Dan 228 - Združevanje političnih skupin z načelom

Kar lahko v zadnjem času z opazovanjem družbe spoznamo je to, da smo ljudje počasi začeli dojemati, da se moramo politično angažirati in ponovno vklopiti v sisteme upravljanja družbe, ker bomo le tako lahko na miren in demokratičen način povrnili družbo v stanje, v katerem bo dostojno življenje vsem zagotovljeno, ker dosedanji "voditelji" tega pač niso jemali kot nekaj prioritetnega. To je seveda razumljivo, saj so "voditelji" vedno odraz in zrcalo celotne družbe in tega, kaj ljudje sprejemamo in dopuščamo. Tako je v zadnjem času nastalo in še nastaja vedno več političnih strank, kot so Iniciativa za demokratični socializem, Demokratična stranka dela in Trajnostni razvoj Slovenije iz Združene levice ter Solidarnost in druga gibanja, ki še niti niso ustanovljena kot stranke, si pa tega želijo. To je vse lepo in prav, da so ljudje zainteresirani za sodelovanje v politiki, toda problem je v tem, da takšna razkropljenost in razdeljenost ljudi še vedno kaže na to, kako močno smo ljudje podvrženi egoizmu. Ko se pogovarjam z ljudmi iz omenjenih strank in drugimi, večinoma vsi prihajamo do sklepov in spoznanj, da je takšno deljenje nepotrebno in nesmiselno, ker si nas itak velika večina želi istega cilja: ustvariti družbo, v kateri bo vsem zagotovljeno dostojno življenje. Očitno pa je, da se še vedno nismo sposobni združiti v eno politično združenje (niti "Združena" levica), v katerem bi vsi delovali skladno z načelom, ki je najboljši za vse:

Upoštevajmo in obravnavajmo druge tako, kot bi hoteli biti sami na njihovem mestu.

Ugovor proti združevanju strank je seveda lahko ta, da so programi teh strank različni. To dejansko sploh ni problem. Zakaj? Dokler so ideje in predlogi ter programi strank v skladu z zgornjim načelom, potem se med seboj dopolnjujejo in je v določenih primerih zgolj potrebno izbrati tisti specifični predlog, ki bo praktično preverjeno najbolj učinkovito vodil v takšno družbo, v kateri bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. Če pa kakšen predlog že v osnovi nasprotuje zgoraj omenjenemu načelu, potem v nobenem primeru ni primeren za obravnavo. Problem različnih idej o programu torej sploh ni problem, dokler razumemo, da mora biti vsaka ideja in vsak program, ne glede na to, kdo ga poda, v skladu z načelom, ki je najboljši za vse. Mogoče se to ne sliši logično, toda dejstvo je, da ko smo samoiskreni in ko upoštevamo vse praktična dejstva in zgolj praktična dejstva, potem dokaj hitro ugotovimo, da je rešitev, ki je najboljša za vse in s tem tudi najboljša za vsakega posameznika, v glavnem vedno samo ena. Seveda to ne moremo uvideti, če delujemo na podlagi sebičnih interesov.

Obstaja torej še en veliko večji problem od tega, da imamo ljudje različne predloge o tem, kako priti do cilja = družbe, v kateri bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. To je problem egoizma in iracionalnega odločanja. To pomeni, da se ravnamo na podlagi svojih čustev, namesto na podlagi zdravega razuma = logičnega, racionalnega sklepanja. Tudi sam sem pri sodelovanju v strankah in političnih gibanjih opazil, da so ravno osebne zamere in prepričanja, ki  temeljijo na ignoranci in čustvenih reakcijah, glavni krivec za to, da se ljudje še vedno ne znamo združiti in sporazumeti zdravorazumsko, po praktičnem načelu, da bi skupaj podprli rešitev, ki je dejansko najboljša za vse.

Zato je moja odgovornost in odgovornost vseh nas, ki se tega zavedamo, da stojimo kot zgled združevanja in delovanja na podlagi zdravorazumskega odločanja v skladu z načelom, kjer se ne podrejamo čustvom, egoizmu in ignoranci do drugih in da tako na podlagi lastnega zglednega ravnanja tudi drugim pomagamo spoznati, kako lahko vsi odpravimo lasno podrejenost svojim sebičnim čustvom in posledično dosežemo sporazum političnega združenja, v katerem bomo dejansko vsi delovali tako, kot je najboljše za vse.

