Naša odgovornost = naša moč

Referendum v Grčiji o prenehanju podpiranja zlorabljajočih "varčevalnih" ukrepov, vsiljenih s strani zasebnih in tajnih bančnih ustanov, peticija v Avstriji o izstopu iz EU, ki jo je podpisalo več kot 260.000 ljudi, uspešna iniciativa na Nizozemskem, po kateri bodo poslanci morali razpravljati o ustreznosti ustvarjanja denarja in podobne mnoge druge iniciative kažejo na to, da smo se ljudje začeli spraševati o smiselnosti bančno-političnih mahinacij, ki se dogajajo za zaprtimi vrati raznih samooklicanih elitnih združb. Ljudje se vedno bolj zavedamo, da je trenutni sistem ustvarjanja denarja na podlagi dolga neustrezen in zlorabljajoč, ter da ga določene družbene elite uporabljajo kot orodje zasužnjevanja in prisile za doseganje svojih sebičnih interesov. To smo dopustili vsi, ker smo enostavno bili preveč zaslepljeni z lastnimi sebičnimi interesi in ker smo se počutili premajhne, da bi karkoli spremenili. Dopustili smo, da nam šolski sistem in mediji operejo možgane tako, da svet dojemamo zelo omejeno in zgolj iz stališča, ki ustreza samooklicanim elitam. A vse bolj prihaja do neizogibnega. Celoten sistem zlorab temelji na hiši iz kart, ki je zgrajena iz laži, manipulacij in zavajanja. S tem, ko posamezniki postajamo vedno bolj samoodkriti in ko ne podpiramo več laži in zavajanja ter zlorabljajočih interesov, postajamo vedno bolj neomajni in samodirektivni, ker se usklajujemo z resnico življenja. Ta ne rabi podpore, ker resnica vedno stoji sama po sebi. Laži pa se lahko obdržijo le z dodatnim zavajanjem. Dejstvo je, da smo vsi enakovredni in enako odgovorni za to, kar dopuščamo v svetu. Do sedaj smo dopuščali zlorabo in trpljenje na račun laži, kot so denar in razna prepričanja o tem, kako smo mi bolj pomembni od drugih, kako so nekateri večvredni in nekateri manj, kako so zlorabe dopustljive, kadar niso v naši bližini, kako so čustva bolj pomembna od zdravega razuma in podobno. Večino teh zlorab še vedno podpiramo, kljub temu pa vedno več ljudi ugotavlja, da zlorabe nimajo nobenega smisla in da moramo sami postati sprememba, ki jo želimo videti v svetu, da se bo dejansko kaj spremenilo. Zato se vedno znova vprašajmo: Kaj sem naredil/a danes, kako sem se spremenil/a danes, da z lastnim zgledom pomagam ustvarjati svet, v katerem bo dostojno življenje vsem zagotovljeno? Kako se lahko jutri spremenim in izboljšam, da bom vedno usklajen/a s Temeljnim Principom, ki je najboljši za vso življenje? Če jaz ne preprečim zlorab, če jaz ne izboljšam, ne bo nihče. Zato se obvezujem, da ne bom čakal drugih. Namesto tega bom vodil samega sebe v samoodkritosti in stal drugim za zgled, ker je početi karkoli drugega izguba časa in življenja.

Temeljni Princip, najboljši za vso življenje: Ne obravnavaj in prezri drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan in prezrt sam na njihovem mestu.

Dan 230 - Radikalna preobrazba

Beseda radikalen izvira iz latinske besede radix, ki pomeni 'vir, izvor, bistvo'. Radikalna preobrazba je torej takšna, ki se nanaša na preobrazbo bistva. Bistvo pa je to, kar je za kaj najvažnejše in najznačilnejše.

V samoiskrenosti hitro ugotovimo, da ljudje večino časa skrbimo le za osebni interes. Zato je za večino ljudi in človeško družbo nasploh najznačilnejše to, da smo sebični, saj drug drugega zlorabljamo zato, da bi zadostili osebnim željam. Te pa večinoma niso zdravorazumske v smislu zadovoljevanja osebnih fizičnih potreb za doseganje osebnega dostojnega življenja. Razlog zato leži v tem, da se podrejamo čustvom in mislim, s katerimi si čustva ustvarjamo, česar se pogosto niti ne zavedamo. Posledično sprejemamo sebične misli kot nekaj samoumevnega in sprejemljivega in jih začnemo zasledovati in živeti v praktičnem življenju. Pri tem pa pogosto zavestno ignoriramo škodljive posledice, ki jih s svojim sebičnim ravnanjem povzročamo drugim. Vse zlorabe življenja, v katerih ljudje sodelujemo, jih ustvarjamo, sprejemamo ali ignoriramo, so posledica naše podrejenosti lastnim sebičnim mislim in čustvom. V takšnem stanju nismo samodirektivni, ker dopuščamo, da nas usmerjajo lastna čustva, energetski občutki, s katerimi se poosebljamo in jih obravnavamo kot bolj pomembne od tega, da se ravnamo po Principu in da vsem zagotovimo dostojno življenje. To ni sprejemljivo, ker s tem škodujemo sebi in vsem okrog nas.

Zato se moramo vsi radikalno preobraziti tako, da ne bomo več podrejeni lastnim sebičnim mislim in čustvom. To praktično pomeni, da se uskladimo s Principom, ki je najboljši za vse:

Ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu.

A ni zanimivo, kako je beseda radikalen dobila zelo negativen prizvok, ker se jo pogosto uporabljati v kontekstu nasilja. Večina ljudi pa sploh ne ve, kaj beseda pomeni. Če na besede reagiramo čustveno, recimo s strahom, potem vsekakor ne razumemo njihovega pomena in smo vodljivi, kar dobro izkoriščajo lastniki medijskih korporacij za manipulacijo množic. Kdor se ne zaveda, kako njegov lastni um deluje in kako si ljudje sami ustvarjamo čustva in se jim nato podrejamo, je enostavno vodljiv s strani tistih, ki to razumejo. To ni sprejemljivo in zato je še toliko bolj pomembno, da se vsi radikalno preobrazimo in začnemo vselej ravnati po Principu, ki je najboljši za vse. Radikalna sprememba torej ne vključuje nasilja. Vključuje pa popolno samoiskrnost in samodirekcijo, da samo postanemo zgledna sprememba, ki jo želimo videti v svetu, da bomo vsi lahko drug drugemu zagotovili dostojno življenje z vpeljavo sistema, ki bo temeljil na Zagotovljenem življenjskem dohodku, ker lahko le tako vsem zagotovimo osnovne človekove pravice in dostojno življenje v praksi.

Dan 215 - Strah pred posledicami dejanj drugih in še kaj

Izpisal bom nekaj reakcij, ki sem jih zaznal med današnjim dnem. Prva se nanaša na moje sodbe in strahove ob tem, ko oseba X uporablja droge:

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi X, ker kadi travo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi kajenje trave kot neodgovorno in to jemati za izgovor, da lahko sodim X kot vzrok za moje čustvo jeze.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jeziti se na X, ker kadi travo. Spoznal sem in zavedam se, da nima nobenega smisla, da sodim in se jezim na X, ker se s tem zgolj podrejam svojim čustvenim reakcijam, namesto da bi se usmeril v dihu. Ko opazim in se zavem, da X kadi travo - se ustavim in diham. Zavedam se, da vsak človek hodi skozi svoje proces posledic in prevzemanja odgovornosti zanje in da lahko jaz pri tem zgolj pomagam z lastnim zgledom in se učim na napakah drugih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da nisem jezen na X, če kadi travo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kriviti X za moj strah pred tem, da bi moral jaz prenašati neprijetne posledice, ki jih lahko ima trava na X in name. Ko opazim in se zavem, da krivim X za strah pred negativnimi posledicami kajenja trava - se ustavim in diham. Zavedam se, da si ta strah ustvarjam brez potrebe, ker ni ne koristi, saj se z njim delam le živčnega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal strahu pred morebitnimi negativnimi posledica tega, da X kadi travo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem odgovoren za posledice tega, da oseba X kadi travo. Zavedam se, da je oseba X sama odgovorna za posledice svojih ravnanj in da ja zanje niti ne morem odgovarjati. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom domišljal in verjel, da sem jaz odgovoren za posledice kajenja trave osebe X, saj se je ta oseba sama odločila, da sprejema posledice.

Druga reakcija je v povezavi s predlogom kolega, da bi posnel in začel snemati video dnevnike, ker so bolj učinkoviti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do snemanja video dnevnikov (vlogov), ker se ob njih sodim kot ne dovolj dober/učinkovit.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se ob snemanju vlogov kot neučinkovit in ne dovolj dober.

Odpusti si, da sem sprejel in si dovolil ob snemanju vlogov počutiti se manjvredno in osramočeno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se izgovarjati, da se počutim manjvredno in osramočeno zato, ker me bodo drugi sodili. Zavedam se, da sodbe drugih nimajo nikakršne zveze z mano, ker so izraz njihovih predsodkov, ne mojih. Zato se obvezujem, da se ne bom več za svoje sodbe samega sebe in čustva sramu izgovarjal na sodbe drugih. Namesto tega bom vedno pozoren na to, da ne dopuščam, da bi samega sebe sodil in si ob tem ustvarjal čustva stramu in manjvrednosti, ker to nima nobenega smisla in ker se s tem dejansko zlorabljam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati izgovore za to, da ne bi posnel vloga. Zavedam se, da se s tem podrejam lastnim strahovom in miselnim vzorcem, s katerimi se omejujem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom iskal in se podrejal izgovorom za to, da ohranjam svoje strahove in samoomejitve. Namesto tega se bom usmeril v dihu in v razumni in zdravorazumski meri naredil točno to, česar nočem in česar si ne upam zato, da odpravim svoje samoomejitve, ker so te banalne in nesprejemljive.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrejati se strahu, da me bo nekdo videl in se mi smejal, ko bom snemal vlog na prostem in da me bo nato sram. Zavedam se, da se mi lahko popolnoma vsi smejijo in me čudno gledajo med tem, ko počnem karkoli, pa to še vedno ne bo imelo nobene neposredne zveze z mano ampak z njihovimi predsodki in sodbami, zato se mi ni potrebno obremenjevati s strahom pred tem, da bi se to zgodilo, ker itak nima veze, tudi če se. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal in se podrejal strahu pred tem, da bi se mi ljudje smejali in me čudno gledali, ko snemam vlog na prostem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi snemanje vloga na prostem, kjer z iztegnjeno roko držim telefon pred sabo in se snemam ter govorim samemu sebi v kamero, kot čudno, smešno, noro, čudaško, neprimerno, zblojeno. Ko opazim in se zavem, da sodim snemanje vloga na prostem, kjer z iztegnjeno roko držim telefon pred sabo in se snemam ter govorim samemu sebi v kamero, kot čudno, smešno, noro, čudaško, neprimerno, zblojeno - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno in nepotrebno, da se oklepam teh sodb in definicij, ker si si s tem ustvarjam čustvo sramu in manjvrednosti, ki mi nikakor ne koristi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom sodil snemanja vloga na prostem ko nekaj čudnega, smešnega, norega, čudaškega, neprimernega, zblojenega. Namesto tega se obvezujem, da bom to videl kot zgolj snemanje vloga in nič več.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se mi vsi smejali in me imeli za norca in da zato v družbi ne bi bil sprejet kot enakovreden človek. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi se mi vsi smejali in me imeli za norca in da v družbi ne bi bil sprejet kot enakovreden človek - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno, da bi se to zgodilo, tudi če bi počel neke ekstremne in neumne stvari, kaj šele kaj pametnega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne ustvarjam več strahu pred tem, da bi se mi vsi smejali in me imeli za norca in da zato v družbi ne bi bil sprejet kot enakovreden človek, ker tako sprejet že itak nisem tudi zaradi sodb drugih.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da je strah zgolj začasno čustvo, ki zbledi po tem, ko spoznam, da sem še vedno tu, čeprav sem se soočil s tem, česar me je prej bilo strah. Zato se obvezujem, da se bom vedno soočil s strahom tako dolgo, da si dokažem, da sem še vedno tu, kljub strahu, ker bom tako praktično spoznal, da je strah nepotreben in da se mu je nesmiselno podrejati.

