10.20.2014

Dan 192 - Ekonomska učinkovitost in vzdržnost - problemi in rešitve



Zgornji pogovor je del serije razprav na temo Predloga za Zagotovljen Življenjski Dohodek - ZŽD (Living Income Guaranteed - LIG), ki ga razvijajo člani in sodelavci mednarodne neprofitne organizacije Fundacija enakovrednega življenja (Equal Life Foundation). Cilj razprav je obravnava aktualnih družbenih problemov in predstavitev rešitev zanje, ki so najboljše za vse in s katerimi lahko zagotovimo dostojno življenje vsem.

Gostiteljica Marlen Vargas Del Razo iz Mehike se pogovarja z ekonomistko in so-razvijalko Predloga ZŽD, Maite Zamora Moreno iz Južnoafriške Republike, ki deli svoja spoznanja o problemih in rešitvah na dano temo, ki je tokrat:

Ekonomska učinkovitost in vzdržnost

Sledi moja interpretacija zgoraj podane izvirne razprave, v kateri povzemam nekatera podana spoznanja in hkrati dodajam lastna.

Glede na današnje stanje ekonomije je jasno, da prihaja do razkola med tem, kako ekonomisti dojemajo in definirajo ekonomsko učinkovitost in vzdržnost ter med realnim stanjem gospodarstva, saj je jasno, da ta deluje nevzdržno in neučinkovito s stališča učinkovite uporabe virov. Proizvajamo namreč ogromne količine smeti zaradi vse večje proizvodnje cenenih izdelkov z načrtovano zastarelostjo, posledično trošimo velike količine surovin, s tem pa uničujemo in onesnažujemo naravo na povsem nevzdržen in neučinkovit način. Ekonomisti in drugi večinokrat za to krivijo domnevno preveliko populacijo ljudi na Zemlji, kar pa seveda ne drži in pomeni zgolj prelaganje odgovornosti. Na Zemlji lahko dostojno živi še dvakrat več ljudi kot sedaj, če bi se le začeli obnašati resnično gospodarno, ekonomsko učinkovito in vzdržno. Druge izbire tako ali tako nimamo.

Ekonomisti v teoriji definirajo ekonomsko učinkovitost kot optimalno uporabo virov, kjer se stremi k minimiziranju stroškov proizvodnje in minimiziranju odpadkov s hkratnim maksimiranjem koristi. S samo definicijo torej ni nič narobe. Če bi na vseh področjih gospodarstva zares stremeli k temu cilju, bi verjetno danes bili v veliko bolj vzdržni situaciji.

Problem se pojavi v načinu obravnave ekonomske učinkovitosti, saj se ekonomisti pri svojem raziskovanju in apliciranju le te večinoma osredotočajo na specifična ozka področja gospodarstva, ki ga nato obravnavajo kot neko od realnosti ločeno enoto, kot da ta ni vpeta in povezana v realnost celotnega svetovnega gospodarstva. Na primer: sprašujejo se po tem, kaj pomeni ekonomska učinkovitost na trgu dela, ali na trgu dobrin. Pri samem raziskovanju nekega področja seveda ni nič narobe s tem, da se osredotočimo na majhen, specifičen del ali problem in ga podrobno raziščemo. Problem nastane, če ta del obravnavamo ločeno, kot da je v svojem mehurčku, ki nima povezave z ostalim delom realnosti ali gospodarstva, saj tako zanemarimo vse vplive in učinke med našim obravnavanim področjem in preostalim delom realnosti. V ekonomiji se za obravnavo ekonomske učinkovitosti znotraj nekega manjšega dela gospodarstva uporablja termin delno ravnovesje, kjer se stremi k ekonomski učinkovitosti zgolj znotraj določenega omejenega področja, ki se ga obravnava ločeno od preostale realnosti, kot da obstaja v svojem mehurčku. Tako se lahko doseže navidezno ravnovesje ali ekonomsko učinkovitost znotraj tega področja (mehurčka), toda hkrati se zanemari učinke in posledice, ki so s tem nastali zunaj tega področja.