Osebno že vrsto let delam ravno na tem, da se preneham podrejati lastnim sebičnim čustvom in da se dejansko začnem usmerjati skladno z načelom, najboljšim za vse. Glede na moje dosežke v obliki samosprememb, ki sem jih dosegel s pomočjo samoiskrenega opazovanja lastnih umsko-čustvenih vzorcev, njihovega samoodpuščanja in praktične samokorekcije, lahko mirno rečem, da se ljudje vsekakor lahko precej hitro in enostavno začnemo spreminjati in odpravljati to lastno podrejenost sebičnim čustvom. To je v prvi vrsti najbolj koristno za nas same, saj se s tem razbremenimo škodljivih navad, travm iz preteklosti in drugih nepotrebnih umsko-čustvenih vzorcev, ter tako postanemo bolj zadovoljen, samodirektiven človek, ki ga je izredno težko manipulirati in izrabiti za kakšen sebični interes. S tem dosežemo tudi velik vpliv na svojo okolico, ko začnemo delati v korist vseh in ne samo sebe, ker to ljudje hitro opazijo in nas pri tem tudi podprejo. Tako lahko tudi drugim pomagamo do enakega osebnega stanja in samospoznanja. Posledično eden po eden začnemo spreminjati svet v takšnega, v katerem bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. Nekako podobno, kot opisuje Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek.

Če bi se radi naučili učinkovite samopomoči z omenjenimi orodij in postali tudi sami del rešitve družbenih problemov, vas vabim, da se prijavite na brezplačni spletni tečaj DIP Lite. V njem se boste naučili učinkovite samodirekcije in osnov o delovanju človeškega uma in čustev. Prav tako pa uporabe orodij za učinkovito osvobajanje od podrejenosti lastnim nepotrebnim umsko-čustvenim vzorcem in strahovom, zaradi katerih se tako pogosto omejujemo in ravnamo preveč sebično. Tečaj je sicer napisan v angleščini, vaje pa je mogoče opravljati tudi v slovenščini.

Bodimo torej sprememba, ki jo želimo videti v svetu, da se bomo lahko združili z načelom, ki je najboljši za vse!