Ko bom naslednjič snemal vlog na prostem in opazil, da bi nekdo prihaja na proti ali se mi bliža in da me postaja strah njegovih morebnitnih sodb in da se sam sodim - bom enostavno pustil strahu, da se izprazni in se osredotočil na snemanje vloga v zavedanju, da se mi v nobenem primeru ne more nič zgoditi in da ne bom v nobenem primeru ničesar izgubil, kvečjemu pridobil samozavest in samozaupanje, ko bom praktično videl, da sem še vedno tu, kljub temu da je nekdo šel mimo mene med snemanjem vloga in slišal kaj govorim in si mislil, se smejal, metal po tleh, mršil, me zmerjal, sodil, preklinjal, zavračal  ter čustveno reagiral kolikor ga je volja. Jaz bom še vedno tu, snemal vlog in odpravljal svoje samoomejitve in postajal bolj samodirektiven, z več samozaupanja v to, da sem zgolj in le jaz tisti, ki se sodim, če že, in da se mi sploh ni treba, ker je to nesmiselno, neuporabno in nesprejemljivo, ker je samoomejujoče in mi preprečuje, da bi se sproščeno izražal v skladu s Principom: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti sam obravnavan (ignoriran) na mestu drugega.

Dan 209 - Biti zgleden v praksi

Da lahko kar se da učinkovito pričnemo usklajevati samega sebe in svoje življenje s Principom: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu - se moramo samo-iskreno opazovati v vsakem vdihu in izdihu, skozi ves dan. Tako enkrat dnevno, recimo na koncu dneva, naredimo pregled tega, kaj smo čez dan počeli in s kakšnim namenom. Je bil namen sebičen ali smo naredili vse za to, da bi pomagali ustvariti svet, v katerem je dostojno življenje vsem zagotovljeno?

Odločil sem se, da si bom začel vsak dan zapisovati v beležko za vsako uro, kaj sem počel in zakaj, da bo tako lahko na koncu samo-iskreno ocenil, kje sem še egoističen in kje se omejujem z nekimi samo-omejujočimi (čustvenimi) vzorci, da se bom lahko popravil in razbremenil le teh z uporabo samo-odpuščanja in samo-korekcije, kar bom najprej napisal v spletnem dnevniku, tako kot sem to že počel do sedaj, nato pa seveda zapisano korekcijo vpeljal v prakso.

---

Že dalj časa se politično udejstvujem tako, da se spoznavam z ljudmi iz razni strank in gibanj, ki jim je v interesu spreminjati družbeni red v takšnega, ki bo bolj pravičen, dostojen in človeka vreden. Začel sem v novonastali stranki Solidarnost, ki je veliko obetala, vendar vodilni ljudje v njej niso postavili pravih temeljev, ki morajo temeljiti na osebnih praktičnih principih, ki so najboljši za vse, zato je njena usmeritev precej zbledela, kar je razumljivo, saj se ljudje postopoma učimo rešitev na izkušnjah, če je le naša namera nesebična. Med svojim članstvom sem v tej stranki sem bolj ali manj uspešno delil svoja spoznanja o tem, kako je temelje v stranki potrebno zastaviti (samo-odgovornost, transparentnost, so-odgovorno iskanje rešitev, zglednost, idr.), vendar takrat za to ni bilo posebnega interesa, zato sem se tudi iz stranke izčlanil.

Kasneje sem se odločil spoznati tudi Združeno levico, oziroma konkretno, stranko Iniciativa za Demokratični Socializem. Spremljal sem namreč nastope in objave Luke Meseca (predsednika IDS), pri katerem sem takoj opazil, da se veliko bolj zaveda zdravega razuma od vseh ostalih poslancev, ki zgolj dolgotvezijo puhlice. Zato sem z njim navezal stik preko spleta in delam na tem, da se tudi osebno srečava in spoznava in da v prihodnje začneva sodelovati pod Principom in s ciljem, da vsem v Sloveniji zagotovimo dostojno življenje. Prav tako sem se srečal z dvema članoma lokalnega skupine IDS v Mariboru in izkazal interes za sodelovanje.

Prav tako pa sem navezal stik s skupino Socialne Opcije Ljudstva (SOL) Slovenije, ki se prav tako zavzema za ustavitev zlorab, ki se dogajajo v državnih institucijah. Nekega dne sem se sprehajal po enem izmed mariborskih trgov, kjer sem opazil človeka, ki je z mikrofonom in zvočnikom vzpodbujal ljudi k ukrepanju. Tako zagnanih ljudi je še vedno zelo malo in tudi sam priznam, da bi težko zbral toliko poguma, da bi na trgu nagovarjal ljudi po zvočniku, ker sem si že v otroštvu ustvaril precej močan čustveni vzorec strahu pred sodbami drugih, ki ga še vedno postopoma odpravljam skozi proces samo-odpuščanja in samo-korekcije. S to skupino trenutno najbolj sodelujem.

Glede na svoje dosedanje izkušnje s politiko lahko rečem, da sen opazil predvsem naslednje:

V Sloveniji je precej ljudi in posledično gibanj in strank, ki želijo prispevati k pravičnejši družbi in k zagotavljanju dostojnega življenja vsem. Kljub temu pa so vsi ti ljudje še vedno zelo razdvojeni in se ne združujejo. To je absurdno in nepotrebno, zato je potrebno stremeti k združevanju v isto gibanje, isto stranko, katere cilj bo delovanje v korist vseh. Da lahko to dosežemo, moramo seveda vsi odpravljati lastno sebičnost, ker je vsa ta razdvojenost med ljudmi neposreden izraz sebičnosti posameznikov, ki nočejo odstopiti od svojih sebičnih namer, da bi se lahko združili pod isti Principom.

Zato je eden mojih osebnih ciljev ta, da zgledno pomagam ljudem spoznati, da smo vsi odgovorni za to, da odpravimo lastno sebičnost in da se združimo pod istim Principom, v istem gibanju oz. stranki, v kateri bomo vpeljevali rešitve, ki so najboljše za vse, saj je vse drugo nepotrebno in sebično.

Vsekakor tudi opažam, da se zavedanje ljudi širi in da postajamo vedno bolj odprti do omenjenega spoznanja. Počasi in vztrajno čedalje več ljudi prevzema odgovornost zase in za svet in počasi se ljudje prebujamo iz apatičnosti. Na tem mestu vsekakor drži spoznanje, da so se ljudje zares pripravljeni spremeniti šele takrat, ko izgubijo vse upanje v to, da bo kdo drug kaj spremenil, če ne bodo tega storili sami. Zato je upanje strup, saj kdor upa na boljše čase, ne bo za to ničesar storil.

Dan 206 - Božja moč

Poslušal sem pesem In My Heart od Moby-a, kjer se ponavlja zgolj tale stavek:

Lord, I want to be up in my heart
Be, ohh, just in my heart, oh Lord

V prevodu bi se lahko glasil takole:

Gospod (Bog),  želim biti zgoraj, v svojem srcu

Biti, oh, zgolj v svojem srcu, Gospod

Celoten komad lahko poslušate na YouTube.

Ob tem sem se začel zavedati, kako se ljudje ločujemo od božanstev, kako se ljudje podrejamo raznim lastnim idejam o tem, da obstaja nekaj večjega od nas. In kako s tem prelagamo odgovornost za samega sebe, kako se s tem predajamo rutinskim vzorcem obnašanja, namesto da bi se zavedali, da imamo vso moč v svojih rokah, da je zgolj od nas osebno odvisno, kdo smo in kaj počnemo. Vsak posameznik ima popoln vpliv na samega sebe in na to, kaj je in kaj počne. S tem pa ima vsak posameznik tudi izredno moč vplivanja na svet, še posebej kadar se poveže z drugimi. Vendar pa se večina ljudi še vedno zelo slabo zaveda, kakšno moč ima že samo vsak zgleden posameznik, kaj šele zgledna skupina ljudi. K takšnemu zamorjenemu, razdeljenemu, apatičnemu, podrejenemu in zavedenemu stanju človeštva so skozi tisočletja našega obstoja pripomogle različne vplivne skupine posameznikov, ki so se združili v raznih političnih kabalih z namenom, da bi si ljudi podjarmili in jih kontrolirali v svojo sebično korist. Tem ljudem je uspelo večino ljudi prepričati, da smo brez moči, da sami ničesar ne moremo, da smo si preveč različni, da bi se povezali in da posameznik nima vpliva na družbo in realnost in da bo zato za vse probleme poskrbel nekdo drug. Tako so si nas podredili, da nas lažje kontrolirajo, manipulirajo in izkoriščajo za sebične koristi. To se najbolj očitno odraža v raznih verskih skupnostih.

Kaj je v bistvu učinek vere v "boga", ki je ločen od človeka in ima večjo moč od ljudi? Kdo ima od vere največjo korist? Če zgolj sledimo denarju, je odgovor na to vprašanje zelo enostaven. Bistvo vsake verske prevare v nekega "Boga", ki je vplivnejši od ljudi, je ta, da si posameznik, ki to verjame, sam odvzame moč iz svojih rok, da bi postal največ, kar lahko. S tem, ko se človek enkrat podredi ideji o "Bogu", se bo podredil tudi tistim ljudem, ki znajo druge prepričati, da vedo, kaj "Bog" hoče.

