Dan 228 - Združevanje političnih skupin z načelom

Kar lahko v zadnjem času z opazovanjem družbe spoznamo je to, da smo ljudje počasi začeli dojemati, da se moramo politično angažirati in ponovno vklopiti v sisteme upravljanja družbe, ker bomo le tako lahko na miren in demokratičen način povrnili družbo v stanje, v katerem bo dostojno življenje vsem zagotovljeno, ker dosedanji "voditelji" tega pač niso jemali kot nekaj prioritetnega. To je seveda razumljivo, saj so "voditelji" vedno odraz in zrcalo celotne družbe in tega, kaj ljudje sprejemamo in dopuščamo. Tako je v zadnjem času nastalo in še nastaja vedno več političnih strank, kot so Iniciativa za demokratični socializem, Demokratična stranka dela in Trajnostni razvoj Slovenije iz Združene levice ter Solidarnost in druga gibanja, ki še niti niso ustanovljena kot stranke, si pa tega želijo. To je vse lepo in prav, da so ljudje zainteresirani za sodelovanje v politiki, toda problem je v tem, da takšna razkropljenost in razdeljenost ljudi še vedno kaže na to, kako močno smo ljudje podvrženi egoizmu. Ko se pogovarjam z ljudmi iz omenjenih strank in drugimi, večinoma vsi prihajamo do sklepov in spoznanj, da je takšno deljenje nepotrebno in nesmiselno, ker si nas itak velika večina želi istega cilja: ustvariti družbo, v kateri bo vsem zagotovljeno dostojno življenje. Očitno pa je, da se še vedno nismo sposobni združiti v eno politično združenje (niti "Združena" levica), v katerem bi vsi delovali skladno z načelom, ki je najboljši za vse:

Upoštevajmo in obravnavajmo druge tako, kot bi hoteli biti sami na njihovem mestu.

Ugovor proti združevanju strank je seveda lahko ta, da so programi teh strank različni. To dejansko sploh ni problem. Zakaj? Dokler so ideje in predlogi ter programi strank v skladu z zgornjim načelom, potem se med seboj dopolnjujejo in je v določenih primerih zgolj potrebno izbrati tisti specifični predlog, ki bo praktično preverjeno najbolj učinkovito vodil v takšno družbo, v kateri bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. Če pa kakšen predlog že v osnovi nasprotuje zgoraj omenjenemu načelu, potem v nobenem primeru ni primeren za obravnavo. Problem različnih idej o programu torej sploh ni problem, dokler razumemo, da mora biti vsaka ideja in vsak program, ne glede na to, kdo ga poda, v skladu z načelom, ki je najboljši za vse. Mogoče se to ne sliši logično, toda dejstvo je, da ko smo samoiskreni in ko upoštevamo vse praktična dejstva in zgolj praktična dejstva, potem dokaj hitro ugotovimo, da je rešitev, ki je najboljša za vse in s tem tudi najboljša za vsakega posameznika, v glavnem vedno samo ena. Seveda to ne moremo uvideti, če delujemo na podlagi sebičnih interesov.

Obstaja torej še en veliko večji problem od tega, da imamo ljudje različne predloge o tem, kako priti do cilja = družbe, v kateri bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. To je problem egoizma in iracionalnega odločanja. To pomeni, da se ravnamo na podlagi svojih čustev, namesto na podlagi zdravega razuma = logičnega, racionalnega sklepanja. Tudi sam sem pri sodelovanju v strankah in političnih gibanjih opazil, da so ravno osebne zamere in prepričanja, ki  temeljijo na ignoranci in čustvenih reakcijah, glavni krivec za to, da se ljudje še vedno ne znamo združiti in sporazumeti zdravorazumsko, po praktičnem načelu, da bi skupaj podprli rešitev, ki je dejansko najboljša za vse.

