Dan 223 - Odvečna jeza na druge

Prejšnji blog je v angleščini.

Danes sem postal jezen in živčen, ker sem se nekaj dogovoril z X, kar potem ni bilo po dogovoru.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se kot zguba, ker sva se z X nekaj dogovorila, kar potem ni bilo po dogovoru. Zavedam se, da je nepotrebno, da se tako počutim, kadar si drugi premislijo, saj sem se sam držal dogovora, na druge pa nimam vpliva. Zato se obvezujem, da se ne bom več počutil kot zguba, kadar si bodo drugi premislili in se ne bodo držali dogovora, v katerem sem sodeloval.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi in obtoževati osebo X, ker se ni držala dogovora. Zavedam se, da je tudi vsako obtoževanje in sojenje sebično, ker se s tem postavljam v superioren položaj in krivim druge za svoje čustvo manjvrednosti ob tem, ko mislim, da sem zguba zaradi dejanj drugih. Zato se obvezujem, da ne bom več krivil in sodil drugih, kadar se ti ne bodo držali dogovora.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si pomagati drugim z namenom, da bi se sam bolje počutil o sebi in se dojemal kot superiornega, ker pomagam. Zavedam se, da je takšno delovanje še vedno sebično, ker se v njem podrejam pozitivnim čustvom, namesto da bi dihal in se ravnal po zdravem razumu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom dojemal kot dobrega človeka in se delal superiornega nad ostalimi, kadar bom pomagal drugim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati jezen, kadar vidim druge, da se nočejo spremeniti in delati tako, ko je najboljše za vse in s tem za njih. Ko opazim in se zavem, da se jezim na drugimi, kadar opazim/dojemam, da se nočejo spremeniti v njihovo dobro in v dobro vseh - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s to jezo zgolj meglim lasten um in da mi to popolnoma nič ne bo koristilo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom jezil na druge ob tem, ko bom videl/dojemal, da se nočejo spremeniti in delati tako, kot je najboljše za vse in najboljše za njih.

Dan 208 - Pomoč v stiski

Prejšnji blog je v angleščini.

Danes sem med službenim odmorom za malico šel v trgovino po sendvič. Ko sem čakal v vrsti na blagajni, sem opazil žensko, ki je želela plačati za mleko in frutek. Začela se je obotavljati, ker je iskala drobiž. Trgovka je nato postala nejevoljna in začela računati drugim kupcem, med tem ko je čakala žensko, da plača. Ko sem prišel na vrsto, je ženska prosila trgovko, da ji od cene odšteje frutek, ker drugače ne bo imela za avtobus in med tem ji je šlo na jok. Sam najprej nisem opazil, kaj je problem, Ko pa sem opazil žalost, stisko in sram na obrazu ženske, sem takoj vedel, da je v stiski, ker nima denarja niti za hrano. Ko sem plačal svoje, je ženska potiho prosila trgovko, če ji lahko posodi denar za frutek za otroka, ker drugače nima za avtobus. V tistem trenutku sem se poistovetil z žensko in razumel, v kakšni stiski je in kako se počuti. Pogledal sem v denarnico in ji dal par evrov drobiža, ker je to bilo vse, kar sem imel. Ženska od sramu niti ni hotela vsega in je vzela samo en evro, ostalo pa mi je vrnila. Šlo ji je na jok in meni tudi, ker sem razumel njen položaj in to, kako še vedno z lastnim ravnanjem dopuščamo družbeni sistem, kjer sebični interesi prevladajo nad zagotavljanjem dostojnega in zabavnega življenja vsem. Zloraba življenja, ki se vsak dan dogaja in dopušča, je ogromna in nesprejemljiva. Ljudje pa se večinoma raje obrnemo stran in na to čimprej pozabimo, ker imamo svoje zabavne distrakcije, od katerih smo odvisni. Ko sem odhajal nazaj v službo, sem razmišljal o tem, kako bi lahko dvignil 20 evrov in pomagal ženski, ali pa ji plačal za hrano s kartico. In tega nisem storil z izgovorom, da se mi mudi v službo in da ženska že tako ni hotela vzeti vsega drobiža. V tem sem dopustil, da je na moje ravnanje vplival moj lastni strah pred tem, da bi zamudil v službo in bil grajan, hkrati pa sem iskal izgovore za to, zakaj se mi ni potrebno resnično potruditi, da bi pomagal ženski po najboljših močeh tako, kot bi želel, da nekdo pomaga meni, če bi se znašel v takšni situaciji.