Ko sem tako v samo-iskrenosti preveril samega sebe, sem ugotovil, da še nisem zares odstranil svojo lastno podrejanje temu, da obstaja nek "Bog", v kakršnikoli obliki že, ki je večji in močnejši od mene. Da torej obstaja nekaj, čemur ne morem biti enakovreden in čemur se bom vedno primoran podrejati. Fizičnim zakonom verjetno res. Vse ostale ideje podrejenosti, ki izvirajo iz mojih misli, pa so čista iluzija.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da obstaja nek "Bog", kateremu bom vedno podrejen in kateremu ne morem biti enakovreden. Ko opazim in se zavem, da kogarkoli ali karkoli dojemam kot meni superiornega - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so vse ideje o "Bogu" zgolj moje ideje o tem in da imam v resnici vso moč o tem, kdo jaz sem in k čemu stremim, sam v svojih rokah, ne glede na to, kaj počnejo drugi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom nikomur in ničemer podrejal, ker s tem samemu sebi jemljem moč iz rok, da bi se sam usmerjal točno tako, kot želim in kot vem, da bo najboljše za vse.

Odpustim si, da si nisem dovolil nikoli podvomiti v idejo "Boga", ker me je bilo strah prevzet odgovornost za usmerjanje samega sebe, ko bi si priznal, da ni nikogar drugega, ki bi me lahko vodil. Ko opazim in se zavem, da me je strah podvomiti v "Boga", ker me je strah samo-odgovornosti za vodenje samega sebe - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da sem se tako ali tako že od nekdaj vedno usmerjal in bil odgovoren zase sam, ne glede na to, če sem v to verjel ali ne. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal strahu pred samo-odgovornostjo za samo-usmerjanje po Principu, ker s tem zgolj ustvarjam neželene posledice zase in za druge, ker se izmikam samo-odgovornosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrejati se svojim vedenjskim navadam, mislim in čustvom, kot da so "Bog", ki me usmerja in govori, kaj naj počnem. Ko opazim in se zavem, da samega sebe dojemam podrejeno svojim lastnim vedenjskim navadam, mislim in čustvom - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da vse to ustvarjam sam in da imam že od nekdaj vso moč v svojih rokah, da se spremenim, da postanem točno to, kar želim in da počnem točno to, kar vem, da bo najboljše za vse življenje. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom podrejal svojim vedenjskim navadam, mislim in čustvom. Namesto tega si jih bom samo-iskreno odpuščal in jih nadomeščal s takšnimi, ki so vedno usklajeni s Principom, ki je najboljši za vse nas, s čimer bom stremel k svojemu največjemu potencialu, hkrati pa pomagal tudi drugim, da to dosežemo skupaj.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil prelagati odgovornost zase, za to kdo sem in kaj počnem, na "Boga". Ko opazim in se zavem, da prelagam odgovornost zase, za to kdo sem in kaj počnem, na "Boga" - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem namerno prelagam odgovornost zase in za posledice, ki jih ustvarjam, na neko namišljeno entiteto, da bi se bolje počutil. Zato se obvezujem, da ne bom več prelagal odgovornosti zase in za to, kdo sem in kaj počnem, namesto tega se bom usmerjal z razumevanjem, da imamo vso moč za to v svojih rokah in da bom svoj največji potencial lahko dosegel le tako, da se bom samovoljno uskladil s Principom, ki je najboljši za vse nas.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil prelagati odgovornost za stanje sveta na "Boga", na druge ljudi, zato da sem opravičil lastno sebičnost in se bolje počutil. Ko opazim in se zavem, da prelagam odgovornost za stanje sveta na "Boga", na druge ljudi - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem zgolj opravičujem lastno sebičnost. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom prelagal odgovornosti za stanje sveta na "Boga" in na druge ljudi, namesto tega bom stremel k prevzemanju popolne odgovornosti ne le zase, ampak tudi za cel svet in kar se v njem dogaja tako, da bom k vsemu pristopal kot enakovreden, saj bom le tako lahko postal največ, kar lahko in najbolje pripomogel k samo-odgovornemu ustvarjanju sveta, kjer bo dostojno življenje vsem zagotovljeno in kjer bodo vse zlorabe življenja preprečene.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sebična čustva in želje dojemati kot bolj pomembne zame od tega, da se vedno ravnam po Principu, ki je najboljši za vse nas. Ko opazim in se zavem, da svoje sebične želje in čustva dojemam kot bolj pomembne od lastnega ravnanja po Principu - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da te moje sebične želje in čustva v resnici niso najboljše zame, saj z njimi zase in za druge ustvarjamo posledice, ki so meni in drugim dejansko veliko bolj škodljive, kot pače bi se vedno usmerjal po Principu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren nato, da ne bom svojim sebičnih želja in čustev dojemal kot meni koristne, saj zelo dobro razumem, da lahko resnično dosežem svoj največji potencial zgolj tako, da se z vsakim dihom in izdihom usklajujem s Principom.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da sem jaz sam Bog, enakovreden vsem, kar obstaja, in da sem že od nekdaj popolnoma odgovoren zase, za to kdo sem in kaj počnem in za vse, kar se v svetu dogaja. Zato se obvezujem, da se ne bom več slepil pred tem dejstvom, da ne bom več prelagal odgovornosti in da bom v vsakem vdihu in izdihu stremel k popolnemu samo-usmerjanju po Princpu, ki je najboljši za vse nas.

Dan 196 - Ločevanje od lastnih misli ne pomaga

Princip: ne obravnavaj (ignoriraj) drugega tako, kot nočeš biti obravnavan (ignoriran) sam.

Zadnje čase se vedno bolj zavedam, kako se v določenih trenutkih še vedno odtujim od lastnih misli, ko opazim, da o nečem razmišljam oz. da  na nekaj reagiram v mislih. Na nek način se hočem prepričati, da te moje misli nisem jaz ustvaril, da to nisem jaz, in jih na tak način "pomesti pod preprogo", da mi ne bi bilo treba zanje prevzeti samo-odgovornosti in aplicirati samo-odpuščanja in samo-korekcije To je seveda absurdno, ker sem vedno jaz izvor vseh svojih misli in čustev, zato moram za vse prevzeti odgovornost, da jih ustavim in se usmerim v dihu, po zdravem razumu in po Principu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ločevati se od lastnih misli, kadarkoli jih opazim, kot da te misli nisem sam ustvaril. Ko opazim in se zavem, da se ločujem od lastnih misli, kot da jih nisem jaz ustvaril - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je to absurd in da s tem zgolj iščem izgovor za to, da mi ne bi bilo potrebno za lastne misli in posledična čustva prevzeti odgovornost. Zato se obvezujem, da se bom vedno prepričal, da se ne ločujem od lastnih misli in da se zavedam, da sem popolnoma vse do zadnje sam ustvaril in dopustil, zato se ne bom več od njih skušal ločiti/oddaljiti, namesto tega bom stal enakovredno z mojimi mislimi/čustvi in zanje prevzel popolno odgovornost tako, da jih bom ustavil s samo-odpuščanjem in samo-korekcijo po Principu.

Dan 174 - Kako preprečiti propad socialne države

Prejšnji blog je v angleščini.

Danes sem posnel avdio blog, v katerem razpravljam na temo propadanje socialne države po principu problem-rešitev. Na tak način vadim samo-direkcijo, govorništvo in usmerjenost k rešitvam. S tem predvsem podpiram samega sebe, seveda pa lahko najde v tem podporo in navdih kdorkoli.

Omenjene povezave:
Destonians
DIP Lite

Dan 111 - O čem se pogovarjamo?

Se ljudje sploh zavedamo, o čem se vsak dan pogovarjamo? Kaj je naš glavni cilj pogovorov? Težimo v pogovorih k resnici, k samo-odkritosti, k rešitvam, ki so najboljše za vse nas? Ne. Vsak dan opazujem, o čem se ljudje pogovarjamo. V naših pogovorih in izgovorjenih ali pisanih besedah se odražajo naše namere in te so v veliki večini povezane le z lastnim interesom. Ko se samo-iskreno opazujemo, vidimo, da so naši pogovori neposredno povezani z našimi mislimi in občutki, ki si jih pred tem in ob tem ustvarjamo, v vsakem pa se skriva naša samo-ustvarjena odvisnost od specifičnega lastnega interesa, katerega posledica je ta, da pri doseganju le-tega zanemarjamo in zlorabljamo druge, ker nam je najbolj pomembno le to, da zadostimo svojim umsko-energetskim potrebam po določenem dobrem občutku. Recimo:

V tišini stojimo s kolegi. Postane nam neprijetno, ker tišino med ljudmi označujemo kot nekaj sramotnega, turobnega, žalostnega. Zato začnemo razmišljati, o čem bi se lahko pogovarjali, da bi se ob tem bolje počutili. Omenimo nedavno nogometno tekmo, na kateri je zmagala ekipa, za katero smo se že enkrat prej odločili, da se nam zdi večvredna od drugih in smo se zato začeli z njo poistovečati. Ob tem podoživimo in si poustvarimo pozitiven občutek večvrednosti, ki smo ga doživeli, ko smo tekmo gledali in je naša ekipa zmagala. Nato začnejo vsi prispevati svoja mnenja in mi se počutimo dolžni braniti 'ugled' in namišljeno večvrednost 'naše' ekipe, saj se ob vsaki kritiki, ki zbija našo namišljeno večvrednost naše ekipe, počutimo manjvredno, sramotno. Tega pa nočemo, ker smo takšne občutke definirali kot negativne in neprijetne. Tako v pogovoru vedno težimo k 'zmagi' nad drugimi in k temu, da se sami počutimo večvredno na račun drugih, ki se morajo posledično ob tem počutiti manjvredno.

Podobno se lahko pogovarjamo o novicah, čenčah, lastnih izkušnjah, o vremenu in tako dalje in tako naprej, kjer vedno težimo k nekemu lastnemu pozitivnemu občutku zadovoljstva na račun drugih. V skrajnih primerih se lahko razjezimo, stepemo, komu zamerimo in v vseh pogledih delujemo tako, da izkoriščamo druge v lastno korist, v obliki dobrih občutkov ali denarja. V samo-iskrenosti lahko vidimo, da so dobri in slabi občutki ter denar zelo tesno povezani, saj se tako ali drugače v praksi odražajo eden z drugim in drugi s prvim. V vseh teh pogovornih kolobocijah in namerah, ki so dejansko osebne vojne, ki izhajajo iz naših osebnih miselnih samogovorov in kjer vse jemljemo osebno, popolnoma pozabimo na stvarno realnost, na zdrav razum, na soljudi in na to, kar je najboljše za vse. Pozabimo na dihanje, pozabimo na resničen svet, ker neprestano obstajamo v svoji glavi, v svojih mislih in občutkih, kjer vedno iščemo zgolj in le osebni interes na račun drugih, da bi se dobro/orgazmično počutili in imeli več denarja. Seveda ne smemo pozabiti še na strah, tega si vselej ustvarjamo ob misli na to, da bi nas lahko kdo prikrajšal za naše dobre/orgazmične občutke in naš denar. In zakaj nas je strah? Zato, ker sami to počnemo drugim, ker sami druge prikrajšujemo za njihove dobre/orgazmične občutke in njihov denar, saj tako delujemo vsak dan. In tako smo po lastni podobi ustvarili cel sistem v katerem živimo, monetarni in politični. Zato obstajajo večvredni in manjvredni, zmagovalci in poraženci, bogati in revni ter vojne in nasilje, vse dokler ne bom jaz spremenil svojih lastnih vzorcev, dokler ne bomo vsi spremenili svojih lastnih vzorcev razmišljanja in praktičnega vedenja tako, da bomo delovali v skladu s principom 'obravnavaj druge tako, kot želiš biti sam'. Za to pa potrebujemo samo-iskrenost, samo-odpuščanje in samo-korekcijo, kjer prevzamemo odgovornost zase kot živo bitje, se zavemo svoje enakovrednosti z vsem življenjem in za svoj cilj postavimo le to, kar je najboljše za vse življenje, ker smo dojeli, da je to hkrati tudi najboljše za nas kot enakovreden del življenja.

