intervju, pregledal maile
11- maili, zajtrk, opravek v mestu
12- pogovor s partnerko, priprave v zvezi s poslovnimi aktivnostmi
13- kosilo in igranje iger, poslušanje izobraževalnega intervjuja
15- izobraževanje, delo v sklopu samopodpornega tečaja
16- poslušanje video intervjuja
17- poslušanje izobraževalnega intervjuja in druženje
19- večerja, brskanje po spletu
20- spletni meeting za samopodporo in izobraževanje
21- pisanje samo-podpornega dnevnika

Danes sem pri pogovoru s partnerko precej čustveno odreagiral, zato si bom izpisal ta dogodek.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil odreagirati z užaljenostjo, ko je moja partnerka odreagirala z zavrnitvijo na nekaj, kar sem ji želel predstaviti in da sem to jemal osebno, kot zavrnitev mene in tega, k čemur stremim. Ko opazim in se zavem, da zavrnitev in/ali čustveno reakcijo moje partnerke jemljem osebno in se ob tem počutim užaljeno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da moram vedno biti pozoren na to, da ne jemljem zavrnitve in čustvenih reakcij drugih osebno in kriviti drugih zato, kako sam čustveno odreagiram. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom zavrnitev/ne strinjanja in čustvenih reakcij moje partnerke in drugih jemal osebno in da bom takrat, ko bom opazil drugega čustveno reagirati, preusmeril svojo pozornost na lastno dihanje in na to, da se stabilno usmerjam in še sam ne reagiram čustveno, kot na primer z užaljenostjo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati pričakovanje, da moja partnerka ne bo čustveno reagirala, ker oba veva, da je to nesmiselno. Zavedam se, da je takšno pričakovanje nerealno, ker sva oba v procesu odstranjevanja čustvenih reakcij. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal pričakovanj do tega, da moja partnerka ne bo reagirala. Namesto tega se obvezujem, da bom vedno pozoren na lastno dihanje in vzpostavljanje samo-zaupanja in stabilnosti, ne glede na to, kako drugi odreagirajo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil partnerko soditi kot nerazumno in neodgovorno, ker je odreagirala čustveno. Ko opazim in se zavem, da partnerko sodim kot nerazumno in neodgovorno, kadar reagira čustveno - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem ustvarjam nepotrebno sodbo, v kateri sebe postavljam v superioren ali inferioren položaj, kadar sodim sebe. Zato se obvezujem, da ljudi, ki čustveno reagirajo (kot tudi sebe), ne bom več sodil kot nerazumne in neodgovorne in zato manjvredne. Namesto tega se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da sem sam stabilen, da sam čustveno ne odreagiram, kadar vidim, da to počnejo drugi, in da podprem druge pri tem, da jim pomaga pri odpravi čustvene reakcije, tako da se postavim v njihovo kožo in predlagam rešitev.

Dan 204 - Reakcija

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati s čustvom užaljenosti, manjvrednosti in občutkom žrtve, ko sem opazil/dojel, da me X presoja in sodi, ker sem se počutil samozavestno in pozitivno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kriviti X za to, da se počutim užaljeno, manjvredno in kot žrtev, ker je izpostavila, da sem čustven/energetski.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil braniti svoj pozitivno čustveno stanje z izgovorom, da se upravičeno lahko tako počutim, ker sem počel nekaj, kar je dobro za vse ali ker sem presegel neko svojo omejitev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil za svoja negativna čustva užaljenosti in manjvrednost kriviti X in to uporabiti za izgovor, da je najin odnos neučinkovit. Ko opazim in se zavem, da za svoja čustva krivim X in to uporabljam kot izgovor za to, da je najin odnos neučinkovit - se ustavim in diha. Zavedam se, da s tem zgolj prelagam odgovornost za svoja čustva na X, namesto da bi prevzel popolno odgovornost in takoj apliciral samo-odpuščanje in samo-korekcijo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom za svoja (negativna) čustva krivil X in da jih ne bom uporabil kot izgovor za to, da je najin odnos neučinkovit, da bi s tem lahko krivdo prevalil na X in da mi ne bi bilo treba prevzeti odgovornosti za svoja čustva.