Odpustim si, da si nisem dovolil dejansko pomagati ženski po svojih najboljših močeh s tem, da sem se podredil lastnemu strahu pred grajo v službi. Ko opazim in se zavem, da se podrejam lastnim strahovom pred izgubo nečesa, kadar vidim, da lahko pomagam sočloveku v stiki - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem izvajam sebičnost in da je vsakršen strah ali čustvo odveč. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom podrejal strahovom pred izgube nečesa ali čustvom, kadar bom opazil, da lahko človeku v stiski pomagam. Namesto tega se bom usmeril v dihu in po svojih zmožnostih kar se da praktično pomagal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati in se podrediti izgovoru za to, da mi ne bi bilo treba pomagati ženski po svojih najboljših močeh. Ko opazim in se zavem, da iščem ali se podrejam izgovoru za to, da mi ne bi bilo potrebno nekomu, ki je v stiski, pomagati po svojih najboljših močeh - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem s tem sebičen, ker se podrejam svojim čustvom, namesto da bi se usmeril v dihu po zdravem razumu tako, da pomagam drugim po svojih najboljših močeh, kot bi si želel, da mi pomagajo drugi, če bi se sam znašel v stiski. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne iskal in se podrejal sebičnim izgovorom za to, da mi ne bi bilo treba pomagati drugim. Namesto tega zadiha, si odpustim čustvene reakcije in se praktično usmerim pomagati človeku v stiski po svojih najboljših zmožnostih.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil lastne sebične interese v obliki strahov in izgovorov postavljati pred svojo pomočjo drugim v stiski, kadar vidim, da lahko pomagam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah se izpostaviti tako, da pomagam drugim v stiski, med tem ko se drugi obračajo stran in ignorirajo, zato ker me je strah, da bi s tem pritegnil pozornost drugih in da bi me zato sodili in presojali. Ko opazim in se zavem, da me je strah se izpostaviti tako, da pomagam nekomu v stiski, ko tega drugi ne storijo - se ustavim in diham. Zavedam se, da je ta strah in sram popolnoma odveč, ker mi ni potrebno reakcij drugih jemati osebno in ker mi nihče ničesar ne more vzeti, kadar se "izpostavljam" in pomagam ljudem v stiski. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal in dopušča strahu pred izpostavljenostjo in sodbami drugih ob tem, ko pomagam ljudem v stiski, še posebej takrat, kadar drugi tega ne storijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je sram, kadar se jočem ali kadar mi gre na jok in da sem jok sodil kot nekaj neprimernega in sramotnega, ker odrasli ljudje naj ne bi jokali. Ko opazi in se zavem, da se sodim in presojam in da me je sram, ko mi gre na jok ali ko se jočem - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ljudje z jokom sproščamo bolečino in da je popolnoma nepotrebno, da bi jok presojal in sodil ali se ob tem počutil sramotno. Zato se obvezujem, da joka ne bom več sodil in presojal kot neprimernega in sramotnega. Namesto tega si bom jok sprejel in dopustil kot del sebe, kot nekaj, s čimer si lahko pomagam sprostiti bolečino ali katerokoli drugo močno čustvo, kadar mi samo-odpuščanje ne bo dovolj.