Zato je moja odgovornost in odgovornost vseh nas, ki se tega zavedamo, da stojimo kot zgled združevanja in delovanja na podlagi zdravorazumskega odločanja v skladu z načelom, kjer se ne podrejamo čustvom, egoizmu in ignoranci do drugih in da tako na podlagi lastnega zglednega ravnanja tudi drugim pomagamo spoznati, kako lahko vsi odpravimo lasno podrejenost svojim sebičnim čustvom in posledično dosežemo sporazum političnega združenja, v katerem bomo dejansko vsi delovali tako, kot je najboljše za vse.

Osebno že vrsto let delam ravno na tem, da se preneham podrejati lastnim sebičnim čustvom in da se dejansko začnem usmerjati skladno z načelom, najboljšim za vse. Glede na moje dosežke v obliki samosprememb, ki sem jih dosegel s pomočjo samoiskrenega opazovanja lastnih umsko-čustvenih vzorcev, njihovega samoodpuščanja in praktične samokorekcije, lahko mirno rečem, da se ljudje vsekakor lahko precej hitro in enostavno začnemo spreminjati in odpravljati to lastno podrejenost sebičnim čustvom. To je v prvi vrsti najbolj koristno za nas same, saj se s tem razbremenimo škodljivih navad, travm iz preteklosti in drugih nepotrebnih umsko-čustvenih vzorcev, ter tako postanemo bolj zadovoljen, samodirektiven človek, ki ga je izredno težko manipulirati in izrabiti za kakšen sebični interes. S tem dosežemo tudi velik vpliv na svojo okolico, ko začnemo delati v korist vseh in ne samo sebe, ker to ljudje hitro opazijo in nas pri tem tudi podprejo. Tako lahko tudi drugim pomagamo do enakega osebnega stanja in samospoznanja. Posledično eden po eden začnemo spreminjati svet v takšnega, v katerem bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. Nekako podobno, kot opisuje Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek.

Če bi se radi naučili učinkovite samopomoči z omenjenimi orodij in postali tudi sami del rešitve družbenih problemov, vas vabim, da se prijavite na brezplačni spletni tečaj DIP Lite. V njem se boste naučili učinkovite samodirekcije in osnov o delovanju človeškega uma in čustev. Prav tako pa uporabe orodij za učinkovito osvobajanje od podrejenosti lastnim nepotrebnim umsko-čustvenim vzorcem in strahovom, zaradi katerih se tako pogosto omejujemo in ravnamo preveč sebično. Tečaj je sicer napisan v angleščini, vaje pa je mogoče opravljati tudi v slovenščini.

Bodimo torej sprememba, ki jo želimo videti v svetu, da se bomo lahko združili z načelom, ki je najboljši za vse!

Dan 209 - Biti zgleden v praksi

Da lahko kar se da učinkovito pričnemo usklajevati samega sebe in svoje življenje s Principom: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu - se moramo samo-iskreno opazovati v vsakem vdihu in izdihu, skozi ves dan. Tako enkrat dnevno, recimo na koncu dneva, naredimo pregled tega, kaj smo čez dan počeli in s kakšnim namenom. Je bil namen sebičen ali smo naredili vse za to, da bi pomagali ustvariti svet, v katerem je dostojno življenje vsem zagotovljeno?

Odločil sem se, da si bom začel vsak dan zapisovati v beležko za vsako uro, kaj sem počel in zakaj, da bo tako lahko na koncu samo-iskreno ocenil, kje sem še egoističen in kje se omejujem z nekimi samo-omejujočimi (čustvenimi) vzorci, da se bom lahko popravil in razbremenil le teh z uporabo samo-odpuščanja in samo-korekcije, kar bom najprej napisal v spletnem dnevniku, tako kot sem to že počel do sedaj, nato pa seveda zapisano korekcijo vpeljal v prakso.