Dan 225 - (Ne)Učinkovito zastopništvo

Začel sem z aktivnostmi v sklopu prodaje napredne učne tehnologije TechnoTutor, kar pomeni, da se moram soočati s potencialnimi strankami in se naučiti učinkovite predstavitve izdelka, pa tudi znati zainteresirati ljudi, ki o tem še ničesar ne vedo. Ob tem izvajam tudi anketo na domu, pri čemer sem opazil, kako si dovolim, da se sabotiram z določenimi mislimi in čustvenimi reakcijami. Zato bom pisal na to temo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, kako me bodo ljudje dojemali, ko bodo odprli vrata in se jim bom predstavil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil razmišljati o tem, da bom pozabil, kaj moram povedati, ko bodo odprli vrata.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dvomiti vase in v svojo sposobnost odločnega nastopa in predstavitve. Ko opazim in se zavem, da dvomim v svojo sposobnost spontanega odločnega nastopa in predstavitve - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se edino sam lahko to preprečim s tem, ko si dovolim misliti o tem, da nečesa ne zmorem ali da nisem pripravljen. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da vase-dvomljive misli takoj ustavim z globokim vdihom in izdihom, ob čemer bom vzpostavil popolno samozaupanje ob zavedanju, da se vedno znam spontano predstaviti in stati za dejstvi, ki jih poznam o sebi, o izdelku ali o čemerkoli drugem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da privzemam umsko-čustveno stanje strank nase in da se jim avtomatično podrejam v strahu, da ne bi bil sprejet. Spoznal sem in razumem, da ljudje vedno uporabljamo svoja čustva za manipuliranje sebe in drugih in da moram zato sam stati kot samodirektiven človek, ki ne dopušča, da ga drugi manipulirajo in ki se ne podreja manipulacijam drugih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom podrejal umsko-čustvenim stanjem drugih. Namesto tega se bom odločno usmerjal k zastavljenim ciljem, za katere vem, da so najboljši za vse tako, da bom tudi drugim kar se da učinkovito predstavil, zakaj je nekaj najboljše tudi zanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem vsiljiv, ko pridem k nekomu na dom delat anketo in ga seznanit z izdelkom, ki lahko izjemno koristi celotni družini. Ko opazim in se zavem, da mislim/verjamem, da sem vsiljiv, ko pridem k nekomu na dom delat anketo in ga seznanit z izdelkom, ki lahko izjemno koristi celotni družini - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem dovoljujem, da me tudi drugi dojemajo vsiljivo, kar nima smisla. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom k strankam pristopil s samozaupanjem in razumevanjem, da jim delam uslugo, ker jim osebno predstavljam učno tehnologijo, ki bo z gotovostjo izjemno koristila celotni družini, če jo bodo le pravilno uporabljali.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob negativnih odzivih strank ustvarjati negativen občutek, kjer dojemam, da sem doživel poraz in da zato nisem primeren za zastopnika in posledično začeti dvomiti vase in v učno tehnologijo, čeprav objektivno vem, da je izjemno koristna. Ko opazim in se zavem, da sem sprejel in si dovolil ob negativnih odzivih strank ustvarjati negativen občutek - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ogromno ljudi ne bo zainteresiranih iz različnih razlogov, kar je v redu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ob negativnih odzivih strank ustvarjal negativnih čustev in misli, da nisem primeren za zastopnika in posledično začeti dvomiti vase in v učno tehnologijo. Namesto tega se bom zavedal, da človek v danem trenutku enostavno ni dojemljiv za to/naklonjen temu, kar predstavljam in da je zato bolje, da se osredotočim na naslednjega človeka, ki bo pokazal zanimanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah improviziranja in spontanosti, da se nebi zagovoril ali pozabil, kaj vse moram povedati. Ko pazim in se zavem, da me je strah improviziranja in spontanosti, da se nebi zagovoril ali pozabil, kaj vse moram povedati - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da spontanost pride s samozaupanjem in da je že moje izhodišče pri tem, da se moram na nekaj v naprej pripraviti to, da si ne zaupam, da bo nekaj lahko predstavil spontano. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si bom zgolj pripravil gradivo z opornimi točkami in da bom vzpostavljal spontano samodirekcijo ob tem, ko si bom zastavil jasen cilj, kaj želim doseči.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati strah pred tem, da bi ob neki stranki naredil napako, zaradi katere bi me ta zavrnila. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi ob neki stranki naredil napako, zaradi katere bi me ta zavrnila - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da sem zgolj človek in da je normalno in dobro, da delam veliko napak, da se iz vsake lahko kaj novega naučim in da ob tem ni nobene potrebe po tem, da bi se sodil/obsojal, čutil osramočenega, nesposobnega, da bi mi bilo žal za "izgubljeno priložnostjo" ali da bi se ob tem kakorkoli drugače "pomanjševal". Namesto tega se obvezuje, da bom vedno pozoren na to, da napake jemljem kot nekaj zabavnega, kjer se lahko naučim novih praktičnih pristopov in se pošalim na svoj račun.

Dan 209 - Biti zgleden v praksi

Da lahko kar se da učinkovito pričnemo usklajevati samega sebe in svoje življenje s Principom: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu - se moramo samo-iskreno opazovati v vsakem vdihu in izdihu, skozi ves dan. Tako enkrat dnevno, recimo na koncu dneva, naredimo pregled tega, kaj smo čez dan počeli in s kakšnim namenom. Je bil namen sebičen ali smo naredili vse za to, da bi pomagali ustvariti svet, v katerem je dostojno življenje vsem zagotovljeno?

Odločil sem se, da si bom začel vsak dan zapisovati v beležko za vsako uro, kaj sem počel in zakaj, da bo tako lahko na koncu samo-iskreno ocenil, kje sem še egoističen in kje se omejujem z nekimi samo-omejujočimi (čustvenimi) vzorci, da se bom lahko popravil in razbremenil le teh z uporabo samo-odpuščanja in samo-korekcije, kar bom najprej napisal v spletnem dnevniku, tako kot sem to že počel do sedaj, nato pa seveda zapisano korekcijo vpeljal v prakso.