Dokler si želimo večvrednosti, pa naj bo to v obliki primerjanja, občutkov, denarja ali česarkoli, toliko časa bomo tudi manjvredni, saj eno ne more obstajati brez drugega. Bogati ne morejo obstajati brez revnih, zmagovalci ne brez poražencev. Obstaja zgolj in samo en način, kako smo lahko vsi zmagovalci v vseh pogledih: to se zgodi takrat, ko vsi prepoznamo enakovrednost življenja drug v drugemu in se začnemo v vseh pogledih praktično obravnavati tako, kot bi želeli biti sami obravnavani, če bi bili na mestu kogarkoli drugega. Tako enostavno je to, pa vendar nihče tega ne razume. To pa zato, ker imamo 'oprane možgane'.

Samo-iskrena samo-korekcija je proces, pri katerem si lahko pomagamo z brezplačnimi orodij, ki so ustvarjena ravno za ta namen. Vabim vse, da preizkusite brezplačen spletni tečaj, kjer vam bo dodeljen tudi osebni inštruktor, ki bo pomagal na podlagi lastnih izkušenj:

http://lite.desteniiprocess.com/

Dan 69 - Odgovornost za svoje delo, dolžnosti in odpor

Primer poteka miselnega konstrukta:

-> pomislim na delo za faks
->-> občutim tesnobo
->->-> nočem sprejeti odgovornosti
->->->-> mislim/strah me je, da ne bom znal/mi ne bo šlo/mi ne bo uspelo
->->->->-> postanem nervozen
->->->->->-> rad bi odložil delo, da bi mi odlegel odpor, tesnoba, nervoza
->->->->->->-> delo odložim na kasneje ali pa se prisilim in sem zraven nervozen

Samo-odpuščanje in korekcija:

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil delo odlagati za pozneje, namesto da bi odpravil tesnobo/odbor. Ko opazim in se zavem, da delo odlagam na kasneje, ker do njega občutim odpor/tesnobo - se ustavim in diham. Spoznal sem, da odpor do dela dobim zaradi definicij in strahu pred tem, da ne znam, da mi ne bo uspelo in da bo zelo dolgo trajalo, preden bom končal in tudi zaradi strahu pred občutkom odpora, manjvrednosti, nemoči, jeze in strahu samega ob tem, ko dojemam da bi nekaj ne gre in da porabljam preveč časa za stvari, ki bi jih moral že znati/vedeti, kako delujejo. Obvezujem se, da bom odpravil vse definicije, odpor, občutke in strahove v povezavi z delom za faks, obveznostmi s pisanjem in samokorekcijo in da se ne bom več poskušal odriniti teh občutkov skozi kompenziranje z dobrimi občutki preko odlaganja dela. Namesto, da se zamotim z dobrimi občutki, si bom obojne izpisal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob delu ter ob misli na to, da mi nekaj ne gre, da ne znam dovolj in da ne delam dovolj hitro, da bi moral kaj že znati in ob misli na to, da nečesa še ne znam in da trenutno ne vidim rešitve problema - postati nervozen, živčen in biti v strahu pred prihodnostjo. Ko opazim in se zavem, da sem ob delu ali ob razmišljanju o njem postal živčen, nervozen in/ali da mej je strah pred prihodnostjo - se ustavim in diham. Zavedam se, da si nervozo ustvarjam s razmišljanjem o tem, da dela nisem sposoben opraviti, da mi ne bo uspelo in s tem, ko se sodim kot manjvrednega. Obvezujem se, da si ne bom več dopuščal nervoze in živeti v strahu pred prihodnostjo tako, da bom vsako misel o tem, da mi nekaj ne bo uspelo, da mi ne gre, da ne znam dovolj, da nisem dovolj hiter, da bi moral že znati itd. takoj odpustil in odpravil s samoodpuščanjem in dihanjem ter pisanjem ter si tako utišal um in se pripeljal v sedanjost ter se usmeril v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah prevzeti odgovornost za delo, za obveznosti, za dolžnosti in aktivnosti, ki jih počnem. Ko opazim in se zavem, da me je strah prevzeti odgovornost za svoje delo, obveznosti, dolžnosti in aktivnosti - se ustavim in diham. Zavedam se, da si strah ustvarjam skozi dvom v samega sebe, skozi razmišljanje o prihodnosti in o tem, kako ne vem kako bo nekaj naredil, namesto da bi se usmerjal v dihu. Obvezujem se, da si ne bom več dopuščal strahu pred prevzemanjem odgovornosti za svoje delo, obveznosti, dolžnosti in aktivnosti in da si ne bom dopuščal dvomljivih misli v samega sebe in si bom vse strahove in samo-sabotirajoče misli izpisal ter prevzel odgovornost zase, za svoje delo, obveznosti, dolžnosti in aktivnosti in se usmerjal v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil 'prevzemanju odgovornost' pripisovati negativen občutek strahu in odpora, ter to definirati kot nekaj težkega, nezaželenega, mučnega. Ko opazim in se zavem, da sem na 'prevzemanje odgovornosti' reagiral negativno, s strahom, odporom - se ustavim in diham. Zavedam se, da se tako reagiral, ker še nisem odpravil vseh negativnih definicij glede prevzemanja odgovornosti. Obvezujem se, da si bom vsako negativno/pozitivno reakcijo glede prevzemanja odgovornosti odpustil in odpravil skozi pisanje ter se usmeril v dihu prevzemati odgovornost zase.

Dan 67 - Življenje kot vrednota

Celotno 'življenje' in denarni sistem je danes osnovan in vzdrževan na podlagi strahu pred preživetjem in izgubo varnosti, ali z drugimi besedami, na boju za preživetje. Ta pa je neposredno povezan z denarjem. V kapitalizmu ljudje v sebi neprestano nosimo strah pred preživetjem in strah pred izgubo varnosti, torej strah pred izgubo osnovnih dobrin in potrebščin, ki jih vsakodnevno uporabljamo. Iz tega strahu se v nas rodi in poraja pohlep, kjer si poskušamo zagotoviti in nakopičiti čim več denarja, da bi se počutil bolj varno, hkrati pa se to navezuje in prepleta tudi s človeško odvisnostjo od pozitivnih (in negativnih) občutkov, kar se na primer kaže v ljudeh tudi tako, da postanemo odvisni od občutka zadovoljstva in vzburjenja, ko povečamo svoje premoženje ali kupimo nov produkt. Tako se lahko pripeljemo do stanja, kjer nam ne glede na količino denarja in premoženja, ki ga posedujemo, nikoli ni dovolj in si vedno želimo še več in še več, čeprav nimamo nobenega praktičnega razloga za to. Pri tem se s čustvi in občutki tako zaslepimo, da vidimo le še naš naslednji 'fiks', dober občutek, pri tem pa zanemarimo vse posledice, ki jih s tem povzročamo drugim ljudem, naravi in okolju.

Naučili in navadili smo se enostavno sprejemati stanje, kjer imajo redki pravico odločati o tem, koliko denarja bo nekdo dobil, če sploh. Ljudje smo vrednost življenja samega nadomestili z denarjem, kjer je slednji bolj pomemben od prvega in je edina možnost za preživetje in dostojno življenje neposredno odvisna od količine denarja, ki ga ljudje prejmemo, če do njega sploh imamo dostop. Glede na dejstvo, da smo vsi ljudje, kot tudi ostale oblike življenja, enakovredni in imamo posledično enakovredno pravico do dostojnega soobstoja, bi bilo edino pravično in sprejemljivo to, da imamo vsi enakovreden dostop do denarja, ker denar je življenje in življenje smo mi. Življenje je naša edina resnična in prava vrednota in edino življenje dejansko imamo, ko se rodimo na ta svet. In ker smo življenje po nepotrebnem nadomestili z denarjem in ga podredili denarju, moramo tako vsakemu zagotoviti dostop do zadostne količine denarja, da lahko dostojno živi, brez strahu pred izgubo življenja. Vsaj tako bi bilo, če bi naša vrednota dejansko bila življenje. Vendar se to do sedaj še ni zgodilo, ker naša vrednota v resnici ni življenje kot tako. Čemu smo ljudje dali večji pomen od življenja samega? Našim občutkom, mislim, skratka našemu egu, ki smo si ga skozi odraščanje ustvarili v nas skozi naučene besede, ki sestavljajo naša verovanja, prepričanja in posledično vzorce ravnanja, ki temeljijo na iluziji energije občutkov in misli, ki niso resnični. Ljudje smo naše življenje in naše usmerjanje samega sebe podredili občutkom in mislim, ki si jih ustvarjamo in ki se nam porajajo v glavi in telesu. Pa sploh vemo, od kod prihajajo in kako jih ustvarjamo?

Ljudje verjamemo, da je v človeški naravi, da se bojujemo za preživetje in da ne moremo ustvariti in obstajati v sistemu, kjer se nikomur ne bi bilo treba boriti za preživetje in neprestano živeti v strahu pred preživetjem in v strahu pred izgubo varnosti. Ljudje verjamemo, da smo pohlepni in da bomo kot takšni vedno obstajali in s tem opravičujemo trenutni kapitalistični sistem kot edini sistem, ki je primeren za človeka, čeprav je jasno, da z njim uničujemo ne le sebe, ampak tudi vse okrog nas, cel planet. Na podlagi česa verjamemo, da je to tako in da se ne moremo spremeniti? Na podlagi lastnih misli in občutkov? Kako lahko verjamemo lastnim mislim, prepričanjem in občutkom, če pa sploh ne vemo in ne razumemo, kako jih ustvarjamo in kje in kako smo se jih dejansko naučili?