Dan 205 - Tehnična podpora

V službi sprejemam klice strank, kjer nudim tehnično podporo. Opažam, da včasih pred klici še vedno pomislim na to, da bom mogoče dobil kakšen težek problem, ki ga ne bom znal rešiti. V tistem trenutku si ustvarim občutek strahu, kot posledico dvoma v lastno sposobnost ustreznega reševanja problemov.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pred sprejetjem klica stranke pomisliti / razmišljati o tem, da mogoče ne bom znal rešiti problema, da ne bom vedel kaj storiti in da ne bom imel nikogar na razpolago, ki bi mi lahko pomagal. Ko opazim in se zavem, da sem pred klicem podvomil v samega sebe - vdihnem in izdihnem in se usmerim z odločnostjo in zavedanjem, da sem sposoben ustrezno ukrepati ob vsaki težavi, tudi kadar sam ne več, kaj točno naj bi naredil, ker vem, da lahko slej kot prej nekoga vprašam ali pa problem usmerim tako, kot se mi v danem trenutku zdi najbolj smiselno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da pred klici ne bom več podvomil v samega sebe in ne bom več pomislil na to, da mogoče ne bom vedel, kako rešiti nek problem, saj se bo tudi to sigurno kdaj zgodilo, kar pa ne pomeni, da sem zato manjvreden, neprimeren, da me mora biti sram ali karkoli podobnega. Namesto tega se bom odločno usmeril v dihu z namenom, da stranki pomagam kar se da učinkovito.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil začeti se soditi kot prepočasnega in nesposobnega, kadar mi zmanjka idej o tem, kako bi lahko rešil problem. Ko opazim in se zavem, da mi je zmanjkalo idej o tem, kako bi lahko rešil problem - se ustavim in diham. Zavedam se, da mi popolnoma nič ne koristi, če se začnem obsojati in če se delam živčnega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom obsojal in delal nestrpnega, kadar mi bo zmanjkalo idej o tem, kako rešiti problem. Namesto tega bom sproščeno vdihnil in izdihnil in preveril, kje lahko dobim pomoč ali kako lahko problem najbolje usmerim, da bom prišel do ustrezne rešitve.

Dan 175 - Kako ravnam z brezdomci in z denarjem?

Danes bom pisal na temo denarja in brezdomcev. O mojih občutkih in mislih, kadar na ulici srečam brezdomca. Še vedno doživljam v sebi razcepljenost glede tega, kako naj se obnašam ob takšnih situacijah. Dejstvo je, da so ti ljudje v nesprejemljivem in obupnem položaju, ker naša celotna družba še vedno ignorira specifične probleme revnih, saj v nasprotnem primeru ne bi nihče stal na ulici in prosil za denar. Dejstvo pa je tudi, da problemov brezdomcev in revežev v naši družbi ne bomo rešili tako, da jim bomo zgolj dajali odvečen drobiž, ker v sistemu živimo tako, da vedno ustvarjamo nove reveže in brezdomce, ker še vedno nismo zagotovili sistemske rešitve, kot jo recimo predstavlja Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek (ZŽD), kjer to ne bi bilo mogoče. Zato je seveda nujno, da pomagam vpeljati sistem, kjer bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. Toda to se ne bo zgodilo čez noč, brezdomcev pa je čedalje več vsak dan. Praktična rešitev bo torej ta, da si čustvene reakcije, ki se mi pojavljajo takrat, ko srečam brezdomce/reveže, odpustim in odpravim. Hkrati pa, da jih vedno obravnavam tako, kot bi želel biti obravnavan sam na njihovem mestu. Torej kadar bom imel pri sebi drobiž, ki ga v samo-iskrenosti ne potrebujem nujno, dal brezdomcem/revežem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da sem sodil/dojemal reveže/brezdomce kot uboge in manjvredne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil videti sebe kot večvrednega od brezdomcev/revežev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil primerjati sebe z brezdomci in drugimi ljudmi na podlagi tega, koliko denarja ima kdo in/ali kako je kdo oblečen, namesto da bi vedno vse sprejemal kot sebi enakovredne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah sprejeti reveža/brezdomca kot sebi enakovredno živo bitje, ker me je bilo strah se soočiti z lastnim strahom pred tem, da bi tudi sam postal brezdomec/revež.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah pogledati reveža/brezdomca v oči in se z njim pogovarjati zato, ker sem se sodil kot hudobnega, ker jim nisem bil pripravljen vedno pomagati in jih jemati kot sebi enakovredne, tako kot bi si sam želel, da me bi obravnavali drugi, če bi bil brezdomec/revež.

Odpustim si, da si nisem dovolil in sprejel prevzeti svoj del odgovornost do vseh brezdomcev, revežev in drugih zlorabljenih tako, da se vedno odločno zavzemam za sistemsko rešitev, kjer bo dostojno življenje vsem zagotovljeno, kot jo predstavlja recimo Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek.