Odpustim si, da si nisem dovolil takoj ustaviti čustva užaljenosti in manjvrednosti, ko je X izpostavil/-a moje čustveno stanje na način, kot ga sam nisem dojemal. Ko opazim in se zavem, da čustveno reagiram z užaljenostjo in manjvrednostjo, kadar nekdo izpostavi svoj pogled name na način, ki ga jaz nisem dojemal/opazil - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da nima smisla, da reagiram z užaljenostjo ali manjvrednostjo, ker bom s tem le povečal reakcijo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom takoj ustavil reakcijo užaljenosti in manjvrednosti, kadar bo nekdo izpostavil nek moj vzorec, pa naj bo ta resničen ali ne - z dihanjem in s samo-odpuščanjem.

Dan 199 - Reakcija na obtožujoč glas

Danes sem reagiral na partnerko s čustvom manjvrednosti, ker sem dojemal, da mi nekaj govori z obtožujočim glasom. Zato bom pisal o tem nepotrebnem umsko-čustvenem vzorcu in ga odpravil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati s strahom in občutkom manjvrednosti na partnerkin glas, ki sem ga dojemal kot obtožujočega, ko me je spraševala, če sem dal oprati tudi njeno perilo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti se braniti in se izgovarjati, zakaj nisem bil bolj pozoren, namesto da za to takoj prevzel odgovornost in se prepričal, da bom naslednjič bolj pozoren.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati se in se počutiti manjvredno, kadar mi nekdo nekaj govori z obtožujočim glasim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jemati osebno obtožujoč glas nekoga, ki mi nekaj govori, in posledično nanj reagirati s čustvom manjvrednosti, strahu in s samo-obsojanjem. Ko opazim in se zavem, da dojemam ton glasu nekoga, ki mi nekaj govori, kot obtožujoč - se ustavim in diham. Zavedam se, da mi ni potrebno jemati takšnega tona glasu osebno in nanj reagirati. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom dojemal tona glasu nekoga kot obtožujočega in ga jemal osebno, namesto tega se bom usmeril v dihu, si odpustil vsako reakcijo manjvrednosti in se prepričal, da ne bom reagiral z jezo ali z reakcijo večvrednosti. Pozoren bom na svoj glas in to, da govorim z mirnim tonom.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se takoj obsojati in soditi kot manjvrednega, kadar nekdo reče, da ga nisem upošteval ali da sem nekaj naredil narobe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi ugotovil, da nekoga / nečesa nisem upošteval in da sem posledično povzročil zlorabo. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi ugotovil, da nekoga / nečesa nisem upošteval ni posledično povzročil / dopustil zlorabo - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da za to ni potrebe, ker lahko vsak trenutek spoznanja moje zlorabe uporabim za to, da se popravim in da se prepričam, da bom v prihodnje ravnal bolj obzirno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom vsako spoznanje o lastnih napakah / zlorabah takoj preobrazil v samo-korekcijo in se prepričal, da bom v prihodnje bolj obziren.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da sem priznanje napake ali zlorabe, ki jo opazim pri sebi ali ki jo nekdo drug izpostavi na meni, jemal kot dokaz lastne manjvrednosti in se zato počutiti osramočenega in ponižanega. Ko opazim in se zavem, da priznanje lastne napake ali zlorabe jemljem kot dokaz lastne manjvrednosti - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno in brez potrebe, da se ob priznanju počutim manjvredno, osramočeno in ponižano, saj to ne odpravi storjenega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si bom vsako dopuščeno napako in zlorabo takoj priznal in to priložnost uporabil za to, da se takoj popravim in da se prepričam, da bom v prihodnje to preprečil.

Dan 197 - Vpliv na ljudi

Princip: ne obravnavaj (preziraj) drugih tako, kot nočeš biti obravnavan (prezrt) sam.

Koristna posledica prevzemanja odgovornosti za lastne miselne in čustvene vzorce (s samo-iskrenim samo-odpuščanjem in praktično samo-korekcijo) je tudi ta, da se začnemo vse bolj zavedati svojega vpliva na druge ljudi in okolico. Opazil sem, kako sem pred tem procesom bil večino časa introvertiran v svojem umu (zaposlen sam s sabo) in kako malo sem se dejansko zavedal svoje okolice, predvsem pa svojega vpliva na okolico in druge ljudi. Ljudje smo namreč zelo podvrženi zunanjim spremembam, dokler se podrejamo svojim miselnim vzorcem in čustvenim reakcijam. Tako lahko recimo reagiramo z občutkom manjvrednosti, če nas nekdo graja ali že samo grdo pogleda in se pri tem ne zavedamo, da ni treba, da tako reagiramo in da se tako počutimo. Zato smo zelo labilni in zgolj reagiramo na druge ljudi. Zato nas drugi lahko manipulirajo in nas usmerjajo v primerih, kjer si usmeritve ne damo sami, saj je naše obnašanje predvidljivo glede na naše čustvene reakcije. Zdaj, ko sem v procesu samo-spoznavanja in samo-direkcije že več let, opažam, kako se veliko manj podrejam lastnim miselnim vzorcem in čustvenim reakcijam in kako se veliko bolj sam usmerjam, glede na to, kaj želim doseči. Hkrati s tem pa me tudi drugi veliko težje manipulirajo, ker si direkcijo dajem sam in ker sem si sam določil svoj Princip obnašanja. Hkrati s tem pa tudi spoznavam, kako velik vpliv imam na druge ljudi, ki se še vedno podrejajo svojim miselnim vzorcem in čustvenim reakcijam in se tega ne zavedajo.