Spoznal sem, da se ljudje neprestano izmikamo samo-odgovornosti, zato da bi se lahko osredotočili le na naš ego, torej na naše dobre občutke in naše ideje, prepričanja, preko katerih si jih ustvarjamo. Verjamemo, da so ti občutki nekaj naravnega in nekaj, na kar nimamo vpliva, ter tako prelagamo odgovornost zanje in se jim podrejamo. V resnici pa si jih ustvarjamo sami, ustvarjamo in podrejamo se lastnim energetskim občutkom strahu, vznemirjenja, ljubezni, sovraštva, jeze, itd., brez da bi sploh razumeli kako in zakaj, ter jim tako dajemo večji pomen od fizičnega, praktičnega življenja samega, zato se ne zmenimo za druge, ne zmenimo se za trpljenje drugih, ne zmenimo se za posledice naših dejanj, ki izvirajo iz naše odvisnosti in podrejenosti našim občutkom in prepričanjem in nočemo prevzeti odgovornost zanje, ker tega še nikoli nismo storili in ker se nam zdi veliko lažje, da se prepuščamo občutkom, da nas vodijo, kot pa da bi se morali dejansko usmerjati sami, glede na zdrav razum ter po principu kar je najboljše za vse življenje. S takšnim ravnanjem pa vsak dan dokazujemo in kažemo, da nam ni mar za življenje, za našo resnično vrednoto, da nam ni mar za to, kar resnično obstaja, ker nam je bolj mar za naše misli in občutke, ki so le energijski naboj v nas. Zaradi tega posledično dopuščamo vojne, lakote, revščino, zlorabe, neenakovrednost in vse ostale zlorabe, ki jih vsak človek nosi in dopušča v sebi.

Spoznal sem, da živim v iluziji mojega ega, uma, v iluziji misli, prepričanj, verovanj in občutkov, s čimer zlorabljam življenje in s čimer zapravljam čas s stvarmi, ki niso resnične, ker obstajajo le kot energija v mojih mislih in občutkih, ki si jih ustvarjam. Zato sem se odločil, da se nočem več podrejati samo-ustvarjenim občutkom in vzorcem, katerih povod in cilj nista življenje, ampak iluzija egoizma, energije in uma. Odločil sem se, da iluzijo zamenjam za resnično življenje, kjer bom v vsakem dihu živel kot življenje in podpiral praktično življenje v enosti in enakovrednosti, kot najvišjo in edino resnično vrednoto. To pomeni, da bom v sebi in drugih sprejemal le življenje in nič manj, zato ker vse ostalo ni vredno življenja.

Dan 58 - Strah pred samo-odgovornostjo, varnost

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah prevzeti odgovornost zase in odpustim si, da sem sprejel in si dovolil upirati se samo-iskrenemu odpravljanju vzorcev.

Odpustim si, da si nisem dovolil biti samo-iskren in svoje vzorce, misli, čustva, občutke pokazati samemu sebi, brez obsojanj, strahu in odpora.

Odpustim si, da si nisem dovolil odpraviti strahu in odpora pred samo-iskrenim pisanjem in si pokazati vseh vzorcev in vseh vzrokov za te vzorce v samo-iskrenosti, brez obsojanja, ter si jih odpustiti s pisanjem.

Odpustim si, da si nisem dovolil v samo-iskrenosti pogledati vzorca strahu pred tem, da bi ostal sam in bil popolnoma samo-odgovoren zase, brez pomoči partnerke, družine, prijateljev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah soočiti se s strahom pred tem, da ostanem sam, brez partnerke, družine, prijateljev, ki bi mi pomagali in na katere bi se lahko zanašal.

Odpusti si, da si nisem dovolil postati eno s strahom pred tem, da sem sam popolnoma samo-odgovoren zase in si ga odpustiti ter vstati iz strahu skozi samo-direkcijo in dihanje.

Odpustim si, da si nisem dovolil postati eno s strahom pred tem, da ostanem popolnoma sam, brez partnerke, prijateljev in družine, na katere bi se lahko zanašal, ter si strah odpustil in se dvignil iz strahu z dihanjem in samodirekcijo.

Obvezujem se, da se ne bom podrejal strahu pred tem, da ostanem popolnoma sam, brez partnerke, prijateljev in družine, na katere bi se lahko obrnil in nanje zanašal in hkrati se obvezujem, da bom postal eno z vsemi strahovi pred samoto, osamljenostjo, izgubo, popolno samo-odgovornostjo, pisanjem in jih izničil ter odpustil s samoodpuščanjem in se usmeril v dihu po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi izgubil vse stike z ljudmi, katere definiram kot prijatelje in kot tiste, pri katerih lahko najdem pomoč, varnost, sproščenost, zadovoljstvo, veselje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi izgubil občutke varnosti, ki jih dobim ob partnerki, prijateljih in družini in hkrati si odpustim, da sem se ločil od občutka varnosti, sproščenosti, zadovoljstva in veselja tako, da sem začel te občutke pogojevati s partnerko, prijatelji in družino.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke varnosti povezovati s partnerko, prijatelji in družino, namesto da bi sam stal kot varnost, v enosti z varnostjo. Obvezujem se, da občutkov varnosti ne bom več povezoval s partnerko, prijatelji in družino, ampak se bom sam apliciral kot sam svoja varnost, z grajenjem samozaupanja in samo-direkcije skozi pisanje in aplikacijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil varnost povezovati s partnerjem in premoženjem, rednim dohodkom ter redno službo.

Dan 42 - Sledenje občutkom

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si seksati s 'suhimi/privlačnimi' ženskami zato, da bi si ustvarjal občutek večvrednosti in seksualnega vznemirjenja. Spoznal sem in razumem,  da s tem dopuščam energijam, da me vodijo, s čimer se zlorabljam in separiram od samega sebe in s tem dajem egu energijo za preživetje. Obvezujem se, da bom vsako željo po seksu s 'suhimi/privlačnimi' ženskami takoj odstranil s samo-odpuščanjem in samo-korekcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil opravičevati željo po seksu s 'suhimi/privlačnimi' ženskami s tem, da imam pravico izkusiti občutek vznemirjenja/pozornosti, ki bi ga naj ob tem doživel. Zavedam se, da s tem dovoljujem energijam/občutkom, da me usmerjajo in jim s tem dajem večji pomen od življenja ter s tem skozi separacijo od samega sebe zlorabljam sebe in življenje. Obvezujem se, da bom vsak poskus opravičevanja želje po izkušanju (seksualnih) energij/občutkov in želje po seksu s 'suhimi/privlačnimi' ženskami takoj odstranil s samo-odpuščanjem in samo-korekcijo. Kadar opazim in se zavem, da v meni obstaja želja po seksu s 'suhimi/privlačnimi' ženskami - se ustavim in diham. Namesto tega se zavem separacije in zlorabe sebe in življenja, ki jo s tem dovoljujem in takoj apliciram samo-odpuščanje in naredim korekcijo tako, da ne sledim tej energiji ampak se usmerim po zdravem razumu in tem kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem se izmikal prevzemu popolne odgovornosti za želje po seksu s 'suhimi/privlačnimi' ženskami. Zavedam se, da s tem podpiram zlorabo življenja s tem, da dajem tej energetski želji/občutku večjo veljavo/pomen od samega sebe kot življenja. Kadar opazim in se zavem, da se izmikam prevzemu popolne odgovornosti za energetske želje/občutke po seksu s 'suhimi/privlačnimi' ženskami - se ustavim in diham. Zavedam se separacije od življenja in zlorabe, ki jo s tem povzročam. Obvezujem se, da bom vsak poskus izmikanja prevzema popolne odgovornosti za želje/občutke po seksu s 'suhimi/privlačnimi' ženskami takoj odstranil s samo-odpuščanjem in samo-korekcijo in jim prenehal slediti in se postavil za življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil opravičevati sledenje energijam/občutkom s tem, da imam 'svobodno voljo' in pravico to izkušati. Spoznal sem in razumem, da s tem dajem energijam/občutkom večjo veljavo od življenja samega, s čimer se separiram od življenja in ga/se zlorabljam, s tem pa se tudi omejujem in delam sužnja lastnim energetskim občutkom. Kadar opazim in se zavem, da opravičujem sledenje energijam/občutkom s tem, da imam 'svobodno voljo' in pravico to izkušati, se ustavim in diham. Obvezujem se, da bom vsak poskus opravičevanja sledenja energijam/občutkom takoj odstranil s samo-odpuščanjem in samo-korekcijo ter jim ne sledil in stal za življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil poskušati se izmikati popolnemu prevzemu odgovornosti za svoje energetske želje/hotenja/energije/občutke z ustvarjanjem strahu pred tem, da jih ne bom več mogel doživljati. Zavedam se, da s tem energijam/občutkom dajem večjo veljavo od življenja samega, s čimer zlorabljam sebe/življenje. Ko opazim in se zavem, da se poskušam izmikati popolnemu prevzemu odgovornosti za svoje energetske želje/hotenja/občutke z ustvarjanjem strahu pred tem, da jih ne bom mogel več doživljati - se ustavim in diham. Obvezujem se, da bom vsak poskus samo-manipulacije skozi strah pred prevzemanjem popolne odgovornosti za odpravo svojih energetskih želja/hotenj/občutkov takoj odstranil s samo-odpuščanjem in samo-korekcijo.

---

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil izmikati se prevzemu popolne samo-odgovornosti s tem, da sem iskal izgovore za to, da ne bi vsak dan pisal zase in za svoj proces samo-korekcije in vrnitve v življenje. Zavedam se in razumem, da s tem dajem energiji kot občutku/strahu/odporu večjo veljavo od življenja samega in s tem zlorabljam sebe/življenje. Kadar opazim in se zavem, da se izmikam prevzemu popolne samo-odgovornosti in iščem izgovore za to - se ustavim in diham. Obvezujem se, da bom vsak poskus izmikanja vsakodnevnemu pisanju in vsak poskus iskanja izgovorov za to takoj odpravil s samo-odpuščanjem in samo-korekcijo ter začel pisati in stal za življenje.

Navezanost, lenoba, skrivanje za ljubeznijo

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čustveno in materialno navezati se na mojo partnerko in si tako skozi njo ustvarjati iluzijo varnosti in se s tem izmikal prevzemu popolne samo-odgovornosti. Zavezujem se, da si ne bom več dovolil čustveno in/ali materialno navezati se na mojo partnerko/druge ljudi in si v njih iskal varnost, ampak bom prevzel odgovornost zase in se usmerjal po zdravem razumu tako kot je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in so dovolil družino definirati kot nekaj več od vseh ostalih in se skozi njo skrivati pred popolnim prevzemom samo-odgovornosti. Zavezujem se, da družine ne bom več definiral kot večvredne od ostalih.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si biti del družine, v kateri bi bil varen. Zavezujem se, da bom vsako željo po družini v kateri bi bil varen/srečen takoj odpravil s samoodpuščanjem, dihanjem in samokorekcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si imeti brata/sestro, s katerima bi se lahko družil in zabavel. Zavezujem se, da bom vsako željo po bratu/sestri/prijateljih, s katerimi bi se lahko družil in zabaval takoj odpravil s samoodpuščanjem in samokorekcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si zveze z X, zato da bi si zagotovil varno prihodnost, ker me je strah sprejeti popolno odgovornost zase in za svoje preživetje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah poiskati si službo, ker verjamem, da nisem dovolj dober in da nimam dovolj znanja. Kadarkoli se zavem, da me je strah poiskati si službo in da verjamem, da nisem dovolj dober in da nimam dovolj znanja - se ustavim in diham. Zavezujem se, da bom vsak strah pred iskanjem službe in vsako misel o tem, da nisem dovolj dober in da nimam dovolj znanja takoj ustavil s samoodpuščanjem, dihanjem in samokorekcijo in se usmeril po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti len in verjeti, da ni pošteno, da moram delat za preživetje na tem svetu. Kadarkoli se zavem, da sem len in da verjamem, da ni pošteno da moram delat za preživetje - se ustavim in diham. Namesto tega se usmerim po zdravem razumu in odpravim točko, ki je sprožila lenobo s samoodpuščanjem in samokorekcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti in biti prepričan, da nisem sposoben prevzeti popolno odgovornost zase in svet okrog sebe in se pred tem skrivati za lenobo. Obvezujem se, da se ne bom skrival za lenobo in da bom prevzel popolno odgovornost zase in svet okrog sebe v enosti in enakovrednosti in po principu kar je najboljše za vse življenje.

(Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da mi bo lažje poskrbeti zase, če bom del para z x in bom živel pri družini od x, namesto da bi se zavedel, da se s tem kompromitiram, saj se naredim odvisnega od x in njene družine, ki pa si lahko v vsakem trenutku premisli in obrne drugaim in potem ne bom več imel platforme, na katero bi se lahko zanesel, saj v tem, da sem se zanašal na druge, nisem razvil samodirekcije in samozadostnosti.)

Kadar opazim in se zavem, da se želim opirati/zanašati na X/druge in družino od X, da mi ne bi bilo potrebno prevzeti popolne odgovornosti zase - se ustavim in diham. Namesto tega se zavezujem, da bom vedno prevzel popolno odgovornost zase in za svojo samozadostnost in da se ne bom opiral/zanašal na druge in da bom vsako točko, ki mi sproža lenobo/strah pred samo-odgovornostjo/željo po zanašanju se na druge takoj odpravil s samoodpuščanjem in samokorekcijo in se usmeril po zdravem razumu ko je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil skrivati se v ljubezni do X in družine od X, da bi se skril pred strahom pred prevzemom popolne odgovornosti zase. Zavezujem se, da bom raziskal in odstranil vsak občutek ljubezni do drugih in točko strahu/nesprejemanja odgovornosti zase takoj odpravil s samoodpuščanjem in samokorekcijo ter se usmeril po zdravem razumu in tem kar je najboljše za vse.

(Odpustim si, da sem si dovolil in sprejel se zmanipulirati v občutek ljubezni do družine od x, da bi jih lahko zmanipuliral (v lastnem interesu, katerega izhodiščna točka je izogibanje prevzemanja odgovornosti zase), da bi me imeli radi in bi hoteli skrbeti zame, da meni ne bi bilo treba in hkrati si odpustim, da sem v ta namen uporabljal humor, da bi v njih zbujal dobre občutke in ljubezen do sebe, da bi me dojemali kot vrednega, da bi bil član njihove družine in njihove zaščite in varnega zavetja.)

Kadar opazim in se zavem, da se manipuliram v očutek ljubezni do X in družine od X, da bi jih lahko manipuliral, da mi ne bi bilo potrebno prevzeti popolne odgovornosti zase - se ustavim in diham. Zavezujem se, da bom vsako manipulacijo samega sebe preko občutka ljubezni takoj ustavil in odstranil točko, ki je to sprožila, s samoodpuščanjem in samokorekcijo ter prevzel popolno samoodgovornost in se usmeril po zdravem razumu in kar je najboljše za vse.

Junij 2012 - Dan 21 - Interakcija z otroki

Prijavil sem se za prostovoljnega vzgojitelja otrok na počitnicah na morju. Včeraj sem bil na sestanku, kjer so nam malo razložili kako stvari potekajo in za kaj smo odgovorni in kako naj ravnamo. Nikoli še nisem imel takšne odgovornosti in tudi izkušenj z otroci imam zelo malo, tako da sem med predstavitvijo in po njej večkrat podvomil v svojo sposobnost/zmožnost, da kot vzgojitelj ustrezno poskrbim za otroke. To je tipičen primer sabotiranja samega sebe, ko skozi misli in razmišljanje/spomine samega sebe 'prepričujemo', da nismo dovolj dobri in da nečesa ne bomo zmogli. Odlična priložnost za apliciranje samo-odpuščanja in samo-korekcije.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da nisem dovolj dober/odgovoren za vzgojitelja otrok in da te odgovornosti nisem sposoben dobro opraviti.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil definirati samega sebe kot nekoga, ki ni dovolj odgovoren in sposoben skrbeti za otroke.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sodelovati v mislih, skozi katere si vzbujam strah in negotovost in skozi katere sabotiram samega sebe s tem, da si vzbujam strah pred sprejemanjem odgovornosti zase in za otroke.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da ne znam ravnati/se pogovarjati z otroci in da sem z njimi neroden.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da so otroci nekaj posebnega in da je treba za dobro delo z njimi potrebno imeti posebna znanja in sposobnosti, ki jih jaz nimam.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah otrok in pogovarjanja z njimi, ker me je strah, da me ne bi sprejeli.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah reakcij otrok in da jih ne bom znal obvladati.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da mi je pred otroki nerodno, ker se obsojam in mislim, da se moram do njih drugače obnašati kot sicer.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem manjvreden od otrok, ker se še obsojam in me je strah, njih pa ne.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se moram z otroki drugače pogovarjati kot z ostalimi ljudmi.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da me otroci ne bodo razumeli.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se ne vidim enakovrednega z otroki in da jaz ne morem biti 'otrok' ampak 'odrasel' in s tem razdvajati/odtujevati samega sebe od otrok.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da nisem del otrok in da me morajo otroci sprejeti, namesto da bi spoznal in razumel, da sem tudi sam vedno otrok in zato že del otrok in skupine, ter da se moram kot enakovrednega sprejeti sam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil bati se, da bi me starši/vzgojitelji/otroci/drugi označili kot neodgovornega in neprimernega za vzgojitelja otrok in se označevati kot takega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da me mnenja in sodbe drugih označujejo in definirajo kdo sem, namesto da bi spoznal in razumel, da so sodbe drugih njihova odgovornost in da sem sam enakovredno sposoben naučiti se in biti odgovoren vzgojitelj otrok.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se ne smem nikoli zmotiti, namesto da bi spoznal in razumel, da to ni nič slabega in da za to nisem manjvreden, ampak da se s tem učim in preizkušam, kaj v praksi deluje in kaj ne.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe kot manjvrednega in nesposobnega, če se kdaj zmotim ali naredim kaj slabše in manj učinkovito kot nekdo drug.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem manjvreden in nesposoben, če mi kdo pove da nekaj ne delam 'prav' ali učinkovito, namesto da bi spoznal in razumel, da mi s tem pomaga in da nihče ni znal vsega takoj in že prvič in da se vsi motimo in učimo drug od drugega in smo torej vedno enakovredni, tudi če ima nekdo več izkušenj in je bolj spreten od mene.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil primerjati se z drugimi vzgojitelji in se s tem poskušati uvrščati v manjvreden ali večvreden položaj, namesto da bi spoznal in razumel, da je to le ideja in utvara v mojih mislih in da dejansko nihče ni 'boljši' ali 'slabši' ali 'večvreden' in 'manjvreden', četudi ima kdo že več izkušenj in je bolj spreten od mene.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah in sram prositi drugega vzgojitelja za nasvet in pomoč.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je sramotno vprašati drugega vzgojitelja za pomoč in podporo in da se ob tem počutim manjvrednega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem manjvreden, če drugega vprašam za pomoč in nasvet.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da bi moral biti vedno in takoj sposoben vse probleme in situacije rešiti sam in vedeti kako jih učinkovito rešiti/usmeriti, namesto da bi spoznal in razumel, da nisem super-človek in da nihče ne ve in ne zna vsega in da je zato popolnoma normalno in dobro, da prosim druge za nasvet in pomoč.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da ne smem nič pozabiti ali spregledati in biti manj učinkovit in spreten kot kdo drug in da je to sramotno in da se moram počutiti manjvredno, če se to zgodi, namesto da bi spoznal in razumel, da se to lahko vedno zgodi vsakemu in da to ni sramotno ampak priložnost, da se naučim biti bolj pozoren in učinkovit.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah druge vprašati večkrat ali še enkrat za pomoč/nasvet.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem in da moram biti 'večvreden'/'boljši' od otrok in se kot takega dokazati, samo zato ker sem starejši.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da nisem sposoben animirati/zabavati otroke in da sem dolgočasen.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah biti izpostavljen in prevzeti odgovornost in pozornost nase.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah biti glasen in odločen, ker me je strah da me bo kdo obsojal, namesto da bi spoznal in razumel, da se obsojam sam in zato ustavil to samo-obsojanje in razumel, da je obsojanje drugih njihov problem in da me ne definira, lahko pa si  to vzamem kot pomoč pri tem, da postanem bolj učinkovit.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe in se počutiti manjvrednega in ustvarjati strah, kadarkoli ne vem točno kaj naj storim ali kako naj bi ravnal. Spoznam in zavem se, da to ni nič sramotnega in strašnega in zaradi tega nisem nič 'slabši' in manj vreden/sposoben. Ko opazim in se zavem, da ne vem točno kaj naj storim ali kako naj bi ravnal in da me postaja strah in sram in da sem se začel obsojati kot manjvrednega/nesposobnega - se ustavim in diham. Namesto tega se sprostim z dihanjem in praktično usmerim tako da je najboljše za vse in poiščem nekoga in ga prosim za nasvet/pomoč.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da ob fizični reakciji občutka strahu v telesu postanem neučinkovit in zmeden, namesto da bi spoznal in razumel, da je to samo ostanek reakcije ob določenih situacijah, ki je še nisem popolnoma odpravil in jo lahko učinkovito usmerim z dihanjem ter jo samo-iskreno pogledam in izpišem, si odpustim in naredim samo-korekcijo.

