Dan 208 - Pomoč v stiski

Prejšnji blog je v angleščini.

Danes sem med službenim odmorom za malico šel v trgovino po sendvič. Ko sem čakal v vrsti na blagajni, sem opazil žensko, ki je želela plačati za mleko in frutek. Začela se je obotavljati, ker je iskala drobiž. Trgovka je nato postala nejevoljna in začela računati drugim kupcem, med tem ko je čakala žensko, da plača. Ko sem prišel na vrsto, je ženska prosila trgovko, da ji od cene odšteje frutek, ker drugače ne bo imela za avtobus in med tem ji je šlo na jok. Sam najprej nisem opazil, kaj je problem, Ko pa sem opazil žalost, stisko in sram na obrazu ženske, sem takoj vedel, da je v stiski, ker nima denarja niti za hrano. Ko sem plačal svoje, je ženska potiho prosila trgovko, če ji lahko posodi denar za frutek za otroka, ker drugače nima za avtobus. V tistem trenutku sem se poistovetil z žensko in razumel, v kakšni stiski je in kako se počuti. Pogledal sem v denarnico in ji dal par evrov drobiža, ker je to bilo vse, kar sem imel. Ženska od sramu niti ni hotela vsega in je vzela samo en evro, ostalo pa mi je vrnila. Šlo ji je na jok in meni tudi, ker sem razumel njen položaj in to, kako še vedno z lastnim ravnanjem dopuščamo družbeni sistem, kjer sebični interesi prevladajo nad zagotavljanjem dostojnega in zabavnega življenja vsem. Zloraba življenja, ki se vsak dan dogaja in dopušča, je ogromna in nesprejemljiva. Ljudje pa se večinoma raje obrnemo stran in na to čimprej pozabimo, ker imamo svoje zabavne distrakcije, od katerih smo odvisni. Ko sem odhajal nazaj v službo, sem razmišljal o tem, kako bi lahko dvignil 20 evrov in pomagal ženski, ali pa ji plačal za hrano s kartico. In tega nisem storil z izgovorom, da se mi mudi v službo in da ženska že tako ni hotela vzeti vsega drobiža. V tem sem dopustil, da je na moje ravnanje vplival moj lastni strah pred tem, da bi zamudil v službo in bil grajan, hkrati pa sem iskal izgovore za to, zakaj se mi ni potrebno resnično potruditi, da bi pomagal ženski po najboljših močeh tako, kot bi želel, da nekdo pomaga meni, če bi se znašel v takšni situaciji.

Odpustim si, da si nisem dovolil dejansko pomagati ženski po svojih najboljših močeh s tem, da sem se podredil lastnemu strahu pred grajo v službi. Ko opazim in se zavem, da se podrejam lastnim strahovom pred izgubo nečesa, kadar vidim, da lahko pomagam sočloveku v stiki - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem izvajam sebičnost in da je vsakršen strah ali čustvo odveč. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom podrejal strahovom pred izgube nečesa ali čustvom, kadar bom opazil, da lahko človeku v stiski pomagam. Namesto tega se bom usmeril v dihu in po svojih zmožnostih kar se da praktično pomagal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati in se podrediti izgovoru za to, da mi ne bi bilo treba pomagati ženski po svojih najboljših močeh. Ko opazim in se zavem, da iščem ali se podrejam izgovoru za to, da mi ne bi bilo potrebno nekomu, ki je v stiski, pomagati po svojih najboljših močeh - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem s tem sebičen, ker se podrejam svojim čustvom, namesto da bi se usmeril v dihu po zdravem razumu tako, da pomagam drugim po svojih najboljših močeh, kot bi si želel, da mi pomagajo drugi, če bi se sam znašel v stiski. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne iskal in se podrejal sebičnim izgovorom za to, da mi ne bi bilo treba pomagati drugim. Namesto tega zadiha, si odpustim čustvene reakcije in se praktično usmerim pomagati človeku v stiski po svojih najboljših zmožnostih.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil lastne sebične interese v obliki strahov in izgovorov postavljati pred svojo pomočjo drugim v stiski, kadar vidim, da lahko pomagam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah se izpostaviti tako, da pomagam drugim v stiski, med tem ko se drugi obračajo stran in ignorirajo, zato ker me je strah, da bi s tem pritegnil pozornost drugih in da bi me zato sodili in presojali. Ko opazim in se zavem, da me je strah se izpostaviti tako, da pomagam nekomu v stiski, ko tega drugi ne storijo - se ustavim in diham. Zavedam se, da je ta strah in sram popolnoma odveč, ker mi ni potrebno reakcij drugih jemati osebno in ker mi nihče ničesar ne more vzeti, kadar se "izpostavljam" in pomagam ljudem v stiski. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal in dopušča strahu pred izpostavljenostjo in sodbami drugih ob tem, ko pomagam ljudem v stiski, še posebej takrat, kadar drugi tega ne storijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je sram, kadar se jočem ali kadar mi gre na jok in da sem jok sodil kot nekaj neprimernega in sramotnega, ker odrasli ljudje naj ne bi jokali. Ko opazi in se zavem, da se sodim in presojam in da me je sram, ko mi gre na jok ali ko se jočem - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ljudje z jokom sproščamo bolečino in da je popolnoma nepotrebno, da bi jok presojal in sodil ali se ob tem počutil sramotno. Zato se obvezujem, da joka ne bom več sodil in presojal kot neprimernega in sramotnega. Namesto tega si bom jok sprejel in dopustil kot del sebe, kot nekaj, s čimer si lahko pomagam sprostiti bolečino ali katerokoli drugo močno čustvo, kadar mi samo-odpuščanje ne bo dovolj.