Zdaj, ko se pri interakciji z drugimi veliko manj motim z lastnimi mislimi in čustvenimi reakcijami, se lahko veliko bolj posvetim spoznavanju tega, kakšen vpliv imam na druge s svojim načinom govora in obnašanjem. Zanimivo je recimo, kako moj lasten način dojemanja samega sebe vpliva na to, kako me dojemajo drugi. Če sem v notranjosti umirjen in si zaupam, da zmorem doseči svoj cilj in se pri tem zavedam, da nisem nikomur in ničemer podrejen, potem me tudi ljudje sprejemajo kot enakovrednega človeka in me spoštujejo. Če pa sam o sebi mislim slabo in sem čustveno nestabilen, me bodo tudi drugi večinoma tako dojemali in obravnavali, saj naše notranje stanje izdajamo že z govorico telesa. Hvaležen sem si, da sem začel uporabljati princip samo-iskrenega samo-odpuščanja, ker si s tem dajem možnost za samo-korekcijo, kjer si lahko sam določam notranje stanje in moj način obnašanja, ki ni v podporo zgolj meni, ampak tudi vsem ostalim.

Prav tako se lahko sedaj, ko imam v mislih več tišine in ko sem si določil jasen Princip obnašanja, med druženjem z ljudmi, bolj posvetim njim. To pomeni, da sem bolj pozoren na njihovo umsko-čustveno stanje, kjer ugotovim, kakšna je njihova samopodoba, kakšne cilje imajo in k čemu stremijo, tudi brez da bi jih o tem neposredno vprašal. Dejstvo je seveda, da smo takšnega samo-iskrenega opazovanja sebe in drugih zmožni vsi, le da se večina tega zelo slabo zaveda, ker je večina ljudi preveč obremenjena sama s sabo, z lastnimi miselnimi vzorci in čustvi, kot so hotenja, poželenja, strahovi, sodbe, itd. Ravno zaradi tega večina živi v nekem svojem svetu v svoji glavi, s čimer posledično ignorira realni svet. Zato imamo danes takšno egocentrično družbo, kjer večina ljudi še vedno gleda le na lastni sebični interes, ki vedno izhaja iz čustev, posledično pa prezira soljudi, v katerih ne vidi nobene osebne koristi. Še bolj pa takšni ljudje prezirajo praktične rešitve in samo-spremembe, ki ne ustrezajo njihovim omejenim čustvenim poželenjem. V takšni družbi ni nič nenavadnega, da se na ulici horde ljudi sprehajajo mimo revežev, kot da jih tam sploh ni. Da večina gleda TV poročila o raznih vojnah, lakoti, zlorabah in krivicah, kot da se jih te sploh ne tičejo, kot da so na nekem drugem planetu, na katerega nihče nima vpliva.

S tem, ko se lahko bolj posvetim drugim, lahko tudi svoje obnašanje do ljudi bolje prilagodim temu, da jih podprem pri ustvarjanju boljše samopodobe in da jim pomagam pri preseganju lastnih umsko-čustvenih samo-omejitev, na podlagi lastnih izkušenj in primerov.