Maj 2012 - Dan 17 - Strah do drugih ljudi

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da me bodo drugi zaničevali, se mi posmehovali, se ne strinjali z mano in me ne sprejemali. Kadarkoli opazim in se zavem, da me je strah tega, kaj si bodo drugi mislili o meni in kako me bodo označevali / kako bodo reagirali - se ustavim in diham. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi me bilo strah zaničevanja, posmeha, nestrinjanja, ne-sprejemanja. Zavem se, da reakcije vsakega človeka kažejo njegov odnos do samega sebe. za katere mora sam prevzeti odgovornost, tako kot jaz za svoj strah, da ga ustavim in preneham čustveno / emocionalno reagirati. Namesto tega se usmerim in v samo-iskrenosti razkrijem vsakršno zlorabo, ki ni v skladu s tem kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe s prevzemanjem tujih obsojanj in prelaganj krivde. Kadarkoli opazim in se zavem, da se obsojam in krivim za nekaj samo zato, ker me za to obsojajo in krivijo drugi - se ustavim in diham. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi prevzemal tuja obsojanja in prelaganja krivde nase, namesto tega se usmerim in v samo-iskrenosti razkrijem vsa obsojanja in prelaganja krivde kot zlorabo življenja, za katero mora vsak izmed nas prevzeti odgovornost tako, da za vselej preneha z obsojanjem in prelaganjem krivde nase ali na druge in poišče praktične rešitve, ki bodo najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil oklevati v strahu pred ne-sprejemanjem, zaničevanjem, posmehom in nestrinjanjem, ko sem nameraval vprašati ljudi, če lahko z njimi igram košarko. Kadarkoli opazim in se zavem, da oklevam v strahu pred ne-sprejemanjem, zaničevanjem, posmehom in nestrinjanjem - se ustavim in diham. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi okleval v strahu pred reakcijami drugih ljudi in da bi razmišljal o tem. Namesto tega prekinem vzorec z žvižganjem / tleskanjem s prsti in se usmerim storiti to kar sem nameraval, brez razmišljanja in brez ustvarjanja strahu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil v strahu pred reakcijami zamišljati, ocenjevati, primerjati in soditi različne možne situacije / posledice, preden pristopim k ljudem in se z njimi pogovarjam, da bi izbral takšen način pristopa, kjer reakcije drugih ne bodo v meni vzbujale strahu in 'slabih' občutkov, namesto da bi se zavedal, da si te strahove in občutke ustvarjam sam. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi v strahu pred reakcijami začel zamišljati, ocenjevati, primerjati in soditi različne možne situacije / posledice, preden pristopim k ljudem, namesto tega se usmerim in prekinem vzorec strahu / razmišljanja z žvižganjem / tleskanjem s prsti in pristopim k ljudem in se z njimi pogovarjam brez razmišljanja in strahu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ocenjevati, soditi, primerjati, obsojati, presojati druge ljudi, kadar jih opazujem in preden se začnem z njimi pogovarjati. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi druge ocenjeval, sodil, primerjal, obsojal in presojal. Namesto tega se zavem, da v drugih vidim samega sebe in da drugi predstavljajo mene tako kot jaz njih in da smo vsi enakovredni.

April 2012 - Dan 6 - Prevzemanje odgovornosti 2

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dopustiti sistem, v katerem je vrednost življenja podrejena vrednosti denarja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejemati in verjeti v načelo, da so ljudje, ki ne opravljajo dela, manjvredni in neupravičeni do dostojnega in zabavnega življenja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dopustiti sistem, v katerem potrebujem zunanjo motivacijo zato, da nekaj naredim in kjer delam stvari samo za denar in sem njegov suženj, namesto da bi to zlorabljajoče suženjstvo ustavil in spoznal ter si ustvaril notranjo življenjsko motivacijo (ki sem jo
že imel kot otrok, ko denarja še sploh poznal nisem) da raziskujem, spoznavam in delam stvari tako, kot je to najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejeti svoj 'podrejeni' položaj in iskati rešitelja/voditelja, da me namesto mene vodi in usmerja, namesto da bi sam prevzel odgovornost zase in stal v enosti in enakovrednosti z vsem kar obstaja, ter se samo-direktivno usmerjal po principu zdravega razuma in tega, kar je najboljše za vse nas.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem prestar za spremembe in da bodo naše napake/posledice, ki smo jih sprejeli in dopustili zaradi neodgovornosti, rešili mladi in naši zanamci, namesto da bi spoznal, da s tem še naprej podpiram zlorabljajoč sistem in sabotiram samega sebe, ker se izmikam samo-odgovornosti in ker verjamem, da se bom s smrtjo vsem sprejetim in dopuščenim posledicam izognil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je moje življenje bolj pomembno od kateregakoli drugega in s tem opravičeval moje egocentrične zablode, zlorabe in ignorance, namesto da bi spoznal in se zavedal, da bom naslednjič sam doživel negativne posledice takšnega ravnanja in zato začel vse obravnavati enakovredno in jim pomagati tako, kot želim da drugi pomagajo meni, ter stremeti k praktičnim rešitvam, ki bodo vsem nam omogočile dostojno in zabavno življenje.

April 2012 - Dan 5 - Prevzemanje odgovornosti

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejeti avtomobil na fosilno gorivo kot nekaj samoumevnega in s tem sprejel nepotrebno izčrpavanje naravnih dobrin, onesnaževanje in ustvarjanje vojn ter trpljenja, samo zato, da se lahko vozim z avtomobilom in podpiram svojo lenobo ter prezir do vseh boljših rešitev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejemati tehnologijo, tehnološki razvoj in izdelke kot neko samoumevno višjo silo, katere produkti so mi vedno na razpolago in na katero nimam vpliva ter s tem pozabil na lastno odgovornost pri sodelovanju in sprejemanju potrošniške družbe z načrtovano pokvarljivostjo izdelkov, kjer brez pomisleka kupujem stvari in jih mečem stran, zgolj zaradi lasnega iskanja sreče in zadovoljstva v materialnih dobrinah in želje po vedno novih različicah iste stvari, ob kateri si za trenutek ustvarim zadovoljstvo ob nakupu, čeprav vem, da si te občutke ustvarjam sam in jih moram zato tudi sam ustavim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil hoditi po trgovinah in si ogledovati in izbirati izdelke, ki so mi všeč glede na moj občutek zadovoljstva ali odpora, ter si ustvarjati želje/hrepenenja po njih in misli o tem, kako jih bom kupil in uporabljal ter v njih iskal srečo in se skrival pred lastnim nezadovoljstvom nad samim sabo, namesto da bi te egocentrične blodnje ustavil in v samo-iskrenosti pogledal svet in posledice, ki jih s tem povzročam, ter se začel zanimati in zavzemati za praktične rešitve, ki bodo ustavile vse zlorabe in zablode kapitalizma, ter vsem omogočile dostojno in zabavno življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejeti kapitalizem kot nekaj samoumevnega in nespremenljivega, ter s tem sprejel vse zlorabe življenja, lakote, vojne, onesnaženje, ki jih s tem podpiram in sprejemam samo zato, ker imam dovolj denarja, da lahko vse te posledice spregledam in jih odmislim ter živim v lastnem namišljenem svetu izobilja, ter s tem preziram vse druge ljudi, živali in naravo in jih označujem za manjvredne, nepomembne in celo zagovarjam sistem zlorab z raznimi idejami in teorijami, zakaj bi to naj bilo dobro in nespremenljivo, namesto da bi spoznal svojo lastno samo-omejenost in odgovornost do sebe in vseh ostalih, da se popravim in začnem obravnavati vse enakovredno ter praktično pomagati ustvariti svet, kjer bomo vsi živeli dostojno in zabavno življenje, saj bom v nasprotnem primeru prenašal hude posledice lastne neodgovornosti, kakor tudi neodgovornost drugih, saj se posledicam nikoli ne da izogniti. Ne dopustim in ne dovolim si, da bi bežal v lasten namišljeni svetu in se skrival pred realnostjo, temveč prevzamem popolno odgovornost zase, za svoje misli, občutke in ravnanja in se osredotočim na samo-popravke po principu zdravega razuma in tega, kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejeti revščino ter ogromne razlike med bogatimi in revnimi kot nekaj samoumevnega in nespremenljivega, ker še nikoli nisem sprejel odgovornosti za moje predsodke, ideje in verovanja ter obsojanja/presojanja drugih, ter za ustvarjanje sistema/družbe, ki bo vsem omogočil(a) dostojno in zabavno življenje v enosti in enakovrednosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil zamotiti in hipnotizirati samega sebe s televizijo in raznimi oblikami zabave, kjer slepo sledim svojim željam po dobrih občutkih, namesto da bi spoznal, da si te občutke ustvarjam sam in se z njimi sabotiram in delam neučinkovitega, da mi ne bi bilo treba sprejeti odgovornosti zase, za svoje misli in občutke ter navade, ker me je tega strah, saj še tega nikoli nisem zares storil in ker se bojim izgubiti svoje občutke in navade ob katerih se zabavam in bežim pred realnostjo in pred posledicami lastnega brezbrižnega podpiranja sistema zlorab ter pred grozovitimi posledicami le-tega, ki se odražajo povsod po svetu. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi se slepil in bežal pred lastno odgovornostjo, ki jo imam kot elitni član tega sveta, da se zavzamem za vsa bitja, ki nimajo te sreče in možnosti, da bi si pomagali, ker živijo v preveliki lakoti in revščini, samo zato, da lahko jaz živim razkošno in ignorantsko. Zavem se, da živim in sodelujemo pri ustvarjanju sveta, kjer 2/3 prebivalstva nima sanitarij in čiste pitne vode in da sem te posledice pomagal sam ustvariti z neodgovornim in ignorantskim podpiranjem kapitalizma, kjer je edina vrednota denar/dobiček. Zavem se, da smo vsi enostni in enakovredni in da bodo enake posledice doletele tudi mene, dokler se ne bom ustavil in dokler ne bomo skupaj ustavili sistema zlorab in se zavzeli za praktične rešitve, ki bodo vsem omogočile dostojno in zabavno življenje. Zavem se, da vsa potrebna tehnologija in infrastruktura za dostojno življenje vseh že obstaja in da je problem zgolj v nas ljudeh, v meni, ker še nisem naredil samo-popravka in začel vsa živa bitja in naravo obravnavati enakovredno in se z vsakim dihom zavzemati za praktične rešitve, ki so najboljše za vse nas. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi še naprej odlašal in se slepil, namesto tega prevzamem samo-odgovornost za vse kar počnem, mislim, čutim in začnem hoditi svoj proces samo-popravka, da bomo lahko skupaj čim prej ustavili vso to nepotrebno trpljenje in ustvarili dostojno in zabavno življenje za vse.