Dan 197 - Vpliv na ljudi

Princip: ne obravnavaj (preziraj) drugih tako, kot nočeš biti obravnavan (prezrt) sam.

Koristna posledica prevzemanja odgovornosti za lastne miselne in čustvene vzorce (s samo-iskrenim samo-odpuščanjem in praktično samo-korekcijo) je tudi ta, da se začnemo vse bolj zavedati svojega vpliva na druge ljudi in okolico. Opazil sem, kako sem pred tem procesom bil večino časa introvertiran v svojem umu (zaposlen sam s sabo) in kako malo sem se dejansko zavedal svoje okolice, predvsem pa svojega vpliva na okolico in druge ljudi. Ljudje smo namreč zelo podvrženi zunanjim spremembam, dokler se podrejamo svojim miselnim vzorcem in čustvenim reakcijam. Tako lahko recimo reagiramo z občutkom manjvrednosti, če nas nekdo graja ali že samo grdo pogleda in se pri tem ne zavedamo, da ni treba, da tako reagiramo in da se tako počutimo. Zato smo zelo labilni in zgolj reagiramo na druge ljudi. Zato nas drugi lahko manipulirajo in nas usmerjajo v primerih, kjer si usmeritve ne damo sami, saj je naše obnašanje predvidljivo glede na naše čustvene reakcije. Zdaj, ko sem v procesu samo-spoznavanja in samo-direkcije že več let, opažam, kako se veliko manj podrejam lastnim miselnim vzorcem in čustvenim reakcijam in kako se veliko bolj sam usmerjam, glede na to, kaj želim doseči. Hkrati s tem pa me tudi drugi veliko težje manipulirajo, ker si direkcijo dajem sam in ker sem si sam določil svoj Princip obnašanja. Hkrati s tem pa tudi spoznavam, kako velik vpliv imam na druge ljudi, ki se še vedno podrejajo svojim miselnim vzorcem in čustvenim reakcijam in se tega ne zavedajo.

Zdaj, ko se pri interakciji z drugimi veliko manj motim z lastnimi mislimi in čustvenimi reakcijami, se lahko veliko bolj posvetim spoznavanju tega, kakšen vpliv imam na druge s svojim načinom govora in obnašanjem. Zanimivo je recimo, kako moj lasten način dojemanja samega sebe vpliva na to, kako me dojemajo drugi. Če sem v notranjosti umirjen in si zaupam, da zmorem doseči svoj cilj in se pri tem zavedam, da nisem nikomur in ničemer podrejen, potem me tudi ljudje sprejemajo kot enakovrednega človeka in me spoštujejo. Če pa sam o sebi mislim slabo in sem čustveno nestabilen, me bodo tudi drugi večinoma tako dojemali in obravnavali, saj naše notranje stanje izdajamo že z govorico telesa. Hvaležen sem si, da sem začel uporabljati princip samo-iskrenega samo-odpuščanja, ker si s tem dajem možnost za samo-korekcijo, kjer si lahko sam določam notranje stanje in moj način obnašanja, ki ni v podporo zgolj meni, ampak tudi vsem ostalim.

Prav tako se lahko sedaj, ko imam v mislih več tišine in ko sem si določil jasen Princip obnašanja, med druženjem z ljudmi, bolj posvetim njim. To pomeni, da sem bolj pozoren na njihovo umsko-čustveno stanje, kjer ugotovim, kakšna je njihova samopodoba, kakšne cilje imajo in k čemu stremijo, tudi brez da bi jih o tem neposredno vprašal. Dejstvo je seveda, da smo takšnega samo-iskrenega opazovanja sebe in drugih zmožni vsi, le da se večina tega zelo slabo zaveda, ker je večina ljudi preveč obremenjena sama s sabo, z lastnimi miselnimi vzorci in čustvi, kot so hotenja, poželenja, strahovi, sodbe, itd. Ravno zaradi tega večina živi v nekem svojem svetu v svoji glavi, s čimer posledično ignorira realni svet. Zato imamo danes takšno egocentrično družbo, kjer večina ljudi še vedno gleda le na lastni sebični interes, ki vedno izhaja iz čustev, posledično pa prezira soljudi, v katerih ne vidi nobene osebne koristi. Še bolj pa takšni ljudje prezirajo praktične rešitve in samo-spremembe, ki ne ustrezajo njihovim omejenim čustvenim poželenjem. V takšni družbi ni nič nenavadnega, da se na ulici horde ljudi sprehajajo mimo revežev, kot da jih tam sploh ni. Da večina gleda TV poročila o raznih vojnah, lakoti, zlorabah in krivicah, kot da se jih te sploh ne tičejo, kot da so na nekem drugem planetu, na katerega nihče nima vpliva.