---

Že dalj časa se politično udejstvujem tako, da se spoznavam z ljudmi iz razni strank in gibanj, ki jim je v interesu spreminjati družbeni red v takšnega, ki bo bolj pravičen, dostojen in človeka vreden. Začel sem v novonastali stranki Solidarnost, ki je veliko obetala, vendar vodilni ljudje v njej niso postavili pravih temeljev, ki morajo temeljiti na osebnih praktičnih principih, ki so najboljši za vse, zato je njena usmeritev precej zbledela, kar je razumljivo, saj se ljudje postopoma učimo rešitev na izkušnjah, če je le naša namera nesebična. Med svojim članstvom sem v tej stranki sem bolj ali manj uspešno delil svoja spoznanja o tem, kako je temelje v stranki potrebno zastaviti (samo-odgovornost, transparentnost, so-odgovorno iskanje rešitev, zglednost, idr.), vendar takrat za to ni bilo posebnega interesa, zato sem se tudi iz stranke izčlanil.

Kasneje sem se odločil spoznati tudi Združeno levico, oziroma konkretno, stranko Iniciativa za Demokratični Socializem. Spremljal sem namreč nastope in objave Luke Meseca (predsednika IDS), pri katerem sem takoj opazil, da se veliko bolj zaveda zdravega razuma od vseh ostalih poslancev, ki zgolj dolgotvezijo puhlice. Zato sem z njim navezal stik preko spleta in delam na tem, da se tudi osebno srečava in spoznava in da v prihodnje začneva sodelovati pod Principom in s ciljem, da vsem v Sloveniji zagotovimo dostojno življenje. Prav tako sem se srečal z dvema članoma lokalnega skupine IDS v Mariboru in izkazal interes za sodelovanje.

Prav tako pa sem navezal stik s skupino Socialne Opcije Ljudstva (SOL) Slovenije, ki se prav tako zavzema za ustavitev zlorab, ki se dogajajo v državnih institucijah. Nekega dne sem se sprehajal po enem izmed mariborskih trgov, kjer sem opazil človeka, ki je z mikrofonom in zvočnikom vzpodbujal ljudi k ukrepanju. Tako zagnanih ljudi je še vedno zelo malo in tudi sam priznam, da bi težko zbral toliko poguma, da bi na trgu nagovarjal ljudi po zvočniku, ker sem si že v otroštvu ustvaril precej močan čustveni vzorec strahu pred sodbami drugih, ki ga še vedno postopoma odpravljam skozi proces samo-odpuščanja in samo-korekcije. S to skupino trenutno najbolj sodelujem.

Glede na svoje dosedanje izkušnje s politiko lahko rečem, da sen opazil predvsem naslednje:

V Sloveniji je precej ljudi in posledično gibanj in strank, ki želijo prispevati k pravičnejši družbi in k zagotavljanju dostojnega življenja vsem. Kljub temu pa so vsi ti ljudje še vedno zelo razdvojeni in se ne združujejo. To je absurdno in nepotrebno, zato je potrebno stremeti k združevanju v isto gibanje, isto stranko, katere cilj bo delovanje v korist vseh. Da lahko to dosežemo, moramo seveda vsi odpravljati lastno sebičnost, ker je vsa ta razdvojenost med ljudmi neposreden izraz sebičnosti posameznikov, ki nočejo odstopiti od svojih sebičnih namer, da bi se lahko združili pod isti Principom.

Zato je eden mojih osebnih ciljev ta, da zgledno pomagam ljudem spoznati, da smo vsi odgovorni za to, da odpravimo lastno sebičnost in da se združimo pod istim Principom, v istem gibanju oz. stranki, v kateri bomo vpeljevali rešitve, ki so najboljše za vse, saj je vse drugo nepotrebno in sebično.

Vsekakor tudi opažam, da se zavedanje ljudi širi in da postajamo vedno bolj odprti do omenjenega spoznanja. Počasi in vztrajno čedalje več ljudi prevzema odgovornost zase in za svet in počasi se ljudje prebujamo iz apatičnosti. Na tem mestu vsekakor drži spoznanje, da so se ljudje zares pripravljeni spremeniti šele takrat, ko izgubijo vse upanje v to, da bo kdo drug kaj spremenil, če ne bodo tega storili sami. Zato je upanje strup, saj kdor upa na boljše čase, ne bo za to ničesar storil.

