Dan 120 - Skupno delo za skupno dobro? System error.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postavljati osebni interes, ki sem ga temeljil na svojih pozitivnih in negativnih občutkih, postavljati pred skupen interes življenja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se zanimam le za lastni interes in za to, kako se bom jaz dobro počutil, kako bom jaz čim več zaslužil in kaj bom jaz počel, da bo meni zabavno.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da s tem, ko sebe postavljam pred vse ostalo, zlorabljam vse ostalo zato, da bi imel sam dobre občutke in da bi se sam dobro počutil.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da nas je takšno ravnanje pripeljalo do realnosti, v kateri živimo zdaj, kjer vsak gleda le nase in kjer ne zna in noče nihče dajati tako, kot bi želel sam prejeti.

Odpustim si, da si nisem dovolil odstraniti egocentrične želje po dobrih občutkih.

Odpustim si, da si nisem dovolil odstraniti egocentričnega jaza in svoj jaz razširiti na vse življenje.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da moram sodelovati z ljudmi pri rešitvah, ki so najboljše za vse, kot sta UTD in neposredna demokracija, tako da odstranim lastne egocentrične interese dobrih občutkov z uporabo samo-iskrenosti, samo-odpuščanja in samo-korekcije, ker bomo le tako lahko vsi živeli rešitev, ki je najboljša za vse in s tem ustvarili dostojno in zabavno življenje za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati samo probleme v stvareh in predlaganih rešitvah, namesto da bi spoznal, da moram za vsak problem sam v sebi najti rešitev, da moram sam stati kot rešitev vsakega problema. Spoznal sem in zavedam se, da je edina rešitev za človeštvo ta, da vsak prevzame odgovornost zase, da si vsak odpusti lastne egocentrične interese, ki temeljijo na občutkih, in se usmeri po principu kar je najboljše za vse življenje, kjer obravnava druge tako, kot bi želel biti sam obravnavan. Obvezujem se, da ne bom le iskal problemov, ampak bom sam tudi našel rešitve zanje in stal kot rešitev, ki je najboljša za vse življenje.



Zanimivo je opazovati, kako smo ljudje tako omejeni pri svojem delovanju zgolj na svoje pozitivne / negativne občutke, da sploh ne znamo delovati v slogi po principu, ki je najboljši za vse. Živimo v nekih svojih svetovih, zaposleni sami s sabo in svojimi občutki nekje v globinah uma. Zato se moramo začeti zavedati, da so naši občutki le iluzija, ki se jo odpravi s samo-iskrenostjo, pisanjem in samo-odpuščanjem. S tem si dejansko ustvarimo svobodno izbiro, kjer postanemo samo-direktivni kot življenje in dajemo tako, kot želimo prejemati.

Dan 111 - O čem se pogovarjamo?

Se ljudje sploh zavedamo, o čem se vsak dan pogovarjamo? Kaj je naš glavni cilj pogovorov? Težimo v pogovorih k resnici, k samo-odkritosti, k rešitvam, ki so najboljše za vse nas? Ne. Vsak dan opazujem, o čem se ljudje pogovarjamo. V naših pogovorih in izgovorjenih ali pisanih besedah se odražajo naše namere in te so v veliki večini povezane le z lastnim interesom. Ko se samo-iskreno opazujemo, vidimo, da so naši pogovori neposredno povezani z našimi mislimi in občutki, ki si jih pred tem in ob tem ustvarjamo, v vsakem pa se skriva naša samo-ustvarjena odvisnost od specifičnega lastnega interesa, katerega posledica je ta, da pri doseganju le-tega zanemarjamo in zlorabljamo druge, ker nam je najbolj pomembno le to, da zadostimo svojim umsko-energetskim potrebam po določenem dobrem občutku. Recimo:

V tišini stojimo s kolegi. Postane nam neprijetno, ker tišino med ljudmi označujemo kot nekaj sramotnega, turobnega, žalostnega. Zato začnemo razmišljati, o čem bi se lahko pogovarjali, da bi se ob tem bolje počutili. Omenimo nedavno nogometno tekmo, na kateri je zmagala ekipa, za katero smo se že enkrat prej odločili, da se nam zdi večvredna od drugih in smo se zato začeli z njo poistovečati. Ob tem podoživimo in si poustvarimo pozitiven občutek večvrednosti, ki smo ga doživeli, ko smo tekmo gledali in je naša ekipa zmagala. Nato začnejo vsi prispevati svoja mnenja in mi se počutimo dolžni braniti 'ugled' in namišljeno večvrednost 'naše' ekipe, saj se ob vsaki kritiki, ki zbija našo namišljeno večvrednost naše ekipe, počutimo manjvredno, sramotno. Tega pa nočemo, ker smo takšne občutke definirali kot negativne in neprijetne. Tako v pogovoru vedno težimo k 'zmagi' nad drugimi in k temu, da se sami počutimo večvredno na račun drugih, ki se morajo posledično ob tem počutiti manjvredno.

Podobno se lahko pogovarjamo o novicah, čenčah, lastnih izkušnjah, o vremenu in tako dalje in tako naprej, kjer vedno težimo k nekemu lastnemu pozitivnemu občutku zadovoljstva na račun drugih. V skrajnih primerih se lahko razjezimo, stepemo, komu zamerimo in v vseh pogledih delujemo tako, da izkoriščamo druge v lastno korist, v obliki dobrih občutkov ali denarja. V samo-iskrenosti lahko vidimo, da so dobri in slabi občutki ter denar zelo tesno povezani, saj se tako ali drugače v praksi odražajo eden z drugim in drugi s prvim. V vseh teh pogovornih kolobocijah in namerah, ki so dejansko osebne vojne, ki izhajajo iz naših osebnih miselnih samogovorov in kjer vse jemljemo osebno, popolnoma pozabimo na stvarno realnost, na zdrav razum, na soljudi in na to, kar je najboljše za vse. Pozabimo na dihanje, pozabimo na resničen svet, ker neprestano obstajamo v svoji glavi, v svojih mislih in občutkih, kjer vedno iščemo zgolj in le osebni interes na račun drugih, da bi se dobro/orgazmično počutili in imeli več denarja. Seveda ne smemo pozabiti še na strah, tega si vselej ustvarjamo ob misli na to, da bi nas lahko kdo prikrajšal za naše dobre/orgazmične občutke in naš denar. In zakaj nas je strah? Zato, ker sami to počnemo drugim, ker sami druge prikrajšujemo za njihove dobre/orgazmične občutke in njihov denar, saj tako delujemo vsak dan. In tako smo po lastni podobi ustvarili cel sistem v katerem živimo, monetarni in politični. Zato obstajajo večvredni in manjvredni, zmagovalci in poraženci, bogati in revni ter vojne in nasilje, vse dokler ne bom jaz spremenil svojih lastnih vzorcev, dokler ne bomo vsi spremenili svojih lastnih vzorcev razmišljanja in praktičnega vedenja tako, da bomo delovali v skladu s principom 'obravnavaj druge tako, kot želiš biti sam'. Za to pa potrebujemo samo-iskrenost, samo-odpuščanje in samo-korekcijo, kjer prevzamemo odgovornost zase kot živo bitje, se zavemo svoje enakovrednosti z vsem življenjem in za svoj cilj postavimo le to, kar je najboljše za vse življenje, ker smo dojeli, da je to hkrati tudi najboljše za nas kot enakovreden del življenja.

Dokler si želimo večvrednosti, pa naj bo to v obliki primerjanja, občutkov, denarja ali česarkoli, toliko časa bomo tudi manjvredni, saj eno ne more obstajati brez drugega. Bogati ne morejo obstajati brez revnih, zmagovalci ne brez poražencev. Obstaja zgolj in samo en način, kako smo lahko vsi zmagovalci v vseh pogledih: to se zgodi takrat, ko vsi prepoznamo enakovrednost življenja drug v drugemu in se začnemo v vseh pogledih praktično obravnavati tako, kot bi želeli biti sami obravnavani, če bi bili na mestu kogarkoli drugega. Tako enostavno je to, pa vendar nihče tega ne razume. To pa zato, ker imamo 'oprane možgane'.

Samo-iskrena samo-korekcija je proces, pri katerem si lahko pomagamo z brezplačnimi orodij, ki so ustvarjena ravno za ta namen. Vabim vse, da preizkusite brezplačen spletni tečaj, kjer vam bo dodeljen tudi osebni inštruktor, ki bo pomagal na podlagi lastnih izkušenj:

http://lite.desteniiprocess.com/

Dan 110 - Kako prispevam k rešitvam?

