S pisanjem bom raziskal svoj odnos do lastnih čustev. Kdo sem jaz v povezavi z mojimi čustvi? Kako jih obravnavam?
Ugotavljam, da sem se v življenju večino časa podrejal lastnim čustvom, saj sem v njih redkokdaj podvomil, če sploh kdaj. Vsaj dokler nisem bil opozorjen na to, da se jim podrejam brez potrebe in da si s tem škodujem. Takrat sem v samo-iskrenosti takoj ugotovil, da se lastnim mislim in čustvom zares podrejam, tako ko vsi ostali ljudje, kar jih poznam. Zanimivo je spoznati, kako so misli in čustva neposredno povezana in kako so del nas, ter kako si jih dejansko sami ustvarjamo v lastnem umu in telesu. Še bolj zanimivo pa je to, kako se jim hkrati začnemo avtomatično podrejati in se obnašati tako, kot da imajo popolno oblast nad nami. V tem smislu smo razdvojeni od samega sebe. Vsi vemo, da si misli in čustva sami ustvarjamo (vsaj za misli smo večinoma prepričani, če že za čustva ne), hkrati pa se jim podrejamo, kot da so naše misli in čustva (naš ego) sveta stvar, v katero se niti pod razno ne sme podvomiti. Že res, da včasih podvomimo v lastne ideje, ravnanja in zamisli. Toda, ali kdaj sploh podvomimo v samo naravo, v sam izvor naših misli in čustev? Jaz že vem, da nisem nikoli. Vse dokler nisem bil opozorjen na to, da se jim podrejam, da se s tem omejujem in si delam škodo. Pa ne samo sebi, tudi bližnjim in drugim. Meni se je zdelo šokantno, da do takrat v življenju še nikoli nisem podvomil v izvor lastnih misli in čustev. Potem sem se začel spraševati. Od kod prihajajo moje misli in čustva? Si jih sam ustvarjam? Zakaj si jih sploh ustvarjam? A so mi vedno v pomoč? Kje pa! Ja, kako torej, zakaj to sploh počnem? Zelo zanimivo dejstvo je namreč to, da so naše misli in čustva vedno primarno naravnane sebično, ker si jih vedno ustvarjamo le zase. Kadar se mislim in čustvom podrejamo, nikoli zares ne upoštevamo drugih, ampak le lastna hotenja, strahove, sodbe, itd. V takšnem stanju se vedno vse vrti zgolj okrog naših sebičnih teženj, ki so seveda večinoma drugim v škodo, čeprav si tega ne priznamo. Najpogosteje naše misli in čustva tudi opravičujemo in branimo z raznimi izgovori, češ, da imamo pravico tako misliti in tako čustvovati in da so itak drugi krivi za to. Pa so res? Niso. Primer: Nekdo bi denimo lahko rekel, da se počuti zaljubljeno zaradi neke druge osebe. Pa se res? Kako lahko nekdo sploh kaj takega trdi, če pa še v življenju nikoli ni v samo-iskrenosti raziskal, zakaj se sploh počuti zaljubljeno in kako je to čustvo sploh nastalo v telesu? Ko sem jaz to storil, sem ugotovil, da sem si čustvo ljubezni ustvaril sam. A to še ni vse! Pod tem čustvom se je v resnici skrivalo čustvo strahu. Bilo me je strah, da bom sam, da mi ne bo nihče pomagal, zato sem kot nasprotno polarnost čustva strahu ustvaril čustvo ljubezni, da sem z njim zamaskiral svoj strah. Seveda se takrat sploh nisem zares zavedal, da to počnem. Prepričan sem bil, da so čustva nekaj samoumevnega in da nimam vpliva na njih. Mislil sem, da če me je strah samote, je to pač zato, ker ne znam živeti in da zato nekoga potrebujem, da mi pomaga. Na tem mestu pa sem tudi samo-iskreno ugotovil, da sem zaradi točno tega čustva "ljubezni" zlorabljal druge ljudi, konkretno moje partnerje. Zakaj? Ker sem bil z njimi zaradi strahu! To je sebično, ker v takšnem stanju želimo druge manipulirati tako, da bomo zadostili svojim sebičnim težnjam. Dokler nas je recimo strah, da bomo sami, ne moremo zares z nekom zgraditi resnično vzajemno podpornega odnosa, ker se brez potrebe vedno podrejamo svojim strahovom. Želel sem torej, da moja partnerka prevzame odgovornost zame, namesto da bi si pomagal sam. Seveda si takrat še nisem znal, ker nisem poznal samo-iskrenega samo-odpuščanja in pripadajočih orodij. Toda zdaj jih poznam in vem kako odstraniti strahove in druge umsko-čustvene zablode, zato si lahko storjene zlorabe odpustim le tako, da se dejansko popravim in jih preneham izvajati in živeti. Da se torej na vseh ravneh svojega življenja uskladim s principom: ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam. Danes se mi torej ta absurd strahu in zaljubljenosti in splošnega podrejanja lastnim čustvom in mislim zdi skrajno smešen, saj sem skozi pisanje in samo-odpuščanje prišel do spoznanja, da se strahu in vseh prepričanj, čustvenih reakcij in škodljivih navad lahko osvobodim, ker se z njimi zgolj po nepotrebnem omejujem in si onemogočam, da bi živel sproščeno in zadovoljno sam s seboj, v vsakem trenutku vdiha in izdiha, ne glede na to, kje sem in s kom. Popolnoma brez potrebe je, da bi neprestano mislil in se prepričeval ter se poosebljal z mislimi o tem, kako ne znam živeti, kako ne zmorem, kako sem manjvreden, kako me živcira to in ono in kako me je strah tega in tretjega, in še posebej misli in prepričanj o tem, kako potrebujem to in ono in tretje, zato da bom lahko zadovoljen in srečen sam s seboj. Zakaj bi to počel? Zakaj bi si ustvarjal takšne misli in takšna čustva, zakaj bi se tako razdvajal in trpinčil, če pa mi vsega tega sploh ni treba? Saj sem vendar bil nor, da sem to sploh počel!
