Dan 121 - Spominjati se mrtvih na lep način

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil spominjati se na mrtve tako, da se spominjam samo pozitivnih spominov, ki mi dajejo pozitivne občutke. Spoznal sem in zavedam se, da na tak način ne vidim dejanske preteklosti in da se zato iz nje ne morem nič naučiti. Obvezujem se, da se ne bom spominjal zaradi pozitivnih občutkov, ampak bom iz spominov odstranil vse pozitivne in negativne občutke s samo-odpuščanjem in se spominjal ljudi, stvari in dogodkov brez reakcij tako, da mi bodo ti spomini v pomoč pri tem, da ne bom ponavljal zlorabljajočih vzorcev in napak, ampak bom namesto tega uporabil spomine kot izkušnje pri iskanju rešitev, ki so najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil spominjati se mrtvih zato, da bi se poistovetil s temi spomini in se preko njih omejeval skozi verovanje, da sem jaz moji spomini. Spoznal sem in zavedam se, da ni potrebno, da me spomini definirajo in določajo, kdo jaz sem. Spomini so le del izkušenj, ki me ne definirajo več, ko s pisanjem, samo-odpuščanjem in samo-korekcijo odpravim čustvene reakcije nanje. Tako lahko v vsakem sedanjem dihu odločam o tem kdo sem, brez preteklih čustvenih bremen. Obvezujem se, da bom na tak način odpravil vse čustvene reakcije na spomine in se v vsakem dihu odločal stati kot enakovredno življenje in delovati tako, kot je najboljše za vse ter dajati drugim tako, kot želim sam prejeti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil 'spominjati se mrtvih' označevati kot nekaj žalostnega. Spoznal sem, da je popolnoma nepotrebno, da smrt in spomin na mrtve definiram kot nekaj žalostnega. Obvezujem se, da smrt in spomin na mrtve ne bom več definiral kot nekaj žalostnega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil spominjati se mrtvih zato, ker si želim, da bi se me tudi drugi spominjali po moji smrti. Spoznal sem in zavedam se, da to počnem zaradi strahu pred tem, da me ne bo več. Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da me po smrti ne bo več. Spoznal sem in zavedam se, da je popolnoma nepotrebno, da se ubadam s tem, kako bo po smrti in ali me potem ne bo več, ker tako zamujam to, kar je tu, sedaj, v vsakem dihu. Zato se obvezujem, da bom pozoren na vsak sedanji dih in da se bom posvečal življenju v sedanjem trenutku na način, ki je najboljši za vse, ker bom le tako živel najbolj popolno.

Odpustim si, da si nisem dovoli spoznati, da skozi izživljanje umskega obreda spominjanja na mrtve zlorabljam žive in življenje tako, da delam smeti s svečami in podobno. Obvezujem se, da tega vzorca ne bom več izživljal.

Obvezujem se, da se bom mrtvih spominjal ter jih spoštoval tako, da se bom posvetil sedanjosti in živim in z zgledom zagotovil, da se nikoli več ne bodo ponavljale napake, zlorabe in trpljenja, ki so jih prestajali naši predniki. Skupaj z ostalimi Destonijci bom stal za enakovrednostjo vsega življenja in iskal ter vpeljeval rešitve, ki so najboljše za vse.