---

Že dalj časa se politično udejstvujem tako, da se spoznavam z ljudmi iz razni strank in gibanj, ki jim je v interesu spreminjati družbeni red v takšnega, ki bo bolj pravičen, dostojen in človeka vreden. Začel sem v novonastali stranki Solidarnost, ki je veliko obetala, vendar vodilni ljudje v njej niso postavili pravih temeljev, ki morajo temeljiti na osebnih praktičnih principih, ki so najboljši za vse, zato je njena usmeritev precej zbledela, kar je razumljivo, saj se ljudje postopoma učimo rešitev na izkušnjah, če je le naša namera nesebična. Med svojim članstvom sem v tej stranki sem bolj ali manj uspešno delil svoja spoznanja o tem, kako je temelje v stranki potrebno zastaviti (samo-odgovornost, transparentnost, so-odgovorno iskanje rešitev, zglednost, idr.), vendar takrat za to ni bilo posebnega interesa, zato sem se tudi iz stranke izčlanil.

Kasneje sem se odločil spoznati tudi Združeno levico, oziroma konkretno, stranko Iniciativa za Demokratični Socializem. Spremljal sem namreč nastope in objave Luke Meseca (predsednika IDS), pri katerem sem takoj opazil, da se veliko bolj zaveda zdravega razuma od vseh ostalih poslancev, ki zgolj dolgotvezijo puhlice. Zato sem z njim navezal stik preko spleta in delam na tem, da se tudi osebno srečava in spoznava in da v prihodnje začneva sodelovati pod Principom in s ciljem, da vsem v Sloveniji zagotovimo dostojno življenje. Prav tako sem se srečal z dvema članoma lokalnega skupine IDS v Mariboru in izkazal interes za sodelovanje.

Prav tako pa sem navezal stik s skupino Socialne Opcije Ljudstva (SOL) Slovenije, ki se prav tako zavzema za ustavitev zlorab, ki se dogajajo v državnih institucijah. Nekega dne sem se sprehajal po enem izmed mariborskih trgov, kjer sem opazil človeka, ki je z mikrofonom in zvočnikom vzpodbujal ljudi k ukrepanju. Tako zagnanih ljudi je še vedno zelo malo in tudi sam priznam, da bi težko zbral toliko poguma, da bi na trgu nagovarjal ljudi po zvočniku, ker sem si že v otroštvu ustvaril precej močan čustveni vzorec strahu pred sodbami drugih, ki ga še vedno postopoma odpravljam skozi proces samo-odpuščanja in samo-korekcije. S to skupino trenutno najbolj sodelujem.

Glede na svoje dosedanje izkušnje s politiko lahko rečem, da sen opazil predvsem naslednje:

V Sloveniji je precej ljudi in posledično gibanj in strank, ki želijo prispevati k pravičnejši družbi in k zagotavljanju dostojnega življenja vsem. Kljub temu pa so vsi ti ljudje še vedno zelo razdvojeni in se ne združujejo. To je absurdno in nepotrebno, zato je potrebno stremeti k združevanju v isto gibanje, isto stranko, katere cilj bo delovanje v korist vseh. Da lahko to dosežemo, moramo seveda vsi odpravljati lastno sebičnost, ker je vsa ta razdvojenost med ljudmi neposreden izraz sebičnosti posameznikov, ki nočejo odstopiti od svojih sebičnih namer, da bi se lahko združili pod isti Principom.

Zato je eden mojih osebnih ciljev ta, da zgledno pomagam ljudem spoznati, da smo vsi odgovorni za to, da odpravimo lastno sebičnost in da se združimo pod istim Principom, v istem gibanju oz. stranki, v kateri bomo vpeljevali rešitve, ki so najboljše za vse, saj je vse drugo nepotrebno in sebično.

Vsekakor tudi opažam, da se zavedanje ljudi širi in da postajamo vedno bolj odprti do omenjenega spoznanja. Počasi in vztrajno čedalje več ljudi prevzema odgovornost zase in za svet in počasi se ljudje prebujamo iz apatičnosti. Na tem mestu vsekakor drži spoznanje, da so se ljudje zares pripravljeni spremeniti šele takrat, ko izgubijo vse upanje v to, da bo kdo drug kaj spremenil, če ne bodo tega storili sami. Zato je upanje strup, saj kdor upa na boljše čase, ne bo za to ničesar storil.