Ljudje se skozi odraščanje prepričamo v ogromno stvari, navad, verovanj, prepričanj, hotenj, poželenj, čustvenih reakcij in posledičnih vzorcev vedenja, s katerim se potem omejujemo in si grenimo življenje in se delamo nesrečne. Kako ne bi, ko pa to počno vsi okrog nas in ko nam nikoli nihče ni povedal, da nam tega ni treba. Jaz imam to srečo, da mi je to bilo povedano in predstavljeno zelo podrobno. Zato sem tudi sam odločen, da bom o tem povedal vsakemu, ki me bo pripravljen slišati, ker vem kako je, dokler tega ne veš. Vem kako je, dokler ne poznaš samo-odpuščanja in drugih orodij samo-pomoči, ko te čustva in razne miselne skrbi premetavajo sem in tja. Vem kako je, ko nisi v nič zares prepričan, ko ne veš, ali si usodo krojiš sam, ali ti jo kdo drug. Vem kako je, ko misliš, da ti vedno nekaj manjka, ko nikoli nisi zadovoljen in ko si prepričan, da je to, kar potrebuješ za svojo srečo, vedno nekje tam zunaj, izven dosega. Vem kako je, ko veš, da je z ljudmi in svetom nekaj hudo narobe, a ne znaš natančno povedati kaj. Zato sem si toliko bolj hvaležen za to, da sem takrat prisluhnil in se opogumil, ter začel samo-iskreno opazovati sebe in uporabljati samo-odpuščanje, ko mi je to bilo predstavljeno in razloženo. Hvala samemu sebi, da sem si dal to priložnost, saj bi v nasprotnem primeru še danes bil čustvena razvalina, kjer bi me bilo vsega strah in bi se počutil kot totalna zguba, ki ji ni nič jasno, ki nikoli ne bo srečna in ki nikoli ne bo dosegla želenega. Škoda le, da ne morem tega znanja vliti drugim v glavo in jim tako pomagati, ker si lahko pomaga zgolj in samo vsak sam tako, da si da to priložnost. Jaz lahko drugim samo pomagam hitreje razumeti moč samo-iskrenega samo-odpuščanja skozi pisanje in samo-direkcije, ko me je kdo pripravljen poslušati ali me kaj vprašati. Na žalost takšnih ljudi še vedno ni veliko, kar je na nek način grozljivo, saj to pomeni, da si večina ljudi nekje v sebi noče dati te priložnosti, da bi se spremenili in živeli bolj sproščeno in neobremenjeno s samim sabo in z drugimi. To pomeni, da so na neki ravni nad seboj že obupali. Ampak! Za tem obupom nad samim seboj so zopet zgolj misli in čustva, ki se jih da odpraviti s samo-odpuščanjem. Ja, tako enostavno je to. Bodite samo-iskreni, pa boste videli. Očitno je, da se s podrejanjem lastnim mislim in čustvom večinoma zgolj omejujemo, namesto da bi vedno živeli v sedanjem trenutku vsakega vdiha in izdiha, po principu: sprejmi sebe kot vsemu in vsakemu enakovrednega in ne obravnavaj drugih tako, kot ne bi hotel biti obravnavan sam na njihovem mestu. Ta princip življenja je najboljši za vse. Toda potrebno se ga je naučiti in navaditi dosledno aplicirati v praktičnem življenju. To pa je proces.