2012 - Skrivnost svobode misli

Vedno se sami odločimo, kdo mislimo da smo in po katerih principih bomo živeli. Vedno sami sprejmemo in si dovolimo vse, kar postanemo in počnemo, zato smo vedno samo-odgovorni. Zato se tudi lahko vedno spremenimo in naredimo samo-korekcijo. "Človeško naravo" si vsak posameznik ustvari popolnoma sam in to je dejstvo, ki ga nobeno prelaganje odgovornosti ne bo nikoli spremenilo. Na vašo(?) nepotrebno lastno žalost, resnica je kruta samo do tistih, ki prelagajo samo-odgovornost in živijo v svojih mislih, namesto v praktični realnosti, zato živijo v strahu pred samo-direkcijo. To je razumljivo, saj ljudje še nikoli zares nismo vodili sami sebe, ker vedno znova dopuščamo in si dovolimo, da nas vodijo strah, občutki in predsodki, ki pa si jih prav tako sami ustvarjamo in sprejemamo kot naša vodila. Zato vedno iščemo in dopuščamo neko "vodjo", na katero bomo lahko prenašali samo-odgovornost, kar vedno vodi v zlorabo. Posledično to vodi v samo-razdvojenost, kjer se zaradi lastnih misli, strahov in občutkov ločimo od fizične, praktične realnost in verjamemo, da smo mi naše misli, predsodki in občutki, v resnici pa so to samo energetski naboji našega umsko-zavestnega sistema, ki jih sami ustvarjamo in se razblinijo takoj, ko jih sami ustavimo in se prenehamo z njim identificirati (ali pa ob izgubi spomina, smrti...). To je dokaz, da nismo to, kar mislimo da smo in tudi ne to, kar čutimo da smo, ker smo sami sposobni kadarkoli ustvariti in izničiti katerokoli misel in/ali občutek! Vendar moramo najprej v samo-iskrenosti razumeti, kako smo si neke misli, ideje, predsodke, strahove in občutke sploh zgradili ter jih dopustili in sprejeli vase, da bi jih lahko ustavili. Ustvarjali smo jih celo življenje, zato ne moremo kar v momentu vsega ustaviti, ker smo te vzorce s prelaganjem odgovornosti zanje potlačili v podzavest in nezavedni um (= samo-ustvarjen energetski naboj). Iz tega sledi rek: človek, spoznaj se, da boš razumel zakaj in kako si postal suženj svojih lastnih misli, strahov in občutkov. Samo tako boš postal spet svobodno in samo-direktivno živo bitje. Toda, kdaj smo zares svobodni? Če živimo v okolju, kjer vladajo ustrahovanje, prisila in omejevanje, potem nismo svobodni. Če sprejemamo sistem, kjer se moč deli z vsotami denarja in kjer tisti z več njega ustrahujejo in nadzorujejo tiste z manj le-tega, potem ni nihče svoboden, še najmanj bogati, ki živijo v neprestanem strahu pred izgubo denarja in svojega položaja. Denar je orodje, ne problem, zblojeni smo ljudje in ko se nas dovolj od-blodi bomo vpeljali sistem, ki je najboljši za Vse Življenje: Enakovredni Denarni Sistem.

Svoboda ni v glavi, svoboda misli je zabloda.

Zares svobodni smo le takrat, ko nam je popolnoma vseeno kje živimo in kje se rodimo, saj je za vse poskrbljeno enakovredno in na način, ki je najboljši za vse nas. Zares svobodni smo samo takrat, ko ne živimo v strahu pred posledicami našega ravnanja, posledice pa vedno obstajajo. Destruktivnim posledicam pa se lahko izognemo zgolj in le takrat, ko vedno živimo po principu kar je Praktično Najboljše za Vse Življenje. Šele ko začnemo praktično živeti po tem principu postanemo zares svobodni, svobodni pred destruktivnimi in neprijetnimi posledicami. Svoboda lahko obstaja samo praktično, v fizičnem svetu, ker se le tukaj lahko zares izražamo. Svoboda misli pa je zabloda, kadar te misli niso praktično uresničene, saj potem živimo v namišljenem pravljičnem svetu, ki nikoli ni bil resničen, ker misli niso resnične. So le energetski naboj, ki se z lahkoto razblini, če ne prej pa ob naši smrti. Mi pa ostanemo, tudi ko se vse razblini, ko nimamo več spomina, ko nimamo več občutkov, ko ne poznamo nobene besede, ko se z ničemer ne definiramo, ko nimamo nobenega razumevanja o naši preteklosti, smo še vedno tukaj. Dokaz za to je vsako novorojeno bitje. Tukaj je, živi in ni omejeno z ničemer od zgoraj naštetega. Kaj pa, ko umremo in nimamo telesa? Tudi takrat smo še vedno tu, vedno smo tu in vedno si ustvarjamo lastno trpljenje. Če te dejansko zanima, kaj smo v raziskavah življenja ugotovili Destonijci, potem ti predlagam, da sam raziščeš naše strani in material.