Dan 205 - Tehnična podpora

V službi sprejemam klice strank, kjer nudim tehnično podporo. Opažam, da včasih pred klici še vedno pomislim na to, da bom mogoče dobil kakšen težek problem, ki ga ne bom znal rešiti. V tistem trenutku si ustvarim občutek strahu, kot posledico dvoma v lastno sposobnost ustreznega reševanja problemov.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pred sprejetjem klica stranke pomisliti / razmišljati o tem, da mogoče ne bom znal rešiti problema, da ne bom vedel kaj storiti in da ne bom imel nikogar na razpolago, ki bi mi lahko pomagal. Ko opazim in se zavem, da sem pred klicem podvomil v samega sebe - vdihnem in izdihnem in se usmerim z odločnostjo in zavedanjem, da sem sposoben ustrezno ukrepati ob vsaki težavi, tudi kadar sam ne več, kaj točno naj bi naredil, ker vem, da lahko slej kot prej nekoga vprašam ali pa problem usmerim tako, kot se mi v danem trenutku zdi najbolj smiselno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da pred klici ne bom več podvomil v samega sebe in ne bom več pomislil na to, da mogoče ne bom vedel, kako rešiti nek problem, saj se bo tudi to sigurno kdaj zgodilo, kar pa ne pomeni, da sem zato manjvreden, neprimeren, da me mora biti sram ali karkoli podobnega. Namesto tega se bom odločno usmeril v dihu z namenom, da stranki pomagam kar se da učinkovito.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil začeti se soditi kot prepočasnega in nesposobnega, kadar mi zmanjka idej o tem, kako bi lahko rešil problem. Ko opazim in se zavem, da mi je zmanjkalo idej o tem, kako bi lahko rešil problem - se ustavim in diham. Zavedam se, da mi popolnoma nič ne koristi, če se začnem obsojati in če se delam živčnega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom obsojal in delal nestrpnega, kadar mi bo zmanjkalo idej o tem, kako rešiti problem. Namesto tega bom sproščeno vdihnil in izdihnil in preveril, kje lahko dobim pomoč ali kako lahko problem najbolje usmerim, da bom prišel do ustrezne rešitve.

Dan 202 - Osebno in politično izhodišče

S političnega vidika je skozi zgodovino človeška družba prehajala skozi več stopenj ali načinov organiziranja družbe. Od barbarskih v stilu: vlada tisti, ki je fizično močnejši. Do aristokratskih v stilu: vlada tisti, ki ima najbolj "modro" kri in največ denarja. Pa do predstavniško demokratičnih v stilu: vladajo tisti, ki jih je družba za to izvolila. Slednje naj bi veljalo še danes, čeprav v praksi pogosto zaznamo povsem drugo stanje, bolj aristokratsko. Večina bi se vseeno verjetno strinjala, da je na področju organiziranja družbe prišlo do napredka. Če že nič drugega, smo večinoma sprejeli vsaj to, da fizično obračunavanje ni primeren način izbiranja kandidatov, katerim bo zaupana skrb za organizacijo družbe, ki bo vsem v korist. Danes naj bi se kandidati za takšno čast potegovali z argumenti in prepričljivimi govori ter obljubami o tem, kaj bodo storili, če bodo izvoljeni.

Vsem dosedanjim oblikam ali sistemom organizacije družbe pa je skupno predvsem naslednje: ljudje smo v njih vedno prelagali lastno odgovornost za zgledno uveljavljanje principov in praktičnih rešitev, s katerimi bi vsem zagotovili dostojno in zabavno življenje, na druge. Pa naj so to bili alfa samci, grofje, knezi, kralji in kraljice ali pa poslanci. V vseh primerih, ne glede na način (sistemskega) organiziranja družbe, se je večina ljudi vedno odrekla osebni-odgovornosti za zagotavljanje družbenega stanja, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno. Če se ne bi, bi danes živeli v družbi, kjer se večino zlorab prepreči, še preden se zgodijo, kjer nihče ni lačen, brez strehe nad glavo in kjer ima vsak možnost, da k družbi prispeva na tistih področjih, ki mu najbolj ležijo in ki ga najbolj osebno zanimajo. Dejstvo je, da smo danes vedno dlje od takšne družbe. Ko se zazremo v zgodovino in se iz nje kaj naučimo, lahko ugotovimo, da je največje blagostanje med ljudmi vedno obstajalo takrat, ko so se ljudje najbolj zavedali svoje enakovrednosti in enakovredne so-odgovornosti za to, da se vsem zagotovi dostojno življenje. To se je vedno zgodilo takrat, ko so se ljudje zavedali, da je njihova dostojnost življenja odvisna od dostojnosti življenja so-ljudi.