Dan 195 - Reakcija na samo-predstavitev pred skupino ljudi

Včeraj smo v službi imeli uvodno predavanje. Mentor je predlagal, da se najprej vsi na kratko predstavimo. V tistem momentu sem reagiral s strahom pred govorjenjem pred ljudmi, zato si bom še enkrat ogledal reakcijo, da jo lahko odstranim. Večkrat sem že pisal na to temo, zato bom predvsem iskal točke, ki jih še nisem usmeril.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil v sebi ustvarjati strah in dvom v samega sebe in v svojo sposobnost primerne usmeritve situacije, kadar na nek dogodek nisem pripravljen in nimam načrta za to, kaj bom in kako bom nekaj naredil in/ali kaj bom povedal ljudem, ki od mene nekaj pričakujejo. Ko opazim in se zavem, da me je strah, ker na nekaj nisem pripravljen in/ali ker ne vem, kaj točno bom povedal ljudem, ki od mene nekaj pričakujejo - se ustavim in diham. Zavedam se, da se mi ni treba posebej pripravljati za to, da bom nekaj povedal več ljudem, ker je to isto, kot če bi govoril enemu ali samemu sebi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom reagiral s strahom in paranojo, ko bom moral nekaj ljudem povedati/predstaviti in na to ne bom pripravljen, ker to nima nobenega smisla. Namesto tega se bom usmeril v dihu in spontano razložil/predstavil, kar pač naj bi, brez da bi se pri tem sodil, presojal in obsojal ali jemal reakcije drugih osebno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi/dojemati govorjenje samemu sebi, drugemu ali veliki množici ljudi kot nekaj popolnoma različnega in stopnjevati pričakovanja do samega sebe, glede na to, kolikim ljudem govorim. Ko opazim in se zavem, da sodim/dojemam govorjenje samemu sebi, drugemu ali veliki skupini ljudi kot nekaj popolnoma različnega in da stopnjujem pričakovanja do samega sebe glede na to kolikim ljudem govorim - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da število ljudi, ki me posluša, dejansko nima popolnoma nobenega vpliva na to, kdo jaz sem ali kdo naj bi bil in kako naj bi govoril in da je vsakršno ustvarjanje pričakovanja do samega sebe popolnoma nepotrebno, ker si s tem zgolj ustvarjam strah pred tem, da nekaj ne bo izpadlo tako, kot pričakujem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom sodil/dojemal govorjenja glede na to, kdo in koliko ljudi me posluša, ker to nima nobenega vpliva name, prav tako si ne bom ustvarjal nobenih posebnih pričakovanj v smislu, kako naj bi se pripravil in kako naj bi govoril množici ljudi, s tem pa si ne bom ustvarja strahu pred tem, da bi nekaj izpadlo drugače, ko bi si jaz mislil, da mora.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati s strahom, ko nekdo reče, da se moram predstaviti pred več ljudmi. Ko opazim in se zavem, da reagiram s strahom, ko nekdo reče, naj se predstavim pred več ljudmi - se ustavim in diham. Zavedam se, da je ta strah povsem odveč, ker se pač znam prestaviti. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne reagiram s strahom, kadar nekdo reče, naj se predstavim pred več ljudmi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, kadar vem, da se bo vsa pozornost preusmerila name in da bom moral ljudem nekaj povedati. Ko opazim in se zavem, da me je strah, ko vem, da se bo vsa pozornost preusmerila name in bom moral nekaj ljudem povedati - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da si mi v tem trenutku ni potrebno ustvarjati nobenih pričakovanja ali se na to kakorkoli pripravljati v mislih tako, da bi razmišljal o tem, kako bom nekaj povedal in podobno, saj si ravno s tem ustvarim strah in samo-presojanje/obsojanje. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom dovolil ustvarjati nobenih pričakovanja in razmišljati o tem, kako bom nekaj povedal, ko bom vedel, da se bo vsa pozornost ljudi usmerila vame in da bodo ti pričakovali, da jim nekaj povem. Namesto tega se bom usmeril v dihu in mogoče razmislil zgolj o tem, kaj lahko povem, ne pa kako bi naj to povedal.

Dan 160 - Čustvena reakcija na suženjske službe

Opazil sem svoj umski vzorec, ki sem si ga sprožil ob čakanju na sodelavce, da me poberejo in da se skupaj odpeljemo na gradbišče, kjer opravljam počitniško delo. Na trenuten sistem zaposlitve sem reagiral z obsojanjem in s čustvom jeze, ker je organiziran nesprejemljivo, saj ljudje drug drugega izkoriščajo za sebične koristi in se drug drugemu podrejajo in nadrejajo, brez dejanskega zavedanja svoje enakovrednosti. S tem sem začel v mislih soditi in obsojati sistem in ljudi in si tako dovolil, da si posledično ustvarim čustvo jeze. To mi ni prav nič pomagalo pri ničemer, saj sem svojo pozornost iz realnosti preusmeril v um in tako v veliki meri izgubil stik s praktično realnostjo in si ustvaril stres ob občutku jeze. Veliko bolje bi bilo, da sistema in ljudi sploh ne bi začel soditi in se ob tem jeziti, ker to ničesar ne spremeni in stvar le še poslabša. Sproščeno bi stal na postaji v zavednem dihanju, ker v tistem trenutku tako ali tako nisem mogel početi kaj drugega. Vendar to ne pomeni, da bi postal do stanja sveta / sistem zaposlovanja apatičen, ravno nasprotno. Pomembno je, da se naučimo v vsakem dihu življenja podpirati in uresničevati dostojno življenje za vse, ker bomo le tako lahko vsem zagotovili dostojno in zabavno življenje.