Ekonomisti prav tako uporabljajo pojem splošnega ravnovesja, kjer se osredotočijo na določen faktor v gospodarstvu, kot je recimo nafta, kjer denimo raziskuje učinke sprememb cen nafte na ostale dele gospodarstva. Vendar pa je tak pogled na gospodarstvo, s stališča splošnega ravnovesja, veliko manj pogost. Kot razlaga Maite, se je pojem splošnega ravnovesja med njenim študijem ekonomije pojavil le dvakrat, pa še to površno.

Ugotovljen problem je torej ta, da je v ekonomiji pojem ekonomske učinkovitosti preveč osredotočen na specifična ločena področja, namesto da bi se stremelo k ekonomski učinkovitosti na ravni celotnega svetovnega gospodarstva, upoštevajoč vse učinke in posledice in ne le tistih znotraj majhnega mehurčka obravnavanega področja. Zaradi takšnega delovanja je pojem učinkovitosti ekonomije izgubil svoj pravi pomen in namen.

Rešitev za problem je torej jasen. Pri obravnavi ekonomske učinkovitosti in vzdržnosti se moramo, tako kod povsod drugod, večkrat oddaljiti od specifičnega problema ali ozkega pogleda na problem in si ogledati "celotno sliko", kjer povežemo vse faktorje in njihove vzroke in posledice med seboj, da sploh razumemo, kako v resnici realnost deluje in kakšen vpliv imajo naša dejanja/namere na realnost kot celoto. So naši ekonomski principi delovanja zares najboljši za vse, v vseh pogledih? Z njimi res dosegamo ekonomsko učinkovitost in vzdržnost v vseh delih gospodarstva? Upoštevamo tudi naravo? Ali upoštevamo zgolj zelo omejeno korist znotraj majhnega mehurčka, kjer negativne posledice na druge dele gospodarstva in realnosti kar zanemarimo?

Zgornji problem zanemarjanja negativnih posledic je še posebej viden na primeru onesnaževanja okolja, kjer se pogosto dogaja, da onesnaževalci okolja ne čutijo neposrednih posledic onesnaženja. Tovarne se namreč večinoma postavljajo v okolja z revnim slojem prebivalcev, saj se tam podjetja soočajo z veliko manjšim političnim pritiskom proti onesnaževanju. Tako onesnaženje najbolj prizadene reven sloj prebivalstva, ker ta nima politične moči (torej denarja), da bi se temu uprl. To hkrati jasno kaže na problem politične ne-enakovrednosti, saj je politični vpliv ljudi neposredno povezan z njihovim materialnim stanjem. Tako je demokracija zgolj še na papirju, v praksi pa prevlada politika tistih, ki imajo več denarnega bogastva in s tem večji vpliv na politiko, ker lahko lobirajo.

Kot vidimo, se problemi z enega področja navezujejo na drugega in tako dalje. Zato ne moremo iskati rešitev za probleme zgolj na lokalni ravni, znotraj mehurčkov, ker tako ne bomo zares prišli do rešitev, ki so najboljše za vse nas. Probleme moramo obravnavati s holističnim (celostnim) pristopom, saj bomo tako prišli do holističnih rešitev, ki bodo hkrati reševale več problemov, ne pa jih zgolj prestavljale na druga (nam manj vidna) mesta. Takšen pristop uporablja Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek, ki ne rešuje zgolj problema splošne ekonomske (ne)učinkovitosti in (ne)vzdržnosti, ampak hkrati tudi vse ostale probleme, kot je recimo problem politične ne-enakovrednosti pri odločanju, saj so vsi problemi med seboj povezani.

Vabljeni torej, da preučite Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek, da ga podprete in pomagate uresničiti rešitve, s katerimi bomo vsem zagotovili dostojno življenje in zares rešili probleme, ne pa jih zgolj prelagali drugam ali na nekoga drugega.

Ni komentarjev:

Objavite komentar