Dan 196 - Ločevanje od lastnih misli ne pomaga

Princip: ne obravnavaj (ignoriraj) drugega tako, kot nočeš biti obravnavan (ignoriran) sam.

Zadnje čase se vedno bolj zavedam, kako se v določenih trenutkih še vedno odtujim od lastnih misli, ko opazim, da o nečem razmišljam oz. da  na nekaj reagiram v mislih. Na nek način se hočem prepričati, da te moje misli nisem jaz ustvaril, da to nisem jaz, in jih na tak način "pomesti pod preprogo", da mi ne bi bilo treba zanje prevzeti samo-odgovornosti in aplicirati samo-odpuščanja in samo-korekcije To je seveda absurdno, ker sem vedno jaz izvor vseh svojih misli in čustev, zato moram za vse prevzeti odgovornost, da jih ustavim in se usmerim v dihu, po zdravem razumu in po Principu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ločevati se od lastnih misli, kadarkoli jih opazim, kot da te misli nisem sam ustvaril. Ko opazim in se zavem, da se ločujem od lastnih misli, kot da jih nisem jaz ustvaril - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je to absurd in da s tem zgolj iščem izgovor za to, da mi ne bi bilo potrebno za lastne misli in posledična čustva prevzeti odgovornost. Zato se obvezujem, da se bom vedno prepričal, da se ne ločujem od lastnih misli in da se zavedam, da sem popolnoma vse do zadnje sam ustvaril in dopustil, zato se ne bom več od njih skušal ločiti/oddaljiti, namesto tega bom stal enakovredno z mojimi mislimi/čustvi in zanje prevzel popolno odgovornost tako, da jih bom ustavil s samo-odpuščanjem in samo-korekcijo po Principu.