www.equalmoney.org
www.destonians.com
www.desteni.org

2011 - Moja smrt

Že od nekdaj, še preden sem spoznal skupino Desteni, sem veliko razmišljal o življenju, obstoju in smrti. Opazil sem, da je ogromno stvari, ki jih ljudje sploh ne razumemo, kljub temu pa se večina obnaša tako, kot da je to nekaj normalnega ali še slabše, kot da jim je vse jasno. Največ je seveda tistih, ki dejstvo o svojem nerazumevanju sebe in vsega okrog sebe kar ignorirajo. Kmalu sem dojel, da starost človeka nima nobene zveze z modrostjo slednjega v smislu razumevanja življenja, obstoja in smrti. Zato sem začel raziskovati vsa možna področja, ki se tega dotikajo in vsa dognanja in dejstva smiselno povezati v nakaj celovitega. Sam pri sebi sem to poimenoval sestavljanje/iskanje dokončne resnice. Torej resnice tega, kdo sem jaz in kdo smo posledično mi vsi v kontekstu vsega kar obstaja. V bistvu mi je to tudi uspelo, saj sem na 'koncu' dojel, da smo vsi Enostni in Enakovredni in kot taki ne moremo prenehati obstajati (v najslabšem primeru se lahko zgolj vsi resetiramo v singularnost). Pri tem pa sem pozabil na bistveno stvar: praktično življenje tega spoznanja. Potem sem spet malo zabluzil v blodnjah svojega uma, nakar sem na mojo veliko veselje in srečo odkril skupino Desteni, ki predstavlja točno to: praktično življenje spoznanja, da smo vsi Enostni in Enakovredni. V bistvu predstavlja še veliko več, saj je Destonijcem v svojih raziskavah s pomočjo portala uspelo odkriti razne podrobnosti o tem, zakaj smo danes takšni kot smo in kako smo do tega prišli, kar da človeku še jasnejši vpogled v samega sebe in še večjo motivacijo za to, da vsi skupaj enkrat za vselej odpravimo naše blodnje in ustvarimo najboljše življenske razmere za vse in za zmeraj. Skratka odpravimo vse naše zlorabe drug drugega in torej nas samih preko naših blodenj, ki izhajajo iz nerazumavanja samega sebe. Življenje je zelo enostavno, ko se začneš dojemati in odpravljati svoje umske blodnje. Ko spoznaš, da si za vsa svoja prepričanja, verovanja, samodefinicije in ostale umotvore kriv sam in jih lahko tako preprosto odpraviš s samoodpuščanjem v samoiskrenosti. Opaziš, kako ne reagiraš več na zunanje vplive, ker si vedno usidran v svoji mirnosti sedanjega diha, ki te popolnoma prizemlji v realnost v vsakem trenutku. Razen če si spet dovoliš odtavati v misli, umske blodnje, energetske tokove čustev in emocij, ki te odtujijo od samega sebe in ti onemogočajo popoln in spontan izraz samega sebe kot življenja. Da se vsega tega naučimo je potreben proces, kjer se praktično naučimo živeti v trenutku sedanjega diha in obravnavati vse okrog sebe kot samega sebe, torej v Enosti in Enakovrednosti s samim sabo, posledica česar pa je ta, da vedno ravnamo tako, kot je Najboljše za Vse in torej tudi za nas, ker razumemo akumulacijo posledic naših dejanj. Vse to je vključeno v Desteni'Jaz'Proces (Desteni'I'Process).

Kdo se boji smrti?!

Smrti se ne bojim, ravno nasprotno. Vsekakor se mi zdi to nekaj precej razburljivega, ravno zato, ker si nikakor ne morem predstavljati, kakšna izkušnja je to, kljub mnogim pričanjem, ki jih lahko preberemo in poslušamo v opravljenih raziskavah skozi portal. Se pa hkrati tudi zavedam, da po smrti popolnoma izgubimo stik z realnostjo, s fizičnim, saj po smrti tako rekoč postanemo neoprijemljivi in zato nepomembni za stvarstvo. Zato je pomembno, da izkoristimo našo priložnost sedaj, ko jo imamo in ko živimo v fizični realnosti, tako da pomagamo ustvariti svet, ki bo najboljši za vse v enosti in enakovrednosti in v katerega se bomo radi vrnili, ne glede na to, v kakšni obliki in na kateri lokaciji. Če pogledamo razmere na svetu danes: Jaz in vi, ki to berete, smo v tako priviligiranem položaju, da niti približno ne razumemo, kakšno trpljenje s tem povzročamo drugim, ko garajo za nas, umirajo, pobijajo, zato da smo lahko mi brezbrižni, egoistični, samovšečni in ignorantski do vsega okrog nas. Zgolj zato ker smo lahko. Seveda to dopuščamo zato, ker ne razumemo kopičenja posledic, ki jih ustvarjamo z našim odobravanjem vsega kar je, preko naših vsakdanjih opravil. Posledice se nam bližajo z neverjetno hitrostjo. Kdor je samoiskren, lahko seveda to opazi, kdor pa še ni, se bo močno zaletel v zid realnosti. Ne čakajte na zadnji trenutek - pravijo tudi učitelji študentom pred izpitom, a vedno znova nič ne zaleže. Smola? Ni. Je pa pomanjkanje samoiskrenosti in samousmerjenosi človeka, zaradi prevelike količine samodopuščenih in samosprejetih umskih vzorcev, ki k temu težijo (torej v tem primeru k prelaganju odgovornosti). V splošnem se to v družbi kaže v politiki, kjer vsi prelagamo odgovornost nanje, kot da so oni tisti, ki upravljajo odnose med ljudmi v državi. A smo kaj smešni? Ne.

Če vsaj malo razumete, kaj govorim, si prosim oglejte naštete strani o skupini Desteni, o predlogu Enakovrednega Denarnega Sistema in se nam pridružite v ustvarjanju sveta, ki bo Najboljši za Vse. Vključite se v Desteni'Jaz'Proces, kjer se podpiramo v potrebnih spremembah, ki jih moramo opraviti v nas samih, da bo vse to mogoče. Seveda sprememba ne bo prišla takoj, temveč s kopičenjem posledic naših dejanj, ki imajo ta skupen cilj. Rima niso zgradili v enem dnevu, se glasi nek pregovor. V vsakem primeru pa vzemite na znanje, da se procesa ne da več ustaviti. Stvarstvo se bo preoblikovalo po omenjenm načelu, pa če bomo mi to želeli ali pa ne. V slednjem primeru bomo pač izbrisani iz obstoja do nerazpoznavnosti, za kar si bomo krivi sami. Človek je neznatno majhen del stvarstva, njegov ego pa je katastrofalen. Kdor ne bo odpravil svojega ega, bo ego odpravil njega. Meni je prav, ker sem En Glas za Enakovrednost Sveta. 'Umrl' sem svoj ego, 'ubil' sem samega sebe, da lahko postanem Enosten in Enakovreden z vsem, da bomo lahko vsi Dostojno Živeli v Enosti in Enakovrednosti v raju na Zemlji. Pridruži se še ti, ni tako grozno in strašno, kot hočejo to nekateri prikazati, v bistvu je strašansko zabavno. Torej, svojo usodo si bomo določili sami z našimi praktičnimi dejanji oz. posledicami, ki jih ustvarjamo vsak dan, v vsame sedanjem trenutku diha. Če zamudimo enega, smo zamudili vse. Takrat si preprosto vse odpustimo in začnemo znova. Vendar pa vseeno obstaja končna sodba ob naši fizični smrti. Takrat je prepozno za popravke. Še sreča, le kdo bi poslušal vse izgovore! Haha!


Umri dobro!

2011 - Blog št. 2: Desteni in moj proces samoodkritosti

Torej to je moj drugi blog, na katerem bom delil svoj osebni proces in izkušnjo v sklopu skupine Desteni v slovenščini.

Kaj je Desteni?
To je skupina ljudi, ki uveljavlja praktične rešitve za svet po principu Enosti in Enakovrednosti ter kar je Najboljše za Vse. Z uporabo orodji samo-odkritosti, samo-odpuščanja in samo-korekcijske prakse njeni posamezniki prevzemamo samoodgovornost za vse sprejete in dopuščene miselne vzorce, navade, čustva in reakcije, da postanemo stabilni, samoodkriti in zaupanja vredni posamezniki, ki smo sposobni skupinskega dela v enosti in enakovrednosti, da uredimo svet enkrat za vselej tako, kot je najboljše za vse.

Najbolj pomembne so seveda praktične rešitve, ki jih lahko vsak uporabi in se nam tako pridruži pri ustvarjanju dostojnega življenja za vse na Zemlji.

Med te rešitve sodi tečaj Desteni'I'Process oz. Desteni'Jaz'Proces, v katerem sodelujem 2 leti že tudi sam. Zasnovan je tako, da izboljša posameznikov jaz v smislu samoodgovornosti in sposobnosti za enakovredno udejanjanje posameznika pri ustvarjanju novega urejenega sveta z izhodiščem Enosti in Enakovrednosti vseh. To pomeni, da bo preko Enakovrednega Denarnega Sistema (Equal Money System) poskrbljeno za dostojno življenje vseh ljudi in posledično tudi živali, rastlin in vseh ostalih izraznih oblik obstoja. V skupini razumemo, da moramo za spremembo sveta najprej spremeniti sebe, zato je to naša primarna skrb in namera, kar se odraža v naših blogih in vlogih (spletnih tekstovnih in video dnevnikih).

V sklopu praktičnih rešitev je Desteni'Jaz'Process prav tako zasnovan tako, da posamezniku z učinkovito uporabo podanih orodij omogoča stalen dohodek preko Desteni Načrta Prihodkov (Desteni Income Plan) za lastno podporo in seveda podporo skupine pri uveljavljanju Enakovrednega Denarnega Sistema, ki bo prvi korak pri zagotavljanju dostojnosti vsem živim bitjem. (In ne, Desteni Načrt Prihodkov ni piramidni sistem, ker znotraj njega vsi udeleženci zavzemajo enakovreden položaj, kjer najprej kupijo produkt - torej tečaj, se ga naučijo uporabljati in ga nato z lastnim zgledom prodajo naprej, kot podporo sočloveku. Tako sistem ne potrebuje venomer nove člane, da bi deloval, kljub temu pa omogoča učinkovito podporo posameznika pri svojem procesu na praktičen način.)


To bi bilo na kratko nekaj o naši skupini, seveda pa je edino učinkovito spoznanje kaj predstavljamo to, da sami raziščete vse v zvezi z njo: www.desteni.co.za in http://equalmoney.org

Tudi sam sem na začetku le čudno gledal in si mislil svoje, po preučitvi predstavljenega gradiva (ki ga je že res veliko) pa sem spoznal kako in zakaj so stvari takšne kot so in se odločil za sodelovanje, ker je to edina praktična rešitev za vse, ki si želijo dostojnega življenja vseh na Zemlji v Enosti in Enakovrednosti. To pomeni svet brez zlorab, nasilja, lakote, onesnaževanja, hierarhije in vseh ostalih slaboumnih manifestacij, ki smo si jih ljudje dovolili in dopustili sprejeti kot nekaj vsakdanjega.

Sprejel sem samoodgovornost za vse kar počnem in se postavil na stran življenja v Enosti in Enakovrednosti, s čimer si omogočam praktično udejstvovanje pri urejanju sveta po principu Kar je Najboljše za Vse. To odločitev bo moral sprejeti vsak, ki bo želel enakovredno prisostvovati naši skupni prihodnosti, saj bo v nasprotnem primeru samemu sebi izničil vso vrednost, saj bo deloval s stališča egoizma, kar vedno vodi v zlorabo, ta pa se v nobenem primeru ne bo več tolerirala.

Svojo odločnost pri podpiranju stališča odkrite, praktične Enosti in Enakovrednosti vseh, Destonci kažemo tudi s tem, da si redno brijemo glavo. To seveda od nikogar ni zahtevano, je pa praktičen korak pri odkritem obravnavanju samega sebe in sveta, saj s tem samemu sebi dokažemo, da smo se sposobni odpovedati egoističnim miselnim vzorcem v prid principa Kar je Najboljše za Vse. (Da pozitivnega vpliva na okolje niti ne omenjam.) Tako se pri odkritem soočenju s samim sabo in celotnim svetom postavimo v enakovreden položaj s tem kar obstaja in si tako omogočimo vpliv pri ustvarjanju dostojne prihodnosti za vse, z upoštevanjem principa kopičenja posledic in njihovega seštevanja pri skupinskem delu.