Kakšen naj bo torej osebni Princip ravnanja vsakega posameznika, da bomo ustvarili družbo, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno? Tak Princip, ki je najboljši za vse nas, lahko strnemo takole: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, ko ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu. Se je v praksi mogoče tako ravnati, če ne dojemaš so-človeka kot sebi enakovrednega in če sebe dojemaš kot večvrednega ali manjvrednega od kogarkoli drugega? Ne.

Zgornji Princip moramo seveda osebno praktično uveljavljati v vsakem trenutku svojega življenja, kar niti ni težko, če smo samo-iskreni in samo-direktivni. Samo-direktivni smo takrat, ko se ravnamo po Principu, namesto, da bi se podrejali svojim sebičnim umsko-čustvenih impulzom, ki jih v sebi ustvarjamo, sprejemamo in dovoljujemo, kadar verjamemo, da smo mi osebno večvredni in bolj pomembni od kateregakoli drugega človeka, živega bitja ali dela realnosti. Sebičnost torej izhaja iz osebnega prepričanja, da so naša osebna umsko-čustvena hotenja bolj pomembna od so-odgovornega zagotavljanja dostojnosti življenja vsem so-živečim. Človek s takšnim osebnim prepričanjem in vedenjem zavestno povzroča in dopušča zlorabo soljudi (življenja), saj noče upoštevati nesprejemljivih posledic svojega ravnanja (jih ignorira), ker je preveč podrejen svojim sebičnim umsko-čustvenim hotenjem in poželenjem. To ni sprejemljivo. Takšno osebno umsko stanje ni normalno in ga je potrebno popraviti, pozdraviti, saj bo v nasprotnem primeru takšen človek povzročal trpljenje tako sebi, kot drugim. Zato je takšno osebno umsko-čustveno stanje bolestno in če poznamo točen pomen besed, tudi psihopatsko in sociopatsko [1]. Človek, ki se podreja sebičnim prepričanjem, boleha za shizofrenijo. To ni sprejemljivo in tudi ne potrebno, saj takšno osebno stanje zelo enostavno popravimo in ozdravimo tako, da prevzamemo samo-odgovornost za lastne misli in čustvene reakcije. To storimo s samo-odkritim izpisovanjem lastnih umsko-čustvenih vzorcev, ki si jih nato odpustimo, čemur sledi praktična samo-korekcija. To je proces, v katerega moramo vložiti trud in čas. Sebe kot človeka moramo ustvariti zavestno, ne pa pustiti, da nas usmerjajo neki čustveni impulzi. Rešitev za človeške probleme in probleme družbe se torej "skriva" v prevzemanju samo-odgovornosti za lastna razmišljanja in ravnanja. Veliko ljudi si želi odrešenika ali hitre rešitve v obliki čudežne tabletke. Toda takšne rešitve ne odpravljajo resničnega vzroka problema zlorab v družbi, saj smo vzrok za vse zlorabe sveta mi sami. To pa zato, ker zlorabe sami povzročamo, ali pa jih dopuščamo (ignoriramo) in ne preprečimo. Za samo-korekcijo in spreminjanje lastnega podrejenega umsko-čustvenega stanja v samo-direktivnega, kjer se v vsakem trenutku življenja ravnamo po Principu, uživanje zdravil in obisk psihiatra torej ni potreben. Razen v res izjemnih primerih, kadar nimamo več nadzora nad sabo. In bodimo iskreni, vsi lahko v sebi najdemo primere in nagnjenja k psihopatsko-sociopatskemu in shizofrenemu razmišljanju in ravnanju. Zato smo vsi odgovorni, da takšna lastna nagnjenja ustavimo in preprečimo in da hkrati pomagamo to storiti tudi drugim. (Če ste besede psihopat, sociopat in shizofrenik dojeli kot pretirane, je to verjetno zato, ker ste nanje čustveno reagirali in ker ne poznate njihovega točnega pomena. S klikom na besedo si lahko ogledate njeno definicijo v SSKJ oz. poiščete razlago na dnu članka.)