Torej, za odpravo tega vzorca bom uporabil samo-iskreno samo-odpuščanje, ki ji bo sledila praktična samo-korekcija v vseh trenutkih, kjer bom opazil, da se mi takšen vzorec pojavlja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi sistem zaposlovanja in druge ljudi za to, da je sistem zaposlovanja nesprejemljiv, nepravičen in neenakovreden. Ko opazim in se zavem, da sodim in valim krivdo za nepravičnost sistema zaposlovanja na druge - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem sam del tega sistema in da je edina dejansko konstruktivna rešitev ta, da se sam zavzemam za družbo in sistem zaposlovanja, kjer bo dostojno in zabavno življenje za vse zagotovljeno. Obvezujem se, da ne bom več sodil in obsojal drugih za to, da je sistem nepravičen in nesprejemljiv, namesto tega se bom sam zgledno zavzemal za sistem, v katerem bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno, kot ga recimo predstavlja predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čustveno reagirati z jezo na misel, da je sistem zaposlovanja nepravičen in nesprejemljiv. Zavedam se, da sem čustveno reagiral z jezo zato, ker sem takoj začel krivdo za nesprejemljivost sistema valiti na druge, namesto da bi samo-iskreno pogledal nase in se prepričal, da sem sam zgleden pri ustvarjanju boljšega sistema. Obvezujem se, da ne bom več sodil in krivil drugih za to, da imamo nepravičen in nesprejemljiv družbeni sistem, namesto tega bom v takšnem trenutku vedno pogledal nase in se prepričal, da sem sam zgleden in učinkovit pri ustvarjanju sistema, kjer je dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno in da si pri tem ne ustvarjam nepotrebnih čustvenih reakcij.

Dan 143 - Partnerske reakcije osebno

Danes sem opazil, kako določene reakcije in izraze moje partnerke jemljem osebno in tako tudi sam čustveno reagiram nanje, predvsem kadar partnerka odreagira z negativnimi emocijami.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jemati čustvene reakcije partnerke osebno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti jezen in užaljen, kadar partnerka name odreagira z jezo in neodobravanjem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jemati čustvene reakcije drugih na moja dejanja, govorjenje, ideje, kot osebni napad name in se s tem takoj počutiti manjvrednega, ogroženega, užaljenega in jeznega in za te občutke kriviti partnerko in druge.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob glasnem govorjenju / dretju nekoga name s čustveno (negativno) energijo, to takoj povezati s strahom, z lastno manjvrednostjo, užaljenostjo, jezo in popolnim zavračanjem bese govorca. Zavedam se, da s tem tudi sam čustveno reagiram in nisem prisoten v zavednem dihanju, s čimer si onemogočam, da bi se postavil v kožo drugega in dejansko videl stvari takšne, kot so. Ko opazim in se zavem, da na glasno čustveno govorjenje / dretje / reakcijo drugega sam reagiram s strahom, občutkom manjvrednosti, jeze, se počutiti užaljeno in jezno ter zavračati govorca - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem nisem v podporo, zato se umirim, sprostim in usmerim v dihu tako, da upoštevam govorca in dejansko stanje in stojim kot podpora, ki je najboljša za vse.

Dan 116

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se manjvredno, kadar je nekdo poleg mene jezen.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jemati emocionalne komentarje drugih osebno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, kadar nekdo govori o meni z jezo in emocijami.

Odpustim si, da si nisem dovolil izpostaviti reakcij drugih tako, kot jih resnično vidim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi drugim povedal direktno kaj počnejo, kadar je to primerno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iz strahu pred reakcijami drugih olepševati stvari, ki jih povem.

Odpustim si, da si nisem dovolil biti vedno pozoren na ljudi in okoliščine okrog sebe, s tem ko sem zataval v mislih. Kadar opazim in se zavem, da sem zataval v misli in da se ne zavedam okolice - se ustavim in diham. Obvezujem se, da bom misli/sanjarjenja ustavil z dihanjem in samo-odpuščanjem in se usmerjal v dihu tako, da se bom vedno zavedal okolice.