2011 - Moja smrt

Že od nekdaj, še preden sem spoznal skupino Desteni, sem veliko razmišljal o življenju, obstoju in smrti. Opazil sem, da je ogromno stvari, ki jih ljudje sploh ne razumemo, kljub temu pa se večina obnaša tako, kot da je to nekaj normalnega ali še slabše, kot da jim je vse jasno. Največ je seveda tistih, ki dejstvo o svojem nerazumevanju sebe in vsega okrog sebe kar ignorirajo. Kmalu sem dojel, da starost človeka nima nobene zveze z modrostjo slednjega v smislu razumevanja življenja, obstoja in smrti. Zato sem začel raziskovati vsa možna področja, ki se tega dotikajo in vsa dognanja in dejstva smiselno povezati v nakaj celovitega. Sam pri sebi sem to poimenoval sestavljanje/iskanje dokončne resnice. Torej resnice tega, kdo sem jaz in kdo smo posledično mi vsi v kontekstu vsega kar obstaja. V bistvu mi je to tudi uspelo, saj sem na 'koncu' dojel, da smo vsi Enostni in Enakovredni in kot taki ne moremo prenehati obstajati (v najslabšem primeru se lahko zgolj vsi resetiramo v singularnost). Pri tem pa sem pozabil na bistveno stvar: praktično življenje tega spoznanja. Potem sem spet malo zabluzil v blodnjah svojega uma, nakar sem na mojo veliko veselje in srečo odkril skupino Desteni, ki predstavlja točno to: praktično življenje spoznanja, da smo vsi Enostni in Enakovredni. V bistvu predstavlja še veliko več, saj je Destonijcem v svojih raziskavah s pomočjo portala uspelo odkriti razne podrobnosti o tem, zakaj smo danes takšni kot smo in kako smo do tega prišli, kar da človeku še jasnejši vpogled v samega sebe in še večjo motivacijo za to, da vsi skupaj enkrat za vselej odpravimo naše blodnje in ustvarimo najboljše življenske razmere za vse in za zmeraj. Skratka odpravimo vse naše zlorabe drug drugega in torej nas samih preko naših blodenj, ki izhajajo iz nerazumavanja samega sebe. Življenje je zelo enostavno, ko se začneš dojemati in odpravljati svoje umske blodnje. Ko spoznaš, da si za vsa svoja prepričanja, verovanja, samodefinicije in ostale umotvore kriv sam in jih lahko tako preprosto odpraviš s samoodpuščanjem v samoiskrenosti. Opaziš, kako ne reagiraš več na zunanje vplive, ker si vedno usidran v svoji mirnosti sedanjega diha, ki te popolnoma prizemlji v realnost v vsakem trenutku. Razen če si spet dovoliš odtavati v misli, umske blodnje, energetske tokove čustev in emocij, ki te odtujijo od samega sebe in ti onemogočajo popoln in spontan izraz samega sebe kot življenja. Da se vsega tega naučimo je potreben proces, kjer se praktično naučimo živeti v trenutku sedanjega diha in obravnavati vse okrog sebe kot samega sebe, torej v Enosti in Enakovrednosti s samim sabo, posledica česar pa je ta, da vedno ravnamo tako, kot je Najboljše za Vse in torej tudi za nas, ker razumemo akumulacijo posledic naših dejanj. Vse to je vključeno v Desteni'Jaz'Proces (Desteni'I'Process).

Kdo se boji smrti?!

Smrti se ne bojim, ravno nasprotno. Vsekakor se mi zdi to nekaj precej razburljivega, ravno zato, ker si nikakor ne morem predstavljati, kakšna izkušnja je to, kljub mnogim pričanjem, ki jih lahko preberemo in poslušamo v opravljenih raziskavah skozi portal. Se pa hkrati tudi zavedam, da po smrti popolnoma izgubimo stik z realnostjo, s fizičnim, saj po smrti tako rekoč postanemo neoprijemljivi in zato nepomembni za stvarstvo. Zato je pomembno, da izkoristimo našo priložnost sedaj, ko jo imamo in ko živimo v fizični realnosti, tako da pomagamo ustvariti svet, ki bo najboljši za vse v enosti in enakovrednosti in v katerega se bomo radi vrnili, ne glede na to, v kakšni obliki in na kateri lokaciji. Če pogledamo razmere na svetu danes: Jaz in vi, ki to berete, smo v tako priviligiranem položaju, da niti približno ne razumemo, kakšno trpljenje s tem povzročamo drugim, ko garajo za nas, umirajo, pobijajo, zato da smo lahko mi brezbrižni, egoistični, samovšečni in ignorantski do vsega okrog nas. Zgolj zato ker smo lahko. Seveda to dopuščamo zato, ker ne razumemo kopičenja posledic, ki jih ustvarjamo z našim odobravanjem vsega kar je, preko naših vsakdanjih opravil. Posledice se nam bližajo z neverjetno hitrostjo. Kdor je samoiskren, lahko seveda to opazi, kdor pa še ni, se bo močno zaletel v zid realnosti. Ne čakajte na zadnji trenutek - pravijo tudi učitelji študentom pred izpitom, a vedno znova nič ne zaleže. Smola? Ni. Je pa pomanjkanje samoiskrenosti in samousmerjenosi človeka, zaradi prevelike količine samodopuščenih in samosprejetih umskih vzorcev, ki k temu težijo (torej v tem primeru k prelaganju odgovornosti). V splošnem se to v družbi kaže v politiki, kjer vsi prelagamo odgovornost nanje, kot da so oni tisti, ki upravljajo odnose med ljudmi v državi. A smo kaj smešni? Ne.