In kako je to povezano s politiko in (sistemsko) organiziranostjo družbe? Popolnoma. Družbo sestavljamo posamezniki z osebnimi prepričanji in vzorci ravnanja. Družbeno politični sistem prav tako sestavljamo posamezniki. Družbeni sistem ni nekaj, kar obstaja na občini, v parlamentu ali na banki. Družbeni sistem obstaja v nas samih, kot skupek principov, po katerih se ravnamo. Kot skupek principov, po katerih vsak posameznik ustvarja odnose z drugimi. Če so ti principi v večini ljudeh sebični, potem imamo večinoma sebično družbo, ki ustvarja in dopušča zlorabe. Če pa večina ljudi živi samo-direktivno, po zgoraj omenjenem Principu, potem je neizbežno, da bomo živeli v družbi, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno. Kaj nam torej preprečuje, da bi v takšni družbi živeli? Mi sami, dokler smo sebični in dokler v vsakem trenutku ne živimo po Principu.

Ko tako razumemo, da moramo najprej sami živeti po Principu, potem tudi razumemo, kakšna je politična rešitev in kako lahko to spoznanje apliciramo v politiki. Če razumemo Princip, tudi razumemo, da ne potrebujem različnih političnih strank z različnimi političnimi programi. Zakaj? Zato, ker če je naša resnična, samo-iskrena želja, da kot politik pomagamo ustvariti družbo, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno, potem morajo vse naše politične rešitve in predlogi ustrezati Principu. To pomeni, da so vse naše možnosti (političnega) delovanja omejene na takšne rešitve, s katerimi bomo nesebično tudi vsem ostalim ljudem pomagali prevzeti odgovornost zase, da bodo tudi oni spoznali, da je najboljše za vse nas, kadar sodelujemo tako, da se ravnamo po Principu in da je (politična) rešitev, ki je najboljša za vse nas, v resnici in v praksi vedno samo ena. Tista, ki najbolj ustreza Principu.

Zato je moj osebni cilj, da z osebnim zgledom čim bolj učinkovito sodelujem tudi v politiki in pomagam vsem, ki se (že) zanimajo tudi za (politične) praktične družbene rešitve, da spoznajo to, kar sem spoznal sam: nujo po osebni odgovornosti za usklajevanje lastnega delovanja z nesebičnim Principom. Pa tudi nujo po postopni odpravi različnih strank z različnimi političnimi programi, saj je takšno ideološko razdeljevanje ljudi med seboj nepotrebno, nesmiselno in sebično.

Naša politika mora postati nesebična, praktična, vse-vključujoča, so-odgovorna, transparentna, zgledna in sočutna. Tega si vsi želimo že od nekdaj. V bistvu ima veliko strank to tako ali tako že v programu. Zakaj za vraga imamo potem različne stranke? Zaradi sebičnosti ljudi.

In kakšen ekonomsko-politični sistem dejansko upošteva Princip? Recimo tale: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek.

[1] Iz SSKJ2*: sociopat - kdor se moteče vede do drugih ljudi, družbenega okolja: družba včasih nevede ustvarja nasilne sociopate; psihopat in sociopat / sociopati nenehno manipulirajo, da bi dosegli osebno korist.

Dan 152 - Kar mora vsak vedeti o politiki

Prejšnji blog je v angleščini.

Politika, kot jo poznamo pri nas in drugod po svetu, torej demokratično predstavniška, je do sedaj delovala večinoma po enakih vzorcih. Dejstvo je, da naj bi politiki - poslanci - danes še vedno predstavljali določene skupine ljudi, ki so jih za to izvolili. Torej interese določenih skupin prebivalstva. Zato imamo tudi različne stranke, ker naj bi se vsaka predvsem osredotočala na določeno ciljno skupino prebivalstva (oz. politično idejo, ki jo ta skupina podpira) in njihove interese.