Vsi bi radi živeli v sistemu, ki je najboljši za vse, kjer je za vse poskrbljeno, kjer nikoli ne bo nikogar strah za preživetje. Toda kaj smo pripravljeni storiti za to, da se takšen sistem dejansko vzpostavi?

Ko se pogovarjam z ljudmi o spremembah, ki jih moramo vpeljati za dobro vseh, opažam, da skoraj nihče ne razmišlja o tem, kako bi lahko sam prispeval k temu. To zelo očitno kaže na to, kako imamo ljudje oprane možgane, saj veliko ljudi verjame, da so popolnoma nemočni, da nimajo vpliva in da je poskušati karkoli spremeniti obsojeno na propad. Veliko ljudi sploh ne razmišlja o rešitvah ampak zgolj izpostavlja probleme, ki jih vidijo v ponujanih rešitvah. Sam sem spoznal, kako vsako moje dejanje in vsaka moja pasivnost vplivata na mojo okolico. Že samo govorjenje in besede imajo izjemen vpliv. Recimo na faksu v predavalnici profesorji večkrat zastavijo kakšno vprašanje, kateremu po navadi sledi tišina. Opazil sem, da kadar sem sam tiho, so večinoma tudi drugi sošolci tiho. Kadar pa kaj povem, tudi drugi veliko hitreje prispevajo k pogovoru. Prepričan sem, da vsi poznamo takšne situacije, kjer nam je nerodno, nas je strah ali pa sen nam 'ne da' in zato ostanemo pasivni in smo tiho, ker se ne želimo izpostavljati, zato ker v tem ne vidimo nobene neposredne osebne koristi. V množici podobnih situacij ljudje ostajamo pasivni, enostavno sprejemamo, kar se dogaja okrog nas in se usmerimo v akcijo le takrat, ko v njej vidimo lastni interes. In točno takšno obnašanje nas je pripeljalo do sistema in do situacije, ki jo imamo danes.

Da bomo lahko ustvarili sistem, kjer vsi živimo dostojno in brez strahu, moramo vsi stopiti izven okvirjev lastnega interesa in se začeti usmerjati po principu skupnega interesa vsega življenja in aktivno, neprestano praktično sodelovati z drugimi ljudmi na projektih, katerih glavni in edini cilj je vpeljevanje praktičnih rešitev, ki so najboljše za vse življenje. Vsak izmed nas mora usmeriti svoj napor in svoj denar v dobro vseh znotraj skupine, katere edini cilj je zagotoviti dostojno življenje vsem.

Vsak izmed nas se mora samo-iskreno vprašati, kako se bo spremenil, kaj bo prispeval in zakaj ne prispeva več v praktične rešitve za dostojno življenje vseh. Tako lahko vsak izmed nas hitro opazi, kje se omejuje, kje postavlja lasten interes (egoizem) pred skupen interes vsega življenja in si nato takšne težnje odpusti in se popravi, saj takšne naše težnje niso v skladu z življenjem, ampak v skladu z našim energetskim egocentričnim umom, ki smo si ga ustvarili sami, s katerim se omejujemo in od katerega smo si dopustili postati tako zelo energetsko čustveno odvisni, da na podlagi njega opravičujemo naše namerno zlorabljanje drugih za lasten interes. To ni dopustno. Če se nismo pripravljeni odreči egoističnim zlorabam, ki jih počnemo, potem s tem kažemo, da nismo živi, da ne razumemo življenja in da živimo zgolj za egocentrične občutke in strahove, katerim dajemo večji pomen od življenja samega. Če je to res, potem smo sistem, robot, ki se ne zna sam usmerjati, saj ga usmerjajo egocentrični občutki in strahovi.

Razvili smo orodje, s katerim lahko v samo-iskrenosti spoznamo svoje zablode, jih odpravimo in se popravimo tako, da začnemo dejansko praktično prispevati v skupno dobro vsega življenja. Priporočam, da ga preizkusite, saj je popolnoma brezplačno, v pomoč pa vam bo tudi osebni inštruktor, ki vam bo pomagal v procesu samo-spoznavanja in samo-korekcije na podlagi lastnih izkušenj:

http://lite.desteniiprocess.com/