Kdor teh stvari še ni nikoli preučil samo-iskreno, si bo verjetno mislil, da malo preveč filozofiram in pretiravam. Toda vsi ljudje smo bolj ali manj shizofreni, dokler se slepo podrejamo lastnim mislim in čustvom, ker si najprej sami ustvarimo razna prepričanja in posledično tudi čustvene reakcije, potem pa se jim podrejamo do te mere, da verjamemo, da se sploh ne moremo spremeniti in da smo (ljudje) pač taki, kakršni smo, po "naravi". To je absurd. Stvar je žalostno smešna, ker pač ne drži. Ker smo si neko misel, prepričanje ali verovanje sami ustvarili, ga lahko tudi sami odstranimo. Ker smo si neko čustvo ali čustveno reakcijo sami ustvarili, jo lahko tudi sami odstranimo. Tako si lahko tudi katerokoli navado sami odstranimo, ker smo si jo sami ustvarili. Za vse, kar smo, smo torej sami odgovorni, ker smo se sami ustvarili v osebo, kakršna smo. Ah, ampak naš ego to zelo nerad sliši. Zakaj? Pa smo spet pri čustvenih reakcijah in pri mislih, ki se nam vrtijo po glavi, brez da bi se sploh resnično zavedali, kako in zakaj. To lahko ugotovimo samo, ko smo samo-iskreni, ko se začnemo sami usmerjati tako, da si začnemo misli in čustvene reakcij izpisovati, kot to recimo počnem sam in še mnogo drugih. Tako počasi prevzemamo odgovornost zanje nazaj v svoje roke, ker se lastnim mislim in čustvom prenehamo podrejati. Namesto tega se z njimi poenakovredimo z namenom, da jih ustavimo. Da smo torej sam svoj vodja, ki si misli in čustva ustvarja samo takrat, ko se sam tako zavestno odloči. Šele takrat se lahko resnično začnemo sami odločati, kaj bomo mislili in katero čustvo si bomo ustvarili, če sploh. S tem pa, kakšen človek bomo. Dokler nas vodijo čustva, ne moremo zares živeti po nobenem principu. Smo neke vrste živi robot, ki se obnaša tako, ko mu to narekujejo miselne in čustvene reakcije in energije. Če v telesu začutimo energijo, ki je podobna žalosti, smo žalostni. Če je energija podobna jezi, smo jezni. Če začutimo strah, nam misli pobezljajo. Vem, kako je to. Vem pa tudi, kako je, ko ni treba, da je tako. In povem vam, razlika je ogromna. Svojega trenutnega stanja mirnosti v sebi ter razumevanja in sprejemanja samega sebe in posledično tudi drugih, ne bi zamenjal za nič na svetu. Brez uporabe pisanja in samo-odpuščanja ter brez pomoči soljudi,
Destonijcev, ki počnejo enako, se mi ne bi nikoli uspelo osvoboditi tolikih samo-omejitev, zablod ter čustvenih reakcij in nemirov, kolikor sem se jih že. Ne, nisem še končal, kje pa! Zdaj, ko sem ugotovil, kaj vse zmorem, če si le dam priložnost, zdaj sem šele začel. Ja, osvobajanje samega sebe od lastnih zablod je večleten proces, saj smo tudi več let ustvarjali lastne zablojene osebnostne umsko-čustvene konstrukte, s katerimi smo se po nepotrebnem omejili in se jim podredili. Če pričakujete instant rešitev v obliki tablete, boste razočarani (ah, pa smo spet pri nepotrebnih čustvenih reakcijah in njim podrejanju, kako zabavno). Vabljeni, če vas torej že zanima osvobajanje od lastnih umsko-čustvenih samo-omejitev in bremen in če vas zanima ustvarjanje sveta, ki je najboljši za vse. Se vidimo in slišimo, ko se pridružite!
---
Vabljeni v mednarodno
FaceBook skupino, kot tudi lokalno,
slovensko FaceBook skupino, kjer boste našli še več samopodpornih spletnih dnevnikov.
Naučite se samo-odpuščanja in se osvobodite vseh svojih čustvenih bremen, strahov in umskih samo-omejitev, naučite se učinkovite samo-podpore in samo-direkcije in postanite sam svoj vodja:
Desteni'I'Process Lite, na kratko DIP Lite, je brezplačen spletni tečaj, kjer so omenjena orodja predstavljena na enostaven in zabaven način.
Predlog sistemske rešitve za zagotovitev dostojnega življenja vsem:
Living Income Guaranteed (LIG)
Opis je na voljo tudi v slovenščini:
Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek (ZŽD / LIG)
Ni komentarjev:
Objavite komentar