V praksi se je izkazalo, da so do sedaj imeli odločilen vpliv na politiko v naši državi in drugod po svetu predvsem ljudje, ki podlegajo pohlepu in sebičnosti. S poudarkom na predvsem. To je očitno zato, ker se večinoma nihče ni držal principov in etičnih načel lastne stranke, v kateri je deloval. Vselej so prevladovale težnje sebičnosti in osebnega pohlepa nad principom enakovredne so-odgovornosti za dostojno življenje vseh. To se izraža v vedno večji revščini ter zlorabi ljudi in okolja, zgolj za volj dobičkov, ki odtekajo v zasebne žepe zaradi želje po vse večjih dobičkih in večjem vplivu nad drugimi. Obe želji sta v današnjem kapitalizmu neločljivo povezani.

Za takšno stanje smo krivi in odgovorni vsi. Nekateri so imeli možnost sebičnost izvajati bolj, drugi manj, vsi skupaj pa smo to večinsko dopuščali. Zato se moramo večinsko tudi zazreti vase in se spremeniti, da bomo lahko zares začeli soustvarjali družbo, v kateri bomo drug drugemu zagotovili dostojno življenje. Na osebni ravni smo zato predvsem odgovorni za svoje misli, čustva in navade, s katerimi ustvarjamo ali dopuščamo zlorabe soljudi. Torej za vsakršno razmišljanje, čustvovanje ali obnašanje, kjer posledično sočloveka ne obravnavamo tako, kot bi želeli biti sami obravnavani na njegovem mestu. Zlorabe popravljamo z lastnim zgledom in s povezovanjem z ljudmi, ki zlorab ne sprejemajo in ne dopuščajo.

Ko tako zgledno prevzamemo odgovornost zase, ugotovimo, da v resnici ne potrebujemo različnih strank, ker mora vsak izmed nas zgledno zagovarjati in zagotavljati dostojno življenje vsem. S tem pa tudi vsak politik. Pri takšnem osebnem delovanju različne politične stranke niso potrebne, ker odražajo zgolj sebičnost posameznih strankarskih skupin, ki so za dosego svojega ideološkega cilja pripravljene žrtvovati dostojnost življenja skupine ljudi, ki tej stranki niso pridruženi. To ni sprejemljivo. Potrebujemo torej zgolj "stranko dostojnega življenja za vse", se pravi, strank sploh ne potrebujemo. Skupini ljudi lažje vladaš, če jih med sabo razdeliš in skregaš. Komu je torej v interesu, da so ljudje med seboj razdeljeni v stranke in da se kregajo, namesto da bi delovali složno tako, da bi drug drugemu zagotavljali dostojno življenje?

Zavedati se moramo, da so za v politiko predstavniške demokracije, dokler jo še imamo, primerni zgolj in samo ljudje - poslanci, ki se odkrito in jasno zavzemajo za dostojno življenje vseh ljudi enakovredno in to tako, da to pokažejo s svojim življenjskim zgledom. To pomeni, da so očitno skromni pri posedovanju osebne lastnine, bolj od povprečnega človeka, in da se odpovedujejo osebnim dobičkom in koristim na račun svojega položaja. Prav tako delujejo odkrito in transparentno, ničesar ne skrivajo, ne delujejo za zaprtimi vrati in vzpodbujajo vse ljudi, da z njimi konstruktivno sodelujejo pri iskanju in vpeljevanju rešitev, ki bodo vsem zagotovile dostojno življenje. Ne obljubljajo, ampak priznavajo in izpostavljajo družbene probleme in predstavljajo možne rešitve. Prevzemajo odgovornost in ne krivijo drugih ter izpostavljajo so-odgovornost vseh sodelujočih. Imajo jasna in stabilna načela, ki vselej sovpadajo s principom "ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam". Seveda lahko ugotavljamo, da takšnih ljudi še ni prav dosti, zato je nujno, da takšni postanemo mi sami. Torej jaz in ti. Ko nas bo dovolj, bomo lahko precej hitro zagotovili vsem dostojno in zabavno življenje. Edino, kar nam to preprečuje, sta naša lastna apatičnost in sebična hudobija vsakega posameznika, kar pa lahko in mora vsak odpraviti skozi proces samo-iskrenosti, samo-odpuščanja in praktične samo-korekcije, kot ga lahko zasledite tudi v mojih in mnogih drugih spletnih dnevnikih.