Dan 203 - Skupaj, za dostojno življenje vseh

Vsi si želimo dostojnega življenja in če ga želimo uresničiti za vse, je najbolj pomembno, da najprej začnemo samo-iskreno opazovati samega sebe, svoje vzorce razmišljanja, čustvovanja in ravnanja. Zgolj tako lahko prevzamemo odgovornost zase, z uporabo pisanja, samo-odpuščanja in praktične samo-korekcije, kjer svoje delovanje uskladimo s Principom: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu. O tem pišem pogosto. Prav tako pa je hkrati s tem pomembno, da se ljudje začnemo združevati v skupino, katere cilj bo uresničitev Dostojnega Življenja za Vse po Principu. Nihče ne more sam spremeniti družbenega sistema, brez da bi hkrati sodeloval z drugimi.

Tako se pojavi problem, kako osnovati takšno skupino ljudi, ki se jim lahko zaupa, da ne bodo sebični in da bodo složno, z lastnim zgledom, stremeli k vpeljevanju praktičnih rešitev za zagotovitev Dostojnega Življenja za Vse. Edini učinkovit način, kako preveriti človeka, če res stremi k nesebičnosti in k omenjenem cilju po Principu je ta, da se opazuje njegova dejanja, njegovo govorjenje in njegovo pisanje. Skozi pisanje osebnih dnevnikov namreč posameznik razvija samo-direkcijo in kaže svoje namere. Tako lahko kdorkoli preveri, do kakšne mere se pisanje posameznika sklada s tem, kar ta posameznik resnično živi v praksi. Dokler se ljudje ravnamo po čustvih, namesto po Principu, se nam ne da zaupati, da bomo preprečevali vse zlorabe življenja in da ne bomo sebični. Že samo ustvarjanje čustev in njim podrejanje ter ravnanje ali odločanje posameznika na podlagi lastnih čustev, je sebično, kot sem že pisal v tem članku. Zato je ključnega pomena, da se vsi začnemo zavedati, kako deluje naš umsko-čustveni sistem in kako si sami ustvarjamo čustva. Le tako lahko prevzamemo odgovornost za svoja čustva s samo-odkritim samo-odpuščanjem, kjer se nato uskladimo s Principom, po katerem se ravnamo objektivno in racionalno, v korist vseh živečih. Tako prevzamemo samo-odgovornost in moč nazaj v svoje roke, s čimer si omogočimo, da začnemo aktivno stremeti k zglednemu preprečevanju vsakršnih zlorab življenja, saj je to najboljše za vse.

Ko smo si s tem na jasnem, ugotovimo, da za učinkovito vpeljavo ustreznih sprememb v družbi, ki so usklajene s Principom, potrebujemo organizacijo združenih ljudi, ki bodo lahko učinkovito pomagali tudi vsem ostalim prevzeti odgovornost zase in za družbo, da skupaj ustvarimo družbeni sistem, v katerem bo Dostojno Življenje zagotovljeno Vsem. Trenutno je očitno, da je za to najboljša oblika organizacije ljudi politična stranka, katere člani bodo delovali po Principu. Ko enkrat razumemo, da je ravnanje po Principu edino ravnanje, ki je najboljše za vse nas, potem spoznamo, da različnih strank sploh ne potrebujemo in da bodo te sčasoma, ko se bodo ljudje vedno bolj zavedali Principa, prenehale obstajati. O tem sem pisal že v tem članku. Edina prepreka, ki nam zaenkrat še vsem ljudem preprečuje, da bi se združili v takšno skupno družbo/stranko ljudi, v kateri se vsi ravnamo po Principu, je naša lastna apatična sebičnost. Zato mora vsak to lastno apatično sebičnost preseči in odstraniti z uporabo samo-iskrenega samo-odpuščanja in praktične samo-korekcije. Kako ta proces poteka, lahko spremljate tudi v mojih dnevnikih ali dnevnikih mnogih drugih, ki že prevzemajo odgovornost zase in stremijo k Dostojnemu Življenju za Vse po Principu.

Sam se sprašujem, kako bi takšen postopek združevanja ljudi pod skupnim Principom, ki je najboljši za vse nas, lahko kar se da učinkovito uvedli v praksi. Za ta namen sem pripravil diagram, ki temelji na mojih izkušnjah o tem, kako to učinkovito doseči:

Povezave iz diagrama:
Video temeljnih človekovih pravic - Equal Life Foundation
Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek (ZŽD)
Tečaj DIP Lite - Naučite se učinkovite samodirekcije in samopomoči