Odpustim si, da sem si dovolil kakorkoli soditi in presojati brezdomce/reveže, brez da bi se dejansko pozanimal pri njih osebno, zakaj so brezdomci/reveži in jih najprej zares razumel in ugotovil, kaj so njihove težave in jim nato nudil podporo po mojih zmožnostih, dokler ne zagotovimo sistemske rešitve, kjer brezdomstvo ne bo več mogoče. Kadar opazim in se zavem, da sodim/presojam reveže/brezdomce v naprej, brez da bi se dejansko pozanimal pri njih osebno, kakšno življenje so živeli in kako so prišlo v tak položaj - se ustavim in diham. Zavedam se, da je vsakršna moja sodba moj egoizem in moja sebičnost, s čimer poskušam opravičevati svoj dojeto superiornost in kriviti reveže/brezdomce za njihov položaj, zato da se mi ne bi bilo potrebno soočiti z očitnim problemom zlorabe življenja, ki ga tudi sam dopuščam. Zato se obvezujem, da ne bom več sodil/presojal revežev/brezdomcev, ampak bom v vsakem dihu stal za rešitvami, ki brezdomstva in revežev ne bodo dopuščale, kot je Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek, ki jih bom tudi sam pomagal praktično vpeljati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah dajati denar drugim, brez da bi zato kaj dobil v zameno, ker se potem počutim opeharjenega in me je zato sram. Ko opazim in se zavem, da se počutim opeharjenega in da me je sram, kadar dam denar brezdomcu/revežu/nekomu - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je to refleks strahu, ki sem si ga ustvaril pred tem, da bi me nekdo prevaral in da bi zato ostal brez denarja. Zato se obvezujem, da si ne bom več dopuščal strahu in sramu ob tem, ko bom revežem/brezdomcem/nekomu dal denar in ko ne bom dobil nič v zameno, ker se bom zavedal, da s tem dajem drugim tako, kot bi želel prejeti sam, kadar bi ostal brez denarja in dostojnega življenja in bi moral prositi druge za pomoč.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi ostal brez denarja. Prav tako si odpustim, da si nisen sprejel in si dovolil spoznati, da me je strah, da bi ostal brez denarja predvsem takrat, kadar ga dajem za nekaj/nekomu in ob tem čutim negativno čustvo v smislu, da denarja nočem dati in da se mi to ne zdi smiselno, čeprav vem, da se za tem zgolj skriva moj pohlep v smislu, da bi denar rad dajal zgolj za stvari/namene, ob katerih občutim pozitivna čustva, kot so vznemirjenje, poželenje, veselje, pričakovanje in podobno. Spoznal sem in zavedam se, kako močno povezujem denar z lastnimi čustvi in da sem na ta način zlorabljal denar zgolj za namene, ob katerih sem doživljal pozitivna čustva, ne glede na vse negativne posledice, ki jih je takšno moje obnašanje imelo na druge ljudi, na naravo in svet. Zato se obvezujem, da bom vedno zelo pozoren na to, kdaj si ob uporabi denarja ustvarjam pozitivna ali negativna čustva in da ne bom več dopuščal, da me ta čustva usmerjajo. Namesto tega se bom usmerjal po zdravem razumu tako, da bom svoj denar vedno uporabljal smotrno tako, da ne bom zadoščal svojim čustvenim poželenjem, ampak samo fizičnim potrebam in za namene/projekte, v katerih sodelujem in s katerimi bomo skupaj spremenili sistem v takšnega, kje bo dostojno življenje vsem zagotovljeno.

2011 - "Bodi ti, bodi to kar si!" (Organski robot?)