S tem, ko se lahko bolj posvetim drugim, lahko tudi svoje obnašanje do ljudi bolje prilagodim temu, da jih podprem pri ustvarjanju boljše samopodobe in da jim pomagam pri preseganju lastnih umsko-čustvenih samo-omejitev, na podlagi lastnih izkušenj in primerov.

2011 - Kul ideje! Ampak jaz bi to delal po svoje...

Večkrat se dogaja, da razlagam ljudem kaj je najbolj učinkovit način za ustvarjanje raja na Zemlji oz. katerih praktičnih rešitev se mora vsak posameznik lotiti, da bomo lahko v najkrajšem času zagotovili dostojno življenje za vse na Zemlji (kot jih razvijamo in prakticiramo Destonijci), potem pa mi človek odvrne, da me (nas) podpira in da se mu zdijo ideje super, ampak da bi se on tega raje lotil po svoje, malo drugače, s svojim pristopom, ker ima svoje poglede in svoj način reševanja problemov.

To je egoistična, samozaslepitvena izjava človeka, ki se noče soočiti s samim sabo v samoiskrenosti, ker se poslužuje družbeno predprogramirane ideje o takozvani svobodi izbire za svojo korist. Skozi kapitalizem se namreč v glave ljudi vceplja ideja o tem, da ima vsak pravico svobodne izbire in da mora biti zato vsak "poseben", "unikaten", ker to kao odraža stopnjo svobode posameznika. Bog ne daj, da bi se vsi ljudje posluževali praktičnih rešitev, ki so najboljše za vse, naj se raje vsak ubada s problemi na svoj trdoglav način, ker egoizem pač veli, da je treba dokazati svoj prav ne glede na retardiranost početja. S takšnim ravnanjem nalašč postanemo hudobni, saj namerno povzročamo probleme sebi in drugim s tem, ko poskušamo odkrivati toplo vodo, namesto da bi stopili skupaj in se vedno posluževali tistih praktičnih rešitev, ki so preverjeno najboljše za vse.

Destonijci smo skupina ljudi, ki vedno raziskujemo, preizkušamo in vpeljujemo praktične rešitve na vseh področjih, ki so najboljše za vse in s katerimi bomo na Zemlji ustvarili raj in zagotovili dostojno življenje vsem. Zakaj mi potem nekdo pravi, da bi on(a) rad(a) delal(a) po svoje, ko mu (ji) razložim rešitev, ki jo že uporabljamo in je na praktično merljivih primerih dokazano najboljša za vse? Zato, ker takšen človek deluje skozi svoj ego, ker se želi izmikati samoiskrenosti in samoodpuščanju, ker mu je v trenutni situaciji lagodno in ker se počuti kot "zmagovalec" znotraj tekmovalnega sistema, kot ga trenutno imamo. Tak človek je slepar in hinavec, ker namerno zavlačuje svojo samokorekcijo in s tem izboljšanje razmer na Zemlji. Zanimivo in žalostno je predvsem to, da si takšni ljudje ustvarijo toliko izgovorov zakaj naj jim (še) ne bi bilo potrebno sprejeti samoodgovornosti zase in svet, da dejansko preslepijo samega sebe do te mere, da slepo verjamejo svojim blodnjam in nadaljujejo s svojim vsakdanjim življenjem, kot da nikoli ne bi slišali za boljše rešitve, ki bi vsem zagotovila boljše življenje, ne le njim. To je dokaz, kako zelo neodgovorni smo ljudje in do kakšne nedopustne stopnje smo si dovolili sprejeti naše egoistične umske blodnje za resnične in nespremenljive, vse iz strahu pred samoiskrenostjo in samoodgovornostjo. Kot da je to nekaj najhujšega in najtežjega na svetu. Seveda je težko, če kar naprej prelagaš odgovornost in s prstom kažež na druge češ, glej kakšni so naši politiki, sosedi in ne vem kdo vse, vsi kradejo, hinavijo in delajo samo sebi v prid, kako pa naj potem jaz bogi revež (boga reva) delam tako, da bo najboljše za vse?

Povsem enostavno: pridruži se Destonijcem, povsod nas je dovolj, preglej strani, sodeluj z nami, uporabljaj rešitve samoiskrenosti, samoodpuščanja, samokorekcije in samoodgovornosti, pomagaj nam pri uveljavljanju praktičnih rešitev, ki so najboljše za vse. V skupini se podpiramo in si pomagamo na vseh področjih. Vsak človek ima samo dve možnost: ali nadaljuje s svojim življenjem tako kot je sedaj in se slepi ali pa se nam pridruži in dela na sebi, da postane samoodgovoren in tako pomaga pri uveljavljanju rešitev, ki preverjeno vodijo v posledice, ki so najboljše za vse. Oboje ima svoje posledice, verjetno pa lahko sklepate, kakšne so te pri samozaslepljevanju. Kakorkoli se odločimo, vse posledice bomo vedno doživeli na lastni koži, zakaj ne bi drug drugemu zagotovili, da bodo te vedno prijetne?