Dan 67 - Življenje kot vrednota

Celotno 'življenje' in denarni sistem je danes osnovan in vzdrževan na podlagi strahu pred preživetjem in izgubo varnosti, ali z drugimi besedami, na boju za preživetje. Ta pa je neposredno povezan z denarjem. V kapitalizmu ljudje v sebi neprestano nosimo strah pred preživetjem in strah pred izgubo varnosti, torej strah pred izgubo osnovnih dobrin in potrebščin, ki jih vsakodnevno uporabljamo. Iz tega strahu se v nas rodi in poraja pohlep, kjer si poskušamo zagotoviti in nakopičiti čim več denarja, da bi se počutil bolj varno, hkrati pa se to navezuje in prepleta tudi s človeško odvisnostjo od pozitivnih (in negativnih) občutkov, kar se na primer kaže v ljudeh tudi tako, da postanemo odvisni od občutka zadovoljstva in vzburjenja, ko povečamo svoje premoženje ali kupimo nov produkt. Tako se lahko pripeljemo do stanja, kjer nam ne glede na količino denarja in premoženja, ki ga posedujemo, nikoli ni dovolj in si vedno želimo še več in še več, čeprav nimamo nobenega praktičnega razloga za to. Pri tem se s čustvi in občutki tako zaslepimo, da vidimo le še naš naslednji 'fiks', dober občutek, pri tem pa zanemarimo vse posledice, ki jih s tem povzročamo drugim ljudem, naravi in okolju.

Naučili in navadili smo se enostavno sprejemati stanje, kjer imajo redki pravico odločati o tem, koliko denarja bo nekdo dobil, če sploh. Ljudje smo vrednost življenja samega nadomestili z denarjem, kjer je slednji bolj pomemben od prvega in je edina možnost za preživetje in dostojno življenje neposredno odvisna od količine denarja, ki ga ljudje prejmemo, če do njega sploh imamo dostop. Glede na dejstvo, da smo vsi ljudje, kot tudi ostale oblike življenja, enakovredni in imamo posledično enakovredno pravico do dostojnega soobstoja, bi bilo edino pravično in sprejemljivo to, da imamo vsi enakovreden dostop do denarja, ker denar je življenje in življenje smo mi. Življenje je naša edina resnična in prava vrednota in edino življenje dejansko imamo, ko se rodimo na ta svet. In ker smo življenje po nepotrebnem nadomestili z denarjem in ga podredili denarju, moramo tako vsakemu zagotoviti dostop do zadostne količine denarja, da lahko dostojno živi, brez strahu pred izgubo življenja. Vsaj tako bi bilo, če bi naša vrednota dejansko bila življenje. Vendar se to do sedaj še ni zgodilo, ker naša vrednota v resnici ni življenje kot tako. Čemu smo ljudje dali večji pomen od življenja samega? Našim občutkom, mislim, skratka našemu egu, ki smo si ga skozi odraščanje ustvarili v nas skozi naučene besede, ki sestavljajo naša verovanja, prepričanja in posledično vzorce ravnanja, ki temeljijo na iluziji energije občutkov in misli, ki niso resnični. Ljudje smo naše življenje in naše usmerjanje samega sebe podredili občutkom in mislim, ki si jih ustvarjamo in ki se nam porajajo v glavi in telesu. Pa sploh vemo, od kod prihajajo in kako jih ustvarjamo?

Ljudje verjamemo, da je v človeški naravi, da se bojujemo za preživetje in da ne moremo ustvariti in obstajati v sistemu, kjer se nikomur ne bi bilo treba boriti za preživetje in neprestano živeti v strahu pred preživetjem in v strahu pred izgubo varnosti. Ljudje verjamemo, da smo pohlepni in da bomo kot takšni vedno obstajali in s tem opravičujemo trenutni kapitalistični sistem kot edini sistem, ki je primeren za človeka, čeprav je jasno, da z njim uničujemo ne le sebe, ampak tudi vse okrog nas, cel planet. Na podlagi česa verjamemo, da je to tako in da se ne moremo spremeniti? Na podlagi lastnih misli in občutkov? Kako lahko verjamemo lastnim mislim, prepričanjem in občutkom, če pa sploh ne vemo in ne razumemo, kako jih ustvarjamo in kje in kako smo se jih dejansko naučili?