Če vsaj malo razumete, kaj govorim, si prosim oglejte naštete strani o skupini Desteni, o predlogu Enakovrednega Denarnega Sistema in se nam pridružite v ustvarjanju sveta, ki bo Najboljši za Vse. Vključite se v Desteni'Jaz'Proces, kjer se podpiramo v potrebnih spremembah, ki jih moramo opraviti v nas samih, da bo vse to mogoče. Seveda sprememba ne bo prišla takoj, temveč s kopičenjem posledic naših dejanj, ki imajo ta skupen cilj. Rima niso zgradili v enem dnevu, se glasi nek pregovor. V vsakem primeru pa vzemite na znanje, da se procesa ne da več ustaviti. Stvarstvo se bo preoblikovalo po omenjenm načelu, pa če bomo mi to želeli ali pa ne. V slednjem primeru bomo pač izbrisani iz obstoja do nerazpoznavnosti, za kar si bomo krivi sami. Človek je neznatno majhen del stvarstva, njegov ego pa je katastrofalen. Kdor ne bo odpravil svojega ega, bo ego odpravil njega. Meni je prav, ker sem En Glas za Enakovrednost Sveta. 'Umrl' sem svoj ego, 'ubil' sem samega sebe, da lahko postanem Enosten in Enakovreden z vsem, da bomo lahko vsi Dostojno Živeli v Enosti in Enakovrednosti v raju na Zemlji. Pridruži se še ti, ni tako grozno in strašno, kot hočejo to nekateri prikazati, v bistvu je strašansko zabavno. Torej, svojo usodo si bomo določili sami z našimi praktičnimi dejanji oz. posledicami, ki jih ustvarjamo vsak dan, v vsame sedanjem trenutku diha. Če zamudimo enega, smo zamudili vse. Takrat si preprosto vse odpustimo in začnemo znova. Vendar pa vseeno obstaja končna sodba ob naši fizični smrti. Takrat je prepozno za popravke. Še sreča, le kdo bi poslušal vse izgovore! Haha!


Umri dobro!

2011 - Kaj je življenje? Z zgledom do denarja!

Ljudje si mislimo, da vemo, kaj je življenje. To je zato, ker preveč mislimo. Sistemi se od življenja razlikujejo predvsem po omejeni definiranosti, zatorej se življenja ne da definirati. To pomeni, da je življenje vse - vse kar ni sistem. Življenje obstaja v enosti in enakovrednosti. Egoizem je sistem, ki izkjučuje, ki se loči, ki ne obravnava vsega Enakovredno in Enostno, kakor Življenje. Ego še samega sebe ne obravnava enostno in enakovredno...

Življenje se zaveda svoje Enosti in Enakovrednosti, zato se ne ločuje. Življenje se vedno ravna po principu: Kar je Najboljše za Vse, je Najboljše za Vsakega Posameznika.
Življenje je vedno praktično.
Življenje je vedno samo-odgovorno in samo-iskreno.
Življenje ni odvisno in ne potrebuje namena, ker razume svoj smisel, s tem ko izpolnjuje princip življenja: Kar je Najboljše za Vse, je Najboljše za Vsakega Posameznika.
Življenje je vir energije, zato od nje ni odvisno.
Življenje obstaja zgolj in samo v trenutku sedanjosti, v fizični stvarnosti, v dihu človeka. Kdor se ne zaveda svojega dihanja v vsakem trenutku, se obseda z egoizmom. Ego je sistem, ki izniči življenje in izčrpava življensko energijo zgolj zato, da se lahko ohrani kot sistem.

V vsakem trenutku diha si določamo usodo, kjer lahko praktično ravnamo po principu Kar je Najboljše za Vse, ali pa nam to spodleti, ker si dovolimo, da se obsedemo z egoizmom. To je zadnje življenje za vse egoistične sisteme, kot smo mi - ljudje. S smrtjo sistemov se rodi Življenje in življenje je edino, ki zdrži preizjušnjo časa. Spoznaj se, človek! Življenje ti nikoli ni bilo usojeno, ker se ga ne da izboriti. Življenje moraš postati z lastno voljo in zgledom, zato pokaži z vsakim dihom, kdo si! To je človekova zadnja priložnost. Vsak dan je sodni dan, dokler smrt ne izniči egoizma! Kdo si drzne postati življenje?

Pridruži se skupini Desteni pri uveljavljanju življenja na vseh področjih obstoja. Spoznaj praktične principe za dostojno življenje vseh na Zemlji in praktično pomagaj pri ustvarjanju sveta brez zlorab in trpljenja, z lastnim zgledom. Postani živ dokaz svoje zmožnosti delovanja po principu Enosti in Enakovrednosti, ter kar je praktično najboljše za vse in si prisluži denarno svobodo in finančno neodvisnost!

Kje, kako, zakaj?

www.desteniiprocess.com
www.equalmoney.org
www.desteni.si
www.desteni.co.za