"Bodi ti, bodi to kar si (in srečen boš)", takšne in podobne umotvorbe lahko pogosto zasledimo kot nekakšen 'moder' napotek ali nasvet, 'globoko' misel ali nekaj v tem stilu. Poglejmo v samoiskrenosti: To je popolno samoslepilo in 'pranje' možganov, saj ljudje ravno s svojimi navadami, principi in obnašanjem, kot jih imamo sedaj, povzročamo, dovoljujemo in podpiramo vse zlorabe in hudodelja na tem svetu, s katerimi potem drug drugemu povzročamo fizično trpljenje, da metafizičnega niti ne omenjam. Vojne, lakote, revščina, bolezni, onesnaževanje... Vsi pripomoremo s svojimi vsakdanjimi ravnanji k ohranjanju sistema zlorab življenja. Zaenkrat je še malokdo toliko samoiskren, da razume in si prizna samoodgovornost do lastnih dejanj, razmišljanj, ravnanj in čustvenih reakcij. To je le prvi korak samoiskrenosti in samokorekcije. Ljudje pa se še bolj od tega slepijo pred dejstvom, da vsi enakovredno sodelujemo pri ustvarjanju te realnosti in smo za to zanjo enakovredno odgovorni. To pomeni, da smo vsi odgovorni za vojne, lakote, revščino in ostale zlorabe življenja, pa čeprav se mogoče te ne nahajajo v polmeru metra in pol od našega telesa. Mogoče je to povprečno polje zanimanja človeškega organskega robota, ampak sistem se podira, svet propada, za to smo zaslužni ljudje in če se bomo še naprej slepili s takšnimi kvazi 'modrostmi', ki to niso, kot je tale zgoraj omenjena, potem bomo še naprej ostali takšni kot smo, organski roboti, dokler nas ne bo začelo nekaj pošteno klestiti po glavi, da bi mogoče vsaj malo v nas prebudilo samoiskrenost, ki je nujna za to, da uvidimo, da se moramo vsi spremeniti in narediti samokorekcijo ter si odpustiti vse pretekle ego-prakse, iz katerih so nastale vse zlorabe življenja. Edino tako bomo lahko skupaj začeli živeti po principu kar je praktično Najboljše za Vse Življenje v Enosti in Enakovrednosti.

Bi morilcu rekli, naj bo to kar je, ker bo tako 'srečen'? Bi to rekli revežu? Kaj pa bolnemu človeku? Pijancu? Pretepaču, mentalnemu bolniku? Zasužnjanemu delavcu? Pohlepnemu kapitalistu? Vojakom? Zafrustriranemu in preobremenjenemu zdravniku? Skorumpiranemu politiku? Podložnemu verniku z 'opranimi' možgani? Poštenemu delavcu, ki ga vsi izkoriščajo? Naj vsi kar ostanemo takšni kot smo, in vse bo OK in vsi bomo srečni? Lepo vas prosim! Sam jim raje pomagam spoznati in uporabljati samoiskrenost, ker z njo dobimo moč samodirekcije in samokorekcije, s čimer postanemo enakovredno in samoodgovorno živo bitje, ki podpira natančno to, kar je praktično najboljše za vse in se ne pusti zasužnjiti lastnim slepilnim čustveno-mentalnim energijam. Kdor podpira karkoli drugega, podpira zlorabo življenja in bo za to ustrezno obravnavan.

Uporabite samoiskrenost in postanite samodirektivni! Samoodpuščanje in samokorekcija sta nujni za vsakogar izmed nas, razen če ste se že dokončno odločili podpirati in stati za zlorabami življenja. Potem vas čaka karmično trpljenje. Vse ostale pa zabaven proces praktičnega prerojevanja samega sebe v živo bitje, ki praktično skrbi za dostojnost, enakovrednost in zabavnost vsega življenje in to pokaže in živi z vsakim svojim dihom in izgovorjeno besedo. Pridruži se Destonijcem in pusti za sabo vse zlorabe in debilnosti ter umotvorbe po sistemu "Bodi ti, bodi to kar si! (Organski robot!)". Postani raje življenje, popolnoma samodirektivno živo bitje, ki se vedno ravna po principu kar je praktično Najboljše za Vse.

Sliši se enostavno, ampak vsi smo še podvrženi lastnim sprejetim in dovoljenim miselnim in čustvenim vzorcem, skozi katere se odvračamo od tega, kar je praktično najboljše za vse. Zato je za lastno preobrazbo v samoodgovorno in samodirektivno živo bitje potreben proces samoiskrenosti, samoodpuščanja in samokorekcije. Pridruži se nam na forumu in ostalih straneh, skupaj gre lažje in hitreje:

Desteni
Desteni Forum
Desteni Slovenija
Destonians Social Network

Picture from http://desteniartists.blogspot.com/