Spoznal sem, da se ljudje neprestano izmikamo samo-odgovornosti, zato da bi se lahko osredotočili le na naš ego, torej na naše dobre občutke in naše ideje, prepričanja, preko katerih si jih ustvarjamo. Verjamemo, da so ti občutki nekaj naravnega in nekaj, na kar nimamo vpliva, ter tako prelagamo odgovornost zanje in se jim podrejamo. V resnici pa si jih ustvarjamo sami, ustvarjamo in podrejamo se lastnim energetskim občutkom strahu, vznemirjenja, ljubezni, sovraštva, jeze, itd., brez da bi sploh razumeli kako in zakaj, ter jim tako dajemo večji pomen od fizičnega, praktičnega življenja samega, zato se ne zmenimo za druge, ne zmenimo se za trpljenje drugih, ne zmenimo se za posledice naših dejanj, ki izvirajo iz naše odvisnosti in podrejenosti našim občutkom in prepričanjem in nočemo prevzeti odgovornost zanje, ker tega še nikoli nismo storili in ker se nam zdi veliko lažje, da se prepuščamo občutkom, da nas vodijo, kot pa da bi se morali dejansko usmerjati sami, glede na zdrav razum ter po principu kar je najboljše za vse življenje. S takšnim ravnanjem pa vsak dan dokazujemo in kažemo, da nam ni mar za življenje, za našo resnično vrednoto, da nam ni mar za to, kar resnično obstaja, ker nam je bolj mar za naše misli in občutke, ki so le energijski naboj v nas. Zaradi tega posledično dopuščamo vojne, lakote, revščino, zlorabe, neenakovrednost in vse ostale zlorabe, ki jih vsak človek nosi in dopušča v sebi.

Spoznal sem, da živim v iluziji mojega ega, uma, v iluziji misli, prepričanj, verovanj in občutkov, s čimer zlorabljam življenje in s čimer zapravljam čas s stvarmi, ki niso resnične, ker obstajajo le kot energija v mojih mislih in občutkih, ki si jih ustvarjam. Zato sem se odločil, da se nočem več podrejati samo-ustvarjenim občutkom in vzorcem, katerih povod in cilj nista življenje, ampak iluzija egoizma, energije in uma. Odločil sem se, da iluzijo zamenjam za resnično življenje, kjer bom v vsakem dihu živel kot življenje in podpiral praktično življenje v enosti in enakovrednosti, kot najvišjo in edino resnično vrednoto. To pomeni, da bom v sebi in drugih sprejemal le življenje in nič manj, zato ker vse ostalo ni vredno življenja.

Dan 58 - Strah pred samo-odgovornostjo, varnost

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah prevzeti odgovornost zase in odpustim si, da sem sprejel in si dovolil upirati se samo-iskrenemu odpravljanju vzorcev.

Odpustim si, da si nisem dovolil biti samo-iskren in svoje vzorce, misli, čustva, občutke pokazati samemu sebi, brez obsojanj, strahu in odpora.

Odpustim si, da si nisem dovolil odpraviti strahu in odpora pred samo-iskrenim pisanjem in si pokazati vseh vzorcev in vseh vzrokov za te vzorce v samo-iskrenosti, brez obsojanja, ter si jih odpustiti s pisanjem.

Odpustim si, da si nisem dovolil v samo-iskrenosti pogledati vzorca strahu pred tem, da bi ostal sam in bil popolnoma samo-odgovoren zase, brez pomoči partnerke, družine, prijateljev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah soočiti se s strahom pred tem, da ostanem sam, brez partnerke, družine, prijateljev, ki bi mi pomagali in na katere bi se lahko zanašal.

Odpusti si, da si nisem dovolil postati eno s strahom pred tem, da sem sam popolnoma samo-odgovoren zase in si ga odpustiti ter vstati iz strahu skozi samo-direkcijo in dihanje.

Odpustim si, da si nisem dovolil postati eno s strahom pred tem, da ostanem popolnoma sam, brez partnerke, prijateljev in družine, na katere bi se lahko zanašal, ter si strah odpustil in se dvignil iz strahu z dihanjem in samodirekcijo.

Obvezujem se, da se ne bom podrejal strahu pred tem, da ostanem popolnoma sam, brez partnerke, prijateljev in družine, na katere bi se lahko obrnil in nanje zanašal in hkrati se obvezujem, da bom postal eno z vsemi strahovi pred samoto, osamljenostjo, izgubo, popolno samo-odgovornostjo, pisanjem in jih izničil ter odpustil s samoodpuščanjem in se usmeril v dihu po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi izgubil vse stike z ljudmi, katere definiram kot prijatelje in kot tiste, pri katerih lahko najdem pomoč, varnost, sproščenost, zadovoljstvo, veselje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi izgubil občutke varnosti, ki jih dobim ob partnerki, prijateljih in družini in hkrati si odpustim, da sem se ločil od občutka varnosti, sproščenosti, zadovoljstva in veselja tako, da sem začel te občutke pogojevati s partnerko, prijatelji in družino.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke varnosti povezovati s partnerko, prijatelji in družino, namesto da bi sam stal kot varnost, v enosti z varnostjo. Obvezujem se, da občutkov varnosti ne bom več povezoval s partnerko, prijatelji in družino, ampak se bom sam apliciral kot sam svoja varnost, z grajenjem samozaupanja in samo-direkcije skozi pisanje in aplikacijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil varnost povezovati s partnerjem in premoženjem, rednim dohodkom ter redno službo.